
»Najvišja oblika umetnosti je politika,« so že slabih štirideset let nazaj izjavili Laibachi, »in mi, ki delamo umetnost, se imamo za politike.« Kreacija prve virtualne države, kot so temu rekli, je za njihovo gibanje pomenilo simulirati vse manipulativne momente totalitarnih in avtokratskih režimov in si jih prisvojiti, da bi tem režimom nastavili ogledalo in razgalili njihov mehanizem. Cilj je potemtakem prisvojiti si elemente avtoritarne politike, ki ljudi privlačijo, njeno estetiko in obredje, ki fascinirajo ljudi in jih povezujejo v enotno maso, ampak jih predati v drugačno uporabo.
Umetnost je – če jo opazujemo z nekoliko puritanskega stališča – nedvomno veščina manipulacije. Film, literatura, slikarstvo, glasba, fotografija – vse to deluje, če v posamezniku vzbudi nekaj več od tistega, kar je neposredno pred njim. Črtice na papirju postanejo v glavi zgodba in oživijo že stoletja mrtvega avtorja, kot da nam zgodbo pripoveduje ravnokar. Fotografija, ujeti trenutek, mora govoriti o prej in kasneje in o stvareh, ki so izven okvirja. V filmu moramo pozabiti, da je nekje nek snemalec, nek masker, nekdo, ki na računalniku različne posnetke reže in jih montira v celoto. V tem oziru – da v nas pričara neke želene občutke, vzgibe, prizore, zamisli, nagnjenja – pa umetnost ni edinstvena, temveč je enaka propagandi. Umetnosti od propagande (pa naj bo politična ali zgolj EPP) torej ne ločujejo estetika prizora, dovršenost izdelka, mojstrskost avtorja, temveč zavezanost k nečemu, kar bi lahko lahko podali z nekoliko debelo besedo: resnici. Ta namreč, v nasprotju s propagandim sporočilom, še ni tako izgotovljena in posedovana, pripravljena le na strategijo učinkovite diseminacije, temveč je prej preiskovalna drža, je zadržanje, trud po ubeseditvi, raziskovalni proces, je iskren namen izpostaviti socialna, eksistencialna, strukturna ali še kakšna druga stanja in razmerja v svetu, pa naj bodo tragična ali komična.
Prav zato umetnost ni le lepa, uokvirjena slika, ni le prijetna melodija, estetska fotografija – vse to namreč lahko producira tudi propaganda – lahko je tudi nekaj povsem drugega. Letos obeležujemo stoto obletnico rojstva Josefa Beuysa, ki je v umetnost uvedel izraz »socialna skulptura«. Pri socialni skulpturi gre prav tako za neke vrste manipulacijo – za zavestno spremembo parametrov realnosti neke skupnosti, da se začnejo ljudje med sabo in kot skupnost drugače obnašati in drugače živeti. Na videz nedvomno nevarno početje, ki spominja na socialni inženiring totalitarnih režimov. Vendar si moramo tudi tu priklicati delitev med propagando in umetnostjo. Tudi v socialni strukturi prvotni namen ni uvesti neko izgotovljeno dogmo, temveč pretresti obstoječo konstrukcijo realnosti in razpreti polje, kjer bodo lahko vsi udeleženi razmišljali in soustvarjali drugačno realnost, ki se bolj sklada z njihovim življenjem in potencialnostim prostora, ki jih obstoječa konstrukcija ne valorizira ali celo zavira.
Konstrukcija realnosti kot aplikativna metoda je v samem jedru umetniškega ustvarjanja in življenjskega dela Michaela Kurzwellyja. »Resnic je toliko, kolikor je ljudi in drugih bitij,
ki živijo na tem planetu. Vse življenje se nenehno ukvarjamo z razvojem, popravljanjem in spreminjanjem svoje individualne resničnosti. […] Včasih nam uspeva dobro, včasih ne. Kdor se najde v neki resničnosti, se bo naselil v njej. Naša resničnost bi morala biti takšna, da jo lahko prenesemo in se ob tem dobro počutimo. Če ni – ali pa ko ni – nastopi kriza. Nato se lahko odločimo za resignacijo ali spremembo. Borimo se proti pomanjkljivostim in če ni mogoče storiti ničesar, začnemo revolucije. Pojavijo se nove ureditve, ki obstajajo, dokler
prenehajo delovati zadovoljivo. Ureditve in hierarhije propadejo, ko jih kot take nehajo sprejemati in spoštovati.« Kurzwelly se je rodil in preživljal svojo mladost v Darmstadtu, v samem središču Zahodne Nemčije, življenjska pot pa ga je najprej peljala v Francijo, kjer je študiral slikarstvo, nato pa v Poznanj, kjer je živel in ustvarjal kot umetnik skoraj celo prvo desetletje demokratične tranzicijske Poljske. V vsakem od teh krajev je lahko opazoval, kako si nacije kreirajo svojo naracijo, ki osmišlja skupnostno bivanje naključnih posameznikov in jih prepričuje, da imajo posebno vlogo prav oni – kot pripadniki natanko tega naroda – v zgodovini in svetu. Vendar je ta tema zares prišla v središče njegovega raziskovanja in ustvarjanja, ko se je po ločitvi z ženo odločil preseliti s Poljske nazaj v Nemčijo, vendar obdržati kontakte s svojimi otroci in prijatelji ter profesionalne vezi, ki jih je spletel v desetletju življenja v Poznanju. Priložnost za delo se je ponudila v Frankfurtu na Odri, ki leži prav na meji in ga le nekaj metrov reke loči od poljskega mesta Słubice. Šele povojna razmejitev Poljske in Nemčije po Odri in Nisi je to nekoč enotno mesto spremenila v dve. Vendar ti mesti nista imeli nobenega spomina o skupnem življenju. Meja, tako benigna, skoraj nevidna človeškemu očesu, je na občuten način zarisovala dve popolnoma različni realnosti, ki se nista poznali, ki sta živeli druga ob drugi, ne da bi se med seboj dotaknili. Ne samo politične strukture in institucije, tudi Društvo umetnikov, v katerem je dobil zaposlitev, ni imelo nikakršnega kontakta z drugo stranjo. Ravno tu, na mejnem področju, konstrukcija realnosti nacionalne države pokaže svoj najgrši obraz, obraz izključevanja in degradacije, kjer ideja nacionalnosti ubija možnost razvitja kakršnegakoli potenciala v prostoru. A vendar, če je razlog popolnega reza v prostoru, popolne paralelnosti življenja prebivalcev na eni ali drugi strani zgolj način, kako si ti ljudje realnost predstavljajo, ali ne bi mogli vse to zaobrniti, to predstavo spremeniti, sledeč istim metodam, ki jih je nacionalna država uporabljala pred tem? Tako je nastala ideja o novem, skupnem mestu, ki bo zraslo vmes, na sredini med Słubicami in Frankfurtom.
Mesto, ki ga ni na zemljevidih
Słubfurt je prvo mesto, ki leži deloma na Poljskem in deloma v Nemčiji. Ustanovljeno je bilo leta 1999, na seznam evropskih mest pa je bilo dodano leta 2000. Mesto sestoji iz dveh delov: Słub na levem bregu in Furt na desnem bregu Odre, ene lepših evropskih rek s poplavnimi travniki in neurejenimi bregovi. Atmosfero v Słubfurtu oblikuje posebna kulturna mikroklima »nečesa vmes«, v kateri ljudje govorijo poljsko, nemško in seveda słubfurtsko.
Da bi Słubfurt postal zares mesto, je moral prevzeti nekaj pomembnih elementov, ki so nujni za identifikacijo. Najprej je bil to grb. Glede na to, da sta obe mesti imeli petelina v grbu, to ni bilo težko. Pobralo se je le barve iz obeh grbov in dodalo k petelinu še jajce, da se ne bodo postavljala vprašanja, kdo je bil prvi. Za pravo identifikacijo pa je bilo nujno ne zgolj pokazati, kdo spada k nam, temveč tudi, kdo je zunaj. V ta namen je bil zgrajen tudi zid – mestno obzidje – no, vsaj del tega. Desetmetrski zid, približno pol metra visok označuje del meja Słubfurta, ki nikomur sicer ne preprečuje vstopa, lahko pa nanj sedemo in počijemo. Glavni trg so Słubfuržani poimenovali Brückenplatz / Plac Mostowy, v čast edinega mostu, ki povezuje en in drugi del združenega mesta, in vseh mostov, ki so in še bodo nastali. Trg mosta, kot mnogo stvari v Słubfurtu, nima stalnega mesta, saj se bori za svoj obstoj, kot se Słubfuržani za svojo identiteto. Słubfurt ima tudi parlament, himno, ima svoje občanske prostore, osebno izkaznico in tudi olimpijske igre, ki valorizirajo lokalne navade, kot npr. tekmovanje v metanju cigaret iz mostu na cesto.
Mesto brez zgodovine
Słubfurt je izmišljeno ime, skovanka iz imen dveh mest. V nasprotju z mnogimi drugimi deljenimi mesti, kot sta denimo Gorica in Nova Gorica, združevanja ne utemeljuje na skupnih toponimih iz preteklosti, temveč zavestno ustvarja novega in s tem novo realnost. Vsa mesta ali nacije ali druge (dovolimo si to imenovati) namišljene skupnosti so utemeljeni v preteklosti, pri – marsikdaj mitičnem – utemeljitelju ali utemeljitvenem dogodku in se razvijajo v času do današnje točke. Vse razen Słubfurta. To je namreč edino mesto, ki se razvija obratno, in sicer iz prihodnosti, ko je mesto uresničeno, k sedanjosti, k nam, ki smo tu in zdaj.
In vendar, odločitev za rez z zgodovino ni le nesramna ideja Michaela Kurzwellyja in njegovih somišljenikov, temveč korenini v sami realnosti somestja. Hitler je v zadnjih letih vojne razglasil Frankfurt za vojno utrdbo (Festung) in do konca vojne so ga praktično vsi domačini zapustili. Takoj po vojni in novi razmejitvi so Poljski del mesta zasedli Poljaki z vzhoda, ki so morali zapustiti del države, ki je po novem pripadala Sovjetski zvezi, nemški del pa so zasedli novi prebivalci iz drugih delov NDR. Čeprav sta bili obe znotraj komunističnega bloka, sta bili meji slabo prepustni; v 80. letih, ko je Solidarnost pričela s svojim delovanjem, pa je Vzhodna Nemčija mejo celo zaprla. Niti najstarejši prebivalci niso imeli nobene daljne izkušnje niti starega pričevanja o skupnem življenju. Treba ga je bilo domisliti nanovo.
Leta 2010 je Słubfurt postal glavno mesto Nowe Amerike.
Nowa Amerika
Nowa Amerika je ime skonstruirane resničnosti, ki ji je uspelo pridobiti prostor na obeh bregovih reke Odre. V drugi polovici 18. stoletja je Friderik II. Veliki sodeloval v drugi razdelitvi Poljske, ki je pomenila konec poljske države. Ozemlje je pridobil brez vojaškega posega. Eden izmed ukrepov, s katerim si je želel dvigniti vrednost (in seveda lastno premoženje) v novih deželah, je bil odlok o melioraciji močvirja v ustju reke Warthe/Warta in postavitev jezov. Na takšen način je nastalo warthebruško/warciansko območje. Nova zemlja je zahtevala nove prebivalce, vendar so tisti, ki so se bili pripravljeni seliti, v tistem času raje migrirali čez ocean, v Ameriko. Da bi uspel preusmeriti vsaj nekaj teh dela in bogastva željnih begavcev na svoje zemlje, je poleg obljube zemlje, hiše in davčnih olajšav to novo ozemlje poimenoval Nova Amerika. »Tu imate Ameriko, ni vam treba iti čez ocean, vaša je, da jo zasedete« se glasijo besede Friderika II. v ljudski vulgati. Klic so množice sprejele. Novi naseljenci so kot pravi pionirji ustanavljali vasi z visokoletečimi imeni, kot so Pennsylvania, New Hampshire, New York, Florida, Maryland, pa tudi Jamajka in Sumatra. Na dandanašnjem zemljevidu so spet izginile in Jamajka je postala Jamno. Od takratnih naselij je ostala le Malta. Ta nenavadna zgodovina je snovalce nove države navdahnila, da so svoj novo pridobljeni prostor poimenovali Nowa Amerika – to je mejno ozemlje, ki ga povezuje ločevalna meja med Nemčijo in Poljsko, ozemlje za pionirje, lačne svobode, ki si želijo to novo območje oblikovati v skladu z vrednotami civilizirane družbe in ga razumeti kot obljubljeno deželo. Nowa Amerika je bila ustanovljena na tajnem sestanku 20. marca 2010. Je federacija štirih republik: Szczettinstana, Terre Incognite, Lebuser Ziemie in Schlonska. Nowa Amerika je priložnost za pionirje, lačne svobode, ljudi, ki nimajo domovine, ker so bili izgnani, ali tiste, ki se ne počutijo domače na eni ali drugi strani meje (na eni ali drugi skonstruirani resničnosti, ki ji pravimo nacija) in si želijo ustvariti novo, bolj humano in bolj – njihovo.
Komisija za spremembo toponimov na ozemlju Nowe Amerike
Po 2. svetovni vojni so zavezniki preuredili evropske politične zemljevide. Čeprav je bila Poljska že tako ali tako med najbolj prizadetimi vojnimi žrtvami, je Stalin zahteval velike premike njenih meja z vzhoda na zahod. Poljska ozemlja na vzhodu so postala del Sovjetske zveze (Litva, Belorusija, Ukrajina). V zameno je Poljska na zahodu dobila ozemlja, ki so bila prej nemška. Posledica teh sprememb je bila ena največjih selitev prebivalstva v 20. stoletju. Poljaki, ki so živeli na tako imenovanem ozemlju »Vzhodni Kresy« so morali zapustiti svoje domačije in se naseliti na ozemlju, ki je pripadalo vzhodnim delom Nemčije. Nemci, ki so živeli na teh delih, so se morali preseliti na zahod. Takrat je bila Poljska postavljena pred težavo – kako obravnavati nemška imena mest, nemško arhitekturo in kulturno izročilo? Rešitev so našli v 10. in 11. stoletju, ko so to ozemlje naselili Piasti – dinastija, ki je osnovala prvo Poljsko kraljevino.
V Varšavi je bila ustanovljena komisija za spremembo imen na pridobljenem ozemlju (Komisja do Spraw Nazewnictwa na Ziemiach Odzyskanych), ki je prej nemška imena spremenila v poljska. Nekatera so bila kar prevedena. Grünberg je postal Zielona Góra (Zelena gora). Nekatera so prilagodili fonetično: Stettin je postal Szczecin (izg. Ščećin). Še nekatera druga so bila izbrana v čast dinastije Piastov in tako je Bärwalde postal Mieszkowice. Ime je dobil po Mješku I., prvem kralju iz dinastije Piastov. Njegov kip danes krasi glavni trg mesta. Isto so delali Nemci v nacističnih časih – ko so jim zemljepisna imena zvenela preveč slovansko, so jih zamenjali. Tako je na primeru vas Tzschetschnow pri Frankfurtu (na Odri) postalo Güldendorf, to ime pa nosi še danes.
Da bi državljanom olajšali identifikacijo z Nowo Ameriko, je vlada ustanovila Komisijo za spremembo toponimov na ozemlju Nowe Amerike, ki preimenuje mesta, vasi in ulice na ozemlju Nowe Amerike. Preimenovanja mest in krajev ni več dejavnost moči, temveč je igra združevanja, kot kolažiranje, ki ironizira in s tem odvzema tragično moč nacionalnim zgodovinskim naracijam ter s tem predrugači celotno pokrajino. »Nowa Amerika je nov prostor, miselni prostor, življenjski prostor« pravi Michael Kurzwelly, »Nowa Amerika je orodje, ki služi premišljevanju meja med Nemčijo in Poljsko. Nowa Amerika je napad na staro resničnost. To je zelo preprosto. Deluje tako, da zahteva novo resničnost. Čeprav se v resnici nič ne spremeni, se vse spremeni, ko spremenite svojo perspektivo. […] Naše izhodišče so zapletene energije ljudi, ki naseljujejo našo mlado državo. S prepletanjem različnih lastnosti vseh ustvarjalcev – in s svojim očarajočim klicem Nowe Amerike po svobodi, ustvarjalnosti in pionirstvu – raste sila, ki lahko oblikuje državo. Nowa Amerika je umetniško delo, laboratorij in vzorčni eksperiment za zavzeto čezmejno civilno družbo.«
Słubfurt in Nowa Amerika – čigavo mesto, čigava država?
Kot oblika suverenosti ima nacionalna država, v nasprotju s starejšimi oblikami vladavin, osrediščenih okoli monarha, višjo in zato tudi abstraktnejšo obliko identifikacije. Če so stare oblike vladavine zahtevale le pokorščino vladarju, vladarju, ki je bil esencialno drugačen od nas in se je zanimal predvsem za teritorij in manj za duše ljudi, se nacionalna država osredišča na bolj horizontalen koncept naroda – torej na »nas«, ki tvorimo to skupnost – in predpostavlja svoj prostor v mejah te skupnosti. Do zunanjosti, do svoje neposredne okolice onkraj meje ima nacionalna država ambivalenten, če ne celo negativen odnos. Ali je to območje, ki bi moralo pripadati »nam«, torej neodrešeno območje, ki ga bomo morda enkrat zasedli, ali pa je to območje »ne-nas«, nekoga, ki k nam ne spada, ki je tujec, ki nam zgolj s svojo prisotnostjo grozi in se ga zato bojimo. Največkrat pa je seveda oboje. Nacionalne države so na teritoriju in posegajo po teritorijih drugih, so pa po bistvu deteritorializirane: osredotočajo se na jezik, kulturo, civilizacijo in predpostavljajo enakost nacionalne skupnosti navkljub regionalnim razlikam. Zato pa mnogokrat opažamo distorzije predvsem tam, kjer je vernakularna kultura na obeh straneh meja enaka in se razlike vidijo zgolj v politični oz. posredni kulturni ravni, ki so posledica različnih medijev. Nacionalne države namreč med seboj ne komunicirajo teritorialno, temveč iz središč. Rim in Ljubljana komunicirata, zato je mejno območje disfunkcionalno. Budimpešta in Ljubljana komunicirata, zato je Prekmurje revno. Središča, ki jih nacionalna država na abstrakten način določuje, preoblikujejo in režejo organicistično in smiselno premikanje in druženje prebivalcev. V tem smislu nacionalna skupnost nujno uničuje druge oblike skupnosti oz. sobivanja. To je morda manj vidno v središčih, je pa manifestno na robovih, na mejnih območjih, kjer državne in administrativne meje onemogočajo normalen razvoj krajev, jih degradirajo in v najboljšem primeru ustvarjajo mejno ekonomijo, katere temna stran je tihotapstvo ljudi in blaga, hazarderstvo in trgovina z belim blagom.
Projekt namišljenega mesta Słubfurta in namišljene države Nowe Amerike je obrniti ta proces, z imaginativnim obratom, ki razume, da je vsaka – predvsem pa nacionalna – skupnost namišljena. To ne pomeni, da je izmišljena, temveč da je skupnost ravno zato, ker si vsi predstavljamo, da je to realen okvir (so)bivanja. Regionalistični obrat, ki ga Nowa Amerika ponuja, je tako hkrati antinacionalen in postnacionalen. S poudarkom, da je lahko središče zgolj in samo tam, kjer se stikata vsaj dva naroda, dve državi, dva sistema, in s poudarjanjem, da je provinca tisto, ki je najgloblje potisnjeno v državo, želi z istimi abstraktnimi poudarki (lahko bi rekli manipulacijami) zaobrniti postulate nacionalne države, v kateri je država toliko bolj čista, kolikor je homogena. Nowa Amerika živi v stiku, v razklanosti – mešanje in poskus tvorjenja skupnosti je centralna točka, saj so poskusi vedno invencija novih pristopov in reševanje problemov, zato so nujno usmerjeni v prihodnost. Antinacionalni vidik – reševanje inherentnih problemov nacionalnih držav v mejnih območjih, valorizacija stika in mešanja prebivalstva in jezikov, usmerjenost iz meja nacionalne skupnosti na regionalno območje živih ljudi – se pretvori v postnacionalni, regionalni vidik postane nadnacionalni. Kaj mislim s tem? Poskusi razreševanja regionalnih problemov, ki so posledica nacionalnih držav, postane eksperimentalno otroško igrišče evropskih politik. Postanejo Evropska unija v praksi, čeprav sama tega ne zna primerno valorizirati. Zgodovinski razvoj Słubfurta in Nowe Amerike nakazuje pomembne poudarke, kako lahko širše probleme razrešujemo na transnacionalni ravni.
Michael Kurzwelly je kot umetnik in aktivist ustvaril okvir nekega novega prostora, toda barve in linije te slike so bile sestavljene z ljudmi, ki so to zgodbo hoteli živeti. Prvi poskusi so bili usmerjeni v to, kako prebroditi socialno in ekonomsko razdelitev med dvema mestoma. Rodil se je mestni svet Słubfurta in volitve vanj, v katerih so lahko nastopale samo stranke, ki imajo vsaj po dva predstavnika iz nemške in poljske strani. Tako so se rojevale zabavne stranke, kot je Stranka poliglotov ali The Slubfurt LaborArtory Party. Da skupno mesto ne bi bilo zgolj prazni prostor, temveč bi tvoril solidarnostno mrežo, se je preizkusila časovna banka oz. ZeitBankCzasu, ki je za vsako delo pomoči ali prostovoljstva nudila kovance v vrednosti 1 Studzina (ura, stunde po nemško in godzina po poljsko) ali 15 minutyn (pol: minuty in nem: minuten). Da bi ovrednotil prostor pri domačinih in se predstavil tujcem, je bil izdan tudi vodnik po Słubfurtu, skupno mapo je moč dobiti na vseh informacijskih točkah, lahko pa greste tudi na organizirano turo po tem izmišljenem mestu, po katerem vas bo vodil sam Kurzwelly. Vsakdo, ki je hotel sodelovati in biti del mesta ali države, je dobil osebno izkaznico, s katerim je postal polnopravni meščan in državljan.
Pomemben mejnik razvoja poslanstva Słubfurta pa se je zgodil v nesrečnem letu 2015. Migrantska tako imenovana kriza je naplavila kar nekaj priseljencev tudi predvsem na nemško stran. Migranti so v tistem trenutku zelo težko dobili kakršnokoli zavetišče, saj se v mejnem območju niso počutili sprejeti ne na eni ne na drugi strani. Słubfurt oz. njegovo središče, Brückenplatz/Plac Mostowy, pa jim je bil pripravljen ponuditi državljanstvo. To je lahko počel, ker Słubfurt ni bil zgolj ideja, temveč je pognal svoje korenine in je obstajal kot realna oblika organiziranja. Že pred 2015 je bil to prostor, kjer so lahko opravljali delo posamezniki, ki so zaradi kazni (ki so bile mnogokrat posledica revščine in dolgotrajne brezposelnosti) morali izplačati svoj dolg. Heidi je bila brezposelna od leta 1995. Volila je za NPD, torej neonacistično stranko. Ko je vstopila v Brückenplatz/Plac Mostowy, je vstopila z jezo in uporom, vendar tam niso od nje zahtevali ničesar. Samo to, kar sama želi delati. Heidi je že dolgo nazaj oddelala svoj dolg, ampak vseeno prihaja v ta prostor vsak dan. Njena nova najboljša prijateljica je Charlote iz Kameruna.
Čeprav samo državljanstvo Nowe Amerike ni imelo seveda nikakršne pravne osnove, je postalo zaželeno med priseljenci, saj je dajalo občutek vključenosti in sprejetosti. Vključevanje pa ni bilo zgolj na deklarativni ravni, temveč so s tem lahko uporabljali tudi prostore po svoji želji, vodili dogodke, delavnice, športne aktivnosti ter obhajali verske praznike. Ko se je po prvem valu Nemčija odločila, da bo zamejila število azilantov, je skupnost pridobila tudi pro bono odvetniško pomoč in s tem omogočila, da ni bil iz tega območja deportiran nihče.
Nova identiteta, ki jo nudi Słubfurt, postane zatočišče odrinjenih, tako priseljencev kot nezaposljivih domačinov, ki lahko dobijo v novi realnosti novo priložnost in se v njej tudi civično realizirajo.
Brückenplatz/Plac Mostowy
Marca 2020, ko je epidemija zajela tudi širše območje Nowe Amerike, se je območje – kot vsa periferna območja – soočalo s pomanjkanjem mask. Aktivirala se je skupina žensk, pretežno iz Afrike, ki so se odločile šivati maske iz afriškega blaga. Več kot mesec dni so brezplačno zalagale z maskami prebivalce Słubfurta z obeh bregov reke Odre. Za tiste, ki so bili v izolaciji, pa je skupnost skrbela, da jim je dostavljala živila in druge potrebščine iz trgovin. Brückenplatz/Plac Mostowy, simbolično središče mesta Słubfurt, se je iz jurte, ki je bila postavljena dvajset let nazaj na enemu izmed travnatih površin v somestju in se samorazglasila kot mestni svet novonastalega mesta, razvil v funkcionalno skupnost in institucijo, ki omogoča vključevanje, tvori solidarnostno mrežo, se vključuje v življenje na območju in ga transformira ter se na gibek način trudi reševati pereče probleme sedanjosti, s katerimi se posamezni mesti ne znata. Poleg že zgoraj omenjenih aktivnosti pa v prostorih, ki se trenutno nahajajo v bivši športni dvorani na levem bregu Odre, delujejo Café BlaBla, kavarna, namenjena vsem vrstam pogovorov v vseh jezikih, FreeShop, ki je izmenjevalnica pohištva in druge opreme, Repaircafé, prostor, kjer si lahko prebivalci popravijo stvari oz. jim pomagajo popraviti prostovoljci, in zasilna pisarna za upravno in administrativno pomoč, medkulturni vrt, ki ga lahko obdeluje kdorkoli želi – v njem pa zaseda tudi kongres Nowe Amerike, ki je odprt za vsakogar. V dislocirani enoti v Colegiumu Polonicumu pa ima sedež Univerza Nowe Amerike, ki preučuje praktične rešitve na izobraževalnem, znanstvenem in umetniškem področju, ki temeljijo na vrednotah civilne in transnacionalne družbe, v njenem sklopu pa je medijska knjižnica, ki zbira ideje, medije, predmete in osebne spomine, ki zadevajo teme meja in identitete. V medijski knjižnici je dokumentirana in razstavljena tudi večina študentskih projektov, razvitih v okviru humanističnega seminarja na Evropski univerzi Viadrina, ki se ukvarjajo s tematiko meje in identitete.
V letu 2021 je Nowa Amerika odprla svoje veleposlaništvo v Carinarnici, v prostoru bivšega mejnega prehoda med Novo Gorici in Gorico.