Od brexita in Trumpove zmage se je zgodilo kar nekaj sprememb glede tega, kako razmišljamo o povezavi med politiko in idejami.
Znova se je pojavilo prepričanje, da imajo ideje v politiki eksplozivno moč. Običajno se tudi dodaja, da imajo še posebej eksplozivno moč laži – resnične informacije pa naj bi vodile v slogo.
Uveljavila se je tudi zamisel, da obstajajo braniki resnice, njeni garanti, ti poroki pa naj bi bili uveljavljeni mediji, tradicionalne stranke in nosilci strokovne vednosti.
Sile, ki so pripeljale do izvolitve Trumpa in odločitve za brexit, naj bi načenjale te institucije. Z eno besedo, povzročile naj bi erozijo zaupanja.
Toda ta diskusija ima neko zanimivo zgodovinsko povezavo. Zanimivo je zlasti to, da govorica, ki jo uporabljajo zagovorniki Trumpa – ali vsi sodobni pristaši »umika zaupanja« – zelo podobna tisti, ki jo je pred tem odkril akademski svet. Natančneje rečeno, pred Trumpom je govorico nezaupanja odkrila kritična teorija.
To je mogoče opaziti že pri konkretnih besedah. Vzemimo izraz »globalizacija«. O globalizaciji so (izključno kritično) govorili v prvem desetletju tega stoletja. Globalizacija je bila razumljena kot eksplozivna sila, ki trga ljudi iz njihovih neposrednih skupnosti. Zaradi velikih korporacij se morajo zapirati domače trgovine in proizvodnja, ljudje so prisiljeni migrirati v delovno intenzivna urbana okolja. Z njo se širi tudi površna ameriška kultura. »Globalizacija« je bila leta 2004 kritični izraz par excellence. Uporabljali so ga intelektualci. Natančneje, uporabljali so ga levi intelektualci. Antiglobalisti so bili levo navdahnjeni kritiki sveta z močnim akademskim zaledjem in tudi medijskimi simpatijami. Spomnim se, da sem približno v tistem času, recimo leta 2002 ali 2003, začel brati Delovo Sobotno prilogo. Izraz »globalizacija« se je ponavljal kot mantra, podobno kot se je še do nedavnega termin »neoliberalizem«.
Toda izraz globalizacija – z izpeljankami, kot sta globalizem in globalisti – je zdaj prešel na drugo stran. O globalistih danes govori desnica, podporniki Trumpa. »Globalist« se reče ljudem, kot je Georg Soros, se pravi nadnacionalnim akterjem, ki (domnevno) trgajo ljudi in nacije iz njihovih okolij.
Podobna usoda je doletela veliko drugih idej in intelektualnih strategij. Vzemimo kritiko prevladujočih medijev (mainstream media). Kritika prevladujočih medijev je bila od sedemdesetih let prejšnjega stoletja bistveni del akademskega družboslovja. Kritični teoretiki od McLuhana dalje so v težko berljivih publikacijah razgaljali medijske iluzije. Chomsky je opozarjal na »izdelovanje konsenza«. V dnevnih sobi navadnih ljudi naj bi televizija vsak večer vzgajala črede poslušnih državljanov, intelektualci, kot sta Chomsky ali McLuhan, pa so razvijali teorije njihove zasužnjenosti.
Če pobrskamo po spletnih straneh alternativne desnice, naletimo prav na takšne argumente. Mediji naj bi množično ustvarjali konsenz glede tem, kot so migracije, slovenska komunistična zapuščina in usoda Slovenije v 21. stoletju; in ta konsenz je treba prebiti.
Zgodila se je množična migracija – migracija pojmov in idej z radikalne akademske levice na desno. Evroskeptik je bil leta 2004 ugleden intelektualec, zaposlen na FDV in Mladinin kolumnist. Danes je evroskeptik desničar s tviter računom. Leta 2004 so izdelke, narejene v Izraelu, bojkotirali radikalni akademiki. Danes je kritika vpliva Izraela na svet prešla na desno.
Intelektualci, kot sta Chomsky in McLuhan, so pisali v varnih prostorih. To ne pomeni, da so bili ti prostori varni zanje osebno. Ti prostori so bili varni v smislu, da so omejevali moč idej teh intelektualcev. To velja tudi za mislece pred njima. Sloviti francozi 20. stoletja, na primer Sartre ali Foucault, ter pripadniki frankfurtske šole, denimo Adorno ali Marcuse, so pozivali k eroziji zaupanja. Kritizirali so institucije, kot so meščanska kultura, delovna razmerja in liberalna politična telesa. Toda to kritiko so praviloma izvajali v akademski govorici. Pozivali so k umiku zaupanja, vendar so to počeli v okviru institucij, ki temeljijo na avtorizirani vednosti, torej na najvišji obliki zaupanja. Do težav je prišlo v trenutku, ko so se ti pozivi pojavili v nenadzorovanem okolju, kot je internet.
Brexit in izvolitev Trumpa sta bila za akademske intelektualce nekakšna streznitev. Ugotovili so, da institucije, kot so osrednji mediji ali mednarodne zveze, niso samo sredstvo kapitalizma ali ameriškega imperializma. So prej nekakšni braniki. Z njimi naj bi skupnost zajezila prvinske instinkte, kot sta sovražni govor ali nacionalizem. V devetdesetih je Chomsky kritiziral »ustvarjanje konsenza«. Danes je, nasprotno, ustvarjanje konsenza prej cilj akademskih intelektualcev.
Zgodovinarji idej pravijo, da je 20. stoletje na sprevržen način uresničilo to, o čemer so sanjali misleci 19. stoletja. Morda lahko enako rečemo za novi stoletji.