Ne vem, ali bi si v času, ko upihuje devetdeseto svečko, želel biti na mestu Benedikta XVI. Verjetno namreč na tem Božjem svetu ni veliko bolj čudaških in osamljenih položajev od njegovega. Čudno je biti »drugi papež« v ustanovi, ki preprosto ni narejena za dva papeža; in tudi če je bila v redkih zgodovinskih obdobjih na kaj takega navajena, je to izkušnjo že zdavnaj pozabila.
Morda si je Joseph Ratzinger, ko se je pogumno odločil za odstop, predstavljal, da bo lahko kot še vladajoči papež s svojimi tako rekoč neomejenimi pristojnostmi natančno določil svojo prihodnost. Danes dvomim, da mu je uspelo. V svoji niti ne pretirano sijajni izolaciji, da ne rečem internaciji, je na zunaj še najbolj podoben slavnemu zambijskemu nadškofu Milingu, ki se je v sinkretistični evforiji preprosto oženil in bil za kazen poslan za debele samostanske zidove. Če se prav spomnim, to sicer ni veliko zaleglo. Ko si nalaga deseti križ, je Benedikt nekoliko blizu tudi nam bolj domačemu osojskemu mutcu, ki se je v koroški opatiji Bogu za hrbtom pokoril zaradi umora jezikavega škofa.
Nemara, in predvidevam, da je tako, Benediktu spokorniška drža na zadnjem odseku njegove življenjske poti ni odveč. A celo če si ob premišljevanju o odstopu ni predstavljal, da bo obtičal v nekem žepu žepne državice in se samo ob največjih maškaradah pokazal javnosti kot nekak napol resnični Božiček iz drugih krajev in časov ter s tem soustvarjal ne vedno prepričljivi vtis, da ne glede na zamenjavo kadrov vsi kavbojci in vsi indijanci še naprej divjajo v isto smer (samo, da imamo mir) – kaj naj bi storil? Bavarska iskrenost in trma mu – in tu so odveč vse teorije zarote – nekako nista dovoljevali, da bi se še naprej delal, kot da je pri šestinosemdesetih letih, ko so pri večini pod vprašajem že osnovnejša opravila, še mogoče zares voditi tako veliko ladjo in skrbeti za milijardo ljudi. Da je v ustanovi, ki svojim škofom zapoveduje upokojitev pri petinsemdesetih letih, njen najvišji pastir, škof večnega Rima, že neprekinjenih dvaindvajset let v takšnem »prekršku«, je sploh poseben problem. Če nič drugega, s tem v nedogled podaljšuje prepire, zanetene tam v šestdesetih letih ali še malce prej, za katere bi težko rekli, da imajo veliko povedati ljudem današnjega sveta. To je bilo eno od sporočil Benediktovega odstopa.
Da to zares veliko in nenazadnje nesebično dejanje, saj se je z njim podal na pot negotove milingovske eksistence, ni povsod ovrednoteno, kot bi bilo treba, in da v njem zlasti v Ratzingerjevi nemški domovini nekateri ne nehajo iskati dlake v jajcu, pa je verjetno ravno posledica ujetosti dobršnega dela vodstvene in intelektualne cerkvene elite v vrtinec sporov, sprožena že zdavnaj pred mojim rojstvom. Bavarski prelat posebnež namreč ni postal šele s svojo odpovedjo Petrovemu sedežu. To je bil že prej, kot daleč najvidnejši »skesanec« cerkvene revolucije, ki so si jo nekateri predstavljali in jo tudi izvajali po zadnjem koncilu. Mladi profesor je spadal, česar ne more nihče zanikati, med koncilske ideologe. Nekaj časa verjetno ne bi bil jezen niti v primeru, če bi ga kdo označil za revolucionarja. Tako ga leta 1963 zalotimo, kako se ob nastajanju slovite konstitucije Sacrosanctum Concilium navdušuje, češ da so sile prenove močnejše, kot si je kdorkoli mislil. Nekaj let pozneje je med glasnimi kritiki enciklike Humanae vitae, ki povzroči sploh na Nemškem ogromno hude krvi. Skoraj v istem času ne vidi niti težave v tem, da bi k obhajilu pristopali ločeni in civilno ponovno poročeni. To zapleteno vprašanje, katerega mučno razreševanje čez stoletja ne bo neskončno zabavalo samo cerkvenih zgodovinarjev, marveč mora že sedaj vzbujati nemalo čudenja zunaj vsega sitih evropskih in severnoameriških vzporednikov, je okupiralo še njegovega papeškega naslednika – najbrž proti njegovi volji.
Toda kmalu zatem si je profesor Ratzinger trajno premislil. Ne verjamen, da je to storil iz preračunljivosti ali želje po boljših profesurah in udobnejših stolčkih. Verjamem, da je dojel tisto, kar je številnim (ne pa vsem) njegovim koncilskim tovarišem in njihovim epigonom ostalo skrito. Gre za preprosto ugotovitev, da revolucija ni pot Cerkve, ki svoj obstoj dolguje ohranjanju mostu do dolgih stoletjih, ki jo edina povezujejo z njenim začetnikom. Geslo »Vse delam novo« zanjo ne pride v poštev. Vsaj ne v popreproščeni obliki, ki je tudi z ikonoklastičnimi prijemi marsikje prevladala po koncilu, četudi ne nujno po njegovi zaslugi.
Da se je od te poti ločil in se na neki način »pokesal«, Josephu Ratzingerju soborci in dobršen del katoliške javnosti niso nikoli oprostili. Samo tako si je mogoče razlagati, zakaj so bili sploh v Nemčiji pripravljeni raztrgati celo njegove najbolj dobronamerne pobude. Ko je v Freiburgu Cerkvi denimo predlagal »Entweltlichung«, »razposvetnjenje«, so prav možakarji, ki se danes ne utrudijo ploskati vsaki še tako obrobni pobudi njegovega naslednika, brž pohiteli zmajevati z glavo. Predvsem pa so nemudoma zatrdili, da s tem tedanji papež v mislih že ni mogel imeti odprave cerkvenega davka. Verjetno se jim zdaj zdi, da je usoda osojskega mutca zanj še najprimernejša.