Danes je malodane ni resne študije o revoluciji, ki bi si lahko privoščila zaobiti inovativno in idiosinkratično politično misel Hannah Arendt, katere teoretski pomen je predvsem v tem, da preusmeri pozornost od neštetokrat prežvečene francoske revolucije k relativno prezrti in prezirani ameriški revoluciji, političen pa v tem, da razdre nekritično levičarsko fetišiziranje revolucije na eni in apologetsko desničarsko malikovanje države na drugi.
Najprej nekaj sicer najbrž znanih, a vendar za poznavanje konteksta njenega premišljevanja pojma revolucije neobhodnih biografskih zgodovinskih okoliščin. Johanna Arendt, rojena leta 1906 skupaj z rojstvom 20. stoletja, je bila kot nemška judinja primorana zapustiti Evropo in leta 1941 najti novo domovanje v Združenih državah Amerike. Politična priča grozot druge svetovne vojne je svoj izvorno povsem filozofski interes – po univerzitetni romanci s svojim profesorjem Heideggrom se je iz Freiburga preselila v Heidelberg, kjer je pod mentorstvom Jaspersa leta 1929 dokončala svoj doktorat iz Avguština (Pojem ljubezni pri Avguštinu: poskus filozofske interpretacije) – preusmerila na politiko in politično filozofijo, ali, kot je temu sama pravila, »politično mišljenje«. Najprej je zaslovela z Izvori totalitarizma (1951), temeljito in še danes temeljno študijo za vsakogar, ki se spušča v premišljevanje elementov totalitarnega, kakor so se porodili tekom evropske zgodovine in kulminirali v totalitarnih režimih minulega stoletja. Sledila je vrsta knjig, od Vita Activa (1958) do Med preteklostjo in prihodnostjo (1961), ki so tako ali drugače naslavljale vrsto aktualnih vprašanj sedanjosti skozi optiko zahodne tradicije (delo, delovanje, ustvarjanje, umetnost, kultura, itd.), predvsem kot premislek novega položaja, v katerem se je znašlo človeštvo.
Za eno izmed ključnih političnih vprašanj svojega časa je prepoznala prav vprašanje revolucije, kakor jo je razvila v leta 1963 izdani O revoluciji (knjiga bo kmalu izšla tudi v slovenskem prevodu), ki je kasneje zaznamovala vrsto njenih nadaljnih knjig, vključno in še zlasti z O nasilju (1970). O revoluciji je dobila pobudo, po njenih lastnih besedah, na seminarju Združene države in revolucionarni duh (The United States and the Revolutionary Spirit), ki se je odvijal na Univerzi v Princetonu spomladi 1959 pod okriljem Posebnega progama o ameriški civilizaciji (Special Program in American Civilization). A vendar je pobuda prišla že nekoliko prej, in sicer z madžarsko revolucijo proti sovjetskemu režimu leta 1956, tj. uporom proti totalitarizmu od znotraj, ki po besedah pisca spremne besede Jonathana Schella predstavlja ključen zgodovinski dogodek za razumevanje premika, ki ga Arendt naredi v svojem političnem premišljevanju od Vita activa do O revoluciji. Vrsto demokratičnih revolucij po svetu, ki so sledile po letu 1956, je tako mogoče okarakterizirati kot čisto prave »revolucije« v arendtovskem smislu besede, vendar le pod pogojem, da preciziramo kaj pomeni »arendtovsko« razumevanje pojma revolucije, ki sloni na razmisleku o premiku poudarka od francoske k ameriški revoluciji.
Svetovnozgodovinski pomen francoske revolucije leta 1789 je bil, kakor je zapisal Hegel, da je bil takrat »obstoj nebes duhovnega kraljestva prenesen dol na zemljo, v ta svet«. Če to prevedemo v nekoliko manj poetično filozofsko prozo pomeni, da je bil s francosko revolucijo naposled udejanjen krščanski pojem univerzalne človekove svobode, prevedeno v še manj poetično politično pisanje pa da je bil ukinjen fevdalni ancien régime in z njim privilegiji aristokratskega in cerkvenega gospostva in da se je namesto tega vzpostavila nacionalna republika skupaj z deklaracijo o pravicah človeka in državljana. Na drugi strani oceana in nekaj let poprej pa se je odvila ameriška revolucija deklaracija neodvisnosti od angleške krone v obliki osamosvojitvene vojne in posledične vzpostavitve Združenih držav Amerike kot kompromisa med Severom in Jugom, na katerem je sicer še naprej vladalo sužnjelastništvo. Najbolj presenetljivo dejstvo v ameriškem primeru je vsekakor to, da lahko revolucija in konstitucija zakoračita v zgodovino z roko v roki, kolikor je pač njun smoter isti: ustanovitev novega političnega reda. Smoter upora je osvoboditev, smoter revolucije pa konstitucija svobode, in kot pravi Arendt, je pogosta zmota zgodovinarjev je v tem, da »velikokrat poudarjajo zgodnje, nasilne faze upora in osvoboditve, revolt proti tiraniji«, vnemar pa puščajo »drugo, mirnejšo fazo revolucije in konstitucije.« Distinktivna poteza ameriške revolucije torej ni toliko upor in osvoboditev izpod britanskega kolonialnega jarma (osamosvojitvena vojna), kolikor ravno gesta ustanovitve novega političnega telesa (republikanska ustava).
Revolucija je konstitucija v obeh smislih besede, kolikor namreč pomeni tako ustanovitev kot ustavo, pri čemer je poglavitna težava razumevanja zveze med revolucionarno gesto ustanovitve in ustanovljenim političnim telesom predvsem etimološke narave:[1] »Izraz ‘ustanovitev’ [constitution] je dvoumen, saj pomeni tako ‘dejanje ustanovitve’ kot ‘zakone ali pravila vladavine’, ki je ‘ustanovljena’« (O revoluciji). Izkušnja ameriške revolucije je pokazala kako poglavitni problem revolucije sploh ni toliko v temu kako omejiti oblast, marveč kako jo sploh vzpostaviti: »Vročica ustavodajanja [constitution making], ki je popadla deželo takoj po Deklaraciji neodvisnosti, je preprečila razvoj oblastnega vakuuma, vzpostavitev nove oblasti [establishment of new power] pa ni mogel biti utemeljen na tem, kar je po svojem bistvu vedno bila neka negacija oblasti, tj. na listini pravic.« Deklaracija neodvisnosti sama po sebi ne bi zadostovala za dejansko neodvisnost, »samo-razvidne resnice« (»self-evident truths«) človekovih pravic, kot se glasi dikcija v Deklaraciji, pa tudi ne bi imele nobene podlage, če osamosvojitvi ne bi sledila ustanovitev političnega telesa, znotraj katerega je varovanje sicer univerzalnih človekovih pravic sploh mogoče.
Pojem revolucije je torej v primeru ameriške izkušnje združeval oboje: nasilno osvoboditev od monarhije in politično dejanje ustanovitve. Če se je evropska revolucionarna izkušnja iztekla predvsem v to, da se revolucijo izenačuje z dejanjem upora in se pušča vnemar vprašanje ustanovitve, pa se je ameriška iztekla v sistematično pozabo obojega, kolikor je dejanje upora nadomestil predstavniški sistem, ki skozi volitve simulira menjavanje vladajočih, gesto ustanovitve pa se nenehno mitologizira preko neponovljivo mitičnih Founding Fathers. Vse politično delovanje se tako reducira na politično tehnologijo vladanja, tj. na ideološko-represivne mehanizme, ki sedanjost spajajo s preteklostjo in onemogočajo kakršno koli pojavitev novega. Ameriška revolucija je Američane na koncu dejansko oropala javne svobode političnega delovanja, ki se v zadnji instanci kaže v osvoboditveni in obenem ustanovitveni revolucionarni dejavnosti.
Natanko v tem leži pomen Arendtovega razumevanja revolucije, namreč da državno ustavo – in posledično pravno državo – razume kot tisti pravi smoter revolucije. V tem se arendtovsko pojmovanje revolucije razlikuje od tradicionalnega levičarskega, predvsem marksističnega razumevanja revolucije kot komunističnega gibanja odpravljanja obstoječega stanja, še zlasti pravne države, z namenom osvoboditve družbe od kapitalističnega načina produkcije in njena posledična preobrazba v osvobojeno socialistično družbo. V natanko istem smislu pa se tudi razlikuje od desničarskega ne-razumevanja revolucije kot golega nasilja in terorja, ki v svojem razdejanju za seboj ne pušča ničesar in ne odpušča nikomur. Ravno nasprotno – smoter revolucije je oblast in ne nasilje, čeprav se nasilje kaže kot priročno sredstvo za doseganje tega cilja in tako nenehno ogroža, da bo kot sredstvo nadomestil cilj.
Če kje, je težava Arendtovega pojmovanja revolucije nekje drugje, namreč da vpelje preostro in nekoliko tudi prenagljeno konceptualno ločnico med politično (ameriško) in družbeno (francosko) revolucijo, kolikor je pač seveda zlahka najti tako momente družbenega v ameriškem primeru kot tudi momente politike v francoskem: sužnjelastniški sistem, na katerem je temeljila ameriška svoboda od prisile nujnosti dela kot prvo, kot drugo pa neštete sociétés populaires, ki so po kavarnah in tiskarnah delovale med francosko revolucijo v nadvse političnem pomenu besede delovanje. Enako velja za manihejsko vzpostavljanje in manično ohranjanje ločnice med politiko in družbo, ampak to je že druga zgodba.
Za zaključek in v premislek nekoliko bolj premišljen arendtovski pojem revolucije: družbeni pomen revolucije je njen nasilni moment osvoboditve od prisile nujnosti, njen politični pomen pa v momentu konstitucije svobode, pri čemer gre v obeh primerih za dve plati istega pojma revolucije, kjer je ni moč ne misliti in niti ne udejaniti (misliti in udejanjati pa je vse od Parmenida pa tja do Hegla konec koncev isto) enega, ne da bi vzel v obzir tudi drugega.
Opomba:
[1] V slovenščini imamo dva izraza, ki se uporabljata kot sinonima: eden je »ustanovitev«, drugi pa je »konstitucija«, izpeljan iz angleške besede constitution. Izraz »ustanovitev« vsebuje izraz »ustava« oziroma »zakone ali pravila neke vladavine«, edino izraz »konstitucija« pa omogoča, da se tudi v slovenščini, tako kot v angleščini, izreče oba pomena hkrati, torej ustanovitve in ustave.