Konec otroštva se ponavadi označuje z dvema pojmoma: polnoletnost in odraslost. Gre torej za trenutek, ko se leta zapolnijo in ko od-rastemo, ko torej končamo rasti. To predpostavlja, da se od tega trenutka naprej ne razvijamo več in da živimo svoje življenje kot odgovorne osebe s svojim mestom v družbi. Polnoletnost je torej prehod od otroka v odraslega človeka, kar pravno pomeni, da za osebo niso več odgovorni starši, temveč je za svoja dejanja odslej odgovorna sama, in sicer zato, ker je dopolnila svoja leta in s tem odrastla.
Prehod v odraslost je pri vseh ljudstvih vezan na določen iniciacijski obred, s katerim otrok dokaže sebi in drugim, da je zares odrasel. Otroci torej v določenem trenutku odrastejo. Najprej so neodgovorni, potem pa postanejo polno odgovorni za vse. Dvajseto stoletje v to enostavno razlikovanje vnese nov element, ki bi ga lahko opisali kot nekakšne vice med obema: mladost. Mladost kot čas, ki zabriše ta jasen prehod iz enega stanja v drugega.
Mladost kot obdobje postavljeno med otroštvo in odraslost je z desetletji pridobivalo vse širši prostor med obema. Nekoč je polnoletnost nastopila pri 27., nato pri 21., nazadnje pa so prišli do 18. leta kot meje, pri kateri postanemo polnopravni državljani. V zadnjem desetletju smo priča celo pobudam po znižanju praga na 16. leto. Z nižanjem meje postane torej otrok prej polnoleten, a to še ne pomeni, da je tudi odrasel. Postane mlad, sicer odgovoren zase, a ne tudi popolnoma odrasel.
Mladost je vse bolj elastična kategorija, saj se njena zgornja meja vse bolj vzpenja že proti štiridesetemu letu. Nedavno tega so mladi postali odrasli z zgodnjimi dvajsetimi, dandanašnji pa se je ta meja ponekod dvignila že skoraj v polovico tridesetih let.
Dandanašnji je torej za vstop v odraslost potrebno veliko več časa kot nekoč, zato pa se stanje iniciacije vse bolj podaljšuje. Odgovor na vprašanje, kdaj je nekdo zares odrasel, je nemara najbolj težaven v celi zgodovini. Družba je vse bolj zapletena, novosti se z leta v leto kopičijo; mnoge službe pred desetimi leti sploh ne bi mogle obstajati, pred dvajsetimi pa se jih ne bi zmogli niti zamisliti. Prav tako se družbeno-ekonomski pogoji, vzpostavljeni po drugi svetovni vojni, vse bolj oddaljujejo od današnjega stanja. Redne službe večini niso zagotovljene, služba pa tudi ni odvisna od izobrazbe oziroma število izobraženih ni enako številu delovnih mest, primernih za to stopnjo izobrazbe. Pogoji današnjega vključevanja v odraslost so veliko bolj zaostreni kot nekoč.
Podaljševanje vmesne stopnje, mladosti, je zato v bistvu odlašanje odgovora na vprašanje, kako v obstoječi ekonomski sistem vključiti nove generacije. To je lahko dokaz, da kategorija odraslosti, kot jo poznamo, enostavno ne omogoča več pretočnega vključevanja polnoletnih v odraslost, zaradi česar jih je primorana ohranjati v stanju pol-odraslosti.Vse večje poudarjanje ideje sustainability oziroma trajnosti znotraj gospodarstva, okoljevarstva in celotne družbe nasploh zakriva temeljno dejstvo, na katerega nakazuje podaljševanje mladosti – da namreč današnja odraslost enostavno ni trajnostna, ni sustainable, ker ne omogoča zadostnega vključevanja mladih v odraslost. Mladost je zato tudi odgovor na težavo odvečnosti ljudi, za katere v svetu odraslih ni prostora, oziroma krizo samega pojma odraslosti. Navsezadnje bi tudi mnogi odrasli želeli biti mladi.
Mladinske politike EU
Te spremembe se odražajo tudi v politikah Evropske unije, namenjenim mladim. Tu bom izpustil programe, ki se neposredno ukvarjajo z zaposlovanjem, saj so to v bistvu politike neposrednega vstopa v odraslost, in se posvetil le tistim, ki se ukvarjajo z mladimi kot mladimi: torej posamezniki, ki se šele pripravljajo na vstop v svet odraslih.
Doslej sedem različnih programov so za obdobje 2014–2020 združili v enoten program Erasmus+, ki je del EACEA oziroma Izvršne agencije za izobraževanje, avdio-vizualno in kulturo. Program se odslej deli na tri področja: Izobraževanje in usposabljanje, Šport in Mladina (Youth). Področje Izobraževanja je nadaljevanje enega najbolj priljubljenih programov EU nasploh, študijske izmenjave Erasmus. Program usposabljanjaomogoča delovne prakse v času študija, ki so nadaljevanje programa Leonardo in treh podobnih; Šport združuje športno sodelovanje, program Mladina pa ni vezan na status študenta oziroma na specifično športno udejstvovanje, temveč je namenjen mladim v najširšem pomenu, v njem je namreč mogoče oblikovati različne »mladinske pobude«.
Program ima za celotno sedemletno obdobje proračun v višini 14,7 milijarde evrov, kar je 40-odstotno povišanje od prejšnjega obdobja, pri čemer je programu Mladina namenjena desetina vseh sredstev. V tem času naj bi »omogočal priložnosti za več kot štiri milijone Evropejcev za študiranje, usposabljanje, pridobivanje delovnih izkušenj in prostovoljstvo na tujem. Erasmus+ bo podpiral transnacionalna partnerstva med izobraževalnimi, usposabljanji in mladinskimi institucijami ter organizacijami za spodbujanje sodelovanja in premostitev svetov izobraževanja in dela z namenom soočanja z vrzeli v znanjih in veščinah, s katerimi se soočamo v Evropi.« Ideja je torej povezati izobraževanje z delom in s tem premostiti rigidnost obeh področij: program študentske izmenjave se je namreč tudi imenoval »vseživljensko učenje«.
Učenje timskega dela
Kot lahko še preberemo na spletni strani programa, »mladinsko poglavje programa Erasmus+nagovarja mladinski sektor in ga spodbuja k organizaciji učnih mobilnosti za vse mlade v starosti od 13. do 30. leta, ki ponujajo priložnosti neformalnega izobraževanja in priložnostnega učenja v kontekstu mladinskega dela«. Program Mladi v akciji namreč »nudi podporo za evropske in mednarodne mladinske projekte, ki spodbujajo mladinsko delo in neformalno učenje«. Gre torej za delo in učenje izven uradnih institucij v krogu mladinskih organizacij oziroma neformalnih skupin, ki jih oblikujejo mladi med seboj. Mladinski projekti, ki jih je mogoče oblikovati, so v prvi vrsti – projekti. Projekti s planom izvedbe, razdelitvijo vlog in ciljem. Vsebina dejansko ni v prvi vrsti. Poudarek na vsebini ni prioriteta. Zadeva mora biti vsebinsko enostavna, drugače ni več primerna za mladinsko področje, temveč mora poiskati drugačne projektne razpise.
Paradokse, ki izhajajo iz takšne politike, bom prikazal na primeru iz osebne izkušnje. V Društvu humanistov Goriške (ki je, med drugim, izdajatelj revije, ki jo držite v rokah) smo se pred desetletjem prijavili na mladinsko pobudo, v kateri smo želeli izvesti niz bralnih krožkov in zbornik, v katerem je vsakdo od udeležencev krožka objavil svoj prispevek. Ob naslednji prijavi pa smo takšnemu formatu dodali še vrsto izvirnih prevodov v slovenščino s komentarji. Že ob prvi prijavi so nas opomnili, da je to, česar se gremo, preveč akademsko in zatorej ne spada v področje mladinskih pobud, tako da smo pri drugi prijavi morali zadevo natančno postaviti tako, da ne bo izpadla preveč »učena«. Tovrstnim pobudam naj bi bili namreč namenjeni že raziskovalni akademski razpisi, zato naj bi bila takšna vsebina neprimerna za mladinske pobude. A ravno tu je težava, saj je za pristop k akademskim razpisom potrebno veliko referenc – teh pa mladi pisci seveda nimajo dovolj, da bi lahko konkurirali starejšim. Tako je mogoče hitro pristati v limbu, ko projekt ni le sodelovanje zaradi sodelovanja samega, prav tako pa še ni zrel za bolj »odrasle« razpise. In to je ravno tisto obdobje starejše mladosti, ki jih razpisi ne pokrivajo – obdobje, ki je bilo nekoč že del odraslosti, a je iz njega izpadlo ravno zato, ker tam ni več dovolj prostora za večino mladih »prišlekov«.
Mladinske pobude zato niso enostavno pobude mladih, temveč pobude za učenje timskega dela za mlade. Kasneje pa smo ugotovili, da so tudi tisti »odrasli« razpisi precej podobni mladinskim, saj je tudi tam bistvena pravilna uporaba ključnih pojmov, ki so vedno enaki: že omenjena »trajnost« in »višanje zavesti« (raising awarness) sta skorajda nujni, družbo pa jim dela tudi »opolnomočenje« (empowerment). Prav tako pa tudi tam poudarek ni na sami vsebini, temveč na načinu, kako je ta vsebina zapakirana znotraj postavljenih smernic.
Mladinske pobude nas torej želijo pripraviti na načine delovanja v današnjem svetu, v svetu, kjer si je službe potrebno najprej vzpostaviti, se naučiti mrežiti in pravilno izpolnjevati obrazce. Ti načini so torej tehnike sodelovanja, ne pa snovanja česarkoli novega; čeprav je vizija in misija projekta nujna pri vsakem projektu, sta večinoma postavljeni enostavno v stilu: »omogočanje trajnostnega razvoja in povečanja pozornosti z opolnomočenjem«. V prvi vrsti gre torej za učenje menedžerskih veščin in specifičnega menedžersko-birokratskega besednjaka.
Ali z besedami same EU: »Financiranje mladinskih aktivnosti v Erasmus+ cilja na izboljšanje ključnih kompetenc, veščin in zaposlovanje mladih, promovira socialno vključenost in dobrobit mladih in spodbuja izboljšave mladinskega dela in mladinskih politik na lokalni, nacionalni in internacionalni ravni«. Ključna potreba današnje evropske družbe je torej pridobivanje veščin sodelovanja in timskega dela, veliko manj zanimanja pa je na samih vsebinah programa. Na enem od srečanju projektnih skupin, ki so same že uspešno izvedle takšno mladinsko pobudo, so nam namignili, da so najboljši projekti iz vidika vključevanja vseh zahtevanih kriterijev, tisti, pri katerih udeleženci – snemajo video.
Kdo sploh so mladi za EU?
V predstavitvi mladinskih pobud je tudi zapisano, da so razpisi omejeni na mlade med 13. in 30. letom starosti. Za potrebe EU je torej mladost enotno sedemnajstletno obdobje od zgodnjega najstništva do konca 20. let. Obdobje, ki obsega čas izjemnih osebnih preobrazb, je monolitno ujeto v eno samo veliko skupino, do katere pristopijo na enak način. Na način, ki je prilagojen najmlajšim, s katerimi so torej izenačeni tudi vsi starejši. Na vseh skupnih dogodkih, kjer se srečajo različne skupine ali institucije, so namreč obvezne igrice, ice breakerji, ki naj bi olajšali spoznavanje prisotnih. To so igrice, pri katerih se človek vpraša, ali so sploh primerne za trinajstletnike ali so že ti nemara prestari zanje. Gre za umetno ustvarjanje sproščenosti, ki mnoge prisotne spravi v mešanico nelagodja, jeze in zaprepaščenosti, saj se od udeležencev zahteva aktivno igranje in zabavanje, ki poteka pod natančno določenimi pravili.
Ključna značilnost takšnih srečanj je namreč ravno umanjkanje kakršnegakoli prostega oziroma, bolje rečeno, nereguliranega časa. Nemara zaradi strahu, da bi se udeleženci mogoče dolgočasili. Tako je čas, ki bi lahko služil za dejansko mreženje med sorodnimi organizacijami in posamezniki s podobnimi interesi iz različnih držav zapolnjen z vodenimi načini spoznavanja, namesto da bi bilo to enostavno prepuščeno vsakemu posebej. Vsi ti programi pa so dejansko obveza, ki jo EU postavlja za pridobitev sredstev, s čemer izključujejo samoiniciativnost in inovativnost udeleženih, ki so vezani na vnaprej pripravljene igrice. Strah pred tem, da bi se ljudje dolgočasili, je sicer upravičen, saj je izjemno veliko primerov, ko se ljudje, prepuščeni samim sebi, dejansko dolgočasijo, ker ne vedo, kaj bi točno naj bi sami s seboj sploh počeli. Ravno to pa priča o določeni nedoraslosti, ki jo takšna politika predpostavlja in ohranja pri življenju. Tu gre dejansko za potuho, ki onemogoča samoiniciativnost; veliko bolj primerno bi bilo, če bi vodje teh srečanj le pomagali pri vzpostavljanju vezi, ne pa zahtevali enak pristop za vse in s tem dušili iniciativnost mnogih.
Kaj je torej izid mladinskih pobud?
Skratka, mladinske pobude so mogoče izjemna zadeva za najstnike, za vse starejše, torej tiste, ki se morajo dejansko vključevati v svet odraslih, pa malce manj, saj so obravnavani na enaki ravni z najmlajšimi, s čemer se dejansko zavira njihov razvoj v samostojne osebe.Znova smo pri istem zaključku, da so torej te pobude namenjene zgolj prvi polovici starostne kategorije »mladih«, ki jim je »zgornji del« le priključen. To pa zato, ker evropske institucije dejansko ne vedo, kaj storiti z njimi, in jim s tem, da jim namenjajo enake igrice, v bistvu želijo povedati, da so v bistvu še otroci, čeprav veliko starejši. Starejši udeleženci mladinskih pobud torej lahko le sprejmejo logiko, po kateri je raven zabavnega učenja enaka za vse med 13. in 30. letom, in se še sami tako igrajo. Vendar se tu znova odpira vprašanje zakaj politike EU enačijo vse te mlade kot homogeno skupino, še bolj ključno pa je vprašanje, kako naj bi ti starejši mladi bili pripravljeni na odraslost, če jih še do 30. leta obravnavajo na enaki ravni kot mlajše najstnike.
Kljub vsem aktivnim politikam je – kot kaže – daljšanje mladosti dejansko kriza odraslosti, ki znotraj obstoječega modela ne zmore več vase prejemati novih generacij, hkrati pa nihče točno ne ve, kako obstoječe stanje primerno sistemsko spremeniti. Iz stališča politik EU, namenjenih mladim, se znotraj kategorije mladosti namesto aktivnega odraščanja dejansko dogaja podaljševanje poznega otroštva; otroštva, z natančno strukturirano igro in mestom znotraj skupine. Starejšo mladino torej infantilizirajo, odvzeta jim je iniciativa ustvarjanja novih oblik druženja, saj je odstranjena vsakršna slučajnost in nepredvidljivost. Ključna kompetenca, ki jo želijo razviti z mladinskimi pobudami, so namreč ravno sposobnosti menedžiranja oziroma prilagodljivosti standardnim načinom timskega dela. Te pa bodo prišle še kako prav kasneje pri izpolnjevanju drugih, večjih razpisov Evropske unije.
Pripis: prispevek sem zasnoval skupaj z Igorjem Bijukličem na podlagi skupnih izkušenj iz mladinskih pobud.