Kolescem iz neke temne kovine, ki so jo oblizovali zeleni madeži, je bilo že na prvi pogled videti, da se ponašajo s častitljivo starostjo. Kar je, kakopak, značilno za vse eksponate v grškem Narodnem arheološkem muzeju v Atenah. Toda delci mehanizma, ki so bili pod steklom tudi obilno osvetljeni, so si zaslužili mnogo več kot rahlo utrujen ošvrk obiskovalke, za katero je bil že nekajurni maraton po orjaških muzejskih sobanah. Zraven je bila replika mehanizma, rekonstruirana na podlagi peščice najdenih delcev: zlata škatlica s še več kolesci in kazalci. Priznam, da brez napisa na ploščici – pisalo je »Mehanizem z Antikitere« – ne bi razvozlala, za kaj gre in čemu je reč rabila. Ne, pretiravam: tudi po branju podrobnejšega popisa vseh njegovih funkcij sem še naprej zmedeno bolščala v napisano. V uteho mi je bilo le, da nisem bila edina.
Antikiterski mehanizem, ki so ga poimenovali tudi »antični mehanični analogni računalnik«, so leta 1902 odkrili potapljači, ki so v vodah okoli grškega otoka Antikitera iskali spužve, naleteli pa na razbitino ladje z zanimivim tovorom. Mehanizem je bil izdelan nekako med letoma 150 in 100 pr. n. št., in sicer na otoku Rodos v delavnici astronoma Hiparha. Iz bronastega zobatega kolesja v lesenem ohišju se je dalo razbrati tole: napovedi Sončevega in Luninega mrka; medsebojno lego Sonca, Lune in Zemlje; Sončev in Lunin koledar; običajni 365-dnevni koledar z določitvijo prestopnih let in olimpijskih iger. Možno je bilo tudi napovedati, kdaj bodo vzšle glavne zvezde grškega zodiaka. Ostalih funkcij še niso potrdili – ali odkrili. Nesporno je le, da gre za najbolj zapleten – doslej odkriti (?) – mehanizem antičnega sveta. Moj rahlo naveličani ošvrk se je že zdavnaj spremenil v občudovanja poln pogled.
Sledilo je gubanje čela: astronomija je bila poleg matematike ena paradnih znanstvenih disciplin v stari Grčiji in večino dognanj grških astronomov so njihovi stanovski kolegi z bolj sofisticiranimi instrumenti čez dva, tri tisoč let samo potrdili. Večina jih je postala tako rekoč neovrgljivih. Pozneje so se jim pridružili še drugi aksiomi, recimo tisti o Zemlji in njenem položaju v našem osončju. Zakaj torej danes spet delujejo združenja ljudi, ki poskušajo ovreči vse, česar si ne morejo ogledati na lastne oči, pa trmasto verjamejo, da je Zemlja ravna? Kako daleč v preteklost smo zdrknili? Kaj bi si astronomi iz antične Grčije, če bi se prežarčili v naš čas, mislili o nas? Glede na to, da so sestavljali kompleksne mehanizme, ki jih sodobnim znanstvenikom še ni uspelo docela razložiti, bi antični Grki z nekaj muje in deduktivnega sklepanja menda kar hitro usvojili glavne zakonitosti novih tehnologij. Morda bi imeli več težav le, da bi doumeli, kako deluje današnja družba in kaj se je zgodilo, da si je znanost zapravila ugled, ki ga je nekoč imela.
Resnici na ljubo so se v zgodovini zahodne civilizacije izmenjevala obdobja, v katerih je znanosti šla dolžna čast in je bil razvoj temu primeren, ter stoletja, v katerih se je človeštvo klanjalo pred drugačnimi oltarji. Ampak nekako od dobe razsvetljenstva znanosti (in razumu) priznavamo osrednjo vlogo. Nekako iz tistega časa sicer izvira tudi aksiom, da je dvom gonilo razvoja – vendar nam je vseeno prešlo v kri, da se o nekaterih rečeh ne dvomi. Znanstveniki so se vzpostavili kot avtoritete, v katerih delo se nepoklicani ne vtikajo, saj brez ustreznega predznanja o njem ne morejo soditi. Skladno s težnjami po demokratizaciji družbe so tudi učenjaki vse bolj postajali bitja iz mesa in krvi, ki so tudi – hm – zmotljiva. In vse glasneje je bilo slišati pozive, naj sestopijo s svojih slonokoščenih stolpov ter svoje delo delijo z navadnimi smrtniki. Za tiste, ki so delovali na področju humanistike in družboslovja, se je to zdelo tako rekoč samoumevno, vabilom pa so se rade volje in v vse večjem številu odzivali tudi raziskovalci t. i. naravoslovno-tehničnih strok.
Malo drugačna tolmačka
Na tej točki sem se na klic znanosti odzvala tudi jaz. Ne kot raziskovalka, temveč kot vezni člen med znanstveniki in splošno javnostjo, neke vrste piarovka (na ZRC SAZU), če hočete. Kot bomo videli pozneje, pa včasih celo kot zagovornica obstoja znanosti nasploh. Toda najprej si je treba zastaviti temeljno vprašanje, ki se bo marsikomu zdelo nekoliko noro, saj si menda z njim vsaj nekoliko zarezujem v vejo, na kateri sedim: zakaj bi znanstvena ustanova sploh potrebovala nekoga, ki bi javnost seznanjal z dejavnostjo svojih zaposlenih, če pa ti tako in tako uživajo ugled že zaradi svojega statusa in so kot takšni tudi na plačilni listi države? Kaj si sploh še lahko obetajo? Če bi vse, kar je navedeno v zadnjih povedih, neizpodbitno držalo, bi bilo moje delo res popolnoma nepotrebno, moje delovno mesto pa lagodna sinekura. Držalo bi v idealnem svetu, do katerega pa nam žal še malo manjka …
Začnimo odmotavati klobko kar pri financiranju, saj bo potem hitro steklo: javne znanstvene ustanove le del denarja za svoje delovanje prejemajo iz državnega proračuna – ne da bi se kaj prida pretegnile, kot bi dodali cinični zagovorniki svobodnega trga. Za ostalo se morajo raziskovalci in raziskovalke zaradi specifične, precej neurejene situacije na področju financiranja znanosti pri nas, potegovati na t. i. razpisih.
Osnovno idejo, ki je morda plemenita, a se je sčasoma nekoliko sfižila, razumem takole: da se raziskovalci zaradi stabilnega dotoka denarja ne bi prehitro uspavali, so jih odgovorni hoteli prisiliti, da bi svoje veščine in sposobnosti, pa tudi ustreznost raziskovalnih namer iz leta v leto dokazovati na nekakšnih natečajih, kjer so izbrani le najboljši. Ali pa preprosto tisti, ki najbolje obvladajo besedišče, kakršno se usede v srce ocenjevalcem razpisov na slovenski in evropski ravni. Da bi bilo vse skupaj še bolj komično, a resnično, je treba dodati še podatek, da imajo evropski razpisi, ki v ušesih nepoučenih zvenijo kot nekakšna mana iz nebes, neredko prav malo opraviti z znanostjo in znanstvenim delom. Zato pa tem več z duhamornim izpolnjevanjem obrazcev in opravljanjem do skrajnosti zbirokratiziranih postopkov, ki se jih ne bi sramovala javna uprava v Butalah. Če poenostavimo: država svoje najboljše kadre, mlade in tudi malo starejše raziskovalce, ki so do te stopnje, da so jih zaposlili v neki javni raziskovalni ustanovi, že večkrat potrdili svojo pamet in znanstveno naravnanost, prepušča na milost in nemilost Excelovim tabelam, od katerih je odvisno, ali si bodo prislužili naslednjo plačo ali ne. Priznam, da nekoliko pretiravam, vendar ne pretirano, kajti ena od posledic takšnega ravnanja je na dlani: vse več mladih strokovnjakov zapušča našo državo.
V takšnih okoliščinah je bržčas bolj razumljivo, zakaj tudi javne raziskovalne ustanove potrebujejo svoj oddelek za stike z javnostjo ali, kot v primeru ZRC SAZU, človeka za »promoviranje raziskovalnih rezultatov«. Kot proračunske porabnice, čeravno samo delne, se namreč tudi te ustanove včasih znajdejo pod drobnogledom javnosti, ki zahteva polaganje računov. Toda na srečo srž mojega dela (za zdaj še) ni to, temveč ga skupaj s sodelavci pojmujemo bolj kot most do uporabnikov. Znanstveni izsledki so na voljo vsem, ki jih to zanima, in to velja tako za znanstvene publikacije (ki so dostopne na spletu) kot za predavanja, simpozije in druge javne prireditve, ki jih organizirajo raziskovalci. Vsakdo je dobrodošel, kdor pride, ga sprejmemo. Samo … če najde pot do nas.
ZRC SAZU je ena vodilnih, nikakor pa ne edina javna raziskovalna ustanova v Sloveniji. V trušču vseh ostalih novic o dnevnoaktualnem dogajanju s področja znanosti, kulture in umetnosti bi se njen glas porazgubil, če nam ga ne bi pomagali krepiti mediji, ki so že tradicionalno ogledalo dogajanja v družbi (ali naj bi to vsaj bili). Moja vloga je povezati raziskovalce z mediji, glavnimi kanali, preko katerih lahko o svojem delu spregovorijo sami. Od nekdaj se mi je namreč zdelo zgrešeno opisovati promotorje znanosti kot nekakšne tolmače. Zdaj vem, da ne bi s tem le užalila svojih sodelavcev, temveč bi se tudi zlagala. Velika večina, če ne kar vsi, znajo namreč sami v različnih stopnjah poljudnosti zelo dobro razložiti, s čim se ukvarjajo. Saj znanstveniki niso nekakšni fachidioti, ki jim med urami sklanjanja nad debele knjige ali druženjem z epruvetami in petrijevkami v laboratorijih odmre dar sporazumevanja z navadnimi ljudmi! Res pa je, da se nimajo časa ukvarjati s sestavljanjem kratkih, novinarsko udarnih opisov svoje dejavnosti, ki jih kot piarovka pošiljam v svet jaz. In ta, vsebinski del moje službe, mi je zagotovo najljubši, saj mi omogoča, da prisluškujem zvenu besed, se posvečam zaporedju stavkov in včasih celo dramaturškemu loku, če gre za daljši zapis o bolj kompleksni temi. Kljub pesimističnim glasnikom nove dobe, v kateri da so pomembnejše podobe in kjer se ljudje pomenkujejo samo še v sličicah, čustvenčkih, sama namreč še vedno verjamem v moč besede in težo napisanega, predvsem pa v pomembnost jezikovnega registra, ki ga izbereš glede na naslovnika. Ali si izbral pravilno ali si se morda uštel, se – drugače kot pri leposlovju – izkaže že kmalu: če na obvestilo za medije ni odziva, je pač treba poskusiti znova.
Vrnitev ploščate Zemlje
In če bi v grobem lahko trdila, da za delo znanstvenikov vlada zanimanje in da javnost z veseljem prisluhne, s čim se ukvarjajo, saj je njihovo delo v resnici vznemirljivo, je treba k temu dodati še, da gre pri tem nekoliko tudi za prepričevanje prepričanih. Tako kot obstajajo ljudje, ki so mnenja, da jim ni treba prispevati za delovanje javne televizije (čeprav bi oddaje izobraževalnega značaja marsikomu med njimi zagotovo koristile …), je na družbenih omrežjih kot koncentratu javnega mnenja brez olepševanj slišati tudi glasove takšnih, ki o smiselnosti obstoja znanosti v Sloveniji čisto odkrito dvomijo. Ker smo za kaj takega premajhni, ker nima pomena, da se narod s pičlima dvema milijonoma prebivalcev ukvarja še z znanostjo in ker od tega itak ni nobene koristi.
Znanost naj bo uporabna ali pa naj se samoukine, je večkrat slišati od ljudi, ki prisegajo na logiko trga. Pri čemer se seveda ne zavedajo, da so znanstveniki do najbolj odmevnih odkritij prišli tako rekoč po nesreči ali po naključju, ne da bi jih pri tem kdo usmerjal ali jih zasledoval s štoparico v roki. Hevreka, je vzklikal Arhimed in nato od radosti gol tekal po ulicah Sirakuz, saj se je tik pred tem potopil v kopalno kad, ob čemer je iz nje izteklo ravno toliko vode, kot je bila prostornina njegovega telesa. Sirakuški kralj mu je naložil, naj ugotovi, ali je njegova krona res iz čistega zlata, ne da bi jo poškodoval, in Arhimed je nato izvedel poskus s potapljanjem krone v vodo. Ena je bila zlata, druga pa iz svinčene zlitine, in za ponarejeno se je izkazala tudi kraljeva. Ah, pa smo spet pri starih Grkih …
Druga skupina dvomljivcev ali raje kar omalovaževalcev v znanstvenikih vidi skorumpirane osebke, pri čemer ni zares pomembno, ali so podlegli določeni politični opciji ali kar kapitalu nasploh. Njihove sume potrjuje – internet. Kako je že rekel general de Gaulle? Težko je vladati državi, ki pozna 258 vrst sira. Če bi njegov izrek prekrojili za potrebe tega zapisa, bi se glasil nekako takole: Ni mačji kašelj prepričevati ljudi o pomembnosti znanosti v času interneta. Svetovni splet se je napovedoval – in v začetnem obdobju tudi opravičeval svoj plemeniti sloves – kot neusahljiv vrelec modrosti. Ta je bila naposled na voljo vsakomur, ne glede na narodnostno pripadnost ali gmotni položaj (pod pogojem, da živi na območju, ki ga prepredajo električni in optični kabli). Toda v zadnjem času je splet začel kazati tudi svoj temni, hudobni obraz.
Tu je treba poudariti, da bi bilo razglašati internet za izvorno zlo seveda po ludistično naivno. Je le orodje, ki mu človeški um prida takšno ali drugačno namembnost. Omrežje, ki naj bi dalo glas dotlej ne(u)slišanim, je ponudilo zavetje tudi tistim, katerih glasu doslej ni bilo slišati z razlogom – ker si tega ne zaslužijo. Danes so razum in znanstvena odkritja vrženi v areno z ostalimi psevdoznanstvenimi ugotovitvami, ki se po ožilju svetovnega spleta širijo z vratolomno hitrostjo in nemudoma najdejo privržence. Posameznik, ki je bil od nekdaj sumničav do trditve, da je Zemlja okrogla – zakaj imamo potem čevlje s ploskimi podplati? – je zdaj končno našel somišljenike, s katerimi se je lahko povezal. Kajti v slogi je moč. In moči neznanja nikakor ne gre podcenjevati.
Zaradi vsega tega arzenal promotorke raziskovalnih rezultatov ne obsega le spiska vseh objav v uglednih revijah, mednarodnih znanstvenih sodelovanj, odkritij in knjig, s katerimi so se njeni sodelavci v zadnjem času izkazali, temveč mora imeti vedno pri roki tudi argumente, zakaj je sploh vredno, da obstajajo in delujejo. Na vprašanje, kako utišati glasove nestrpnežev in dvomljivcev, seveda nimam enostavnega odgovora. Vem le, da argument moči tukaj ne zaleže, še manj pokroviteljski odnos. Prav tako rezultatov ne gre pričakovati na kratek rok.
Kot edina možna rešitev se kaže vztrajno in prizadevno obveščanje, odpiranje vrat inštitutov, organiziranje simpozijev in dogodkov za širšo javnost. Sicer pa je z znanostjo tako, da je z njo in njenimi dognanji naše življenje tako tesno prepleteno, da se je prav zato ne zavedamo več in jo jemljemo kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar je tu od nekdaj in nam pripada. Kako nepogrešljiva je, bi se zavedeli šele, če bi vse, kar je iz nje porojeno, drugo za drugim ugasnili. Za začetek recimo samo portal Fran, ki je plod dela raziskovalcev ZRC SAZU in ki ga gotovo poznate. Predstavljajte si, da bi bili izbrisani tudi vsi pomeni besed, ki so tam razloženi, mi pa bi obstali nekako tako kot graditelji babilonskega stolpa, zevajočih ust, iz katerih bi sicer prihajali zvoki, vendar nihče ne bi vedel, kaj pomenijo. Takrat najbrž nihče več ne bi dvomil o tem, da je znanost pomembna in da mora obstajati.×