Mostovi na Drini

Ob 30. obletnici samostojnosti Bosne in Hercegovine

To pomlad je minilo 30 let od začetka agresije na Bosno in Hercegovino. Kompleksnost konflikta se kaže že v težavnosti datiranja začetka vojne. Začetek vojne se po navadi sicer datira 6. aprila 1992, čeprav so se sporadični spopadi začeli že kakšen teden prej. Obleganje Sarajeva se je začelo 5. aprila. Dan kasneje je Bosna in Hercegovina razglasila neodvisnost, obkoljevalci Sarajeva pa so na to odgovorili z obstreljevanjem množice, ki je protestirala za mir, z granatami. Čeprav so protestirali proti vsem, so bili po granatiranju prisiljeni izbrati stran. Razglasitvi neodvisnosti je sledil sistematičen spopad med vlado pod vodstvom Alije Izetbegoviča v Sarajevu in med »vojsko Republike Srbske«, ki je bila neuradno (a dokazano) podprta z materialom, orožjem in osebjem Miloševičeve vlade v Beogradu (kasneje se je izkazalo, da je beograjska vlada izplačevala tudi plače oficirjev vojske Republike Srbske).

Množica je zaradi dejanj, ki so vodila v vojno, protestirala proti politikom vseh strani – tudi proti vladi predsednika Izetbegovića, ki je samostojnost razglasila docela nepripravljena in z jasnim zavedanjem o neizogibni reakciji. Že takoj po začetku vojne so srbske sile pod uradnim vodstvom Radovana Karađiča, predsednika takrat samooklicane Republike Srbske, in »generala« Ratka Mladića okupirale več kot 70 % države.

Tridesetletnica neodvisnosti/vojne je v Bosni in Hercegovini tako ostala v senci tisočerih lokaliziranih obletnic, komemoracij te ali one tragedije, izgona ali pokola, spominjanja dokazanih zločinov in klicev k preiskavi tisočerih zločinov, ki jih sodišča ne uspejo, ne zmorejo ali nočejo preiskati. 

Naslednja tri leta in pol bo še veliko obletnic.

Ćuprija in Andrićgrad v Višegradu

Na začetku velikosrbske agresije je bila med prvimi na udaru vzhodna Bosna, regija BiH, ki je najbližje Republiki Srbiji, in v njej posebej ena najpomembnejših tranzitnih točk med Srbijo in Bosno – Višegrad.

V mestu stoji sloveči most na Drini, ki ga je dal izgraditi bosanski janičar Mehmed Paša Sokolović, ovekovečil pa ga je Ivo Andrić v knjigi Na Drini ćuprija (Most na Drini), za katero je leta 1963 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Most je doživel svoje morda najbolj krvavo poglavje točno pred tridesetimi leti, čeprav je roman med drugim literarni spomenik krvavi zgodovini (predvsem pravoslavnih) prebivalcev, ki naj bi jim most navsezadnje služil.

Višegrad, oziroma bolje rečeno preživeli Bošnjaki zbrani v društvu »Ćuprija«, tudi  praznuje obletnico – obletnico  množičnega pokola muslimanskih prebivalcev Višegrada. Po pričevanjih so bili med majem in junijem 1991 mnogi skorajda ritualno ubiti na samem mostu Mehmeda Paše Sokolovića in odvrženi v Drino.

Aprila 1992 je Višegrad po kratkem spopadu zavzela JLA. Po kratki okupaciji in vzpostavitvi »Srbske občine Višegrad« je 19. maja mesto prevzela paravojaška milica Vojislava Šešlja, ki je začela internirati in sistematično iztrebljati muslimanske prebivalce. Na stotine so jih privedli do mostu, kjer so jih likvidirali in vrgli v Drino. Po ugotovitvah Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo je bilo v Višegradu umorjenih več kot 3000 Bošnjakov, od tega 600 žensk in več kot 100 otrok. Od 13000 Bošnjakov, ki so pred vojno živeli v Višegradu, jih je zdaj v mestu le še 1500. Haaško sodišče je pokol v Višegradu označilo za »enega najhujših na področju BiH«.  

Po pričevanju očividcev je aprila 1992 na mostu tekla reka krvi. To ni metafora.

Kako mesto Višegrad – če sploh – obeležuje to nedavno kalvarijo, kako je predstavljena obiskovalcu? Kakšne spomenike sploh lahko gradi skupnost, nad katero visi takšno breme?

Pričakoval sem veliko sprenevedanja in metanja peska v oči ali vsaj ignoranco, ampak videno je presegalo vsa pričakovanja. Mesto z zgodovinskim mostom je postalo velikosrbski zabaviščni park, ki je neposredno posvečen tragediji v devetdesetih. Ne množičnemu pokolu, ampak tragediji umika Andrićevega doprsnega kipa, ki je pred tem stal pred mostom.

Režiser Emir Kusturica, idejni vodja projekta, je komemoracijo na začetku gradnje pospremil z besedami: »Zrušili so Andrićev doprsni kip, a dobili so Andrićgrad. Naj pazijo, kaj delajo.« Andrićgrad je ogromen kompleks, vreden 15 milijonov evrov – velikosrbski Disneyland  z več kot 50 objekti, razprostrtimi na več kot 17 hektarjih. Gre za groteskno strukturo, sestavljeno iz različnih ulic in trgov v osmanskem, srednjeveškem, habsburškem in renesančnem slogu. Renesančni slog je pomemben, ponazarja namreč izgubljeni napredek regije, saj naj bi bil Balkan zaradi osmanske okupacije prikrajšan za renesanso (!), kot lahko preberemo na spletni strani Andrićgrada.

»Naj pazijo, kaj delajo.« Andrićgrad je kazen za umik kipa, ki so ga občani odstranili junija  1991. Andrićgrad je reakcija na bošnjaške provokacije; ne vojna in ne dejstvo, da so leto kasneje poklali ali pregnali vse muslimanske prebivalce mesta. Prava tragedija sodobnega Višegrada je rušenje doprsnega kipa in premalo renesanse.

Andrićgrad je tempelj velikosrbstva z ogromno pravoslavno cerkvijo, kinom z mozaikom Gavrila Principa in njegovega kroga, trgovinicami s kičastimi portreti Mihailovića, Đokovića in Tesle ter z obilico  kipov v renesačnem slogu – na trgu Nikole Tesle je ogromen kip Iva Andrića, pred Andrićgradom pa je kip Mehmeda Paše Sokolovića; njegova zgodba je opisana v začetnih poglavjih Andrićevega romana.

Višegrajski Bošnjaki so na zasebnem pokopališču v Višegradu sicer postavili skromno obeležje žrtvam genocida v Višegradu z napisom: »Spomen-obilježje svim ubijenim i nestalim Bošnjacima, djeci, ženama i muškarcima, žrtvama Genocida u Višegradu«. Občina Višegrad je spomeniku nasprotovala, češ da (še) ni pravne podlage, da bi masoven pokol v njihovem mestu označili za genocid, bošnjaška skupnost pa naj zanj sploh ne bi imela ustreznega gradbenega dovoljenja. Zato je višegrajska komunala s spomenika odklesala napis »genocid«, sam spomenik na zasebnem zemljišču pa je pustila stati. »Ne treba ni da spominjemo koliko je srpski narod propatio na ovim prostorima i koliko je osjetljiv na navedenu riječ, jer se teškom mukom borio protiv satanizacije i dokazao da nije genocidan«, je v protest spomeniku žrtvam zapisal takratni župan Popovič. Tudi stranke v Srbiji sledijo taktiki »krivosodja«: dokler sodišče ne razsodi, ne moremo ničesar; če razsodi nam v prid, sprejmemo sodbo, če pa sodišče razsodi  nam v škodo (kot v primeru Srebrenice), potem pač ne priznavamo sodišča.

Višegrajska občina se brani, da dogajanje v zgodnjih devetdesetih še ni dovolj raziskano in da moramo biti pazljivi, ko govorimo o tistem dogodku, da ne bi komu storili krivice. Raziskovanje pobojev je težavno, poleg političnih obstrukcij je tudi logistično zahtevno, saj je teren nedostopen in deloma pod vodo. Tudi glavna potrditev pričevanj o pokolih in metanju ljudi v Drino se je razkrila po naključju – leta 2010 so med prenovo jezu izsušili jezero. Ob jezu so našli več kot 300 trupel, ki so od sezone množičnih pokolov nahajala v reki.

Andrićgrad je spomenik genocidu in velikosrbskemu pranju zgodovine. Veliko jasnejši od spomenika Bošnjakom z odklesano besedo »genocid«, ker ta ni imela ustreznega dovoljenja. Razpadajoče in izpraznjeno mesto z osmanskim mostom in velikanskim kompleksom, ki na vse pretege kliče, naj mislimo na daljno preteklost – naj odmislimo zadnjih 30 let, se osredotočimo na preteklih 500 let in razmišljamo o tem, kako bi živeli, če bi naši predniki doživeli renesanso.

Glavna atrakcija mesta je še vedno most velikega vezirja, dragulj osmanske arhitekture (most je zgradil arhitekt, ki je med drugim ustvaril tudi slavno Modro mošejo v Carigradu), ki je bil leta 2007 razglašen za Unescovo kulturno dediščino, tudi po zaslugi Turčije, glavne investitorke v moderni Višegrad (in ne Srbije). Andrićgrad je sicer v celoti financirala vlada Republike Srbske, kot idejni vodja projekta pa je 49 % lastniški delež pridobil Kusturica (temu je sicer sledil spor in Kusturica se je iz projekta umaknil oziroma je bil izrinjen). A megalomanski projekt so zgradili brez posvetovanja s Komisijo za nacionalne spomenike BiH, kar bi lahko po mnenju Amre Hadžimuhamedović v prihodnosti ogrozilo status Unescove dediščine. Svoje neodobravanje projekta je za Radio Svobodna Evropa zaključila z sodbo: »Dakle, radi se o jednom doista amaterskom pristupu koji se u znanosti zove pseudosinonimija, koji je potpuno neopravdan, koji vrlo često izvan znanosti zovemo kičem.«

Dejstvo, da mestne oblasti zmoti ena beseda brez ustreznih dokumentov, zamižijo pa ob gradnji celotnega mesta brez ustreznih papirjev, je groteskno pomenljiva zgodba sama zase.

Andrićgrad je velikosrbski spomenik in metafora za velikosrbski projekt kot tak. »Povračilo za žalitev« umika doprsnega kipa je spomenik na 17 hektarjih, popolnoma slep za dejansko klanje in pobijanje, gluh za priče, ki so še vedno v mestu. V resnici je to velikosrbski modus operandi. Nedvomno so se zločini sicer dogajali na obeh straneh. Bošnjaki so kot odgovor na višegrajski pokol predvsem v okolici Goražda, kamor so se zatekli preživeli, prav tako likvidirali določene srbske vasi. Nedvomno je neposreden namen tega pokola tudi stopnjevanje konflikta, saj je nemudoma izzval reakcijo. Vlada v Sarajevu priznava odgovornost in se odziva na pozive mednarodnega sodišča. A ne gre za vprašanje metode, temveč za vprašanje obsega: če je Andrićgrad nesorazmeren odgovor na umik kipa, je bil pokol nesorazmeren odgovor na občutek politične izključenosti ali domnevne marginalizacije bosanskih Srbov v samostojni BiH.

Veliki vezir in velikosrbstvo

Andrićgrad je sam po sebi spomenik genocidu. Spomenik nezmožnosti soočenja s sedanjostjo, spomenik ljudstvu, ki živi in ponareja zgodovino na račun sedanjosti. Zgodovinski narod, ki je ujetnik zgodovine. Svetleča utopija v razpadajočem mestu, polnem izpraznjenih hiš pregnanih in ubitih, z razpadajočo industrijo, z opuščeno železnico, mesto, kjer je največja investicija fiktivna zgodovina in popravljanje namišljenih krivic. Spomenik, ki je – čisto eksplicitno – namenjen pranju zgodovine.

Epizoda Andrićgrad skriva vrsto antinomij sodobnega Balkana. Turki so Srbe zatirali, a vseeno so jim zapustili Unescovo dediščino (so jih pa prikrajšali za renesanso). Turki so izkoriščali in zasužnjevali Srbe, a »suženj« Mehmed Paša Sokolović je vseeno postal veliki vezir in aktivno podpiral svoj rodni kraj in pravoslavno cerkev. Veliki vezirji so bili namreč de facto voditelji Osmanskega cesarstva – oziroma Visoke porte, kot se je imenoval dvor v Carigradu.

Na vhodu v Andrićgrad lahko opazimo kip Mehmeda z bratom Makarijem Sokolovićem. Veliki vezir je brata nastavil za patriarha Peške patriarhije (danes v mestu Pejë na Kosovu) in s tem po dolgih stoletjih ponovno vzpostavil avtokefalnost srbske pravoslavne cerkve. Zgodovinska ironija je presenetljiva – veliki vezir kot velikosrbska ikona in obenem ikona turškega suženjstva. Tudi sicer so Osmani namesto katolikov, ki so bili v očeh porte podrejeni silam onkraj meja imperija, preferirali pravoslavne cerkve s sedeži v imperiju (delovanje so dopustili samo frančiškanom). Tudi zato so vzpodbujali pravoslavno kolonizacijo Bosne, ne pa katoliške (katoliki so se naseljevali predvsem v mestih kot trgovci). Pred osmansko invazijo je bila Bosna precej bolj katoliška (še posebej, če upoštevamo tudi domnevno heretično Bosansko cerkev, o kateri ni veliko znanega), samo Hercegovina je bila tudi v srednjem veku pretežno pravoslavna.  

Devširme, tj. »človeški davek«, je krščanske družine zavezoval k izročitvi določenega števila otrok v »suženjstvo«; del otrok je šel za janičarje, med drugim tudi v osmansko administracijo. V Carigradu je bil delovni jezik med janičarji in nekaterimi uradniki srbohrvaščina in kot tak tretji jezik imperija, za turščino in arabščino. Kot piše Perry Anderson v knjigi Rodovnik absolutistične države (Studia Humanitas, 1992), je imelo Osmansko cesarstvo specifičen odnos do sužnjev – le sužnjem je bil dovoljen vzpon v »državni« administraciji, saj so bili, tako kot država, sultanova lastnina.  Razredni boj v Osmanskem cesarstvu je bil zato obraten – ni emancipiral sužnjev, ampak je tudi muslimanom dovolil vstop v suženjski razred, tj. med sultanovo lastnino. Tudi v Bosni so zabeleženi primeri muslimanskih družin, ko so muslimanske družine podkupovale krščanske, naj da jim snehi podtakneiti svoje otroke, saj so se nadejali ugodnosti po tem, ko se ti otroci uveljavijo v Carigradu. Sami janičarji so bili sicer brez lastnih družin, a so se po dvajsetletnem služenju lahko ustalili, velikokrat v svojem rojstnem kraju. Pri izbiri janičarjev so dajali prednost prebivalcem iz Bosne, zato naj bi bilo večje število upokojenih janičarjev, ki so se po služenju ustalili v rojstnem kraju, tudi eden izmed (domnevnih) razlogov za sorazmerno številčno muslimansko-slovansko prebivalstvo v Bosni in Hercegovini.

Dve Nobelovi nagradi in dve zlati palmi

Ivo Andrić je zagonetna oseba. Rojen v katoliški družini v Travniku, odraščal je v Sarajevu, pisal v ekavščini in živel v Beogradu. V zgodnji mladosti se je zavzel za jugoslovansko stvar, zato je kot član Mlade Bosne vojno preživel v zaporu. Verjetno ni bilo pisca na področju bivše Jugoslavije, ki bi bil podvržen večjim manipulacijam in različnejšim tokovom razumevanja. 

Zakaj so bošnjaške oblasti umaknile njegov kip s slavnega mostu? Andrić je kot prepričan Jugoslovan verjel v idejo združitve vseh južnih Slovanov v eno državo; verjetno je izhajal iz ideje, da bo Srbija igrala vlogo balkanskega Piemonta in bo lahko kot edina (suverena) sila izpeljala združitev južnih Slovanov. V tem pogledu si je blizu z vrsto intelektualcev v tistem času, denimo z Ivanom Hribarjem, katerega slovanofilstvo se je osredotočalo na čaščenje slovanskih centrov moči na relaciji Praga–Beograd–Moskva s kratkim postankom v Sofiji.

Andrić je Bosni zapustil bogat opus – predvsem t. i. Bosansko trilogijo (kamor spada tudi Most na Drini). Ta deloma časti bosansko mnogoterost, deloma pa jo bremeni, saj je Andrić kot pogojno revolucionarni pisatelj pisal »za prihodnost« z namenom rušenja starih struktur in poveličevanja »zatiranih«. Temu moramo dodati tudi dejstvo, da je Andrić kot upokojeni diplomat Kraljevine Jugoslavije (pred vojno je bil veleposlanik v nacistični Nemčiji) med drugo vojno v Beogradu pisal roman, medtem ko so po Bosni divjali ustaši in SS-ovska divizija Sanđar. 

Ne glede na okoliščine je dejstvo, da se je Andrić v svojem pisanju osredotočal na vlogo osmanskega imperija s poudarkom na trpljenju Srbov. Eden izmed najbolj znanih delov nagrajenega romana je denimo nazoren (in zloglasen) opis natikanja srbskih upornikov na kole:»Kmet ni nič več spregovoril, ampak je legel z obrazom proti tlom, kakor so mu veleli. Pristopili so cigani mu najprej zvezali roke na hrbtu, potem ko so mu okrog členka vsake noge zadrgnili vrv. … Potem je potegnil izza pasa kratek, širok nož. Pokleknil je zraven stegnjenega obsojenca  in se nagnil nadenj, da bi mu med nogami prerezal suknene hlače in naredil večjo luknjo, skozi katero bodo potiskali kol v telo … Telo razkrečenega kmeta se je treslo samo od sebe; ob vsakem udarcu z batom se mu je hrbtenica zvijala in grbila, toda vrvi sta ga nategovali in ravnali. Po vsakem drugem udarcu je cigan stopil k stegnjenemu telesu, se pripogibal in gledal, če kol zasaja v pravo smer; ko se je prepričal, da ni poškodoval nobenega važnega dela v notranjosti telesa, se je vrnil in nadaljeval z delom.«

Po poročanju Deutsche Welle naj bi general Mladić na začetku vojne svojim vojakom razdelil kopije z omenjenim odlomkom romana kot motivacijsko literaturo, prav tako naj bi srbski mediji razširjali lažne novice, da se podobne tragedije (rezanje vratov) dogajajo Srbom v drugih krajih Bosne in Hrvaške. Rezultat tega je bilo verjetno krvavo klanje, ki po opisu pričevalcev pretresljivo spominja na Andrićeve opise. 

Pomenljivo je dejstvo, da lahko oba prejemnika Nobelove nagrade južnoslovanskega pedigreja, Petra Handkeja in Iva Andrića, označimo za velikosrbska avtorja, čeprav je prvi to po življenju in slednji po delu.

Izrazito je ironično, da sta ta dva avtorja, ki ju imamo lahko vsaj za prosrbska, dobila Nobelovo nagrado za literaturo. Sploh če pomislimo, da je ideološka podstat velikosrbstva večno iskanje zarote svetovnih sil proti srbskemu narodu. Milošević je šel še tako daleč, da je govoril o »vatikansko-kominternski zaroti«. Nobelova nagrada je tudi s strani bolj progresivnih mislecev upravičeno razumljena kot »zarota« Zahoda; zgolj arbitrarna nagrada, ki jo dodeli tistemu delu sveta, ki je v trenutnem interesu Zahoda. Andriću so Nobelovo nagrado podelili kot vzpodbudo Jugoslaviji, naj se odcepi od Moskve.

Podobno dvojnost kot pri Andriću lahko najdemo tudi pri Emirju Kusturici, sarajevskemu režiserju bošnjaških korenin, ki je po lastnih besedah »šel v knjižnico in ugotovil, da je Srb«, ter se prekrstil v Nemanjo. Med vojno je Kusturica postal eden izmed poglavitnih velikosrbskih hujskačev. Kusturica je eden izmed redkih režiserjev, ki je kar dvakrat prejel zlato palmo, najprestižnejšo evropsko filmsko nagrado. Prvo palmo je prejel za film Oče na službenem potovanju (1985), drugo za film Podzemlje (1995). Prav slednjo je dobil kot sarajevski režiser in nedvomno je odločitvi komisije pripomogel tudi namen, da bi z zlato palmo počastili režiserja iz obleganega mesta, pa čeprav je film financiral Miloševičev režim. Slavoj Žižek je zaradi prodajanja stereotipne vloge Balkana kot kaosa, kjer je konflikt edina možnost in kjer so vse strani enako nore, Podzemlje sicer večkrat označil za »najslabši film v zgodovini«. Med drugim Žižek filmu očita tudi odkrite prosrbske elemente: vsi zlikovci so Nesrbi; na začetku flma je montaža, ki prikaže zavzetje Jugoslavije, množice v Mariboru in Zagrebu navdušeno pozdravljajo naciste, medtem ko so v Beogradu mrtvo hladni in tako naprej …

Most pod mostom na Drini v Goraždu

Ćuprija na Drini v Višegradu pa ni edini most na Drini (niti ni več edini v Višegradu), socialistična Jugoslavija je zgradila veliko mostov (čeprav je taisti režim tudi zatiral Srbe). Tak most na Drini je v mestu Goražde. Most v Goraždu z obeležjem je veliko bolj poetičen in skromen kot most v Višegradu. Čeprav je zgodovina, ki jo nagovarja, žal še bolj krvava. Goražde je edina muslimanska enklava v vzhodni Bosni, ki je vojska Republike Srbske nikoli ni zavzela. Srebrenica in Foča sta padli, Goražde je obstal, in to po 1336 dneh obleganja. V omenjeno enklavo so se zatekli preživeli Bošnjaki, ki so uspeli pribežati iz celotne vzhodne Bosne – tudi iz Višegrada, ki leži nekaj deset kilometrov po reki navzdol. Mesto z 20.000 prebivalci je tako sprejelo 30.000 beguncev, od maja 1992 je bilo obkoljeno. Na okoliških hribih so se namestili oblegovalci, ki so stradajoče in od vseh odrezano mesto skoraj štiri leta obstreljevali in obmetavali z granatami. Med obleganjem je življenje izgubilo 2000 civilistov, med njimi 148 otrok, veliko pa jih je umrlo zaradi lakote in pomanjkanja zdravil.

Goražde je mesto na obeh bregovih Drine, reka je na tej točki široka, vendar plitva s sorazmerno hitrim tokom, obkrožena z dokaj široko dolino. Šele nekaj kilometrov naprej, na cesti proti Višegradu, se začne slikovit, ozek in ovinkast »kanjon Drine«, ki ga je opevalo Zabranjeno pušenje v istoimenski pesmi. Ta je že sredi osemdesetih vsebovala zlo slutnjo prihajajočega konflikta: »Neče ovo, dijeco, na dobro poći. Jer sve ide unatrag. Živimo u plemenima ko Apači«.

Tudi Goražde ima svoj most na Drini – daljši, bolj socialističen, z javno osvetljavo, sveže prebarvan na modro.

Kako mesto s formalno priznano travmo ovekoveči to nedavno zgodovino, ki je pustila toliko žrtev? Skromno. Mesto ima spomenik z imeni vseh padlih otrok, poleg mostu je razstavljenih nekaj »rekvizitov« nedavno minule vojne, ki so pretresljivo preprosti: splav z dinamom, s katerim so prebivalci pridobili kanček elektrike; kombi, ki je bil spremenjen v ad-hoc oklepnik. Ob prebiranju plakatov obiskovalec izve, da so obkoljevalci s hribov streljali na most in ga obmetavali z granatami – zato so za prečkanje mostu sprva uporabljali oklepljen kombi za prevoz ranjencev in osebja v bolnico na drugi strani Drine.

Kasneje so pod mostom zgradili še en mostiček, kjer so lahko prečkali reko. Napis, ki obeležuje zgodovino dvojnega mostu, je ganljivo preprost: »Mostovi se grade da povezuju ljude i obale. Branioci Goražda predvođeni Selverom Sijerčičem 1994 god.  Izgradili su most izpod mosta kako život u viharu rata ne bi stao«.

Posebej zanimiv je muzej v Goraždu. V sobi, namenjeni obleganju, je razstavljenih nekaj predmetov, s katerimi so se prebivalci Goražda branili: pištole in puške, narejene iz kolesarskih delov; različne naprave za proizvajanje elektrike; cigaretnica za shranjevanje posušenega listja; ter paleta z hrano, ki so jo Združeni narodi dostavljali prebivalcem, kadar so bili dlje časa odrezani od sveta.

Pravzaprav si težko predstavljam, kako bi lahko naredili impozanten muzej dogodkov v Goraždu. Ko vidiš amatersko narejene pištole, je kakršenkoli tekst nepotreben. Karkoli, od prezentacije predmetov do nizanja najbolj osnovnih dejstev, bi bilo odveč. Še bolj je ganljivo, da je obleganju mesta namenjena le ena soba tega miniaturnega trisobnega muzeja. Prva je namenjena didaktičnemu prikazu prazgodovinskih obdobij, druga etnografskim predmetom vsakdanjega življenja na podeželju, tretja prikazu predmetov, ki so jih izdelovali med vojno (v tem kontekstu se zdijo železnodobni). Predmeti so predstavljeni na resnično »muzejski« način, brez patetike in natolcevanja, le opis, kaj in zakaj, kot da bi naredili arheološko razstavo o nekem prazgodovinskem dogodku. 

Odrezano Goražde je imelo med vojno dva načina oskrbe. Prvi leti so se oskrbovali s potjo na Grebak, najbližjo postojanko Armije BiH, ki je zahtevala 12 ur hoje prek večih hribov – imenovali so jo Alahova pot, saj je skoraj vsak pohod zahteval smrtne žrtve. Sploh pozimi jih je ogromno zmrznilo, ker se karavana ni smela ustavljati. Na Grebaku so kupili najnujnejše, denimo moko in tobak, ki je med vojno postal najtrdnejša valuta (bolj univerzalna od dolarja in marke). Proti koncu vojne je vlada BiH plačevala celoten javni sektor s cigaretami Drina, učitelj je recimo dobil 30 škatel na mesec. Po zavzetju Grebaka so Združeni narodi s padali odmetavali palete hrane – prebivalci so cele noči oprezali za paketi hrane, ki so padali z neba in se borili zanje. V eni noči je na nekem polju 7000 ljudi čakalo na »pakete z neba«. Kasneje, čisto ob koncu vojne, so Združeni narodi za oskrbovanje mesta odprli tako imenovano »modro cesto«.

oražde ima sicer tudi svoj literarno-grafični spomenik v obliki genialnega risoromana ameriškega striparja/novinarja Joeja Sacca z naslovom Varovano območje Goražde. Vojna v vzhodni Bosni 19921995 (SAZU, 2007). Joe Sacco je v Goraždu preživel nekaj časa in omenjeni risoroman je eden izmed svetovnih vrhuncev stripovske reportaže, dasiravno v muzeju v Goraždu strip ni omenjen, kot sploh ni omenjen noben narativen doprinos. Predstavljam si, da po življenju v lakoti in v takšnih razmerah meščanom bolj odgovarja, da določeni spomini ostanejo neizrečeni.

Goražde je sedaj del Federacije BiH kot njen edini kanton ob reki Drini. Mednarodna skupnost si je prizadevala, da bi Federacija v zameno za Goražde dobila večji del območja okoli Sarajeva, s čemer bi entiteti postali bolj strnjeni. A vlada v Sarajevu ne bi mogla upravičiti širjenja predmestja na račun kantona, ki je v vzhodni Bosni trmasto vztrajal in toliko žrtvoval. Goražde je s Federacijo BiH sicer povezan s koridorjem, a na tem koridorju ni nobene ceste. Goražde je še vedno enklava.

Epilog

V začetku junija 2022 je haaško sodišče zaradi genocida potrdilo doživljensko zaporno kazen Ratku Mladiću, poveljniku Vojske Republike Srbske. Zaradi zločinov nad prebivalci Goražda ni še nihče odgovarjal, med tem ko je Federacija zaradi domnevnih zločinov nad srbskim prebivalstvom izročila nekaj branilcev Goražda . Preživeli višegrajski muslimani so 18. junija na Sokolovićev most tradicionalno položili 3000 rož, eno za vsakega ubitega meščana. Letos ni bilo poročil, da bi srbsko prebivalstvo cvetje pometalo v reko, kot se je zgodilo lani in leta poprej.

Na nekem slovenskem travel blogu je blogerka v sicer docela nekritičnem zapisu o Višegradu vendarle zapisala zanimivo ugotovitev: glavna ekonomija Višegrada je »prodaja magnetov za hladilnik« z motivi mostu, Dražeja, Iva, Ratka in tako naprej. Goražde nima impozantnega muzeja, magnetov za hladilnik pa sploh ne. A ima močno industrijo, predvsem avtomobilsko, ki zaposluje veliko domačinov – tudi iz sosednje Republike Srbske. ×


Fotografija: Pogled na središče Andrićgrada s pravoslavno cerkvijo in mostom v ozadju.
Foto: Jankosam / Wikimedia commons (cc-by-sa)