Kdor se je v zadnjem času znašel pred ekranom, na katerem se je predvajala kakšna epizoda televizijske serije Živi mrtveci (The Walking Dead), je verjetno kaj hitro opazil znanilce propada: glavni igralci odhajajo, kvaliteta posebnih učinkov je padla, zgodbe in liki se komaj še držijo pokonci, zgodba se ne ujema … Pa vendar, v svojih prvih sezonah so bili Živi mrtveci ena izmed najbolj kvalitetnih serij, kar jih je premogla televizija: ustvaril jo je izjemen režiser (Frank Darabont: Kaznilnica Odrešitve, Zelena Milja) na kvalitetni pripovedni osnovi (istoimenski grafični roman Roberta Kirkmana), s podporo sodelavcev in igralske zasedbe, ki se je ponašala z obilico izkušenj in talenta. Kje se je torej vse skupaj zalomilo?
Avtorstvo v televizijskih serijah
Na vseh umetniških področjih navadno ločimo dela glede na namen, za katerega so bila ustvarjena: če je poglavitni cilj prodaja, so to komercialni izdelki, v nasprotnem primeru pa so to avtorska dela. V sodobnem svetu postaja ta meja vedno bolj nejasna in očitno je, da so primer tega trenda ravno televizijske serije, ki so eden od glavnih medijev zabave našega časa. Namreč, če je v filmu ta delitev precej ostra in če se uteleša v osebah režiserja (kot avtorja v klasičnem smislu, po modelu evropskega filma) in producenta (vodje tržnih/organizacijskih plati, izrazito pomemben je v hollywoodskem filmu), so televizijske serije, nasprotno, zmeraj v prvi vrsti komercialni izdelki, tako zaradi narave televizijskega medija kot tudi zaradi nujne serializacije.
Zdi se torej, da po klasičnem razločevanju televizijska serija nikoli ne more biti pravi avtorski izdelek: konec koncev so režiserji, tehniki, pisci itn. vsi zamenljivi, mnoge izmed najbolj priljubljenih in opevanih serij pa so iz kinematografskega vidika precej omejene. A vseeno so nekatere, na primer The Shield ali Skrivna naveza (The Wire), na splošno čislane kot prave avtorske mojstrovine in temeljna dela sodobne kulture: kako so lahko torej komercialni in avtorski izdelki obenem?
Showrunner
Znano je, da na čelu vsake televizijske serije stoji t. i. showrunner, oseba, ki ima navadno zadnjo besedo v uredniških in produkcijskih zadevah in neposredno komunicira z urednikom serije in televizijsko hišo. Eden najznamenitejših showrunnerjev je nedvomno Vince Gilligan, ki je bil sposoben ustvariti svet, v katerem se dogajata že dve uspešni seriji, Kriva pota (Breaking Bad) in Better Call Saul. Lansko jesen je v intervjuju v sklopu dogodka Seralizados Fest, mednarodnega festivala televizijskih seriji v Barceloni, Gilligan dejal, da za uspehom njegovih serij stojita dva ključna dejavnika: prvič, ima dovolj časa za pisanje zgodb in, drugič, ima zadnjo besedo pri tem, kdaj se serije končajo.
Ta dva dejavnika sta v popolnem nasprotju z zahtevami televizijskih hiš in deloma uravnotežita siceršnjo izrazito komercialno naravnanost medija: za televizijske producente je namreč idealna serija podobna Simpsonovim: napisana je hitro (po možnosti po tekočem traku) in z možnostjo nadaljevanja v nedogled. Z izborjenimi pogoji pa Gilligan, ki se sicer dojema kot televizijski ustvarjalec in ne poudarja avtorskih potez svojih del (razen seveda tiste najbolj tipično ameriške – želje po tem, da bi kratkočasil in zabaval), očitno osnuje svoja dela na pisanju (tako pridobi čas, da se mu popolnoma posveti) in na ideji, da je prav serialnost orodje pri razvijanju scenarija (postaviti konec epizodi pomeni pripovedno osmisliti ritem serialnosti). V televizijskih serijah tako produkcijske odločitve pridobijo avtorsko vrednost in so ključne pri razločevanju med avtorskim in komercialnim izdelkom.
Od avtorske do komercialne serije
V seriji Živi mrtveci ta dialektika med narativnimi in komercialnimi zahtevami doseže svoj vrhunec: že na začetku druge sezone je bil Frank Darabont odpuščen, kar je vodilo v dolgo sodno zgodbo, ki je zaradi ekonomskih nesporazumov postavila režiserja in vse njegove koproducente (med drugimi tudi Roberta Kirkmana) proti televizijski hiši AMC. Od takrat do danes, ko lahko na ekranih sledimo deveti sezoni serije, so komercialne zahteve popolnoma izpodrinile tiste kreativne: čeprav je drugi showrunner, Glenn Mazzara, ki je sicer prišel iz serije The Shield, nadaljeval pripovedni lok, ki ga je začel Darabont, je Scott Gimple, njegov naslednik, ki je serijo vodil od tretje do osme sezone, iz serije popolnoma izbrisal vsakršno avtorsko noto in pri tem v vseh pogledih znatno znižal njeno kvaliteto. Pred Gimplovim prihodom je bila serija Živi mrtveci predvsem introspektivna, skoraj sociološka študija človeka, ki se mora v popolnoma brezupnih trenutkih soočiti z najbolj temnimi in grozovitimi platmi svoje narave: za model (predvsem za lika Ricka ter Carla, očeta in sina) je skoraj izključno služil film Cesta (The Road), posnet po predlogi postapokaliptičnega romana Cormaca McCarthya; na osnovi tega in obstoječega grafičnega romana je serija temeljito raziskovala človeško dušo, tudi duše »zlobnih« likov ter družbene dinamike skupine, ki živi v nenehni nevarnosti in ki se mora ponovno sestaviti iz niča. Liki so že skoraj stereotipno predstavljali univerzalne koncepte, kot so avtoriteta, uporništvo, materinstvo, modrost …
S prihodom Gimpla vse to izgine v prid komercialnim zahtevam: kot že rečeno, dosti glavnih igralcev zapusti serijo in počasi začnejo zgodbe pešati ter izgubljati logične niti, vse skupaj se zaplete, dinamike se začnejo ponavljati: zblazneli negativec napade »dobre« in ti premagajo določene ovire, dokler ga na koncu ne porazijo. O izvoru virusa ni več ne duha ne sluha, prav tako pogrešamo introspektivne razmisleke o tem, kaj potisne negativne like v to, da se obnašajo, kot se, ali razmisleke o tem, kaj pomeni biti človek, da ne govorimo o osebnostni rasti likov … Na sredi osme sezone je serija prešla v roke (že četrte) showrunnerke Angele Kang in zgodilo se je to, kar se zgodi z vsemi tržnimi izdelki, ki se znajdejo v finančnih težavah: zamenjali so uvodno špico, preskočili 6 let v prihodnost, precej prevetrili igralsko zasedbo in dodali kup likov, ki so oblečeni kot navadni hipsterji iz našega časa (moda ne pozna apokalipse!); vključili so like, ki služijo kot predstavniki različnih manjšin, da bi privabili bolj nišno publiko, spremenili so izgled preostalih glavnih likov … Skratka, prenovili so blagovno znamko. Raje kot da bi se zaključili, so Živi mrtveci postali nekaj popolnoma novega, nekaj, kar ima bore malo opraviti s tem, kar je serija bila v preteklosti, pa naj se narativna doslednost gre solit.
Pomen serialnosti
Ni pomembno samo, da v fazi kreacije postavimo pisanje na prvo mesto, ampak je prav tako ključno, da smo pozorni na tip pisanja. Za televizijske serije, ki so v osnovi podobne filmskim izdelkom, z dodano periodičnostjo ter precej daljšim trajanjem, je v prvi vrsti potrebno oceniti, kako se avtorji poslužujejo osnovne serialne narave medija. Filme gledamo na drugačen način kot televizijske serije: čeprav oboji popeljejo gledalca v neko svojevrstno narativno realnost, se filmi tam pomudijo le nekaj ur, serije pa jih tam preživijo na desetine. Obstajati mora dober razlog, da gledalec nekemu delu nameni toliko časa!
Serije, kot so Pravi detektiv (True Detective) ali Mladi papež (The Young Pope) v režiji filmskega avtorja Paola Sorrentina, sicer prav tako jemljejo pisanje kot osnovni gradnik serije, a s TV serijo ravnajo, kot da bi bila film. Če za trenutek pomislimo na literaturo, postane vse skupaj še bolj jasno: zaradi različnega trajanja ustvarjanja in narativnega razvoja sta poezija in kratka proza pretežno v domeni aluzij, neizrečenih in nepojasnjenih občutij, medtem ko romani svoje zgodbe pripovedujejo pretežno bolj jasno in strukturirano. Podobno se serije ne morejo opirati izključno na vizualno pripovedovanje zgodb, kakor to počnejo filmi. Popolnoma nesmiselno bi bilo brati zgodbo Raymonda Carverja ali poezijo Pabla Nerude v dolžini 700 strani; in prav tako bi bilo nesmiselno, če bi filmi, kot so Cuarónova Roma ali Iñarritujev Birdman trajali 50 ur – prav zato je tudi nesmiselna serija Mladi papež, ki je v svojem bistvu film, v obsegu 10 ur pa se pripovedna moč Sorrentina – njegova neoprijemljivost in liričnost – razvodeni in spremeni v šibkost.
Tudi težko pričakovana tretja sezona legendarne serije Twin Peaks se spopada s podobnimi težavami: njena zgodba je neznansko zapletena in namenoma skoraj popolnoma nerazumljiva, serija je vizualno čudovita, a ima malo koherence v smislu serialnosti. Glede na to, da je David Lynch eden glavnih avtorjev, ki so zaslužni za kodifikacijo televizijske serialnosti, njegove estetske odločitve jasno kažejo na to, da obstaja določen tip avtorskega filma – aluziven, nadrealističen, s poudarkom na fotografiji – ki ga ni mogoče popolnoma združiti s televizijsko produkcijo, če pa to že počne, ju združuje z namenom dekonstrukcije.
Prihodnost Živih mrtvecev
Živi mrtveci so se najverjetneje morali spopadati z resnimi produkcijskimi težavami, ki so se prelevile v ekonomske težave in izrazito vplivale na kakovost končnega izdelka. Videli smo, kako so ravno odločitve na produkcijski ravni tiste, ki najbolj korenito vplivajo na kvaliteto televizijske serije, ne glede na ostale, morda bolj umetniške parametre. Številne serije so si privoščile določeno mero pripovedne eksperimentalnosti, a venomer s predpostavko, da je produkcija sama koherentna in dolgoročno naravnana: nadrealistične serije, kot na primer Wilfred, fantazijske serije, kot je Igra prestolov, žurnalistične serije (npr. Skrivna naveza)ali sage o kriminalcih tipa Sopranovi (The Sopranos) in Imperij pregrehe (Boardwalk Empire), poetične serije, kot je Louie, ali nihilistične serije, na primer BoJack Horseman … Četudi jo pestijo produkcijske težave, se lahko serija vedno zateče k svoji najbolj osnovni značilnosti, serialnosti, da prebrodi težave: mnogim serijam je uspelo obdržati visoko raven ravno tako, da so združile kvalitetno pisanje in serijsko naravo zgodb, ne da bi se pri tem opirale na drago produkcijo, kot na primer The Shield, ali na komercialno uspešnost, kot na primer Odbita rodbina (Arrested Development) ali Review.
Serija Živi mrtveci je spočetka imela veliko možnih poti pred seboj: začela se je kot sociološka študija in je zato hitro dobila množico zagrizenih privržencev, ki so od nje pričakovali veliko; žal je končala kot zombiji, ki se pojavljajo v njej: mrtva serija, ki živi dalje, ki trati čas svojih gledalcev. Mogoče je napočil čas, da se je nekdo usmili in jo dokončno spravi s tega sveta: z enim samim udarcem, naravnost v čelo.