Nobeno poglobljeno preučevanje srednjeveške zgodovine se ne more izogniti nejasnemu ločevanju med posvetnim in verskim, politiko in Cerkvijo. Razširjeno prepričanje, da je prepletenost med versko in posvetno oblastjo eden najopaznejših referenčnih okvirov srednjeveškega človeka, potrjujejo tudi empirične raziskave. Ta prepletenost se je med drugim odražala na severnem in vzhodnem obrobju Evrope med začetkom 10. in 12. stoletja, v času, ko je uradno sprejetje in širjenje krščanske vere predstavljalo prelomno družbeno novost za politične tvorbe tega dela Evrope. Pozno sprejetje vere, ki se je v južnih in osrednjih predelih celine ponašala z nekaj stoletij daljšim institucionalnim in intelektualnim izročilom, je te dežele umeščalo ne le na geografsko, temveč tudi kulturno obrobje takratnega krščanskega občestva. Kljub rastočim razlikam v doktrinarnih in izraznih oblikah med vzhodno (kasnejšo pravoslavno) in zahodno (kasnejšo katoliško) Cerkvijo se je prav na severnem in vzhodnem obrobju Evrope razvila posebna vrsta čaščenja svetnikov, ki jih družijo mnoge tipološke značilnosti.
Tako se je okrepilo čaščenje knezov ali kraljev kot mučencev, ki je spodbudilo bogato in konceptualno izdelano literarno ustvarjalnost. Tu je šlo za vladarje, ki so umrli nasilne smrti po krivdi krščanskih političnih tekmecev, ne pripadnikov drugih ver ali svetovnih nazorov ali kot posledica sovraštva do krščanske vere, kakor je veljalo v primeru zgodnjekrščanskih mučencev v Rimskem cesarstvu. Med vladarskimi svetniki, ki se jim je vredno podrobneje posvetiti, velja omeniti vsaj naslednje: knežja brata Borisa in Gleba iz Kijevske Rusije, kneza Jovana Vladimirja iz Duklje (današnje Črne gore) in jarla (grofa) Magnusa Erlendssona z Orkneyjskih otokov na severu Škotske, ki so bili takrat del norveškega kraljestva. Ti vladarji se v smrtni nevarnosti niso zatekli k maščevanju ali bratomoru, ki bi jim olajšal zmago nad sovražniki, pač pa so prostovoljno sprejeli smrt zaradi trajnih »nebeških« vrednot in zato, da bi vzpostavili mir v svojih domovinah. S tem so kazali na minljivost politične oblasti.
Čaščenje vladarskih mučencev je služilo samopotrjevanju cerkvene in posvetne elite novo pokristjanjenih dežel, ki so prek ovrednotenja domačih svetnikov svojo domovino afirmirali kot enakovreden del krščanskega sveta in svoje dežele vključili v svetopisemsko navdahnjeno razumevanje zgodovine, ki ga je mogoče imenovati »zgodovina odrešenja«.
O razmerju med versko in domovinsko dolžnostjo
Povedno je dejstvo, da sta prav knežja brata Boris in Gleb kot vladarska mučenca prva dosegla kanonizacijo med vzhodnoslovanskimi svetniki, ki so sicer, kakor drugod po Evropi, pretežno izhajali iz meniških in duhovniških vrst. Bila sta sinova kijevskega kneza Vladimirja Svjatoslaviča (980–1015), pripadnika rodbine Rjurikovičev, ki se je leta 988 ali 989 odločil, da po posredovanju Bizanca za uradno vero svoje politične tvorbe sprejme krščanstvo. Po Vladimirjevi smrti se je med njegovimi sinovi, zlasti med starejšim Svjatopolkom in mlajšim Jaroslavom, razplamtel boj za očetovo dediščino. Dinastični spopad se je zaključil leta 1019, ko je Jaroslav v bitki pri reki Alti vzhodno od Kijeva dokončno premagal Svjatopolka, ki je pred tem dal umoriti Borisa in Gleba, čeprav se za kijevski prestol nista potegovala. Boris in Gleb sta umrla tako, da sta se odpovedala pripravljenosti svoje oborožene straže na odpor proti napadalcem, ki jih je nadnju poslal Svjatopolk – lastno življenje sta raje žrtvovala za preprečitev nadaljnjega prelivanja krvi in ohranitev življenja nedolžnih ljudi.
Zgled Borisa in Gleba je postal politično privlačen na prehodu iz 11. v 12. stoletje, v obdobju pogostih dinastičnih sporov in delitev ozemlja Kijevske Rusije na posamezne napol samostojne kneževine. Od takrat naprej sta Boris in Gleb v zavesti vzhodnoslovanskih (cerkvenih) piscev vse bolj začela veljati za nebeška priprošnjika rodbine Rjurikovičev in zaščitnika domovine. V skladu s Pripovedjo o minulih letih, vzhodnoslovanskim letopisom z začetka 12. stoletja, in konceptualnim okvirom v hagiografiji Branje o Borisu in Glebu zgled umorjenih bratov naslavlja nemoralno ravnanje takratnih vzhodnoslovanskih knezov. V boju za oblast so namreč pogosto bežali v sosednje dežele in se vračali v domovino skupaj s tujimi vojskami, s katerih pomočjo niso premagovali zgolj svojih sonarodnjakov, temveč tudi pripadnike lastne knežje rodbine. Na tej podlagi je hagiografske tematizacije svetih knežjih bratov mogoče razumeti kot poziv knezom, naj prenehajo z bratomornimi spori in podredijo svoje osebne interese blaginji skupne domovine. Zgodba o Borisu in Glebu je tolikšen literarni in duhovni odmev doživela zaradi svoje umeščenosti v občutljiv zgodovinski kontekst, saj spada v čas prvega dinastičnega spopada po uradnem sprejetju krščanstva, to je znotraj deklarativno že krščanske knežje rodbine, ki bi morala dajati zgled sloge in krepostnega življenja. Poleg tega literarna besedila o umorjenih knežjih bratih kot idejna celota prinašajo tudi razmislek o položaju Kijevske Rusije v skupnosti krščanskih državnih tvorb. Vzporednice s svetopisemskimi osebnostmi in dogodki namreč kažejo na željo takratnih vzhodnoslovanskih piscev, da bi razsežnost »božje previdnosti« potrdili v kontekstu nedavne vzhodnoslovanske zgodovinske izkušnje. Mučeništvo Borisa in Gleba na tak način razumejo kot ponovno uresničitev starozavezne zgodbe o Kajnu in Abelu. Od tod zgodovinsko pot Kijevske Rusije umeščajo v svetovni proces »zgodovine odrešenja« in dokazujejo, da je vzhodnoslovanska skupnost kljub razmeroma poznemu pokristjanjenju postala enakovredni del krščanskega sveta.
O vladanju in posnemanju Kristusa
Jovan Vladimir, knez Duklje, južnoslovanske politične tvorbe na ozemlju današnje Črne gore, se je v času vojaških spopadov med bizantinskim cesarjem Bazilijem II. (976–1025) in bolgarskim carjem Samuelom (997–1014) izkazal kot zvest bizantinski vazal. Ko je Samuel zasedel Dukljo, so dukljanskega kneza kot ujetnika odpeljali v Prespo, Samuelovo prestolnico v zahodni Makedoniji. A bolgarski car ga je kmalu osvobodil, da bi ugodil prošnji svoje hčere Kosare, ki se je zaljubila v lepoto, krepost in pobožnost, po katerih se je Jovan Vladimir odlikoval. Jovan Vladimir se je nato s Kosaro poročil, njegov tast pa ga je poslal v Dukljo kot svojega vazalnega kneza. Kmalu po Samuelovi smrti je njegov nečak Ivan Vladislav nasilno zasedel bolgarski prestol in Jovana Vladimirja poklical v Prespo, da bi ga umoril, čeprav ta ni ogrožal njegove oblasti. Ko je dukljanski knez prispel v bolgarsko prestolnico, so ga pred tamkajšnjo cerkvijo, kamor je odšel molit, čakali morilci, ki se jim je predal. Nedolgo po smrti nedolžnega kneza je Ivana Vladislava ob obleganju Drača na podoben način izdajalsko umoril eden izmed njegovih vojakov, ki je prestopil na bizantinsko stran. Tik pred smrtjo naj bi bolgarski car zagledal angela, čigar obraz je spominjal na Jovana Vladimirja, v katerem je prepoznal maščevalca za storjeni zločin.
Osrednji literarni motiv v hagiografskem poročilu o Jovanu Vladimirju, vključenem v latinsko Kroniko duhovnika iz Duklje, se opira na priliko iz Janezovega evangelija o Jezusu kot dobrem pastirju. Motiv dobrega pastirja je povezan tako s Kristusovo avtoriteto, ki kaže na božjo naravo pričakovanega odrešenika, kot tudi z njegovo ljubeznijo do človeštva, ki se uresniči v tem, da »podari življenje za svoje ovce«. Umorjeni dukljanski knez se tako kaže kot posnemovalec dobrega pastirja, saj avtoriteto posvetnega vladarja uporablja za posnemanje Kristusove blagohotnosti. Od tod je pripoved o Jovanu Vladimirju mogoče razumeti tudi v navezavi na evharistično podobo dobrega pastirja, čigar kri je bila »prelita za mnoge«. Kakor sinoptični evangeliji razlagajo zadnjo večerjo, pri kateri je Kristus napovedal svojo prostovoljno smrt in kasnejše žrtvovanje na Kalvariji, ki se je zgodilo po izdajstvu Jude Iškarijota, tako tudi šestintrideseto poglavje Kronike sprva omenja izdajalsko ravnanje enega izmed poveljnikov, nato pa nadaljuje zgodbo o pravičnem vladarju, katerega življenje in smrt spominjata na dobrega pastirja, ki se žrtvuje za druge. Zadnje dejanje dukljanskega kneza je namreč prejem obhajila, Kristusovega »telesa in krvi«, kar pomeni, da se ob svoji smrti poistoveti s Kristusovo smrtjo.
Tako kot pri Borisu in Glebu velja tudi literarni prikaz življenja ter smrti Jovana Vladimirja razumeti v luči krščanskega ideala prostovoljnega žrtvovanja za dobro drugih. Med Borisom in Glebom ter Jovanom Vladimirjem je mogoče prepoznati več tipoloških podobnosti: vsi so živeli v istem obdobju; pripadali so vladajoči posvetni eliti; bili so knezi v dveh slovanskih in razmeroma nedavno pokristjanjenih državnih tvorbah, ki sta bili pod močnim bizantinskim kulturnim vplivom; vse so zaradi političnih koristi umorili njihovi sorodniki; vsi so prostovoljno sprejeli smrt in se posledično odpovedali politični oblasti, da bi ohranili mir v svojih domovinah in preprečili smrt drugih ljudi; vsi so bili naposled razglašeni za svetnike, pri katerih se odraža prodiranje novih krščanskih idealov na področje družbeno pomembnih odločitev in s tem umestitev ozemelj na takratnem evropskem obrobju v svetovno krščansko skupnost.
O vzpostavitvi zaveze med Bogom in ljudmi
Magnusa Erlendssona, jarla ali grofa Orkneyjskih otokov, je dal umoriti njegov bratranec Hakon Palsson, ki z Magnusom ni hotel sodelovati pri dogovorjenem skupnem vladanju. Svojega sorodnika je pod krinko miroljubnega srečanja zvabil na otok Egilsay, kjer so ga iz zasede napadli njegovi možje. Magnus se je odrekel nasilnemu odporu, da bi tako ohranil življenja svojih vojakov. Odpravil se je v cerkev in se po maši predal morilcem. Leta 1135 so otočani zahtevali, naj se njegove relikvije prenesejo na uglednejši kraj, a je temu nasprotoval tako jarl Hakon kakor tudi škof Viljem. Kot kazen za svojo nevero naj bi škof začasno izgubil vid in pod vplivom takšnega »znamenja« potrdil Magnusovo svetništvo ter dovolil prenos relikvij v Birsay, takratno politično in cerkveno središče Orkneyjskih otokov. Dve leti kasneje je Magnusov nečak jarl Rognvald Kali Kolsson (1136–1158) položil temelje Magnusu posvečeni stolni cerkvi, postavljeni v mestu Kirkwall, novem vladarskem in škofijskem središču otoške politične tvorbe. Magnusov kult se je hitro razširil po vsej Skandinaviji, največji razmah pa je dobil na Islandiji.
Razumevanje jarlovega svetništva, kakor ga podaja sestavljavec Dolge Magnusove sage, je neločljivo povezano s prepričanjem, da so prebivalci Orkneyjskih otokov uradno sicer že kristjani, v resnici pa še vedno živijo v skladu s poganskimi navadami. V tem pogledu je zanimiva pripomba, da naj bi Magnusov nasprotnik Hakon Palsson med svojim obiskom na Švedskem poiskal vedeževalca, ki mu je napovedal prihodnost in mu obljubil »zemeljsko slavo«. Sestavljavec sage izraža misel, da je bila dežela »na koncu sveta« deležna božjega blagoslova tako, da je dobila domačega svetnika. Življenje in smrt posvetnega vladarja tako prinaša preobrat v zgodovini ljudstva s tem, da je dobilo svetniškega vladarja. Svojevrstna ponovitev Kristusovega križanja in njegova zmaga nad zlom, ki se odraža v Magnusovem samožrtvovanju, predstavlja pomemben korak v uresničevanju »božjega načrta«, da se krščanska vera utrdi tudi na Orkneyjskih otokih. Čeprav Magnus uradno ni zaslužen za spreobrnitev svojega ljudstva v krščanstvo, pa ga s svojim mučeništvom vendarle simbolno umesti v svetovno skupnost krščanskih ljudstev. Primer Magnusa Erlendssona priča o tem, da kult vladarskih mučencev ni bil prisoten zgolj med Slovani na vzhodu in jugovzhodu srednjeveške Evrope pod okriljem bizantinskega krščanstva, temveč tudi v skandinavskih deželah, ki so spadale v okvir latinske Cerkve. Pojav vladarskih mučencev je bil torej značilen za ozemlja, kjer so krščanski ideali šele začeli postopno sooblikovati družbene vrednote.
Vladarski mučenci niso zgolj pripomogli k umestitvi novo pokristjanjenih vladarskih rodbin in njihovih domovin v »zgodovino odrešenja«, temveč so jih tudi postavljali v simbolno središče takratne evropske kulture. To je povzročilo premik duhovnega zornega kota, po katerem je prostorsko obrobje postalo simbolno središče. Od tod postane razumljivo, zakaj je med najstarejšimi pisnimi besedili na teh ozemljih mogoče najti hagiografska poročila o domačih vladarskih mučencih. Pripadniki cerkvene in posvetne elite na novo pokristjanjenih političnih tvorb so namreč želeli, da bi njihove domovine postale del krščanskega sveta; utemeljitev svetosti njihovih vladarjev, ki naj bi s svojim življenjem in smrtjo posnemali Kristusa, je zato predstavljala dokaz o božji navzočnosti v njihovi lastni zgodovini in s tem o enakovrednosti evropskega obrobja v razmerju do ostalih krščanskih dežel. Ker naj bi tovrstni svetniki posnemali Kristusa in kakor »velikonočno jagnje« prelili svojo nedolžno kri, kar je v Kristusovem primeru pomenilo sklenitev »nove zaveze« med Bogom in ljudmi, so prostovoljno žrtvovanje svetih vladarjev razlagali tudi kot znamenje zaveze med Bogom in ljudmi, ki so živeli v političnih tvorbah, kjer so se tovrstni svetniki pojavili.
O potrjevanju svetopisemskih vzorov
Številne podobnosti med svetniki z obrobja krščanske Evrope je mogoče povzeti s preprosto ugotovitvijo: sestavljavci zgodovinskih pripovedi in hagiografskih besedil, ki hočejo ovrednotiti življenje in smrt vladarskih mučencev, so posegali po podobi Kristusove prostovoljne žrtve na križu, s katero je povezano izdajstvo Jude Iškarijota. Nedolžnost žrtve, njena prostovoljna odpoved, da bi se zlu uprla z nasiljem, in poudarjanje plemenitega značaja odpovedi minljivi politični oblasti so postale ključne prvine, prek katerih so srednjeveški pisci ustvarili predstavo o vladarskih mučencih kot Kristusovih posnemovalcih. Temu se je pogosto pridruževalo vzporejanje s starozavezno zgodbo o bratih Kajnu in Abelu: pravični Abel je predstavljen kot predhodnik Bogu všečnega vladarja, krivični Kajn pa kot predhodnik oblastiželjnega morilca, ki deluje pod vplivom hudega duha. Tako enkratne poteze posameznih svetnikov oziroma njihovega literarnega prikaza kakor tudi njihove tipološke podobnosti so izoblikovale pojav vladarskih mučencev, ki se je med 10. in 12. stoletjem razvil v na novo pokristjanjenih političnih tvorbah na severnih in vzhodnih obrobjih Evrope. Vladarski mučenec je ne glede na svojo zgodovinsko in literarno enkratnost postal del širšega svetniškega izročila, v skladu s katerim je bil lahko med mučence prištet tudi posvetni oblastnik po zaslugi svoje pravičnosti in ponižnosti, ki se je izpolnila v prostovoljnem žrtvovanju za druge ljudi in za dobro domovine. Tak svetnik je podpiral predstavo o duhovni zrelosti pokristjanjenega ljudstva na obrobju Evrope in svoje ljudstvo s prostorskega ter kulturnega obrobja tako postavil v samo simbolno središče krščanstva; njegovo mučeništvo je postalo del vesoljne zgodbe o odrešenju.
Celoten pojav srednjeveških vladarskih mučencev, ki izkazuje tako izrazite podobnosti ne glede na velikanske zemljepisne razdalje, je mogoče osvetliti s pomočjo teorije o mimetičnem ali cikličnem nasilju, kakor jo je razdelal francoski kulturolog René Girard (1923–2015). Po Girardu so arhaične družbe spodbujale rabo cikličnega nasilja za odstranjevanje vsakokratnega »grešnega kozla«; ključno vlogo je igrala nedolžna žrtev, bodisi skupina bodisi posameznik, ki so jo pogosto razumeli kot brata tekmeca (Abel in Kajn, Romul in Rem ipd.) in ki je bila žrtvovana zaradi ponovne vzpostavitve miru v skupnosti. Nasilno odstranjeni nedolžni žrtvi je bila sprva pripisana krivda za rušenje družbenega ravnovesja, sčasoma pa je kot neprostovoljna rešiteljica skupnosti pridobila sakralne lastnosti. Arhaične kulture so bile tako vselej notranje dvoumne, razpete med redom in kaosom, krepostjo in pokvarjenostjo. Kot ugotavlja Girard, je znotraj krščanskega miselnega in simbolnega obzorja ta vzorec cikličnega nasilja »enkrat za vselej« prekinil Jezus Kristus s prostovoljnim žrtvovanjem lastnega življenja za odrešenje vsakega posameznika. Tu se torej pokaže nezdružljiva dvojnost med arhaičnim svetom na eni in evangelijem na drugi strani, med nasilnim žrtvovanjem drugega zaradi domnevne dobrobiti skupnosti in prostovoljnim samožrtvovanjem iz ljubezni do vsakega nezamenljivega človeškega življenja. Glavna razlika med mimetičnim nasiljem in krščanskim pogledom na človeka se tako izrisuje v razmerju do drugega: krščanski pogled predpostavlja ljubezen do vsake osebe in jasno priznava nedolžnost žrtve. V tem kontekstu je za vladarske mučence na obrobju srednjeveške Evrope mogoče trditi, da so s samožrtvovanjem za druge po Kristusovem zgledu uspeli, v simbolnem pogledu, prekiniti dotedanji krog nasilja in s tem nedavno pogansko preteklost prevrednotiti v krščanski luči.
Prispevek je nastal v okviru podoktorskega temeljnega raziskovalnega projekta s področja teologije »Z6-1883 Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja« na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, ki ga financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) iz državnega proračuna.