Na koncu je gozd

Nekrolog za neko ljudstvo

I
V Queensu, v New Yorku, živi umrlo ljudstvo: Kočevarji. Nad vhodom v Gottscheer Hall, njihovo družabno središče v četrti Ridgewood, je obešen ščit z napisom: 1330–1941. Nagrobnik, če pomisliš. Šeststo let so obstajali kot nemška kolonija na jugu Slovenije, dokler jih ni druga svetovna vojna postavila pred vse ali nič. In bil je nič.

Gospa Erna Mezic (z dekliškim priimkom Rom) je ena zadnjih nosilk spomina. Rodila se je leta 1938, ko Kočevarji še niso umrli. Živi v dvonadstropni hiši v Glendalu, v Queensu, polni uokvirjenih fotografij, vezenih rodovnikov in predmetov, prekritih s kvačkanjem. Na kuhinjski mizi ležijo štiri mape, natrpane z dokumenti, časopisnimi izrezki in starimi fotografijami. V eni so pisma z začetka 20. stoletja v srednjeveškem nemškem narečju Kočevarjev, napisana na roko na porumenelem črtastem papirju in shranjena po času nastanka. Zraven so priloženi prevodi v angleščino. »Vnukom vedno pravim, da bodo z leti ta ročno napisana pisma vredna milijone.« Med dlanmi menca doma urejeno knjižico, ki opisuje izselitev njene družine v New York. Prvi stavek pravi: »Ko bo moja generacija umrla, bodo z njo umrli vsi spomini.«
Njen zet, ki mu tod vsi pravijo Mr. Morscher, vodi mesnico s proizvodi iz svinjine, predvsem nemškimi, nasproti župnije Sv. Matije, v srcu četrti Ridgewood. Prodaja tudi poljske klobase in srbsko prekajeno meso, saj je četrt sestavljena iz drobcev periferij Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, ki še danes živijo v orbiti rimskega papeža in svinjskih izdelkov. Je možakar obilnega nasmeha. Če mesarji in slaščičarji niso debeli, so prevaranti, in Mr. Morscherju zaupajo vsi. Mesnico je podedoval od očeta, ki se je poklica izučil od deda na starem Kočevskem. Stena je polepljena s črno-belimi fotografijami iz časov, ko so ljudje pozirali pred fotografi in spontanost ni bila estetska vrednost. »Govoriti moraš s starimi, le oni vejo, kaj vse so pretrpeli. Vendar moraš vedeti, da so jih prisilili k odhodu. Partizani so jih preganjali in nacisti so pritiskali nanje: oni niso hoteli, niso hoteli. Govoriti moraš s starimi.«
Elfrida ima pisarno nad barom v Gottscheer Hall, razmetano do poslednjega kotička. Elfrida je predsednica skupnosti. Počečkani papirji, računi z zmečkanimi kuvertami, računovodska knjiga. Ne sliši dobro in ko misli, da sem rekel, da sem iz Makedonije, mi odvrne z odsotnim tonom: »Potem veš, kaj pomeni izgubiti domovino«. Desetletja je delala kot računovodkinja za marketinško podjetje in njena upokojitev, leta nazaj, je sovpadla z upadom članstva skupnosti zaradi raztopitve novih generacij v ameriškem fondiju. Številke se niso izšle. »Imela sem izkušnje, pa sem priskočila na pomoč.« Že več kot deset let se velika jedilnica v Gottscheer Hall polni z gosti porok, ljudskih veselic in quinceañer, ki jih prirejajo Mehičani in Ekvadorčani iz četrti.1 Elfrida se je rodila na Kočevskem, ko je bilo že skorajda izpraznjeno, a se ne spominja ničesar, razen pomanjkanja, o katerem so ji pripovedovali. Njen prvi spomin je izseljenstvo: »Stali smo v vrsti, prišli smo v petdesetih letih, nihče nam ni ponudil pomoči niti nismo prosili zanjo. Delali smo in se znašli; tako to gre v tej deželi. Zdaj hočejo priseljenci priti nezakonito, imeti pet otrok, da jim plačujemo šolo in zdravstvo; ne, glej, ta dežela ne deluje tako.«
V sredo popoldne se bar v bavarskem slogu v prednjem delu kluba napolni s starimi Kočevarji, ki gledajo tekme Lige prvakov, pijejo minhensko pivo, govorijo zadnje žive besede svojega mrtvega jezika in tožijo, da nič več ni tako, kot je bilo. Pred nekaj leti se je četrt začela polniti s hipsterji, ki bežijo pred rastočimi cenami modnih predelov. Napivajo se v Gottscheer Hall s svojimi ironičnimi gestami in skrbno dodelanim izgledom. Fotografirajo veliko sliko iz leta 1965, ki prikazuje kočevarsko nogometno ekipo, oblečeno in počesano enako kot oni sami na nedeljsko jutro v kratkih hlačah, in se ne zmenijo za bedno galerijo s podobami Miss Gottscheer, ki visi na hodniku in se začenja s koncem petdesetih let, ena na leto.
Sophie Morscher, mesarjeva hči, vnukinja Erne Mezic, zre s svojega portreta iz leta 2013 z mešanico ponosa in zadrege. »Ko se je rodila naša Sophy, sem takoj rekla: nekega dne bo Miss Gottscheer«. Sophie posluša staro mamo z zdelanim obrazom, napol zleknjena na kuhinjskem stolu: ravnokar je končala nočno izmeno v centru za dializo na Long Islandu, kjer dela kot medicinska sestra. »Ni le lepotna prireditev, treba je imeti tudi zavezo s skupnostjo. Predstaviti moraš projekt, v katerem poveš, kaj boš storila za Kočevarje. Nekoč so ljudje glasovali za miss leta, bila je velika konkurenca, danes o vsem odloča žirija. Malo nas je in primanjkuje kandidatk.« Poleti 2013 je z izgovorom praznovanja zmage vsa družina odpotovala v deželo, ki je ni več. »Nič ni ostalo, ne kmetije ne vasi. Le mesto, vendar je povsem spremenjeno. Gozd je požrl vse. Pod grmičevjem smo videli obrise kamenja, za katerega so nam rekli, da je bilo pradedovo, to je vse. Nekateri Slovenci, ki zdaj živijo tam, ne vedo niti, kaj je bilo prej, na moj trak Miss Gottscheer so gledali kot tele v nova vrata.« Bruhne v smeh, nekaj zašepeta babici in polagoma se glasova obeh združita v rahel in dolg vzdih.

II

Najprej je bil gozd. Nevaren gozd. Bukve, bori, smreke, hrasti in breze zažirajo korenine v topne kamnine, v katere podtalni potoki dolbejo nevidne grape in previse, prekrite z mahom in odpadlim vejevjem, kjer lahko v hipu zdrsneš na desetine metrov v globino. Neokrnjeni gozdovi, ki se raztezajo na obeh straneh slovensko–hrvaške meje jugovzhodno od Ljubljane, še danes predstavljajo največje gozdne površine v Evropi izven Skandinavije. Ime dežele, velike za dve Andori, morda izvira iz slovanske besede hvočevje – iz hvoja, smreka – morda pa iz kočevje, naselje iz koč. Etimološki dvom, ki jasno orisuje začetne okoliščine: smrečje ali koča. A prva pisna omemba, iz leta 1363, je že v nemščini, s k-jem, ki se je zmehčal v g: Gotsche; to pojasni, zakaj je šeststo let kasneje, med drugo svetovno vojno, Gottschee postalo ime, ki ne označuje več ničesar izven nostalgije Erne Mezic, Mr. Morscherja in njunih.
Sredi 13. stoletja je oglejski patriarh gozd daroval ortenburškim grofom. Oglej, na severovzhodu italijanskega polotoka, je bil tedaj največja in najmočnejša cerkvena kneževina za Svetim sedežem ter središče moči na jugu Svetega rimsko-nemškega cesarstva. Stoletja kasneje bo postal izhodišče za Mussolinijeve vzhodne ambicije, ki so se končale z uničenjem Kočevarjev. Ortenburški grofje so bili fevdalni gospodje na Koroškem, avstrijski deželi, ki je segala od Tirolske do današnje severovzhodne Slovenije in je bila prav tako vojvodina Svetega rimskega cesarstva in tako dalje. V drobovju Evrope ima vsakdo svoje argumente in vsa ta imena so kot odmev, ki se izgublja v gozdu, vendar bi lahko rekli, da se je Oglej hotel iti politike z deviškim ozemljem in obetajočimi grofi, zvestimi cesarju, in da so se od tistega leta 1247 pa vse do zime 1941 odmevi vsega, kar se je zgodilo v podonavski Evropi, izgubili v bujnem zelenju Kočevskega.
Ortenburški gospodje so na svoje novo ozemlje naselili koloniste iz Bavarske in Tirolske, peščico nesrečnikov v iskanju prihodnosti in kosa kruha za lačna usta. Ponudili so jim dobro kupčijo za tedanje čase: iztrgajte gozd divjini, obljudite ga, obdelujte ga vsaj devet let in dvajset hektarjev bo vaših, za večno bodo pripadali vašim sinovom in njih potomcem. Če jih bodo ti lahko ubranili pred Otomani, se razume. Obkroženi so bili s hribovjem; preživetje je pomenilo osamo. Nemščina, s katero so krstili kmetije in jase, je obstala v času, se izkrivila kot veje, ki iščejo sonce, in postala arhaično narečje. Ko danes Erna Mezic z brati govori gottscheerisch, to počne, kadar noče, da bi jo vnuki, ki so se učili standardne nemščine, razumeli.
Poleg napora, da bi počlovečili eno najbolj gozdnatih in neprijaznih pokrajin srednjega veka, 15. in 16. stoletje Kočevarjem potrdita, da so kanonfuter. Z juga jih trinajstkrat napadejo Turki: 1469, 1471, 1476, 1480, 1491, 1507, 1528, 1546, 1559, 1561, 1564, 1578 in 1584. S severa po izmurtju ortenburških grofov prehajajo iz roke v roko, dokler ne pristanejo pod neposredno oblastjo Habsburžanov, ki njihovo ozemlje kmalu zastavijo. In med vsem tem, šest kmečkih uporov. Da bi omilil opustošenje, ker so se znašli na prednji straži cesarstva, jim prvi habsburški cesar Friderik III. podeli pravico, da krošnjarijo po vsem imperiju; dokaz, da je imel smisel za humor. Konec jeseni se mladi moški odpravijo peš s Kočevskega, otovorjeni z izdelki iz lesa, da bi prezimili v avstrijskih, bavarskih ter čeških mestih, in se ob prvi odjugi vračajo k delu na skromnih poljih in v bujnem gozdu. Še na živahnih ulicah medvojnega Dunaja jih lahko vidimo prodajati pečen kostanj v njihovem nerazumljivem narečju. Za Slovence so kot cigani.
Z nastopom modernosti družinskim očetom zmanjka argumentov, s katerimi bi sinove prepričali, naj se ne izselijo v Ameriko. Kaj lahko nudi gozd? S porazom in razkosanjem Avstro-Ogrske po koncu prve svetovne vojne nemški otok na Kočevskem nenadoma postane narodna manjšina brez nikogaršnje zaščite v novem jugoslovanskem kraljestvu. Pošljejo celó delegacijo na mirovna pogajanja v Pariz, da bi zahtevali neodvisno državo pod ameriškim protektoratom. Ne sprejme jih nihče in ostanejo v hotelski veži. Medtem je gozd začel goltati najbolj izpostavljene kmetije ter najvišje travnike in zgolj v Clevelandu, Torontu in New Yorku živi že toliko Kočevarjev kot v vsej stari domovini: petindvajset tisoč na obeh straneh Atlantika.
Erna Mezic potegne pismo iz leta 1915, napisano v gotici in kočevarskem narečju. Izseljenci pišejo, da se je rodilo novo dete, pošiljajo nekaj dolarjev, ki jih bo stara domovina prejela kot neustavljivo spodbudo k nadaljnjemu izseljevanju, do točke, ko v vsaki družini potekajo pogajanja, kdo bo ostal in ohranjal kmetijo pri življenju. Kdor izgubi, ostane.

III

V eni izmed naslednjih map je pismo, ki se konča z besedami: »Prišli so Italijani in Nemci, da bi izmerili gozd. Naš pozdrav je Heil Hitler
Že nekaj let jih Slovenci skušajo asimilirati: ukinejo poučevanje v nemškem jeziku in prepovejo politično-kulturna društva. Kočevarske kronike govorijo o želji Slovencev po izničenju njihove kulture; slovenske, o nemškem petokolonaštvu. Oboje nam pomaga razumeti, zakaj se nekateri mladi, ki so ostali, pustijo zapeljati retoriki kulturnega in gospodarskega preroda, ki jo razglaša novi Führer.
Leta 1933 jih obišče mlad jezikoslovec, Volker Dick, sin nekega nemškega deželnega ministra, da bi študiral njihovo narečje. Opazi, da kočevarska mladina, podobno kot njihovi sovrstniki v Rajhu, ustanavlja izletniška društva, poje iste pesmi in se trudi, da bi obudila ljudske šege sredi gospodarskega razkroja in pod očitnimi kulturnimi pritiski. Zaradi izseljevanja v ZDA, Kanado in Avstrijo je v sto sedemdesetih vaseh na Kočevskem ostalo le še dvanajst tisoč prebivalcev. Naslednje leto se Dick vrne z gospodarskim načrtom za industrializacijo kmetijske proizvodnje, ki naj bi zaustavil dekadenco in obrnil trend izseljevanja. Danes se Kočevarji zelo trudijo, da bi se distancirali od nacizma, in to je razumljivo. Tako razumljivo kot dejstvo, da je v tedanjem kontekstu nacizem predstavljal rešitev – če že ne razumno, pa vsaj obstoječo.
Ostrejši, ko je postajal kontrast med razkrojem in nacizmom, hitreje so mladi z redkih vodilnih mest izpodrinili starejše generacije, ki so skušale iskati sporazum z Ljubljano, in se postavili na bojevitejša stališča, bližja vsenemškim sanjam. Ostalo prebivalstvo – ostareli in utrujeni ljudje, ki od mladih niso mogli terjati veliko, zlasti če so jim v zameno lahko ponudili le resignacijo – so na razvoj gledali s stoičnostjo in jim pustili, da delajo po svoje. In je delovalo. Začeli so čistiti jase, uvajati sadno drevje in nove sadjarske tehnike ter zagnali proizvodnjo sladkega jabolčnika, ki so ga prodajali na sever. Vse pod nadzorom nemških tehnikov. Mladi prostovoljci so izsekali nove varne poti skozi starodavne gozdove in postavili na noge turistično industrijo, ki je omogočila izgradnjo prvih smučišč in odprtje novih podjetij, na primer družabnega kluba v Mitterdorfu (Srednja vas pri Črmošnjicah, op. prev.). Na večer, ko bi ga morali otvoriti, so Kočevarji pripravili pohod z baklami, ki naj bi se ga udeležile cele družine. V samoopravičujočem spominu Kočevarjev je tistega večera skupina Slovencev, »ki so jih pripeljali od drugod«, stopila iz teme. Oboroženi z gorjačami, koli in lopatami so pretepli ženske in otroke ter nato izginili v noč, preden bi se lahko kdorkoli odzval na napad. Oblasti niso ukrepale.
Takšni dogodki so služili kot dokaz, da investicije, nujne za lesne obrate in nastajajočo industrijo mlečnih izdelkov, nikoli ne bodo prišle od jugoslovanskih oblasti, temveč le iz Nemčije; še toliko bolj, ko so mladi germanofili zaprosili za obnovo dovoljenja za krošnjarjenje po nekdanjem cesarstvu in jim jo je novi Rajh odobril. V letih pred izbruhom vojne se je okoli tristo mladih vsako leto odpravilo v severna mesta in se vračalo s sredstvi za investicije. Rajh je skrbel za svoje enklave in tako je spor s Slovenci postajal vse hujši, ti pa so krepili svoje asimilacijske politike in Kočevarje spodbujali k izseljevanju.
Šestega oktobra 1939, na dan, ko se je Poljska predala, je Adolf Hitler v govoru v Reichstagu razglasil, da je treba etnične skupine, raztresene po Evropi, preseliti tako, da bodo meje med državami postale koherentnejše in stabilnejše – precej priljubljeno stališče po propadu rešitve, ki je sledila prejšnji svetovni vojni: premakniti meje namesto ljudi.
Po kočevskih vaseh se je novica razširila s hitrostjo panike; gotovo ne, nas se to gotovo ne tiče. Skoraj natanko mesec dni kasneje so se voditelji skupnosti na skrivaj sestali z nemškim konzulom v Ljubljani. Slovenija, predvsem njen južni del, je spadal pod italijansko vplivno območje in dejansko je po vzponu italijanskega fašizma na oblast z obmejnih območij na Jadranu čez mejo prebežalo veliko Slovencev. Kočevarski voditelji so konzula hoteli prepričati v zamisel, ki se je porodila že ob nemški aneksiji Čehoslovaške: v primeru, da bi se slovansko kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev sesulo, zakaj si ne bi Rajh priključil celotne Slovenije? Trinajstega aprila 1939 so Hitlerju celo poslali telegram, v katerem so zahtevali Anschluss in izrazili zaskrbljenost glede Italije, ki je ravnokar zasedla Albanijo. Notranja poročila konzulata so se malodane rogala Kočevarjem. Postaviti pod vprašaj Führerjeve odločitve?
Ko je spomladi 1941 Nemčija iznenada napadla Jugoslavijo, so tanke, ki so šli skozi Kočevsko, pozdravljali s cvetjem. Toda kmalu je postalo jasno, da bo Slovenija razdeljena na dve polovici, italijansko in nemško, in da bodo kočevski gozdovi pripadli Italijanom. Hitler je izdal odlok, ki je Kočevarjem dodelil poslanstvo varuhov na jugovzhodni meji Tretjega rajha, vendar ne v njihovi domovini, temveč drugod; kje, še ni bilo jasno. Med ljudmi je završalo. Čeprav je sporazum med Mussolinijem in Hitlerjem predvideval, da se lahko nemški prebivalci odločijo, ali postanejo Italijani in se s tem odrečejo jezikovnim pravicam ali postanejo Nemci ter se »vrnejo« v Rajh in se s tem odrečejo zemlji, je bilo kočevarskim voditeljem jasno: ni alternative odhodu. Bilo jim je jasno ali pa se niso znali izviti iz fanatičnega diskurza, v katerega so se bili zapletli, da bi rešili svojo malo domovino. V njenem imenu so izdali vse, kar se je dalo izdati; in zdaj so izgubili še njo. Začel se je val propagande, ki naj bi kmete, ki so stoletja živeli v teh gozdovih, prepričal, da ljubezen do domovine ni ljubezen do zemlje, temveč do dejstva, da so Nemci, da so bili vedno predstraža večnega Rajha in da ni nič plemenitejšega, kot si priboriti pravico, da bi bili Hitlerjevi Nemci. »Führer nas kliče domov!« je zapisal Gottscheer Zeitung.
Komunistični partizani, ki so že začeli organizirati odpor proti okupatorju, so delili pamflete v nemščini, v katerih so obsojali izselitev Kočevarjev in opozarjali na neprijetno resnico, ki jim je nihče ni povedal: naselili jih bodo na območje pod nemško zasedbo na zemljo, iztrgano Slovencem. V odgovor so lokalni voditelji začeli dajati nemogoče obljube: vsakdo bo dobil grunte vsaj enake velikosti kot te, ki jih zapuščajo, in zemlja na novih kmetijah bo plodnejša. Nikomur ne bo treba trpeti: izseljeni Slovenci so bili mirno preseljeni in poplačani s pravičnimi odškodninami.
Kljub propagandi je nekaj učiteljev in duhovnikov še vedno nasprotovalo preselitvi in 25 % Kočevarjev se je odločilo ostati. Berlin je poslal ukaze, v katerih je veleval poostriti pritisk; prebivalce, ki so se upirali preselitvi, so strašili s partizanskim nasiljem, ki se bo razdivjalo nad Nemci, ki bodo ostali v izpraznjenih gozdovih. Najbolj pronacistični mladi so organizirali parade in manifestacije v prid preselitve. Nazadnje se je odločilo ostati le nekaj družin, večinoma iz mešanih zakonov; mnoge izmed njih so se pridružile partizanom ali so kasneje zbežale; pogosto oboje. Tisti novembrski dnevi, ko je velika večina Kočevarjev segla v roke nemškim uradnikom, potem ko so se odpovedali zemlji, ki je bila šest stoletij njihova last, so se v spomin njihovih sinov in vnukov zapisali kot trenutek izjemne napetosti, brez svobodne izbire. Vrhunec sosledja zgrešenih odločitev ali neizbežnega zgodovinskega vala. Pisal se je 20. november 1941, dan, ko je umrl Gottschee.
Italijanske oblasti so takoj požgale hiše in gospodarska poslopja, da bi preprečile, da se vanje vselijo partizani. Zaman. Gozdovi na Kočevskem, ki se je nekoč imenovalo Gottschee, so postali baza operacij protifašističnega odporništva, mitski prostor slovenske suverenosti. Po koncu vojne, kot da bi se gozd nikoli ne mogel otresti vseh zgodovinskih pomenov Evrope, so postali prizorišče grozljivih pobojev vseh, ki so jih osumili kolaboracije. In še kasneje je prav v teh goščavah jugoslovanska komunistična oblast postavila skrivno vojaško in obveščevalno oporišče, epicenter prikritih hladnovojnih operacij režima, ki je žongliral med obema poloma razklane Evrope. Toda Kočevarjev že ni bilo več.

IV

Erna je četrta od osmih otrok Ernsta in Sophie Rom; zadnja, ki se je rodila na Kočevskem in preživela do preselitve v Ameriko. Ni še dopolnila treh let, ko je družina prispela v Rann (Brežice, po slovensko), v slovenski pokrajini, ki so ji pod Avstrijo pravili Untersteiermark. Dovolj je nekaj minut, da ugotovijo, da je bilo vse laž. Hiše so majhne, mnoge izmed njih komajda zidanice, razsejane po strmih pobočjih. Slovenci so jim v nekatera ognjišča kot dobrodošlico podtaknili dinamit. V letih, ki minejo do konca vojne, jih nikoli ne zapusti občutek začasnosti, vrstijo se napadi partizanov, dokler se ne stiskajo v majhnih stanovanjih v mestnih središčih, nad katerimi nemška vojska še vedno ohranja nadzor. Moške vpokličejo k vojakom, a jih večinoma dodelijo logističnim opravilom in preskrbi, najpogosteje v kuhinji. Obdelujejo pa tudi zemljo, ki je dovolj plodna, da na sončnih pobočjih rase trta. Gozdarska družina se priuči vinogradništva, lepe deklice kot Erna Rom hodijo v šolo, kjer se učijo brati in pisati, čeprav številne dneve in noči preživijo v zakloniščih.
Šestega maja 1945, dva dni, preden je prispela novica o koncu vojne, se spričo vse očitnejšega razkroja nemške oblasti Ernina mati odloči, da še pred prihodom slovenskih čet s šestimi otroki in taščo zbeži v Avstrijo, ne da bi točno vedela, kam. Oče Ernst se odloči, da z najstarejšim sinom ostane, da pobere imetje in počaka na papirje, da bi se jim lahko pridružil, ne da bi ga obtožili dezerterstva.
Erna se spominja mraza, lakote in strahu. Vlaki niso več vozili in spali so, kjer so mogli. Predvsem pa se spominja najmlašjega bratca, ki je imel komaj tri mesece in je sesal mleko … sesal je in sesal, a ni priteklo nič. Neke noči, ko so z ostalimi družinami spali v skednju, je mali Walter Karl, ki je prihajal od nikoder, umrl sredi niča. Dva moška sta ga položila v kartonasto škatlo in ga pokopala. Naslednje jutro je mati vstala, pobrala pet otrok, ki so ji ostali, in nadaljevala pot. Tašča ni zmogla več hoditi in je zaprosila, naj jo pustijo ob železnici, kjer bo počakala, da bodo vlaki spet začeli voziti. Ne bo trajalo dolgo, so ji rekli. Sedla je v kot in se poslovila. Nikoli več je niso videli. Dojenček in babica, dva skrajna robova, odrezana med eksodusom.
Naslednjih pet let je Erna preživela po avstrijskih begunskih taboriščih pod britansko upravo. Domov se niso več mogli vrniti, ker so se mu odpovedali v imenu države, ki ni več obstajala, in državljanstva, ki jim ni več pripadalo. V taborišču je zaradi malarije umrl še drugi brat, rodila pa se ji je sestrica. Oče je kopal jame in dobival plačilo v cigaretah, ki jih je nato prodajal na črnem trgu, da je kupil hrano. Mati je zasadila vrt za barako, v kateri so živeli skupaj z drugimi kočevarskimi družinami. Erna vse to razlaga z junaško iskrico v očeh, medtem ko lista strani v svojih mapah, kaže fotografije in daje imena obrazom, ki gledajo iz njih. Če je otroštvo edina resnična domovina, so njena domovina avstrijska begunska taborišča. Če je domovina jezik, so bila to zadnja leta, ko je govorila z besedami, ki označujejo stvari z njihovimi resničnimi imeni. Njena rojstna vas na Kočevskem je za Erno predvsem večajoča se razdalja.
Ko so ZDA na začetku petdesetih let sprejele zakon, ki je omogočal sprejem beguncev, se je stric Joseph, Ernstov brat, nemudoma spravil k delu. Joseph Rom se je preselil v Ameriko že veliko pred vojno, v zadnjem valu, ki je sklenil dolgotrajni razkroj kočevarske skupnosti v 19. stoletju, pred labodjim spevom nacionalsocializma. Poročen je bil s sestro Sophie Rom, Ernine matere. Brata, poročena z dvema sestrama: eni izseljeni, drugi zakoreninjeni. Da bi dobil vize za osem beguncev, je moral Joseph dokazati, da ima dovolj denarja in prostora, da jih lahko sprejme in preskrbi. Tri družine so dale poroštvo s svojim premoženjem, da bi lahko dobili dovoljenje. Osem članov družine Rom je čakalo v vrstah, opravilo zdravniške preglede, dokazalo nekaznovanost in nazadnje od ameriških stricev sprejelo 1.650 dolarjev za ladijske karte.
V domači kuhinji Erna gnete očetove naturalizacijske papirje. Zraven hrani potni list, ki mu ga je izdala avstrijska država za pot v Ameriko: »Državljanstvo: treba določiti«. Po prihodu se je zaposlil kot pomočnik v judovski pekarni: njegov šef je govoril jidiš in on mu je odgovarjal po kočevarsko. Razumela sta se. Služil je slabo, vendar se je vračal domov z ostanki kruha in kolačev, otroci so hodili v šolo in dobivali dobre ocene. Hčere so našle dobre službe – računovodkinja v banki, frizerka v lepotnem salonu –, sinovi so služili vojsko v Koreji in Vietnamu, našli neveste in se zaposlili pri Newyorški prometni službi. Vsi imajo prikupne hiše z vrtovi v četrtih, zgrajenih v povojnih desetletjih, ustanovnem trenutku ameriškega luksuznega delavskega razreda. Pocenitev imetja, začetek počasnega uničenja duhovnih skupnosti, ki danes pesti celotno deželo. Erna se oklepa arhivov.

V

Nedelja je in velika jedilnica v Gottscheer Hall je napolnjena do zadnjega kotička: sto petdeset ljudi, večinoma starejših od šestdeset let, praznuje na slavnostni večerji v čast enega od stebrov skupnosti. Ima devetdeset let in hodi pokončno. Senator skupščine države New York, mestni svetnik in podjetnik iz četrti mu izročijo spominsko plaketo. Vsi omenjajo občansko patruljo, ki jo je ustanovil v letih vsesplošnega nasilja v mestnih četrtih. Medtem ko skupina šestih mladostnikov pleše bavarski folk v deželnih nošah in z obrazi, ki izpričujejo neizrekljiv sram, se mi senator približa in reče: »Kako naj ne bi ljubimili Kočevarjev? So delavni, kulturni in z občansko vnemo ohranjajo javni red«. Zvenelo je kot epitaf.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Esej je prvotno izšel januarja 2017 v katalonski reviji za zgodovino El món d’ahir (Včerajšnji svet). Avtorju in reviji se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.

1 Quinceañera je dekliško praznovanje petnajstega rojstnega dne, priljubljeno zlasti v Srednji Ameriki (op. prev.).