Na sledi zajcu

Pripovedovalka je Sara, ki med vožnjo na Dunaj razmišlja o svojem zapletenem odnosu z Lejlo. Zdi se, da je Sara izoblikovala svojo osebnost ravno skozi ta odnos, ki je nihal od prijateljstva prek tesnega prijateljstva do tujstva. V paru je Sara tista, ki je racionalnejša, iz privilegirane  pravoslavne družine, in prav zaradi slednjega se zdi, da je bilo njeno življenje lažje (to ji očita tudi Lejla). Lejla ni njeno nasprotje, kvečjemu je njena dopolnitev – tam, kjer bo Sara popustila, bo šla Lejla do konca in obratno. Obe sta iste nacionalnosti, a je Sarin oče iz preračunljivosti v predvojnih napetostih Saro raje krstil pri pravoslavnem popu. A medtem ko je Sara precej bolj sramežljiva in zaprta vase, si Lejla ne pusti ukazovati in se ne ozira na ustaljena pravila. Zato prihaja v njunem odnosu do neiskrenosti in nesproščenosti, ki se kaže v povsem različnih pogledih na nekatere spomine – recimo na pokop Lejlinega hišnega zajca. Jasno je, da sta obe del svoje osebnosti prikrivali, s tem da sta druga od druge vedno zahtevali več, predvsem pa sta pričakovali, da bo ena drugo vedno rešila. Tako je v glavi obeh nastajala povsem druga različica Sare oziroma Lejle, ki z resnično ni imela veliko skupnega. Paradoksalno pa sta obe ravno s tem poustvarjanjem druga druge ustvarili nek osebni mit, iz katerega se Lejla naposled odloči izstopiti. V jedru romana je torej povsem intimni konflikt, ki se potem razkriva prek različnih motivno-tematskih epizod, zaradi česar je atmosfera romana bolj ciklična, četudi na površju deluje linearno zaradi intence obiskati Dunaj in najti Lejlinega brata Armina.

Cikličnost pomeni, da se nekatere sekvence, pogovori, dogodki omenjajo večkrat, ampak v rahlo drugačnem kontekstu. S tem se tudi poudarja subjektivnost spomina, ki je vedno ravno dovolj prožen, da ga je lahko mogoče ukrojiti po svoje. Zato prihaja do učinka časovne dvojnosti – nekaj je doživela Sara, a Lejlin pogled na isti dogodek je povsem drugačen. Znotraj vojne in njenih posledic se dogaja plast odraščanja, ko se Sara ni nikoli zares spraševala o svetu, ki jo obdaja, saj je bilo to lažje. Lejla je bila tista, ki je v odnos vnašala dinamiko, ki je prevpraševala. Sara je hči policijskega načelnika, Lejlinega očeta ni. Sara je edinka, zakaj Lejla to postane, kam je šel Armin, je tudi on umrl tako kot član tolpe, s katero se je tedne pred izginotjem družil? Kaj pomeni zapustiti ta krog prevpraševanja – pomeni to zapustiti Banja Luko z vsemi odnosi in ljudmi, kot to stori Sara, ali zanikanje? S časovno podvojitvijo hkrati poteka torej tudi vsebinska, pri čemer je druga vedno tista, ki nek dogodek razširi, mu doda globino, ki je prej umanjkala.

Distanca med obema ravnema se vzdržuje prek uporabe oglatih oklepajev, v katerih se nahaja spomin na nek dogodek. Namen sestavka znotraj oklepaja je najprej opomba, a zaradi dolžine se začne vzpostavljati kot neodvisni del besedila. Za razliko od same vožnje, ki je podana linearno, torej po postankih (Jajce, koruzno polje nekje v Bosni, cestno počivališče nekje v Avstriji), pa so spominski sestavki v oglatih oklepajih časovno bolj ali manj povezani med sabo. Hkrati pa se Sara pri pripovedovanju o vožnji pogosto zaplete v spomine in tudi v razmišljanja o bodisi preteklosti, bodisi sedanjosti, predvsem o svojem odnosu s partnerjem, pri čemer je kriterij asociativnost. Zaradi tega bližanja toku zavesti v že sicer linearnem delu pripovedi je pisanju mestoma težko slediti, a hkrati se zdi, da gre pri tem oteženem branju pravzaprav za poustvarjanje tega, kar se Sari kot protagonistki tudi v resnici dogaja v glavi. Nobena misel se namreč ne utrne povsem iz neba, redkokdaj je tudi že takoj jasna.

Etnični konflikt in z njim povezana vojna sta v podstati romana ostala nenaslovljena – Baštašić ju ves čas posredno omenja (npr. Sara omeni, kako so končno po vojni dobili elektriko v Banja Luki in je lahko zato dlje brala, razmišlja, zakaj je Lejla raje postala Lela in namesto Berić raje Begič), a se opisom spopadov ali politike  izogiba. Četudi to izogibanje sprva deluje nelogično, ga je mogoče interpretirati v kontekstu otroštva oziroma zgodnjega najstništva, ko se posameznik še ne zaveda povsem širšega konteksta družbe okoli sebe. Ta pogled je pomemben in ga ne gre zanemarjati, saj se zdi, da je pričevalski pogled na vojno pravzaprav nekaj, kar izumira, nadomešča ga pogled tistih (mladih), ki so vojno sicer doživeli in preživeli, a je imela ta na njihovo življenje zgolj posreden vpliv. Obenem pa roman zelo spretno poudari, da je Sarin pasiven pogled na vojni konflikt povezan s tem, da je bila del etnične manjšine, ki si je izborila nadvlado, medtem ko je bila Lejla s svojo družino na nasprotnem polu. A vendar je travma ravno dovolj prisotna pri obeh, da se obe dekleti oziroma ženski zatekata v eskapizem in zanikanje: Sara v literaturo in akademski svet, Lejla pa v parcialne kompromise in kratke zveze, v katerih ima ona nadvlado. Cikličnost romana je tudi v tem, da je bil vojni konflikt za obe ključni dogodek, ki ga nista nikoli preživeli, ampak od njega zgolj bežali. Za Lejlo zato, ker je v nepojasnjenih okoliščinah izginil brat Armin, za Saro pa zato, ker je takrat izgubila Lejlo in dobila Lelo. Tako se torej povsem intimni konflikt romana odpre v širši kontekst mlajše generacije, ki se bolj kot vojne spominja uničenih prijateljstev in uničenih razmerij (moči), ki jih je vojna pustila za sabo.

Zanimivo je, kako se v ta kontekst vpleta Sarina in deloma Lejlina sodobnost. Sara je pobegnila na Irsko, in kot se sama spominja, sta bila letalska karta in sprejemno pismo na najslabšo univerzo najpomembnejša lista papirja, ki ju je kdaj imela. Želja po begu je bila tako huda, da se po tem ni več vrnila, in tudi ko se na poti na Dunaj z Lejlo ustavita v Banja Luki, zbeži od doma in raje spi ob kipih narodnih osvoboditeljev. Ni nepomembna podrobnost, da Sara svojemu partnerju na Irskem ni povedala veliko ali sploh ničesar o svoji osebni zgodovini. Posebna simbolika je tudi v tem, da Sari telefon preneha delati že prvi oziroma drugi dan vožnje in s partnerjem ne more več komunicirati. Bolj kot nemoč pa se zdi, da je v ospredju želja, da z njim ne bi bila v stiku, dokler je v rodnih krajih, kot da jo je tega dela življenja sram. Za razrešitev nezmožnosti artikuliranja drugačnega odnosa, kot je beg ali zanikanje, pa ni dovolj zgolj pogovor, razglabljanje in strinjanje, ampak spoznanje, da je možnost za spremembo preprosto izgubljena. Tako Sara kot Lejla ne bosta imeli otrok, kar pomeni, vsaj na metaforični ravni, odpoved aktivnemu razširjanju napetosti med njima in tudi širše.

Pravzaprav je odnos med dekletoma, s tem ko se premika od političnega nazaj k zasebnemu, metaforična predstavitev napetosti, ki se vedno znova vzpostavljajo na območju bivše skupne države. Namesto militantnega odnosa dveh strani, ki ga podpira politika, je v ospredju intima posameznika, ki se zaveda svoje posredne vpletenosti in s tem krivde. V maniri romanov mlajše generacije (Rooney) odgovor ni upor in tudi ne resignacija, ampak prej rekonfiguracija celotnega sistema. V tej luči je moč razumeti Sarino preobrazbo v zahodno, emancipirano, liberalno žensko, pa tudi Lejlino odločitev za drugačno ime in obsedenost s spolno dominacijo nad moškim. Razkrivanje nezmožnosti jasnega odgovora na sodbe, in s tem tudi osebno ali javno zgodovino, pa ne pomeni tega, da je obstoj nekega problema zanikan. S tem ko se Sara, recimo, ne ukvarja z obsedenim razčiščevanjem narave razmerja s svojim partnerjem, s tem, kako se ji zdi, da si delita vse, tudi fikus, razen svojih preteklosti, to ne pomeni, da zanika njegov obstoj. Bežečega zajca, metaforično izmuzljivo žival, ki v vseh pregovorih govori o jasnosti in črno-belosti situacij (skoraj ni še nikoli zajca ujel) zamenja mirni zajec, ki opazuje svet okoli sebe: to je zajec, ki ga Sara in Lejla dobita na banjaluškem sejmu. Paradigma lovljenja  zajca je torej razgaljena kot zgolj metafora za lovljenje idealov, ki niso posameznikovi, ampak so mu bili vsiljeni s strani družbe.

Za razliko od Rooney, ki se v svojih romanih loteva problemov intime na preseku lastnih pričakovanj in družbenega konteksta znotraj mlajše populacije, je Baštašić veliko bolj realistična, predvsem pa je zelo pozorna ne le do individualnih težav, temveč tudi do konteksta, družbe, v katerem se pojavijo. Ključna razlika je najverjetneje v tem, da medtem ko Rooney ohranja neko fikcijsko distanco do svojih likov in jih obravnava v nekakšnem mehurčku, Baštašić v romanu Ujemi zajca prevprašuje prav to distanco in jo neumorno raziskuje skoz ciklična ponavljanja časa in vsebine.

Roman zato še enkrat potrjuje, da ni pomemben cilj temveč popotovanje, kar je tudi v jedru žanra romana ceste. Sara s svojimi pridigami, jezo nad tem, kako da ne more obuditi Lejle iz svojih spominov, na koncu najbolj škodi sama sebi, Lejla pa se od nje nenadoma vse bolj oddaljuje. Namesto vedno novih psihoz, ki izzhajajo iz razočaranja, aktivnih vpletanj in razpletanj, roman sprašuje, kaj je človek, ko ni vsota vseh teh dejavnikov.