V članku bom podal kratek zagovor nacionalne države. Argumenti za nacionalno državo so praviloma precej redki in za to obstaja vsaj en dober razlog. Če hočemo na nekem teritoriju ustanoviti nacionalno državo, to pogosto zahteva nacionalno homogenizacijo. Takšen proces homogenizacije lahko vključuje izgon dela prebivalstva (kot velja npr. za moderno Poljsko), v skrajnem primeru pa (kot pri moderni Turčiji) celo genocid. Če pogledamo na evropske nacionalne države, lahko vidimo, da je velik del držav nastal iz zgodovine izključevanja, agresivnih kulturnih politik, izganjanja in zlasti vojn. Torej, ker ustanovitev nacionalne države neredko implicira nasilje nad delom prebivalstva, je včasih slabo ali celo katastrofalno argumentirati za ustanovitev nacionalne države, zlasti na etnično raznolikem ozemlju (pomislimo npr. na današnji Libanon ali Bosno in Hercegovino).
Se pravi, zgodovinsko gledano, lahko nacionalna država nastane za ceno krivice, ki jo utrpi izključena manjšinska populacija – in v evropski zgodovini je ta krivica najbrž prej pravilo kot izjema. Ampak za hip odmislimo historično perspektivo. Poskušajmo odmisliti zgodovino krivic, ki so si jih evropska ljudska vzajemno povzročala zadnjih nekaj stoletij. Obdržimo pred očmi le dejstvo, da je Evropa danes pretežno razdeljena na politične enote v skladu s kriterijem nacionalne samoodločbe – in da je na svetu vrsta drugih nacionalnih držav, npr. Islandija, Japonska, Koreja in Bangladeš. Težko je odpraviti dejstvo, da te države sodijo med najstabilnejše dežele ali vsaj za najstabilnejše v svojih regijah. Tudi če imajo viharno zunanjo politiko, jim ne grozi secesija ali ustavni prevrat. Torej morda obstajajo razlogi za prepričanje, da model nacionalne države uspešno odgovarja na nekatere bistvene politične izzive, povezane z vprašanji suverenosti, menjave oblasti, konsenza in upravljanja s konflikti. Ta članek bo zato poskušal odgovoriti na vprašanje, zakaj se nacionalne države dobro obnesejo – tega vprašanja pa ne smemo pomešati z vprašanjem, ali je dobro ustanoviti nacionalno državo (pogosto ni – glej zgoraj omenjena primera Libanona ter Bosne in Hercegovine).
Država-projekt
Če hočemo razumeti prednosti nacionalne države, jo moramo primerjati z drugimi tipi modernih držav. Koristno se mi zdi, da nacionalno državo primerjamo s tem, kar bi imenoval »država-projekt«. Kaj je država-projekt? Vzemimo, da skupina ljudi razglasi prevzem neke države (lahko je tudi izvoljena ali drugače imenovana na oblast po regularnem postopku) ali da na nekem teritoriju ustanovi državo. Ta skupina nato reče: »Vsem ljudem, ki živijo na tem teritoriju, bomo pomagali uresničiti nek pomemben cilj, ki ga je mogoče izpolniti samo kolektivno. Naša državna organizacija je v prvi vrsti posvečena natanko uresničevanju tega cilja.« Kandidati za takšen cilj so naslednji: zagon gospodarstva, tehnološki skok, zamenjava ekonomskega sistema, uresničenje socialne pravičnosti, nacionalizacija in obramba družbenega premoženja, izvedba revolucije, obramba skupnosti pred revolucijo itd. Država-projekt je torej državna tvorba, ki svojo oblast nad nekim teritorijem upravičuje z uresničevanjem enega od takšnih ciljev.
Zgodovinsko so temu modelu države ustrezale nekatere državne ureditve, ki so nastale kot rezultat puča (v Južni Ameriki, denimo, so vojaške hunte svojo oblast včasih legitimirale s ciljem, kot je ohranjanje vzdržnih javnih financ). Toda najčistejši primer države-projekta je socialistična država. Pomislimo na države, kot so bile Jugoslavija, Češkoslovaška ali Sovjetska zveza – in nalašč navajam države, ki niso sovpadale z nacionalnimi ločnicami. Prva naloga njihovih vlad ni bilo to, kar bi lahko imenovali skrb za državo (torej ohranjanje njenih struktur in zagotavljanje dobrega funkcioniranja njenih ustanov). Poglavitna naloga teh vlad je bilo prej uresničenje nekega cilja, namreč organizacije kolektivnega gospodarstva, ki bi čim bolje ustrezalo idealom pravičnosti, racionalnosti in potrošniške koristi. Te države so imeli torej izrazit telos ali smoter. Vodstvo in državljani so razumeli svojo politično skupnost kot projekt.
Mimogrede, oznaka »država-projekt« se mi zdi bolj smiselna od oznake »totalitarna država«. Totalnost države je lahko kvečjemu posledica dejstva, da si država zastavi nek temeljni cilj. Če hoče vzpostaviti pravično in racionalno organizirano gospodarstvo, bo morala za to uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, denimo zakone, univerzitetno znanje, ceste in železnice, naravne vire, policijo in tajne službe; od tod vtis njene totalnosti. Totalnost lahko torej smiselno razumemo kot pripravljenost države, da za neki cilj, ki ga razglasi za bistvenega, uporabi vsa mogoča sredstva, pri tem pa so pravice ali avtonomija posameznikov drugotnega pomena. Zaradi tega presežnega in neustavljivega značaja lahko državo-projekt posameznik v mejnih primerih upravičeno izkuša kot nekaj morečega, zatiralskega.
Če bolje pomislimo, je država-projekt z gledišča sedanje nacionalne države absurdna. Nenavadno in celo nerazumljivo bi bilo trditi, da ima današnja japonska država kakšen »cilj«. Japonska država ne obstaja zato, da bi dosegla nek smoter. Seveda služi svojim državljanom na tisoče načinov, ki segajo od organizacije javnega zdravstva do varstva konkurence. Ampak te storitve nimajo temeljnega smotra. Nasprotno, vse državne storitve predpostavljajo, da si državljani sami zastavljajo poslednje cilje svojega bivanja, država pa poskuša kvečjemu ustvariti čim boljše pogoje za optimalno uresničevanje mnogoterosti posebnih ciljev. Vprašanje: »Zakaj obstaja Japonska?«je zato naravnost nesmiselno. Japonska je brez »zakaj«.
Drugače je bilo z Jugoslavijo. Jugoslavija je imela kot država jasen cilj: plansko gospodarstvo, ki bi uresničevalo razredno pravičnost in nudilo kakovostno življenje delavskim množicam, pomemben (a verjetno drugoten) cilj je bilo tudi zagotavljanje solidarnosti med konstitutivnimi narodi. Seveda je tudi jugoslovanska vlada skrbela za delovanje državnih služb. Toda to ne spremeni dejstva, da je imela deklariran kolektivni cilj, ki ga je vlada poskušala uresničevati prioritetno, tj. pred posebnimi cilji državljanov. Imela je svoj zakaj. Vprašanje: »Zakaj je tu Jugoslavija?« se tedaj živečim državljanom ne bi zdelo absurdno.
Kako se država-projekt obnese v neugodnih časih?
Država-projekt pa ima neko zanimivo politično lastnost, povezano z njeno legitimnostjo. Kot smo videli, skupina ljudi, ki tvori njeno vlado, prebivalstvu reče (implicitno ali izrecno): »Naloga te države je uresničenje nekega cilja X.« To pomeni, da legitimnost državnega vodstva izhaja iz uresničevanja tega cilja. Vodstvo države-projekta uživa soglasje državljanov, ker tudi državljani priznavajo glavni projekt države kot nekaj vrednega. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je državam, kot sta bili Severna Koreja in Jugoslavija, uspelo uresničevati ta cilj; v neki meri je podobno veljalo za Sovjetsko zvezo po Stalinu. Te države-projekti so beležile dobre ekonomske rezultate, gospodarstvo je sledilo nekaterim kriterijem pravičnosti (če odmislimo izjemni položaj državnega vodstva), delavcem so uspele nuditi kvalitetno življenje, kar vključuje potrošniške dobrine in zagotovljen prosti čas. V tem kontekstu se rad pojavlja izraz »ekonomski čudež«.
Toda vzemimo, da zaradi nekaterih okoliščin državi več ne uspeva uresničevati tega projekta. Nova generacija vodstva je nesposobna, svetovna ekonomija zaide v recesijo, država-projekt izgubi ključno tujo zaveznico, državni vrh začne privilegirati neke ožje interes (denimo interese enega od konstitutivnih narodov države), državna podjetja se začnejo obnašati konkurenčno, vodilni kadri pod tujim vplivom ne verjamejo več v veljavnost državnega projekta itd. Natančen razlog ni pomemben. Pomembno je samo to, da neizbežno nastopi razdobje, v katerem država-projekt vsaj začasno ne more uresničevati svojega temeljnega smotra. Nerealistično je pričakovati, da v zavojih človeške zgodovine takšnih obdobij ne bo. Veliko socialističnih držav, kot vemo, je stagnacijo doživelo v osemdesetih. Ključno vprašanje pa se zdaj glasi: kaj se v takšnih razdobjih zgodi z državno legitimnostjo? Odgovor je na dlani. Vlada države-projekta – ne le katerakoli vlada, temveč sama institucija vlade – je svojo legitimnost vezala na uresničevanje temeljnega projekta države. Državljani so jo dolžni ubogati, kolikor uresničuje ta temeljni cilj. A velja tudi obratno: ko država-projekt ne more izpolnjevati svojega cilja, izgubi konsenz državljanov. Do nje zavzamejo cinične drže, v državnem projektu vidijo le še uradno ideologijo in ne več skupnega cilja, razvije se disidentstvo, med mladimi se razširi kontrakultura, v vodstvu nastopi boj za oblast zaradi oblasti same, pojavijo se odcepitvene zahteve. Problem je torej naslednji. Če državo zasnujemo zato, da bi uresničevali nek projekt, bodo državljani v trenutku, ko država ne bo uresničevala tega projekta, izgubili obveze do njenega vodstva. Država-projekt, ki deset let ne naredi koraka k uresničevanju svojega cilja, izgubi razlog, zaradi katerega je lahko od svojih državljanov pričakovala soglasje (torej politično podreditev).
Zanimivo je, da je veliko intelektualcev, ki so se med hladno vojno postavili na stran Zahoda, sprejelo idejo projekta-države. Celo Hayek včasih piše, da je ena od temeljnih prednosti zahodne demokracije ta, da učinkoviteje uresničuje cilje gospodarskega razvoja. Ampak s čisto političnega gledišča je ta okoliščina (ne glede na to, ali drži) manj pomembna. Resnična politična prednost nacionalnih držav, kot so Norveška, Avstrija ali Grčija, je v tem, da nimajo temeljnega projekta. Obveze, ki jih imajo grški državljani do svoje države, niso vezane na ekonomsko uspešnost ali na socialno pravičnost pri delitvi družbenega premoženja, torej na kakšne cilje, ki bi si jih zastavila Grčija kot država. Grki so dolžni upoštevati svojo državo tudi tedaj, ko teh ciljev ne uresničuje. To konkretno pomeni, da lahko grška država – v nasprotju z državo-projektom, kot je bila Jugoslavija – prestane hudo recesijo, ne bi se resno omajale obveze, ki jih imajo Grki do vsakokratne grške oblasti. Država, ki si zastavi temeljni projekt, jasno določi okoliščine, v katerih izgubi soglasje svojih državljanov; prednost nacionalne države je torej v tem, da takšnega scenarija ne predvideva.
Nacionalna država in dedna oblast
Toda na čem je potem utemeljena obveza državljanov do nacionalne države? Zakaj smo dolžni plačevati davke, se odzivati na pozive države ter slediti zakonom in odredbam, ki jih sprejmejo poklicni upravljalci države? Standardni odgovor je demokracija. Oblast smo dolžni spoštovati zato, ker se z izborom vlade na volitvah hkrati zavežemo k upoštevanju države, ki je vodena in upravljana z našim izrecnim (demokratičnim) soglasjem. Dolžni smo upoštevati to, k čemur smo se zavezali po lastnem pristanku; in ker so nacionalne države večinoma demokratične, lahko sklepamo, da svojo legitimnost črpajo iz demokracije. Ampak to še zdaleč ni celoten odgovor. Nacionalna država je utemeljena na neki dodatni ideji, ki med intelektualci klasično vzbuja nejevero in ogorčenje. Ta ideja je naslednja: ker sem Slovenec, imam obvezo upoštevanja slovenske države. Dolžan sem ubogati slovenske zakone, kajti Slovenci pripadamo Sloveniji, podobno kot Japonci pripadajo Japonski. Seveda, ta sklep nima racionalne podlage. Dejstvo, da neko omrežje institucij vodijo ljudje, ki govorijo isti jezik kakor jaz in katerih predniki so živeli na približno istem teritoriju kot moji predniki, me na noben racionalen način ne zavezuje k upoštevanju njihovih odločitev. Prav tako drži, da ta model včasih izključuje prišleke in ljudi z deljeno nacionalno identiteto.
Torej, bistvena ideja je ta, da moja narodnost v veliki meri določa moje politične dolžnosti in lojalnosti. Toda kljub njeni iracionalnosti in izključevanju ima ta ideja dve dobri posledici. Prva posledica je ureditev vprašanja oblasti na nekem ozemlju. Vzemimo japonsko otočje, torej Sahalin, Hokaido, Honšu, Šikoku, Kjušu in nekaj tisoč manjših otočkov. V vsaki razumno verjetni prihodnosti (torej, če izključimo tretjo svetovno vojno ali naravno katastrofo) bodo čez sto let temu teritoriju vladali Japonci kot narod, povezan v nacionalno državo. Ne bo mu vladala bojevniška dinastija, tuji zavojevalci, budistična religiozna skupnost ali sosednje države. Pripadal bo politični skupnosti, ki jo bodo tvorili potomci danes živečih Japoncev. V tem pogledu se nacionalna država ne razlikuje bistveno od monarhije, ki prav tako temelji na dedni oblasti. Pravice in obligacije do nekega teritorija vnaprej podeli potomstvu in ga s tem naveže na to ozemlje.
Takšna predvidljivost pomeni manj nestabilnosti, manj sporov, manj vojn, manj nasilno pregnanih ljudi, manj žrtev: več mirnega življenja. In to je izjemen politični dosežek. Podobno oceno lahko damo za velik del Evrope. Teritorij današnje Poljske je bil v preteklosti prizorišče serije konfliktov. Toda stavimo lahko, da bodo na tem teritoriju čez 100 let politično skupnost vodili potomci danes živečih Poljakov, torej ljudje, ki bodo po svojem rojstvu pripadali nacionalni državi Poljska. Ta obet se nam lahko zdi slab z vidika racionalnosti (»Zakaj bi morale politične pravice in obveze izhajati iz naključnih okoliščin rojstva?«) in pravičnosti (»Kako si lahko dovolimo izključiti politično udeležbo Nepoljakov?«). Toda politično je ta obet dober. Reši problem teritorija in oblasti, ki je praktično najstarejši, osnovni problem politike. Iz ozemlja Poljske, ki je bilo tradicionalno izredno krvavo, naredi politično predvidljivo področje. Spremeni ga v dediščino.
(Seveda pa moramo obdržati v mislih, da nacionalna homogenost na ozemlju ni izhodiščno stanje. Pogosto je nastala nasilno. Zato moramo ne glede na prednosti obstoječih nacionalnih držav obdržati v mislih, da bi bila ustanovitev nacionalne države na ozemlju današnje Bosne in Hercegovine ali Libanona ali Sudana naravnost katastrofalna.)
Slaba vlada
Druga prednost nacionalne države je povezana z možnostjo slabe vlade. Politična teorija je večinoma obsedena z iskanjem čim boljše vlade, torej vlade, ki bi združevala ideala pravičnosti in učinkovitosti. Če vlada ne ustreza temu vzoru, potem je naslednjič pač treba poiskati boljši model vladanja. Ampak iskanje dobre vlade ni primarno politično vprašanje. Najbolj žgoče je vprašanje, kaj se zgodi s politično skupnostjo, ko nastopi slaba vlada ali zaporedje takšnih vlad. Videli smo, da slaba vlada ali vlada, ki deluje v nenaklonjenem času, pomeni katastrofo za državo-projekt. Če država trdi, da jo morajo državljani ubogati zato, ker lahko samo ona uresniči nek pomemben smoter, potem v razdobju slabega vladanja izgubi svoj razlog obstoja. Po drugi strani pa je nacionalna država skoraj imuna na slabo vlado. Prvi razlog za to je demokratična oblika, značilna za večino nacionalnih držav. Največja prednost moderne demokracije ni mistični prenos ljudske volje na Izbranca. Nasprotno, njena prednost je možnost, da slabo vlado odstranimo (in da nam za to ni treba čakati več kot štiri leta). Demokracija je odvod za vso politično energijo, ki bi se drugače stekala v revolucije, puče, ustavne prevrate ali, na drugi strani, v zaščito oblasti pred nasilnim prevzemom. To razsežnost demokracije je najjasneje izrazil francoski politični filozof Claude Lefort. Dejal je, da je v demokraciji mesto oblasti bistveno prazno. To v praksi pomeni, da ni pomembno, kdo zaseda mesto oblasti; šteje samo to, da lahko iz tega mesta kogarkoli odstavimo, sledeč rednemu, vnaprej predvidenemu postopku. Zato slaba vlada v nacionalnih državah, ki so praviloma demokratične, ne ogrozi državne stabilnosti.
Toda nacionalne države blažijo učinke slabe vlade še na en način. Kot smo dejali zgoraj, red nacionalnih držav sloni na ideji, da posameznik po svojemu rojstvu in maternem jeziku pripada neki politični skupnosti (in da tej skupnosti večinoma pripadajo le tisti, ki se vanjo rodijo). Se pravi, po rojstvu ima posameznik obligacije in pravice v razmerju do te skupnosti, poleg tega pa ima tudi nejasen občutek, da skupaj z drugimi državljani tvori skupen rod. V tem lahko vidimo ideološki učinek, izključevanje manjšinskih identitet, nacionalistični mit – zanesljivo te interpretacije držijo. Ampak vseeno ima nacionalna navezanost na politično skupnost neko precejšnjo prednost. Vzemimo protiprimer, namreč Nemško demokratično republiko, ki bi v našem besedišču ustrezala državi-projektu. Kot opozarja Albert Hirschman, je iz NDR leta 1989 (ko se je sprostil izhod iz države prek Češkoslovaške in Madžarske) imigriralo na tisoče mladih državljanov in državljank. Odšli so brez besed, ne da bi povzdignili glas – in prizori tega nemega odhoda so, kot pravi Hirschman, v veliki meri pripomogli k izgubi legitimnosti države-projekta NDR. Zdaj pa vzemimo sodobno nacionalno državo. Recimo, da se na čelu države znajde vlada, ki slabo skrbi za državne institucije in ki jo državljani mestoma izkušajo kot zatiralsko. Kaj bodo storili ogorčeni ljudje? Povzdignili bodo glas (če poudarim ta Hirschmanov termin). Vlado bodo pozivali k boljšim praksam, jo kritizirali in ponujali alternative. Toda svoje nasprotovanje bodo izrazili v skupnem, vsem razumljivem jeziku. Pomislimo na besedišče, s katerim pri nas značilno obračunavamo z vlado. Butale. Vstaja. Za hlapce rojeni. Dolina šentflorjanska. Za narodov blagor. A smo se za to borili? Puntarija. Le vkup, le vkup! Ko izrazimo nasprotovanje vladi, to počnemo v zgodovinsko in literarno obloženem kodu, ki ga razume vsak rojak (in ki je tujcu neprosojen, verjetno smešen). Z drugimi besedami, tudi ko izzivamo nacionalno oblast, to počnemo s sredstvi, ki so smiselna in učinkovita samo v narodnem okviru. In ob tem smo prepričani, da govorimo s polno pravico, saj nam Slovenija pripada – tako kot mi pripadamo njej. To je popolno nasprotje nemega prebega državljanov NDR.
Nacionalna država zavira dva patološka odziva na slabo vlado. Prvič, zavira nemi odhod državljanov. Drugič, zavira nasilni prevrat. Svoje državljane po eni strani navdaja s prepričanjem, da jim je njihova država preblizu, da bi jo lahko preprosto zapustili – in hkrati preblizu, da bi lahko razmišljali o nasilnem prevratu kot o realni politični opciji. Pripravlja jih h govorjenju v skupnem, vsem razumljivem kodu. In to je dobra stvar.
*
O politiki smo navajeni razmišljati kot o iskanju optimuma. Sprašujemo se: kaj je najboljša politična ureditev? Kako razdeliti skupne dobrine na čim pravičnejši način? Kako ustanoviti skupnost, ki bo vključevala vse? Ampak včasih je treba obrniti pogled. Machiavelli je v Vladarju dejal, da ga vladavina Cesareja Borgie ni zanimala le takrat, ko ji je bila sreča naklonjena; resnično sodbo o Borgii si je ustvaril šele tedaj, ko mu je fortuna obrnila hrbet. Podobno bi morda morali razmišljati o nacionalni državi (posebej tedaj, ko jo primerjamo z državo-projektom). Njena resnična vrednost ni v tem, da nam lahko dostavi nek optimum, recimo optimum gospodarske uspešnosti ali demokratičnosti ali narodne samoodločbe. Morda počne vse to, ampak to ni njena glavna zasluga. Njena glavna zasluga je, da se dobro obnese v slabih časih. Politično skupnost drži skupaj v trenutkih, ko bi se – če bi imela katerokoli drugo obliko – raztrgala. Nacionalna država je dobro orodje za slabe čase.