Umetnost in šport imata marsikaj skupnega. Oba temeljita na vrhunskosti, na preseganju, na nenehnem izboljševanju in samožrtvovanju za dosego cilja. Oba temeljita na občutku poklicanosti, za katerega zastavimo življenje. Združuje pa ju tudi to, da se ju, ne glede na njuno pomembno družbeno vlogo v krepitvi medsebojnega povezovanja in samozavesti, v javnosti predstavlja večinoma prek nagrad. Da bi ugotovili, kdo je najboljši – kdo si zasluži nagrado – moramo imeti zelo jasna pravila. Brez pravil – brez občih postopkov, določb in zamejitev, ki veljajo za vse enako in šele omogočajo medsebojno tekmovanje – to ne bi bilo mogoče. Težko namreč metalec kopja in kajakaš tekmujeta v istem tekmovanju. Vsaka disciplina ima svoja merila, ki označujejo, kako se vključiti v tekmovanje, kakšne dejavnosti so dovoljene in kdo lahko tekmuje. In vsaka disciplina ima jasne cilje: premagati druge, biti boljši od ostalih.
Tu pa se podobnosti s športom začnejo krhati. Nedvomno se najde kakšen umetnik – zlasti na mednarodnih glasbenih tekmovanjih, raznih bachijadah, kjer nastopajoči iz vseh celin razkazujejo, kako jim švigajo prsti po klaviaturi – ki mu je končni cilj poraziti ostale nastopajoče in se za vse večne zapisati kot najboljši interpret Bachovega koncerta za klavir številka 1 v d-molu za leto 2018. Nedvomno. Ampak bistvo skladbe ni v tem, da jo bo nekdo odigral boljše od drugih, kot je, nasprotno, bistvo kopja, da prileti čim dlje od drugih. Čeprav je Bach na meji s športom, je njegovo glasbo možno doživljati in čutiti izven samega tekmovanja.
Še bolj se pa stvar zaplete pri določanju pravil tekmovanj – pri določanju pogojev, po katerih ločujemo discipline in vzpostavljamo pogoje medsebojnega tekmovanja. Razločitev umetniških smeri, ki se nam zdi tako samoumevna, je sad visoke kulture 18. stoletja in je v sodobni umetniški produkciji nenehno pod vprašajem. Zvok, slika, interpretacija, vstop v prostor, komunikacija z opazovalcem: vse to sobiva v sodobnih umetniških praksah. Kaj šele diferenciacije znotraj istega umetniškega polja? Vzemimo literaturo. Kje se začne novelistika in konča poezija, kje se začne leposlovje in kje konča dokumentarna literatura, kje je nujen knjižni jezik in kje so umestne ali celo nujne lokalne, manjšinske govorice ali celo zasebni jeziki – vse to ni stvar objektivnih pravil, temveč premisleka in interpretacije tistega, ki vodi »tekmovanje«. Pravila, ki določujejo te meje, niso inherentna samim praksam in disciplinam, kot to velja za šport, temveč so sad širšega razumevanja razvoja umetniškega polja in njegove vloge v svetu. Ne predstavljajo zgolj »tehničnega« vidika določene discipline, temveč govorijo tudi o tem, kako se je umetniška praksa vključila v širši vidik človeške ustvarjalnosti, kako je vstopila v družbo, jo reflektirala in jo morda tudi v določenem segmentu preoblikovala.
Nagrada je v tem smislu performativna. Ne le ocenjuje, temveč tudi sporoča. Najvišje nacionalne nagrade poleg tega, kdo je najboljši ustvarjalec v nekem obdobju po kriterijih določene stroke, sporočajo tudi, kdo je oziroma ni vključen v ocenjevanje in s tem del slovenske kulture. Leta 2009, ko je Kresnika prejel Vojnovićev Čefurji raus, ni šlo zgolj za objektivno oceno, da je to delo boljše od ostalih, temveč sta z nagrado izkušnja in jezik priseljencev postala pripoznana kot integralni del slovenske zgodovine, kot je oziroma bi morala biti zgodba Slovencev, ki so ostali onkraj meja naše države. S to nagrado je bil čefurizem potegnjen iz tujosti in je postal del slovenske stvarnosti.
Kaj je tuje in kaj slovensko, bi moralo biti bolj v ospredju premislekov nagradnih žirij, saj nam manjka širšega premisleka o vlogi nagrad, ki ustvarjajo tujce tam, kjer jih (več) ni. V zadnjih desetletjih so se tudi pri nas pojavili posamezniki, ki živijo med nami, vendar ustvarjajo v tujem jeziku, ampak prvenstveno za slovensko občinstvo; kot ustvarjalci so torej povsem vključeni v slovensko kulturo. Še več: so njen polnokrvni del. Na literarnem področju sta nedvomno med njimi najbolj znana Carlos Pascual in Erica Johnson Debeljak. Oba poudarjata, da sta postala pisatelja šele v Sloveniji – to je njuna ustvarjalna in kulturna domovina. Predvsem slednja je s svojo skoraj tri desetletja dolgo literarno kariero posvetila tako prevajanju slovenskih književnikov kot reflektiranju slovenske stvarnosti in si prav na Slovenskem s svojim pisanjem pridobila bralce in strokovno pripoznanje. Njeno zadnje delo, ki na brutalno iskren in pronicljiv način predeluje pot žalovanja ob smrti svojega moža, ni le dovršeno in izvirno literarno delo, ki predstavlja unikum v slovenskem leposlovju, temveč je pomemben vpogled v slovensko družbo, v tukajšnje medsebojne odnose in v to, kaj pri nas pomeni biti tujec in biti ženska. Da rokopis ni bil napisan v slovenskem jeziku, je preveč banalen razlog, da dela ne bi šteli za slovenskega. Da med petimi (moškimi) kandidati za Kresnika ni bilo te tujke, pa pove več o nagradi in o stanju slovenske kulture, kot pa o pisateljici in njenem delu.