Decembrske volitve v Britaniji so bile kot zbodljaj, ki je v primernem tonu zaključil desetletje. Spomnimo se njegovega začetka. Desetletje se je že začelo v krizi, toda ta kriza ni bila brez upanja: to je bila »njihova« kriza in proti »njim« se je vsepovsod dvigovalo ljudsko vrenje: po arabskih, evropskih in ameriških trgih. Družabna omrežja so bila sveža zadeva in v zraku je visela obljuba »twitter revolucij«, torej ideja, da bodo nove komunikacijske tehnologije nudile infrastrukturo za nov, transparentnejši in egalitarnejši način kolektivnega organiziranja in javnosti nasploh.
Splošno nezadovoljstvo, internetna komunikacija, trikotnik ZDA-Evropa-Bližnji vzhod: do konca desetletja so se ti isti elementi sestavili v bistveno bolj morasto konfiguracijo. Bližnji vzhod je postal še bolj razsuto križišče interesov; trenja nikoli niso daleč od nove eksplozije, val beguncev pa je močno načel evropski liberalni konsenz. Slednji je milo rečeno v težavah tudi v Ameriki, ki je od Trumpove izvolitve dalje v stanju trajne politične disfunkcionalnosti. Evropa je morda desetletje preživela bolj cela, kot so napovedovali najbolj črni scenariji z njegovega začetka, pa vendar, prvič v svoji zgodovini se je proces evropskega združevanja delno zaobrnil. Tudi preostale članice Unije so daleč od enotnosti volje in interesov, kar jo med drugim vodi v geopolitično irelevantnost. Kar pa se tiče internetne komunikacije: tu še ugotavljamo, kaj vse se je z njo spremenilo, prav gotovo pa ni bila vir večje transparentnosti in harmonije v političnem življenju.
Zadnja velika britanska odločitev pa je bila v odnosu do krize, ki jo je sprožil referendum 2016, vendarle nek prelom. Sporočilo volitev sedaj ni bilo več zgolj destruktivno. Ni več zares nosilo naboja slepo razjarjenega prevrata. Sedaj imamo potrditev, da politični pretresi preteklega desetletja niso nujno znak apokaliptičega razsutja vsega – namreč, žal vsebujejo tudi nek potencial za dejanskost.
Boleč je bil, na drugi strani, poraz laburistov. Vse od upehanja socialdemokratskega vala devetdesetih je bilo poraze leve politike mogoče interpretirati kot nezaupnico z leve, kot notranjo kritiko izpele paradigme tretje poti. Corbynov projekt pa je bil prvi veliki volilni preizkus nove leve paradigme, ki je to kritiko predelala, in upanja so bila visoka; nemara je s tem porazom padlo nekaj pomembnega.
Leva politika sloni na ideji, da imajo navsezadnje, ko je dovolj napora vloženega v odpravljanje »ideoloških zaslepitev«, tisti spodaj v družbi neko v osnovi enotno politično perspektivo, ki jih razločuje od večine tistih zgoraj. To je močna teza in v resnici ne obstaja nobeno močno teoretično zagotovilo, zakaj bi morala držati.
V stalno preobražajočem se gospodarstvu, kjer se bodo znotraj generacije ali dveh radikalno spremenili podobe in pogoji dela, je povsem smiselno pričakovati, da bodo ti delavci napoteni na povsem različne smeri zamišljanja, kakšna politika bo njihovo stanje izboljšala. Na terenu velikih vprašanj so politične opredelitve bolj meglena zadeva in nikoli ne bodo zvedljive na izračunljive materialne interese. Lahko se torej pripeti, kot se je v Britaniji, da potencialno levo volilno bazo razcepi dilema, ki je neizbežna, a obenem za levico neodločljiva.
Zakaj v teh okoliščinah bolj uspeva desnici? Premik zadnjega desetletja lahko povzamemo z opisom, da je sedaj desnica tista, ki si lažje privošči držo svetoskrunske drznosti, levici pa (nemara prav zato, ker v bitki za idejno hegemonijo zmaguje) preostane bolj rigidno zanašanje na samoumevnost idealov – in ogorčenje, ko so ti vedno znova poteptani. Bolj kot kdajkoli prej so cinizem, skepticizem in kljubovalnost postali odkriti emblemi oblasti.
To je globok premik. Strogo konservativni element ohranjanja/vračanja starega sicer ne izgine povsem (nekje v ozadju brexita je vendarle tudi imperialna nostalgija), toda za zagon sodobne desnice ni ključen. Prej gre nemara za to, da desnica postavlja bolj fleksibilen kontekst političnih manevrov; je tisti pol političnega prostora, ki lažje podpira in sledi vratolomnim solo potezam svojih voditeljev, kar v kriznih momentih šteje. (Zlahka si je moč predstavljati nadaljevanje Johnsonove politične kariere z nadaljnjimi nihanji in izdajami trenutnih zaveznikov levo in desno. Karkoli si že mislimo o njem, vsaj zaenkrat je po dolgem času nekdo, ki ga lahko označimo za spretnega politika).
Na drugi strani te politične ločnice precej množično ostaja, v Britaniji in drugod, nezadovoljna generacija milenijcev in mlajših – generacija, ki je na začetku minulega desetletja svoje politično življenje začela protestno in tudi kasneje doživljala večinoma poraze in razočaranja. Vprašanje konfliktov prihajajočega desetletja je, ali je določen idealizem v politiki lasten prav generaciji ali le njeni mladosti; glede na to, da se bodo ti konflikti večinoma vrteli okoli podnebnih sprememb, bi nekaj manj oblastnega cinizma prišlo prav.