Tistega, ki ga je zadnje leto volja spremljati dogajanje v Sloveniji in mu za to ni na voljo drugega kot domači mediji, bi se bržkone lahko polotil vtis, da napetosti med javnimi mediji in oblastmi obljubljajo pomladanski dramski plato poslednjega spopada. Ob tem bi lahko sklepal, da je trend napadov na »glavne« medije, ki ga je doslej spremljal na drugi strani luže, dospel tudi v domače loge: včerajšnji novinarji in strokovnjaki na področju medijev so postali »levičarski aktivisti«, nosilci pomembnih političnih funkcij pa kar mediji sami – če povzamemo besede poslanca Franca Breznika v oddaji Odkrito (23. 2. 2021), češ saj imajo nekateri več sledilcev kot določeni mediji naklade. In ko bi bil len, bi si prižgal cigareto in pomislil, da je to pač nadaljevanje upora proti »establišmentu«, ki smo mu priča že celo desetletje. Saj se spomnimo gibanja Occupy pa arabske pomladi in teh for.
Ni bila prva lastovka, a maja lani je slovenska predstavnica v Evropskem parlamentu Romana Tomc izmenjala nekaj elektronskih pisem s predstavnikom za medije nemškega javnega medija Deutsche Welle (DW) Cristophom Jumpeltom. Izmenjava je bila del poizvedovanja Tomc o tem, kako je novinar Blaž Zgaga, ki mu je DW dodelil Freedom of Speech Award, pravzaprav prišel do nagrade, pri čemer je vztrajala pri vprašanju, kdo je Zgago promoviral in predlagal za nagrado. Jumpelt ji je odgovoril, da ostaja gotov, da je vsak demokratično izvoljen politik zavezan k ohranitvi svobode medijev. Tomc je nato za slovenske medije sporočila, kako je ogorčena in šokirana nad ravnanjem prevzetnega medija, ter da pri njenem poizvedovanju ni šlo za nobeno politično vmešavanje, ampak za konkretna vprašanja, pri čemer je Nova24tv povzela tudi sledeč del njene izjave:
»Vedno bom zagovarjala medijsko svobodo in neodvisno novinarstvo. Vendar se je poveličevanje medijev kot branikov demokracije sprevrglo do te mere, da lahko objavijo karkoli. O njihovemu delu ni dovoljeno dvomiti, niti postavljati vprašanj.«
Ti uboga Tomc. Zanimivo pa je, da v zvezi z nadaljnjim razvojem dogajanja ne bi mogli prezreti, da s strani levo-liberalnega pola, ki se smatra za varuha javnega interesa ter s tem javnih medijev, prihaja do odzivov, ki izkazujejo ogorčenost in šokiranost ali pa napade razumejo kot kritiko in hitijo vljudno zagovarjati svoj položaj in delovanje. Če smo bili pred tem priča izlivom ogorčenosti predvsem na desni strani – izpostavimo oddajo Kdo vam laže – postaja moralna ogorčenost način informiranja tudi v »glavnih« medijih. Takorekoč ne mine dan, da se ne bi aferaško cvrlo Janše, Hojsa ali Počivalška, pri čemer manjkajo dovršene analize in opomenjanja širšega političnega dogajanja, niz elaboracije aktualnega s komentiranjem pa postaja domala nepregleden. Kot da razvoj spleta tega ne bi omogočal že vsakomur in kot da bi bil odgovor glede pomankljivosti obveščanja s komentiranjem dogajanja zgolj še en komentar več.
Poraja se vtis, da se »glavni« mediji ob napadih zlahka čutijo ogrožene. Kot da je njihova avtonomija tisti najlepši odsev njihove plemenitosti, srčike njihove biti in ne, kot da jim je, če se že gremo demokracijo onkraj gole performativnosti, ta dodeljena in je njihova neizpodbitna dolžnost, ki jo velja tistim, ki postavljajo »konkretna vprašanja«, pojasniti brez nepotrebnega tarnanja ali celo zardevanja, brez potrebe po pojasnjevanju lastne avtoriziranosti. Še posebej takrat, kadar taka vprašanja postavljajo tisti, ki bi morali najprej spoštovati lastne politične zaveze.
Namreč: če pristanemo na to, da smo dolžni vsako našo misel in idejo komurkoli do kraja pojasnjevati, pojasnjevati nekomu, ki se postavlja na stališče, da bo naše argumente presojal in ocenjeval, predstavlja to neizbežen poraz za tistega, ki igro sprejme, pomeni bistveno odpoved svobodi. To ne pomeni, da na medije ne bi smela leteti nobena kritika. Seveda lahko, z vsake strani; tudi s strani poslancev, vlade in njenega predsednika. Kritika medijev ali česarkoli drugega še ne pomeni posega v njihovo avtonomijo. Pomembno je, da se pogovarjamo o rabi spletnih medijev pri vodilnih politikih, o učinkih t. i. spletne politike in kam to družbo vodi. Le glede konkretnih odzivov na napade bi veljalo pogosteje molčati, če to še zmeraj velja za najboljši način, kako komu reči, da naj (vendarle) odjebe.