Napadi na demokracijo v Romuniji in odzivi levice nanje

To so preprosta dejstva. Katere pa so okoliščine, v katere se umeščajo? Kaj je tako neobičajnega v teh protestih v državi, kjer so tako desničarske kot levičarske vlade uporabile nasilje proti demonstrantom? Kako naj se orientiramo v množici ponavljajočih se in navidezno podobnih političnih akcij v regiji, da bi razumeli njihovo specifičnost? Sama se nameravam osredotočiti na reprezentacije protestov s strani romunske radikalne levice kot iztočnico za razmislek o nevarnostih pretirane intelektualne interpretacije.

Ustvarjanje razkola

Razlika med avgustovskimi demonstracijami in ostalimi protikorupcijskimi protesti, ki so potekali v zadnjih dveh letih, je množična prisotnost romunske diaspore na eni strani in nasilni odziv državnih institucij na drugi. Zanima me, do katere mere sta ti novi značilnosti spremenili klišejske neomarksistične zavrnitve protestov kot manifestacije »neoliberalnega antikomunizma« in »zavedenega srednjega razreda«, ki sem jih obravnavala v prejšnjem članku (»Ubiti kitajskega mandarina: O protislovjih levičarskih interpretacij protikorupcijskih protestov v Romuniji«, Razpotja, št. 30, zima 2017). Kakršnakoli sprememba v diskurzu je pomembna, saj bi izpostavila možnosti za samorefleksijo ali, v nasprotnem primeru, oksimoronsko spretnost pri ohranjanju ideološke konsistentnosti. Takšna analiza se mi zdi pomembna tako iz metaepistemskih kot iz političnih razlogov.
Alarmantni napadi na vladavino prava v Romuniji v zadnjih dveh letih zahtevajo širšo družbeno mobilizacijo in dialog med tistimi, ki se imajo za liberalce (ne nujno desnica) in neomarksistično levico. Takšen dialog ta trenutek ne obstaja in mislim, da gre razloge za polarizacijo iskati v določenem slogu mišljenja, ki je postal politična ideologija. Razumevanje njegovih predsodkov in posebne epistemologije lahko morda olajša komunikacijo. To je več, kot je storil David Ost v podobnem primeru poljske levice in njenega odziva na napad na demokracijo na Poljskem (»The Attack on Democracy in Poland and the Response of the Left«, The Nation, 19. 6., 2018. Ta članek namerno posnema naslov Ostovega eseja). Medtem ko je Ost analiziral zgodovinske in politične razloge, zakaj mlada poljska levica ne vstopi v zavezništvo z liberalci, bi sama šla dlje (in v drugo smer) in raziskala slogovne formule, ki ustvarjajo nasprotje med obema silama in ohranjajo politični razkol na škodo demokracije.
Osredotočanje na neomarksistično levico namesto na odporniško gibanje #resist ne pomeni izbrati enega od dveh možnih verzij dogajanj. Čeprav sprejemam reprezentacije protestnikov kot »objektivne« (v odnosu do problema, ki ga izpostavljajo, čeprav ne odobravam nacionalističnega tona, ki se ga poslužujejo nekateri protestniki, da bi ga predstavili), ne analiziram levičarskega diskurza kot enega od možnih perspektiv. Relativizacija perspektiv kot enako verodostojnih različic realnosti (ali kot artikulacij različnih »problemov«) ne bi veliko doprinesla k razumevanju preobrazb različnih strani in posledično k razjasnitvi vprašanja, kaj je v igri pri sedanjem političnem vrenju. Rada bi poudarila, da ne glede na to, kako različne frakcije interpretirajo realnost, ne bi smeli vnaprej ovreči možnosti, da lahko dosežemo resnicoljuben opis pojavov, s katerimi smo soočeni. Kljub obstoju različnih predstav ostaja objektivna problematična situacija, ki jo lahko zaobjamemo tako skozi analizo dogajanj kot skozi analizo trmastih stališč glede njihovega pomena. V konfliktu med zoperstavljenimi subjektivnostmi in oblastjo obstaja (in se neprestano obnavlja) problem, ki ga ne moremo zavrniti kot golo politično fantazmo. Težava ni v tem, da ima vsaka stran svojo različico dejstev, temveč da hoče ena od strani trmasto minimizirati razsežnost problema samega. Ideologizirana interpretacija levice ni le delna, ne prizadeva si le selektivno predstaviti poteka dogajanj, temveč hoče spremeniti obstoječe diskurzivne okvire in s tem problematični situaciji odreči njeno veljavnost. Njene leče ne le lomijo barv, temveč spreminjajo razsežnost dejanj in dogodkov in jih vstavljajo v novo abstraktno vzročno sosledje. Rezultat je, da situaciji odrekajo dramatičnost: poleg tega da zameglijo pomen protestov, je ta razdramatizacija vse prej kot vabljiva za nadaljevanje družbenega vrenja in splošnejšo mobilizacijo za javno dobro.

Diaspora

Kot rečeno, je bila ena od glavnih razlik v primerjavi s prejšnjimi protesti mobilizacija romunskih izseljencev. Ne obstaja nobena relevantna študija glede socialne sestave pripadnikov »diaspore«, ki so se vrnili domov na demonstracije, toda upravičeno lahko domnevamo, da tokratni protesti zagotovo niso bili izključno (ali celo prevladujoče) stvar srednjega sloja, kot implicira običajna levičarska kritika protikorupcijskih protestov. Dejansko so bili protestniki najbolj raznolika množica ljudi, kar jih je videl Trg zmage v Bukarešti: zaposleni v mednarodnih nevladnih organizacijah, mladi, ki so odšli študirat v tujino, gradbeni delavci in inženirji, prekvalificirani v voznike – vsi so se zbrali na istem mestu. Družilo jih je skupno prepričanje, da imajo mandat, da kritizirajo politični sistem, ki jih je prisilil k odhodu. (V zadnjih treh desetletjih je okoli 4 milijonov Romunov, skoraj 20 % prebivalstva, zapustilo državo.)
Ko je znani romunski filozof pozdravil protestnike kot svobodne posameznike, ki jih ni pokvarila lokalna korupcija, je levica nemudoma napadla njegov desničarski idealizem tako, da je izpostavila tragično usodo izkoriščanih in posiljenih romunskih delavk na sicilskih poljih. Kot navadno sta obe stališči obenem pravilni in zmotni. Čeprav je dejansko pretirano vse izseljence oklicati za »svobodne«, pa ni pretirano dodeliti določenega občutka avtonomije tistim, ki so deželo zapustili že pred časom in se dojemajo kot zmagovalci v razmerju do določenega obzorja pričakovanj. Prav tako je res, da je bilo veliko revnih romunskih državljanov podvrženih grozovitim krivicam. Toda tisti, ki so se odločili za prisotnost na Trgu zmage, verjetno ne spadajo v to kategorijo, iz preprostega razloga, da je potovanje v Bukarešto (če imaš družino v Moldaviji) malo verjetna investicija za nekoga v stiski. Čeprav drži, da so mediji krovni pojem »diaspore« uporabljali, da bi »povzdignili« socialni profil migrantov (Veronica Lazar, »The Age of Eclecticism. Some Rearrangements in the Romanian Political Ideologies«, Left East, 18. 10., 2018), ne smemo pozabiti na dejstvo, da namen protestnikov ni bilo izvajanje reprezentativne demokracije. Demonstracij so se udeležili zgolj nekateri segmenti »diaspore«, zato je preusmeritev razprave v kritiko lažnih taksonomij neuporabno za razumevanje političnega etosa vpletenih. Diaspora je dejansko napačen pojem za opis protestnikov, a smoter protesta ni bila pravična reprezentacija. Niti vzpostavitev politične stranke diaspore.

Švedska registrska

Ironija je hotela, da je nenavadni potek dogodkov izravnal poklicne profile tistih, ki so si lahko privoščili politični izlet k vsakdanjosti slogana, ki so ga nekateri slavili kot simbol »svobode izražanja«, drugi pa so ga videli kot znaka politične zaostalosti. Med dejstvi, ki so pomembno predrugačili besedni korpus dogajanj, izstopa slogan, ki ga je navdihnil romunski delavec iz Švedske. Enaintridesetega julija 2018 je izbruhnil škandal, ko je bukareštanska policija zaplenila registrsko tablico romunskemu državljanu, ki se je teden dni prevažal po državi s personalizirano avtomobilsko tablico, sestavljeno iz sedmih črk, ki so sporočale: »Odjebi, PSD« (v romunščini: MUIE PSD; PSD je kratica za vladajočo Socialdemokratsko stranko, op. prev.). Sporočilo ni potovalo le od severa države v prestolnico, medtem ko se je lastnik avtomobila vozil proti Bukarešti, temveč tudi po družabnih omrežjih. Ko je romunska policija zaplenila tablico in sprožila postopek proti njenemu lastniku na podlagi neke konvencije, ki ni v rabi vse od leta 2016, se je sporočilo iz burlesknega psovanja spremenilo v politični bojni krik. Njegova vloga ni bila več subverzivno pomežikniti opazovalcem, temveč jih združiti v direktnem protivladnem sporočilu. Sedem črk je postalo viralnih in tako mnogim dalo ne le učinkovito pisno kodo, ki je prečila različne družbene kategorije, temveč otipljiv dokaz in hkrati simbol avtoritarne narave vlade, ki je arbitrarno odvzela prostost svobodno potujočemu državljanu. 
Ogorčenje ljudi je bilo ukalupljeno v domačo vednost o ovadbah za malenkostne nepokorščine pod komunizmom in je bilo usmerjeno proti oblasti, ki je s svojo zlorabo strankarske oblasti potrdila, da ni opustila svojih diktatorskih refleksov. Povrh vsega pa je na nek način potrdila, da se odvija politični spopad proti vladi, ki ne skuša le zlomiti vladavine prava s svojo »reformo pravosodja«, temveč tudi vladati prek zlonamernega prostaštva. Parlamentarne razprave nudijo številne stilistične dokaze za to, ko pripadniki vladajoče stranke naslavljajo pripadnice opozicije na pornografski način. S tem ko je cenzurirala prostaško sporočilo, hkrati pa ignorirala druge oblike nestrinjanja, je vladajoča stranka dokazala, da se giblje znotraj diskurzivnega prostora, kjer je učinkovita le verbalna agresija, ne pa argument. Splošno znano je tudi, da je ministrica za notranje zadeve nekdanja tajnica Liviuja Dragnee, vodje vladajoče Socialdemokratske stranke. Ni bilo torej težko sklepati, da je dobila izrecen ukaz, naj zatre malo tablico. Nesorazmerna raba nelegitimne sile proti izseljencu po dveh letih skoraj neprekinjenih protestov je bila torej znak, da je oblast odvrgla proceduralni način skrivanja zlorab prek zakonodajnih ukrepov in tako razgalila svoje klientelistične manire.
Način, kako je levica interpretirala sporočilo, ki je postalo nekakšen zborni slogan protestov, kaže na njeno nerazumevanje motivacij, ki so pripomogle k njegovi popularizaciji. Namesto da bi vzeli v pretres spiralo političnega nasilja, ki je spodbudilo vznik in splošno razširjenje takšne ubeseditve, so intelektualni predstavniki levice raje obžalovali nizkotnost političnega imaginarija protestnikov. Alina Mungiu-Pippidi je celo uporabila oznako »lumpenizseljenstvo« (»Această mahala nu reprezintă diaspora« [Ta periferija ne predstavlja diaspore], Adevarul, 2. 8., 2018) in tako obrnila obsojajoče sporočilo proti njegovemu prinašalcu. Prostaški slogan naj bi tako ne povedel ničesar o oblasti, ki je ljudi prisilila, da se poslužujejo takšnega besednjaka, temveč le o tistih, ki ji ga vračajo. Druge intervencije so pritegnile kritikam vulgarne preprostosti slogana z običajnim obsojanjem nepodkovanosti političnih zahtev, ki prihajajo s strani »desnice«. Če je bilo osrednje sporočilo protestov, tj. nasprotovanje korupciji, za levico presplošno in preveč apologetsko do neoliberalne antikomunistične vulgate, je omenjeni slogan potrdil volatilnost revolta in, implicitno, njegovih zahtev. Nek komentator je v zapisu na facebooku na podlagi tega slogana dokazoval, da protesti nimajo močne in združevalne ideologije, temveč so utemeljeni zgolj na preziru. Po njegovem mnenju bi se kmalu izkazalo, da so ljudje na ulicah ideološko razdeljeni tako glede vprašanja minimalne plače kot glede preproste želje, da se znebijo obstoječe oblasti.
Upam si trditi, da takšno argumentiranje ne izkazuje le velikanskega nerazumevanja nedavnih protestov, temveč ideje državljanskega revolta nasploh. Pri spontanem uličnem delovanju ne gre za artikulacijo političnih programov niti za konstruktivno retoriko. Namen navidezno volatilnega in agresivno prostaškega slogana ni povzeti politično idejo, temveč globoko občuteni odpor do antidemokratičnosti vladne politike in nesramne kršitve družbenega dogovora s strani same oblasti. Dejstvo, da se je po koncu mnogih revoltov v zgodovini izkazalo, da so bila politična stališča frakcij znotraj množice nespravljiva, ne izničuje gibala protestov. Odsotnost koherentnosti v podrobnostih še ne pomeni nevsebinskosti. V resnici potrjuje politične trditve množice, ki se je mobilizirala navkljub razlikam v partikularnih stališčih. Napad na demokracijo v Romuniji je tako dramatičen, da je sprožil odziv, ki je podrl obstoječe socialne in pojmovne ograde.
Na nek način lahko razumemo razočaranje levice glede protestov. Po desetletjih odsotnosti od polja politične misli so se družbene vede odločno vrnile v akademsko in javno sfero s poskusi, da bi očistile nekonsistentno rabo političnega jezika in nezadostno rabo politične akcije, ki jo razumejo predvsem kot volilno akcijo. Protesti in predmestne intervencije se ne dobro skladajo z idealom iznajdbe drugačnega političnega prostora. Ulica je okarana, ker se ne vede kot (levičarska) politična stranka. To na čuden način sovpada z denunciatskim diskurzom oblasti, ki manifestante pogosto obtožuje, da so brez »konstruktivnih« idej. Avtoritarna politika in njeni konsenzualni imperativi se na nenavaden način srečajo z izpeljavami purističnih akademikov, ki jim je bolj mar za kompleksnosti kulturnega polja kot za razumevanje politične realnosti.

Čistost

Med dvigovanjem standardov, na podlagi katerih naj sodimo o političnem delovanju, pa je levica zapostavila nekatera dejstva iz mreže dokazljivih in manj dokazljivih vzrokov. Ideja za »miting diaspore« je bila nedvomno povezana z odstavitvijo Laure Codrute Kovesi, predsednice Urada za boj proti korupciji (DNA), mesec dni pred tem. Pod vodstvom Kovesijeve je DNA sprožil ovadbe proti stotini politikov. Kontroverzna odstavitev Kovanesijeve na podlagi neutemeljenih obtožb s strani ministrstva za pravosodje (ki ji je namesto objektivnih prekrškov očitalo, med drugim, medijsko percepcijo protikorupcijskih postopkov) je potrdila strahove tistih, ki protestirajo proti »reformi pravosodja«. Zdaj je postalo jasno, da ne gre za izboljšanje delovanja pravosodja, temveč za ošibitev preiskav proti politikom. Obup nad razkrojem vladavine prava in bojazen, da bodo njihovi najhujši strahovi postali realnost, so izseljence spodbudili, da so svoj avgustovski obred vrnitve domov spremenili v politično romanje.
Ideja, da to obredno vrnitev spremenijo v družbenopolitični karneval, se je verjetno kristalizirala okoli junija 2018, ko je po poldrugem letu spontanih protivladnih shodov vladajoča Socialdemokratska stranka organizirala lastni protiprotest. Demonstrante so na shod v glavnem pripeljali, le v manjši meri so se ga udeležili na lastno pobudo. Izlet so plačali lokalni veljaki, povezani s stranko na oblasti, na podlagi seznamov s pripadniki lokalnih klientel, od katerih se je pričakovalo, da se bodo prikazali na shodu. Udeleženci so bili oblečeni v belo, kot simbol »čistosti«, a tudi kot odgovor na gibanje #resist, ki stranko na oblasti navadno označuje kot »rdečo kugo«. Med provladnim shodom je voditelj vladajoče stranke, Liviu Dragnea, okrepil svoje običajne obtožbe o obstoju tako imenovane »vzporedne države«, ki jo razume kot zavezništvo med tajnimi službami in pravosodjem. Belina množice naj ne bi invocirala le domnevne »čistosti ljudstva«, temveč, v bizarni besedni asociaciji, tudi čistost, ki naj bi jo dosegli z očiščenjem »podgan« iz države – to se pravi pravosodja in tistih, ki nasprotujejo oblasti. Ni čudno torej, da so te izjave podžgale politične strasti, tokrat predvsem izseljencev oziroma predvsem tistih med njimi, ki so hoteli pokazati, da so popolnoma drugačna politična množica. Prepotovali so na stotine kilometrov, iz Španije in Italije, da bi branili demokracijo in vladavino prava na lastne stroške.

Ontološki gerrymandering

Število kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo javnega položaja, se je v zadnjih letih v Romuniji zelo povečalo. Sedanja parlamentarna večina je zato julija letos spremenila kazenski zakonik in ta dejanja de facto dekriminalizirala. V skladu s spremembami zloraba javnega položaja ni več kaznivo dejanje, če tožilstvo ne more dokazati, da jo je obtoženec storil v lastno korist oziroma v korist bližnjih sorodnikov. Glede ukrepa sta presunljivi dve stvari. Prvič, spremembe koristijo voditelju vladajoče stranke Liviu Dragnei, ki ga je vrhovno sodišče spoznalo za krivega in ga obsodilo na zaporno kazen, ker sta dve zaposleni, ki sta delali za njegovo stranko v obdobju, ko je bil pokrajinski svetnik med letoma 2006 in 2013, istočasno prejemali plačo s strani neke državne agencije. Tisti, ki nasprotujejo zakonskim spremembam, brez težav vidijo povezavo med dejstvoma. Subtilnejša analiza pa je potrebna, da razumemo, da vladajoča stranka ne deluje na področju družbenih realnosti, temveč percepcij. V zadnjih štirih letih se je povečalo število zlorab javnega položaja, toda vlada ni sprožila reforme javne uprave: namesto tega je sprejela zakon, ki omogoča, da se malenkostnim kaznivim dejanjem pogleda skozi prste; ker se jih ne upošteva, pač ne obstajajo. Če bi zgodovinar prihodnosti bral statistike zlorab javnega položaja iz leta 2020, bi lahko trdil, da je vlada Socialdemokratske stranke storila odlično delo pri njihovem zmanjšanju.
Težava je, da se vlada poslužuje deus ex machina zgodovinske ontologije malenkostnih kaznivih dejanj. Kot da bi brali Iana Hackinga po nazaj. Kanadski filozof je v eni svojih knjig dokazoval, da so pojmi v enaki meri del realnosti kot dejanja ali dejstva. Besedila in oznake na dolgi rok ustvarijo lastni učinek (ipso stvarnost) s tem, ko postanejo praksa in jih akterji, ki sodelujejo v teh procesih, ponotranjijo. To ne pomeni, da so diskurzi in realnost eno in isto, temveč da se skozi neprestano interakcijo, ki se odvija skozi čas, pomešajo. Problem je, da se vlada, ki je nepripravljena ali nesposobna, da bi se lotila temeljitih reformnih projektov, poslužuje pravosodja kot najhitrejšega načina, kako iztržiti prikaz neke pozitivne realnosti. Izkrivlja podatke in hkrati zamegljuje načela, na podlagi katerih definiramo stvari, ki naj bi jih šteli. Seveda je neposredni namen sprememb razveljavitev sodbe proti Liviuju Dragnei in njegovi politični klienteli. A z vidika zgodovinskih dejstev je prav tako pomembna poneverba podatkov z namenom, da se ustvari nova percepcija.
Pri enemu delu intelektualcev se je to že zgodilo. Zdi se, da se je neomarksistična levica znašla v čudnem soglasju z uradnimi motivacijami glede sprememb kazenskega zakonika. Za Alexandro Ghit (Alexandra Ghit, »Not As Good as They Look. Romania’s Latest Anti-corruption Protests«, Left East, 28. 8. 2018) so »avtoritarni desničarski populisti« ljudje, ki protestirajo proti napadom na pravosodje, ne stranka na oblásti. Nesposobna, da bi pozorno analizirala razloge za politični revolt proti avtokratski oblasti, neomarksistična levica odpravi protikorupcijske protestnike kot protifašiste s »kaznovalno« agendo. Kako je mogoča takšna konvergenca med politično in intelektualno mistifikacijo? Odgovor se deloma skriva v splošno sprejeti predpostavki o politiki kot percepciji. Za avtorico so sodni procesi proti pokvarjenim politikom le vprašanje ljudske percepcije: po njenem mnenju so zadeve, ki jih obravnava protikorupcijski urad (DNA), le domneve v protifašističnem imaginariju protestnikov, ki hočejo zapreti »parazite«. Raba pogovornih ljudskih besed izničuje vsak argument, utemeljen na dejstvih. Ker ljudje vulgarizirajo probleme, problemi sploh ne obstajajo. Vse je le v glavi tistega, ki žali. Florin Poenaru (»Romania. The Demise of Reason«, Left East, 19. 10. 2018) poudarja, da je obstoj »tekmovalnih pripovedi« nekaj običajnega pri poročanju o realnosti; razlika je, da se zdaj nekatere zdijo »nerazumnejše«. Soočena z diskurzom kot povečano percepcijo se avtorja portala Left East čutita dolžna razjasniti stvari in pokazati, da je protivladna linija globoko zgrešena. Ta poziv h kritičnemu ravnovesju je podedovan iz akademskega etosa dekonstrukcije in epistemičnega relativizma.
Četudi povsem objektivno stališče ne obstaja, pa obstajajo objektivne problematične situacije. Ko sta soočena z njimi – očiten napad na pravosodje s strani stranke na oblásti – jih oba avtorja portala Left East ovržeta s stavkom, ki spada v isto polje vprašljivih dejstev. Florin Poearu s problemom opravi tako: »Morda obstaja določena podlaga za resničnost trditve, da utegne revizija protikorupcijske zakonodaje koristiti nekaterim voditeljem PSD.« Za Alexandro Ghit se vlada »vede vse bolj avtoritarno« le glede policijskega nasilja proti protestnikom desetega avgusta. En avtor minimizira osrednje vprašanje, tako da ga kot kakšen ponižen naiven študent omeji na področje »postavljanja razumnih hipotez«; druga avtorica ga pušča za konec, a ne kot razlog za akcijo, temveč kot vzrok za akcije nekoga drugega, s čimer iz njega naredi drugotno namesto temeljno vprašanje.
Nobeden od obeh člankov sploh ne omenja obsodbe proti Dragnei. V njiju ne najdemo nobene informacije o dejavnostih protikorupcijskega urada in množici postopkov proti vplivnim politikom. Trditev, da mnenjski članek ni mesto za globljo analizo dokaznega gradiva v protikorupcijskih procesih, je na trhlih nogah. V resnici ni interesa za resno argumentacijo, ki bi pretresla dejstva in dokazala, da si hoče sedanja vladajoča stranka podrediti pravosodje in državo potisniti nazaj v čas pred začetkom zakonskih reform leta 2005.

Razgradnja pravosodja in izogibanje odgovornosti

Tu je nekaj takšnih dokazov. Februarja 2017 je na stotine tisočev Romunov protestiralo proti nameri vladajoče stranke po dekriminalizaciji zlorabe javnega položaja prek zloglasnega dekreta, sprejetega po hitrem postopku in namenjenega izrednim stanjem, ki je bil sprejet sredi noči na tajni seji vlade. Protestniki so razgrnili transparente, na katerih je pisalo »Roke proč od DNA«. Dekret je bil umaknjen, toda dekriminalizacija je bila sprejeta prek daljše parlamentarne procedure. Spremembe kazenskega zakonika so bile sprejete po hitrem postopku 18. junija 2018. 330 strani besedila je bilo izglasovanih v eni sami uri brez resne razprave, opoziciji so utišali mikrofone, procedura je bila kršena. Večina je zlorabe legitimirana z »nujo, da se zaustavi zlorabe«.
Poleg dekriminalizacije zlorabe javnega položaja so bile izglasovane še druge zaskrbljujoče spremembe. Romunsko društvo javnih tožilcev (ne ravno protifašistična skupina) je v sporočilu z javnost pojasnilo, za kaj gre: kaznivo dejanje bo zastaralo, če v enem letu (!) ne bo zbrano dovolj dokazov za začetek postopka, zasebni posnetki se ne bodo mogli uporabljati kot dokazi, če ne pripadajo žrtvi; posnetek kaznivega dejanja s strani tretje osebe se ne bo mogel uporabiti kot dokazno gradivo, prav tako ne posnetki javnih nadzornih kamer; pričevanja tretjih oseb se ne bodo več upoštevala kot relevanten dokaz. Z drugimi besedami: če bo dekle posiljeno v parku in bo tretja oseba posnela napad, se ne njen posnetek ne njeno pričevanje ne bosta upoštevala kot dokaza! Poleg tega bodo morali biti osumljeni obveščeni o preiskavah, ki potekajo proti njim: zahteva, ki gre proti sami logiki preiskave in je groba manipulacija koncepta osumljenčevih človekovih pravic.
V intervjuju iz 19. aprila 2018 je javni tožilec Bogdan Gabor, vodja Tožilskega društva, med drugim opozoril še na nekatere druge zaskrbljujoče zadeve: omejitev dostopa do informacij, ki sicer niso označene kot državna oz. poslovna tajnost, bi onemogočila dostop do gradiva, povezanega z javnimi nabavami (zloglasno leglo korupcije); po novem bi bilo težje preganjati »organizirani zločin« zaradi sprememb v definiciji tega pojma, lažnih pričevanj se ne bi moglo več preganjati, če se priča sklicuje na »izgubo spomina«, malomarnost na delovnem mestu se ne bi več štelo za kaznivo dejanje in obsojeni v zloglasnem škandalu Colectiv Cluba (požar v nočnem klubu, ki je terjal ducat življenj zaradi verige birokratske nemarnosti in je privedel do padca Pontove vlade leta 2015) bi bili oproščeni krivde.
Na dlani je, da bodo po novih spremembah žrtve manj zaščitene od krivcev. Manj očitno pa je, da spremembe otežujejo pregon organiziranega kriminala. Nova zakonodaja bodisi eksplicitno omejuje obdobje, ko je mogoča preiskava, bodisi strateško uvaja ovire, ki podaljšujejo postopke in s tem preprečujejo pregon. In te spremembe zadevajo natanko tiste primere, ko gre za klientelizem in malomarnost, trgovanje z vplivom in upravljanje z javnimi sredstvi – priljubljena mesta ugrabitve institucij s strani vladajoče politike. Zdi se, da so te spremembe premišljen izdelek genialnega uma, ki so v nasprotju s kaotičnim upravljanjem javnega interesa na drugih področjih. Dodajmo dejstvo, da je parlamentarna večina vse spremembe izglasovala takoj, ko je bilo mogoče, in ni izkazala najmanjšega zanimanja za politično razpravo okoli sprememb tako pomembne zakonodaje. Kot zadnji košček te neslane sestavljanke naj dodamo odstavitev vodje protikorupcijskega urada, česar so se protestniki bali že pred letom in pol. Je torej boj protestnikov proti »parazitom« res iluzoričen? Po odslovitvi vodje protikorupcijskega urada je minister za pravosodje obtožil javne tožilce, da se »odmikajo od ustavne poti«. Tarča je zdaj vrhovni državni tožilec, odločni kritik sedanjih napadov na pravosodje. Kritiziran je zaradi kritik v pismu, ki ga je podpisalo 181 javnih tožilcev. Prostaško ljudstvo se morda moti, a pravni strokovnjaki se ne.
V genealogijah levičarskih razlag obstaja rdeča nit: ena od kritik, ki jo vedno znova izpostavljajo, je, da vladajoča stranka ni edini krivec za stanje v državi in da izseljenci Romunije niso zapustili zaradi sedanje oblasti. Čeprav argument ni zgodovinsko zmoten sam po sebi, pa imamo vendarle opraviti z logično zmoto, ki izvira iz istega makrosistemskega purizma. Relativizacija zgodovinskih okoliščin se ne sklada z duhom državljanske akcije, medtem ko se ta odvija. Nihče ne zanika odgovornosti celotnega političnega razreda, toda razlog za množičen odziv ljudi so grozljivi napadi na vladavino prava s strani sedanje oblasti, saj se zelo dobro zavedajo, da ne more priti do nobene reforme ali omilitve neenakosti (za družine, ki so ostale v domovini) v odsotnosti avtonomnega pravosodnega sistema. Zdi se, da je levica zaradi svojega antikapitalističnega determinizma pripravljena ignorirati probleme, ki trenutno pestijo državljane. Ne glede na to, kako zlonamerne so sedanje spremembe kazenskega zakonika, so za levico vselej rezultat nekega prejšnjega zavezništva z neoliberalizmom. To stališče sedanje politične akterje odveže vsakršne odgovornosti v zameno za obsodbo (neo)liberalne vladavine.  Čeprav je res, da so se druge vlade poslužile varčevalnih ukrepov, ki so privedli do povečanja revščine in neenakosti, pa so te vlade padle zaradi uličnih protestov. Socialdemokratska stranka pa se ne odreče oblasti po dveh letih demonstracij. Paradoksno je PSD sama zamenjala tri vlade, ker niso dovolj zvesto sledile željam strankinega voditelja Livia Dragnee.

Intelektualci kot problem?

Zakaj so nekateri predstavniki romunske levice še vedno tako zelo kritični do množičnih protestnih gibanj tudi po vrsti očitnih napak s strani vlade (vključno na diplomatski ravni), napadih na pravosodje in zakonodajni sistem, dokazih o slabem upravljanju s kmetijsko krizo (prašičja kuga), primerih hujskanja, nasilja in žaljenja državljanov? Zakaj je njihovo stališče pomembno in zakaj je pomembno tudi iz zgodovinske, ne le novinarske perspektive?
Odgovorila bi, da je treba polemična politična stališča študirati enako natančno kot »legitimne« zahteve opozicije. V primerih, ko ne gre za oblastni propagandni aparat, imamo opraviti s perečim problemom intelektualne radikalizacije (in verjetno samomistifikacije), ki nam lahko veliko pove o intelektualnih tropih, aspiracijah in slogu mišljenja v določenem zgodovinskem trenutku. In to ne le zato, ker sodoločajo – kot negativ fotografije – same »pozitivne« obrise političnega imaginarija protestnikov. Ne izpostavljajo le značilnosti državljanske akcije prek svojega odnosa do nje – kot v manihejskem relacijskem binomu (čeprav sami zelo pogosto obtožujejo nasprotnike manihejske logike). Kot sem pokazala v prejšnjem članku, se sploh ne spuščajo v razmerje dialektičnega antagonizma in odprtega izziva. Izogibajo se artikulaciji politične alternative dogajanju, ki ga kritizirajo. Zdijo se ujeti v preživet politični imaginarij in – še bolj zanimivo – v izkrivljeno intelektualno etiko. To je razlog, zakaj jih je pomembno študirati ne nujno kot izzivalce na pojmovnem bojišču, temveč kot nosilce določenega interpretativnega etosa, ki sam sebe razume kot uravnovešenega, introspektivnega in izčrpnega. Tu namreč ni v igri le specifična interpretacija političnega gibanja, temveč same predpostavke produkcije vednosti in tip etosa, ki ga ta predpostavlja.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič