Delitev sveta na naravo in kulturo je zelo globoko usidrana v naši zahodni mentaliteti. Priučimo se je že v osnovni šoli, ena najzgodnejših delitev vednosti, s katero se otrok sreča, je ravno delitev na naravoslovje in družboslovje. Ta delitev je potem vpisana tudi v samo organizacijo študijev na slovenskih univerzah, tako imamo družboslovne in naravoslovne študije. Obstaja tudi neke vrste rivalstvo med naravoslovci in družboslovci – prvi poudarjajo, da so oni tisti, ki ustvarjajo objekte in znanja, ki imajo določeno ekonomsko vrednost, in da družboslovne discipline niso neka resna znanost, drugi pa očitajo naravoslovcem slepost za aktualne družbene probleme.
Obstoja tovrstne delitve ni do nedavnega nihče postavljal pod vprašaj, zdelo se je tudi samoumevno, da delitev sveta na naravo in kulturo poznajo vse družbe, četudi morda meja med obema sferama niso vse potegnile na povsem enak način.
Pred nekaj desetletji pa se je pojavila vrsta mislecev, ki so podali dve določeni kritiki tako našega ločevanja med naravo in kulturo kot tudi ideje, da to delitev poznajo vse družbe. Cilj tega sestavka je ravno spodbuditi slovenskega bralca, da se z obema kritikama pobližje seznani.
Onstran narave in kulture izpod peresa francoskega antropologa Philippa Descola, ki je v slovenskem prevodu izšla leta 2018 pri zbirki Studia Humanitatis, je pionirsko delo. Descola je v tem obsežnem tekstu izvedel tisto, kar so pred njim drugi opravili za telo, čustva, sorodstvo ali seksualnost: na podlagi raziskave zelo velikega števila družb je antropolog pokazal, da sta koncepta narave in kulture kulturni kategoriji, ki ju nekatere družbe poznajo, druge pa ne. Delitev sveta na naravo in kulturo očitno ni tako prisotna v samem svetu, da bi vse družbe avtomatično razdelile svet na ti dve področji bivajočega, in prav tako ni vpisana v naš vrojeni kategorialni aparat (čigar obstoj so antropološke in zgodovinske raziskave tako ali tako že zdavnaj postavile pod vprašaj). Nekatere družbe so se do te delitve prebile – predvsem naša zahodna moderna družba – druge pa ne.
Po Descoli človeštvo pozna poleg našega zahodnega pojmovanja sveta še tri druge interpretacije sveta, in sicer animizem, totemizem in analogizem. Animizem uči, da večina nečloveških bitij poseduje duševnost, da ta bitja ravno tako kot ljudje živijo v skupnostih, da imajo svoje vrače in poglavarje in da je mogoče z njimi komunicirati, sklepati prijateljstva in sorodstvene vezi ter da se nam lahko maščujemo, če smo do njih nespoštljivi. Razlike med bitji zadevajo samo telo, ne pa tudi duha. Animizem je razširjen predvsem v obeh Amerikah in v Sibiriji, seveda med arhaičnimi ljudstvi. Totemizem, ideologija avstralskih aboriginov, po drugi strani uči, da se svet deli na skupine, sestavljene iz ljudi, živali in stvari, vsaka skupina pa je nastala iz enega pralika. Posameznik je tako bolj soroden kamnu ali rastlini, ki pripada njegovi skupini, kot pa drugemu človeku, ki pripada neki drugi skupini. Analogizem, ontologija stare Kitajske, Indije, Inkov, Majev, Aztekov, zahodne Afrike, antike, srednjega veka in renesanse, po drugi strani pravi, da je svet sestavljen iz elementov, ki so med seboj povezani in prepleteni. Grški filozofi Platon, Aristotel in Plotin so bili po Descoli vsi analogisti, prav tako njihovi srednjeveški in renesančni nasledniki. Preplet med elementi znotraj analogističnih sistemov je tako velik, da je tovrstne sisteme praktično nemogoče razbiti na posamezne dele, in takoj, ko to poskusimo, resnično naravo posameznega dela že izgubimo. No, po drugi strani se tudi celota v analogističnih sistemih izmika neki enotnosti, spričo vedno novih prepletanj med posameznimi deli je vedno v spreminjanju. Spričo tega in velike stopnje konmpeksnosti preletanja so razni analogistični teoretski sistemi izredno komplicirani celo do te mere, da jih večina pripadnikov družb, v katerih je analogizem prevladujoč, ne razume in so torej potrebni misleci, ki te sisteme preučujejo ter izdelujejo neke vrste poenostavljene povzetke teh sistemov, preko katerih navadni ljudje lahko izkusijo red sveta (prava popularna znanost avant la lettre).
Kakšna so razmerja med temi štirimi ontologijami? Po Descoli imamo opravka z dvema paroma opozicij: animizem je tako na glavo obrnjen naturalizem, analogizem pa je na glavo obrnjen totemizem. Če avtor Onstran narave in kulture ne bi bil Descola ampak Levi-Strauss, bi razmerja med temi štirimi ontologijami gotovo izrazil s sledečo formulo:
animizem : naturalizem = totemizem : analogizem
Ali ima Descola prav? No, o tem, ali so v obtoku natanko štiri ontologije in ali so točno take, kot trdi Descola, se bo še veliko diskutiralo. Slavni ameriški antropolog Marshall Sahlins je v predgovoru k angleškemu prevodu Onstran narave in kulture že predlagal drugačen seznam ontologij – bilo naj bi jih pet: klasični animizem, totemizem, analogizem (vse tri so različice animizma) in antropocentrizem ter naturalizem. Razmerja med njimi naj bi bila drugačna kot med Descolovimi štirimi ontologijami, po Bojanu Baskarju pa naj bi brazilski antropolog Eduardo Viveiros de Castro menil, da obstajata samo dve ontologiji. Nekaj se zaenkrat zdi neizpodbitno: narava in kultura nista univerzalna koncepta.
Onstran narave in kulture kritizira univerzalnost konceptov narave in kulture, obstaja pa še neka druga kritika teh dveh pojmov, za katero se zdi, da je v Sloveniji manj znana, saj zaenkrat nimamo prevedenega niti enega teksta, ki bi se obširneje ukvarjal s to problematiko. Nekaj o njej zvemo v Descolovem tekstu, a je tam obravnavana zelo na kratko. Zastopnika te kritike sta predvsem Bruno Latour (iz Francije), prevedena imamo dva njegova teksta, ne pa tudi njegovega Nous n’avons jamais eté modernes (Nikoli nismo bili moderni), v katerem kritizira to preveliko ločevanje med naravo in kulturo, in Hans-Jörg Rheinberger (iz Nemčije), ki ga v slovenščino sploh še nismo prevajali.
Na naslednjih straneh bom orisal to drugo kritiko, pri čemer se bom skliceval predvsem na Latourja, v manjši meri pa tudi na Rheinbergerja in Descolo.
Poudariti je treba, da nobeden od omenjenih avtorjev, na katere se sklicujem, ne trdi, da narava ali kultura (ali kar obe) ne obstajata in da bi bilo treba oba koncepta nadomestiti z drugim pojmom ali pojmi. Ne, koncepta sta že prava, narobe je, da se med njima postavlja preveliko ločnico, da je rez med obema preglobok. Ločnica med naravo in kulturo je v teoriji pregloboka, saj obe entiteti v vsakdanjem življenju nista nikoli ločeni, ampak sta med seboj vedno prepleteni, vsaka stvar, vključno z nami samimi, je namreč vedno že hibrid, križanec, sestavljen iz elementov, ki pripadajo naravi, in iz elementov ki prihajajo iz kulture.
Poglejmo si to podrobneje: obe kategoriji se znotraj zahodne družbe pojavita že v stari Grčiji. Že pri starih Grkih najdemo idejo, da se svet deli na physis in nomos, torej na naravo in kulturo. A šlo je za čeri v oceanu analogizma. Ponovno se oba koncepta pojavita v 17. stoletju, a takrat je bila ta delitev prisotna znotraj redkih krogov, kateri člani so se so se ukvarjali z novoveško filozofijo in naravoslovno znanostjo, pripadniki takih krogov so bili na primer Hobbes, Descartes in Boyle. Oba koncepta nato prevladata konec 18. stoletja in postaneta glavna koncepta, ki ju filozofija in znanosti uporabljajo pri razlaganju sveta. Latour gre v Nikoli nismo bili moderni celo tako daleč, da zatrdi, da sta narava in kultura temeljna koncepta, ki določata moderno in tudi postmoderno (v kateri Latour vidi zgolj eno različico modernizma), ne pa rojstvo ali smrt človeka.
Latour nadalje trdi, da se razkol med naravo in kulturo skozi čas vedno bolj in bolj poglablja. Če je v 17. stoletju med obema entitetama obstajala samo različnost, je Kantov transcendentalni idealizem rez poglobil, fenomenologija in postmodernizem pa sta nasprotje med naravo in kulturo še povečala (očitno je, da Latour pod kulturo ne šteje samo jezika in diskurzov, ampak tudi vrojene konceptualne aparate).
Tovrstno ločevanje med obema sferama bivajočega ni bilo in ni napačno, spregleda pa nekaj pomembnega: narava in kultura sta v našem svetu vedno že prepleteni, medsebojno prežeti. Kot poudarja Latour, je prav vsaka stvar, ki nastopa znotraj našega sveta, hibrid, mešanec med naravo in kulturo. Narava, ki jo zremo, je tako vedno posredovana preko naših konceptov in teorij, pa naj si bodo to miti, molekularna biologija ali relativnostna teorija; razne kulturne prakse kot na primer industrija, lovsko – nabiralne tehnike ali diete pa naravo tudi transformirajo. Ne, niti naša telesa niso čisti košček narave, saj jih stalno spreminjamo z zdravili, športnim treningom, vajami za lepšo postavo, lepotnimi operacijami, umivanjem itd. Po drugi strani so tudi pojavi, ki jih prištevamo pod kulturo, polni reči, ki si jih ni izmislil človek. Kmetovanje, ki je kulturna praksa, ni mogoče brez rastlin, zemlje, čebel, sonca in dežja in še marsičesa, kar si ni izmislil človek in kar se obnaša po svojih pravilih, ki jih je moč spremeniti samo do določene meje. Še več, v zadnjih dveh stoletjih, v času moderne in postmoderne je število hibridov še naraslo, kar ni naključje – ostro ločevanje med obema entitetama je imelo za posledico množenje hibridov ravno zato, ker nam je ločeno obravnavanje obeh kraljestev omogočilo boljše poznavanje ustav in zakonodaje obeh kraljestev in posledično boljše vladanje obema.
Tako Latourja kot Rheinbergerja moti to neskladje med zgoraj opisano teorijo in prakso. Latour se tako zavzema za vpeljavo pojma kolektiva, ki naj bi označeval preplet ljudi in človeških institucij na eni strani in narave na drugi strani, in s tem za zmanjšanje prepada, ki v teoriji potekamed obema entitetama; medtem ko Rheinberger meni, da se je pregrada med naravo in kulturo v znanostih in filozofiji že začela podirati sama od sebe in da bo v prihodnosti tudi dokončno padla. Oba avtorja sta tudi proizvedla empirične študije prepleta med naravnimi in družbenimi procesi. Latour je to storil v svoji slavni študiji Les Microbes : Guerre et Paix (Mikrobi: Vojna in mir, v angleščini je knjiga izšla pod naslovom Pasteurization of France), v kateri je preučeval tudi odnos med mikrobi in francosko družbo druge polovice 19.stoletja, medtem ko je Rheinberger klobčič naravnih in družbenih procesov raziskoval v nekaterih esejih, objavljenih v Epistemologie des Konkreten (Epistemologija konkretnega).
Sedaj vidimo, da obe kritiki konceptov narave in kulture prinašata pomembne teoretične uvide. Descolova kritika pokaže, da je bila vera v prisotnost kategorij narave in kulture pri vseh ljudstvih primer evropocentrizma, Latourjeva in Rheinbergerjeva pa, da so naravni in družbeni procesi vedno prepleteni in v medsebojnem delovanju in prežemanju. Obe kritiki ponujata tudi nove teme za empirične raziskave: Descolova kritika odpira vrata v nove preiskave interpretiranja sveta v predmodernih družbah, Latourjeva in Rheinbergerjeva kritika pa nas spodbujata k preučevanju prepletanja med naravo in kulturo tako v modernih kot v predmodernih družbah. Slovenski bralec, ki si bo šel brat omenjene knjige, si bo razširil obzorja in bo na tekočem tudi s trenutnimi mednarodnimi trendi v družboslovju, mogoče pa se bo celo našel kdo, ki bo v eni ali obeh kritikah našel navdih za empirično raziskovanje. Druga kritika bi recimo lahko služila kot teoretska podlaga za preučevanje ekoloških tem, k čemur nas Latour poziva v nedavno tudi v slovenščino prevedenem tekstu Prizemljitev. Naravo in kulturo, tako kot pojma kot tudi entiteti, posedujemo tudi v Sloveniji.