Narod brez države v večnarodni državi: primer Baskov

Toda »modernost« je prinesla spremembe in z nastankom države je nastala nova kategorija – kategorija narodov brez države. Narodov, torej, ki so zaostali v procesu izgradnje sodobnih nacionalnih držav in so morali vlagati ogromno truda v ohranjanje lastnega jezika in identitete proti predsodkom, zlorabam in pogosto tudi brutalnemu nasilju. Prehod iz 19. v 20. stoletje je bil travmatičen.

Baski: zvesti podložniki španskega imperija

Baskovska družba se je razvijala nekoliko drugače kot španska, zlasti do sredine 19. stoletja. Razmerje med baskovskimi deželami in Španijo so narekovali fueros, posebne zakonske ureditve, ki so baskovskim deželam omogočale široko avtonomijo vse do karlističnih vojn v 19. stoletju, ko je bil njihov poseben pravni status ukinjen. A Španija tudi kasneje nikoli ni povsem sprejela posebnega etosa baskovske družbe. Zatem je prišel Francov režim, ki je skušal zatreti sleherno lokalno identiteto v Španiji, zlasti baskovsko, katalonsko in galicijsko. 

To ne pomeni, da se Baski niso udeleževali španskih kolonialnih odprav ali da ni prišlo do določene integracije ali vsaj izmenjave in sodelovanja. Ravno nasprotno: baskovski mornarji in ladje so bili ključnega pomena pri španskem osvajanju ameriških in azijskih kolonij. Baski so bili med tistimi, ki so pomagali pri vzpostavljanju in vzdrževanju španskega imperija vse od prvih španskih čezoceanskih odprav, bili so tako ladijski kapitani kot navadni mornarji, vodili so uspešna trgovska podjetja ter vladali v kolonialnih administracijah kot španski nameščenci. Poleg tega so bili baskovski raziskovalci dejavni v španskih raziskovalnih odpravah tako na Atlantiku kot Pacifiku. Baski, ki so prihajali na ameriško celino pred 19. stoletjem, so bili predvsem politični in ekonomski upravitelji kolonialnega imperija, trgovci in prekupčevalci v mnogih ključnih mestih, kot so bila Havana, Potosí ali Buenos Aires. Ko pa so se udomačili v kolonijah, so se radi držali bolj zase in se obnašali kot zaprta skupnost, kar je pogosto povzročalo napetosti v odnosu do ostalih podložnikov španske krone.

Tudi pred raziskovanjem »Novega sveta« (v tem primeru španskih prekomorskih posesti) so baskovske skupnosti (praviloma iz obmorskih pokrajin Biskaje in Gipuzkoe) obstajale in se organizirale na podlagi samozavedne etnične podlage v Sevilji in Cádizu, pomembnih trgovskih središčih tistega časa, kar jim je v naslednjih stoletjih odprlo vrata v raziskovanje Amerik. Od 19. stoletja dalje pa se je vzorec migracij v Ameriko opazno spremenil: težišče je od ekonomskih in političnih elit prešlo na delavce, ki so iskali boljše delovne pogoje in skušali obogateti; kasneje, v času karlističnih vojn in po njih, po odpravi zakonodaje fueros, pa je baskovska migracija v Ameriko dobila tudi značaj begunstva.

Dolgo časa ni bilo nobenega večjega konflikta med baskovsko etnično identiteto in prevzemanjem španske državljanske identitete. To ne pomeni, da pred koncem 19. stoletja ni bilo sporov ali španskih poskusov, da bi v Baskiji omejili rabo baskovskega jezika, obstajalo pa je ravnotežje oziroma vsaj nekakšno sobivanje različnih državljanskih in etničnih identitet. Baski pred 19. stoletjem niso imeli težav z opravljanjem nalog za špansko krono, pri čemer se se hkrati identificirali kot Baski in kot podložniki kastiljske krone. Če pogledamo primer baskovskega kluba Laurak Bat v Buenos Airesu, je bil poglavitni oziroma prvotni razlog za njegovo ustanovitev nasprotovanje odpravi zakonov fueros oziroma prizadevanje za ponovno vzpostavitev prejšnje zakonodaje, ne pa zavzemanje za neodvisnost ali kakršen koli poseben občutek eksluzivne »baskovskosti«, ki bi bila nasprotna pripadnosti Španiji.

Izgradnja španske nacije

Od 19. stoletja naprej so se zadeve nekoliko zapletle. V tem stoletju se je začela oblikovati ideja o posebni španski identiteti, ki je dobivala vse bolj ekskluzivističen značaj. Šlo je za novo identiteto, ki ni več pomenila poosebljanja s Španijo prek Cerkve ali monarhije oziroma služenja kroni, temveč z domovino – s Španijo.

Spočetka je v procesu modernizacije oziroma liberalizacije Španije prihajalo do poskusov promocije ideje o španski državljanski identiteti, ki bi soobstajala skupaj z različnimi etničnimi identitetami (baskovsko, katalonsko, galicijsko itd.), proti tedaj še vedno močnejši identifikaciji s Cerkvijo in monarhijo. Mnogi avtorji se strinjajo, da ta proces izgradnje španske identitete v tistem obdobju ni uspel uveljaviti nove oblike državljanske identitete – delno zaradi sporov med liberalci in konservativci (pa tudi med različnimi vrstami konservativizma) ter karlističnih vojn, deloma pa so ti spori nastajali kot rezultat teh poskusov. Španska država ni uspela vzpostaviti in vzdrževati učinkovitega izobraževalnega sistema, medtem ko je Cerkev – ki je poučevala v lokalnih jezikih – ohranila svoj vpliv.

Povedano drugače: kljub šibkemui pronicanju španskih institucij v družbo je španska identiteta skušala znotraj sebe obdržati lokalne in subnacionalne ter celo regionalne identitete. To ji je v večjih urbanih okoljih do neke mere tudi uspelo, pri tistih delih prebivalstva, ki so razen Cerkve imeli le malo stikov z institucijami, pa so ti napori spodleteli. Tako je bila ideja državljanske španske identitete, ki bi vsebovala baskovsko etnično pripadnost – pa tudi galicijsko in katalonsko – kmalu opuščena. Nadomestili so jo poskusi vsiljevanja španske identitete, ki ni bila več zgolj državljanska, temveč izključujoča do sobivanja z drugimi etničnimi identitetami.

Potem je prišel Sabino Arana

Ideja o neodvisni in ekskluzivni baskovski identiteti se je začela oblikovati šele ob koncu 19. stoletja s Sabinom Arano (1865–1903) in ustanovitvijo Baskovske nacionalne stranke (PNV) leta 1895. Aranova ideologija je obudila in združila karlistične in partikularistične tradicije ter jih zlila s konservativnim katolicizmom. Še več: na novo je napisala baskovsko zgodovino, ji dodala niz antičnih mitov in vsilila idejo o rasni čistosti ter popolni neodvisnosti od Španije že od pradavnine; s tem se je zaključilo dolgo zgodovinsko sožitje španske in baskovske identitete, prejšnji etnični in historični regionalizem pa je nadomestila nova nacionalistična paradigma, ki je predstavljala globok razkol s prejšnjimi političnimi tradicijami.

Arana in njegov baskovski nacionalizem nista kar padla z neba. Zgodovinar Núñez Seixas trdi, da je španska država v 19. stoletju »trpela za pomanjkanjem učinkovitosti v svojem procesu nacionaliziranja«, kar se je kazalo v »neučinkovitem šolskem sistemu, […] in nacionalni vojski, ki je temeljila na razredni podlagi in diskriminatorni vojaški službi, šibki razpršenosti in nekonsolidiranosti lastnega nacionalističnega simbolizma« ter v neučinkoviti državni administraciji. Núñez Seixas dodaja, da se je »družbena raba nekastiljskih jezikov zaradi teh težav obdržala in celo krepila«, kar je privedlo do kulturnih gibanj za promocijo regionalnih jezikov in identitet.

Špansko identiteto je bilo torej sprva mogoče razumeti kot državljansko identiteto, ki ni bila zoperstavljena baskovski etnični identiteti, temveč jo je dopolnjevala; torej kot »ideološko sintezo«, ki pa v procesu izgradnje španske države in nacije ni bila povsem brez sporov in napetosti. Izgradnja nacionalne identitete se pogosto naslanja na uspehe, torej zmage v bitkah, osvajanja in slavno preteklost – to je Arana hitro ugotovil –, 19. stoletje pa bilo je za Španijo zapleteno obdobje zaradi izgubljanja kolonij, ki je kulminiralo z izgubo Kube leta 1898, in seveda tudi čas ponovnega vzpostavljanja neodvisnosti od napoleonskih sil v prvi polovici stoletja. Ti pretresi so trajali skozi celotno 19. stoletje, ko se je španski nacionalizem le z veliko težavo prevzemal vodilno vlogo, Cerkev pa je ohranjala svoj vpliv na špansko politiko in do neke mere vzdrževala regionalne in etnične identitete.

Potem ko je liberalnemu španskemu nacionalizmu in njegovi zamisli o državljanski identiteti v 19. stoletju spodletelo, je v 20. stoletju prišlo do vzpona in krepitve katoliškega, reakcionarnega in fašističnega španskega nacionalizma, najprej z diktatorjem Primom de Rivero in nato s Franciscom Francom. Ravno v tem obdobju je španska identiteta dobila podobo, pod katero jo poznamo danes, z odprtim nasprotovanjem regionalnim in etničnim identitetam (kakršna je baskovska) kot temeljnim elementom španske identitete – ki ni bila razumljena več kot le državljanska, temveč tudi kot etnična.

Zato ne preseneča, da so se s krepitvijo konservativnega, reakcionarnega španskega nacionalizma, ki se je zoperstavljal liberalnemu državljanskemu nacionalizmu, začeli oblikovati tudi etnični nacionalizmi na regionalni podlagi, najprej z Renaixenço v Kataloniji, nato z Arano in Baskovsko nacionalno stranko (PNV) v Baskiji ter nekoliko kasneje s Castalaom in Irmandades da Fala v Galiciji. Lahko bi rekli, da je sodobni španski nacionalizem po eni strani nastajal sočasno z nacionalizmi Baskov, Kataloncev in Galijcev, hkrati pa je te manjšine sam potiskal v nacionalizem, saj je opuščal špansko državljansko identiteto in namesto tega zahteval, naj bo ideja hispanidad hkrati državljanska in etnična – torej ekskluzivna. Kaj je prišlo potem, je znano: pol stoletja brutalnih diktatur, naprej Prima de Rivere in nato Francisca Franca, ter uvedba sodobnega španskega nacionalizma s poskusi, da bi na silo izbrisali vse regionalne ali etnične identitete razen španske – tokrat s polno podporo velikih delov Cerkve.

Spor s špansko državo

Zgodba, ki sledi, je marsikomu že dobro znana. V prvi polovici 20. stoletja se začne zatiranje etničnih nacionalizmov Baskov, Kataloncev in Galijcev, ki so bili vsak znotraj svojih skupnosti na različni stopnji razvoja in moči. Ob tem je zrastel tudi odpor proti zatiranju: to so primeri ETE v Baskiji in organizacije Terra Lliure v Kataloniji, pa tudi drugih skupin, ki so imela včasih bolj »nacionalno«, včasih pa pretežno politično komponento: anarhisti, komunisti itd. Španija je skušala nasilno vsiliti identiteto, ki ni priznavala razlike med etnično in državljansko razsežnostjo, z izbrisom (ali vsaj poskusa izbrisa) Baskov, Kataloncev in Galijcev, ki so nato pod tem pritiskom izoblikovali lastne identitete prek nasprotovanja španski identiteti. To je zgodba o sporih, napetostih in nasilju, ki traja vse do danes.

Srdito preganjanje, kriminalizacija in poskusi izbrisa jezika ter identitete manjšin pa niso prenehali s Francovo smrtjo. Kljub večji avtonomiji Baskije, Galicije in Katalonije po tako imenovani tranziciji je prišlo do neštetih poskusov nadzora in kriminalizacije gibanj za neodvisnost v obeh regijah: najprej v Baskiji pod krinko boja proti terorizmu (prosluli izgovor »Todo es ETA«, tj. »vse je ETA«) z mučenji, aretacijami, prepovedmi političnih strank ter zapiranjem časopisov, in nato v Kataloniji po referendumu leta 2017. 

Baski so po koncu Francove diktature v t. i. »umazani vojni« (Guerra Sucia) izkusili (in pretrpeli) zapiranje svojih časopisov, mučenje (celo novinarjev), prepovedi političnih strank in različne vrste nasilja, ki ga je financirala in podpirala država (na primer skrajno desna teroristična skupina GAL, ki je bila aktivna v osemdesetih letih in jo je ustanovil ter vodil Felipe González, tedanji španski premier in še dandanes vidni član »socialistične« stranke PSOE). Z razpustitvijo ETE in vzponom katalonskega nacionalizma po razveljavitvi večjega dela katalonskega avtonomnega statuta leta 2010 se je pozornost preusmerila na Katalonce, za katere se je mnogim zdelo, da bolj »naravno« sodijo v Španijo kot pa Baski, kjer so nacionalne stranke prevzele vidno vlogo po koncu diktature. V fokusu se je tako znašel katalonski boj za neodvisnost, za katerega se je zazdelo, da bo svoje cilje vendarle uresničil prej kot ostali.

Vseeno pa je španski nacionalizem, kot se je razvil v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju, hitro pokazal, da ne dopušča »izzivov« in se nanje odziva nestrpno. Španska identiteta je po njegovem nedeljiva, edinstvena, suverena in v njej ni prostora za Baske ali zdaj Katalonce, ki bi izpodbijali njeno hegemonijo. Regionalne avtonomije so bile sicer tolerirane, vendar ni manjkalo poskusov, da bi se jim zmanjšalo pristojnosti in pokazalo, kdo je gospodar. Španija ni zamudila priložnosti, da bi pokazala, da na svojem ozemlju zgolj tolerira obstoj manjšin.

Slavna izjava Joséja Calva Sotela, ministra v vladi diktatorja Prima de Rivere, »Antes una España roja que una España rota« (»Raje rdeča Španija kot razbita Španija«), nam daje odličen vpogled, na čem sloni španska nacionalna identiteta. Prav nič ne preseneča, da je Santiago Abascal, predsednik neofašistične stranke VOX, slabih sto let kasneje, leta 2012, ko je bil še član vladajoče Ljudske stranke (PP), izjavil da bi raje videl »enotno Španijo, pa četudi pod zaščito varnostnikov, kakor svobodno, a razbito Španijo« – namig na militarizacijo družbe kot posledice španske vojne proti ETI in baskovskemu nacionalizmu.

Katalonija, novi »notranji sovražnik«

Zgodovinarka nacionalizmov Liah Greenfeld pravi, da je »španskemu nacionalizmu spodletelo v njegovem razvoju; lahko bi celo rekli, da španski nacionalizem niti ne obstaja. Na njegovem mestu imamo imperialno ogrodje, ki temelji na vrednotah, ki jih vsi sprejemajo: demokracija, solidarnost itd. … ampak brez nacionalne zavesti.« Danes je Katalonija tista, ki prestaja najhujše učinke tovrstnega imperializma. Leta 2017, med referendumom o neodvisnosti Katalonije, ki so ga španska sodišča razglasila za nezakonitega, je policija pretepla na stotine ljudi, celo starejše volilke, ki so miroljubno prišle oddat svoj glas. V tednih po glasovanju se je policijska brutalnost razširila po celotni regiji, sodstvo pa se je namenilo Kataloniji odvzeti njeno avtonomijo in zmanjšati ali celo onemogočiti njene demokratično izvoljene samoupravne organe.

Španija je nedavno v zapor poslala reperja Pabla Haséla, ker si je drznil repati proti monarhiji in statusu quo. Drug reper, znan kot Valtònyc, se je zaradi španskega preganjanja moral zateči v izgnanstvo v Belgiji. Španska tajna obveščevalna služba že leta vohuni po celotni Evropi za katalonskimi aktivisti, med drugimi tudi za nekdanjim katalonskim predsednikom Carlesom Puigdemontom, ki je bil aretiran na podlagi informacij, pridobljenih s pomočjo nezakonite vohunske dejavnosti. Puigdemont je glasen kritik španskega ravnanja s katalonskimi aktivisti in je eden od članov evropskega parlamenta, ki je skupaj s Claro Ponsatí in Tonijem Cominom ostal brez poslanske imunitete. Iz izgnanstva v Belgiji se na sodiščih bori za svojo svobodo in izboril si je nekaj zaporednih zmag.

Španija že desetletja odkrito krši človekove pravice svojih prebivalcev in zlasti narodnih manjšin. Evropsko sodišče za človekove pravice jo nenehno obsoja, ker ne preiskuje primerov mučenja, taktike, ki jo španska policija pogosto uporablja pri obravnavi baskovskih aktivistov in politikov. Danes je Katalonija tista, ki ima največ politične zapornikov in izgnancev, tudi med umetniki, izpostavljena pa je tudi grožnjam prepovedi političnih strank, ki je pred dvema desetletjema že doletela Baskijo. Španija se, skratka, do Katalonije obnaša tako, kot je postalo v Baskiji že utečen običaj. Večine Baskov ta razvoj zato ni presenetil: vajeni so že sovraštva in nasilja s strani španske države, zato je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bodo tudi Katalonci začutili posledice svoje odločitve, da se postavijo za svoje pravice in zahtevajo pravico do samoodločbe. Mnogi baskovski prijatelji so mi zaupali, da niso le pričakovali takšnega odziva Španije, temveč tudi, da Katalonija sploh še ni začutila najhujših posledic španskega odziva – mučenja, umorov, prepovedi strank in poskusov zatrtja in ponižanja celotne družbe. Če ne pride do evropskega ali celo globalnega gibanja, ki bi ublažilo najhujše odzive Španije, se lahko situacija še zaostri. Zato Katalonci potrebujejo veliko solidarnosti s tujine.

Edini možen sklep, ki izhaja iz tega zgodovinskega pregleda, je, da je izgradnja moderne španske države na podlagi španskega nacionalizma temeljila na zatiranju manjšin in kriminalizaciji njihove identitete, ki pa se je razvila in krepila prav v reakciji proti takšni unitaristično zasnovani nacionalni državi. Kljub začetnim obetom tranziciji ni le spodletelo, da bi utemeljila špansko državo na novih temeljih, tako da bi pripoznala in upoštevala njeno večnacionalno naravo, temveč je celo poskrbela, da je v Španiji vse ostalo po starem.

Prevod: Bojan Albahari