Naše skupne vrednote

To, da se rodiš napol Judinja in napol Palestinka, ima jasno prednost: mlado dekle se nauči, da mir niso le sanje in da je mogoče rešiti vsako, še tako zapleteno zakonsko skupnost. Vendar se družinsko sožitje, tako kot sožitje med narodi, ne uživa bistveno drugače kot obrok za mizo; v njem je mogoče uživati le, če obstajajo jasne norme jasne, ki se jih držimo.

V tem pogledu je izraelsko-palestinski spor nesrečen, a aktualen primer inherentne krhkosti norm, ki urejajo dogajanje v svetu. Vztrajna državna hegemonija nad instrumenti, ki jih je svet oblikoval za spodbujanje miru, skupni obed spreminja v katastrofo. Težave so inherentno povezane z diskrecijo pri izpolnjevanju tega sporazuma, kar pomeni, da postane vprašanje, ali se pravila igre upoštevajo ali ne, povsem nepomembno.

Sprti strani

Vprašanje, ali je treba Hamas uvrstiti med narodnoosvobodilna gibanja ali teroristične organizacije, v javnosti vztrajno vzbuja različna mnenja. To razlikovanje je sicer pomembno v času miru, toda v času vojne postane spričo načel mednarodnega prava povsem nepomembno. Prvi dodatni protokol k ženevskim konvencijam (člen 1, odstavek 4) opredeljuje narodnoosvobodilne vojne, v katerih določen narod uveljavlja svojo pravico do samoodločbe, kot spopade, ki spadajo v domeno mednarodnega prava, ki ureja oborožene spopade. Oborožena osvobodilna organizacija mora zato spoštovati vojno pravo v enaki meri kot države.

Izrael ima v skladu z 51. členom Ustanovne listine Združenih narodov pravico, da odstopa od siceršnjih omejitev pri uporabi oborožene sile, če s tem sčiti svoje življenjske vojaške interese, četudi je to v nasprotju s smotrom ohranjanja miru. Zato so vpletene strani dolžne najprej poskusiti doseči mirno rešitev nesoglasij, vendar uživajo pravico do samoobrambe, če postane končanje spora brez uporabe vojaške sile neizvedljivo.

Koncepta jusad bellum in jus in bello

Mednarodno pravo v bistvu izrecno ne prepoveduje niti vojne niti oboroženega odpora, ju pa upravičuje le, če obstajajo tehtni razlogi zanju (jus ad bellum). Sodelovanje v oboroženem spopadu udeležencu nalaga stroge predpise, ki prepovedujejo uporabo neomejenih metod, in zahtevajo minimaliziranje trpljenja med vojno (jus in bello). Jus in bello velja za vse vojskujoče strani, ne glede na njihove motive ali pravičnost njihovih razlogov, njegov cilj pa je zaščititi žrtve oboroženih spopadov ne glede na njihovo pripadnost. Zato je ključnega pomena, da se vzpostavi določena stopnja avtonomije med načeloma jus in bello in jus ad bellum, ki naj zagotovi dosledno in brezpogojno zaščito civilistov ne glede na utemeljitve boja.

Načela humanitarnega prava

Temeljna načela, katerih cilj je zmanjšati vpliv vojne na civiliste in nevojskujoče se osebe, so človečnost, razlikovanje, sorazmernost, previdnostni ukrepi in omejevanje. Človečnost se nanaša na obveznost sočutnega in spoštljivega ravnanja z vsemi posamezniki. Razlikovanje zahteva, da vojaško osebje dosledno razlikuje med borci in civilisti, vojaškimi cilji in civilnim imetjem ter različnimi kategorijami ujetnikov. Sorazmernost pomeni, da morajo vojaški poveljniki oceniti, ali pričakovana vojaška prednost upravičuje morebitno škodo za življenja civilistov, infrastrukturo in kulturno dediščino. Previdnostni ukrepi zahtevajo, da se vojaške operacije izvajajo s stalno budnostjo za zaščito civilistov in civilnega imetja. Nazadnje, omejitev prepoveduje nepotrebno izgubo in trpljenje med oboroženimi spopadi.

Pomembno je opozoriti, da pravne norme ne narekujejo vzajemnosti, kar pomeni, da veljajo ne glede na dejanja nasprotne strani. Kršitve vojnega prava, ki jih stori ena stran, ne upravičujejo kršitev s strani nasprotne strani.

Vojni zločini in zločini proti človeštvu

Vojni zločin pomeni kršitev vojnega prava, ki posameznim borcem nalaga odgovornost za določena dejanja. Ta dejanja vključujejo namerno ubijanje civilistov ali vojnih ujetnikov, mučenje, jemanje talcev, nepotrebno uničevanje civilne lastnine, zavajanje s prevaro, spolno nasilje med vojno, plenjenje; odgovornost za vojni zločin pade tudi na vsakega člana poveljniške strukture, ki ukaže ali poskusi izvesti množične poboje, kot sta genocid ali etnično čiščenje.

V nasprotju z vojnimi zločini se lahko zločini proti človeštvu storijo tako v miru kot v vojni. Po Rimskem statutu se lahko preganjajo, če so, kot je opredeljeno v členu 7.1, »del razširjenega ali sistematičnega napada, usmerjenega proti kateremukoli civilnemu prebivalstvu«.

Hamas

Po številnih poročilih in videoposnetkih je invazija Hamasa na Izrael vključevala grozljive poboje, ugrabitve in fizično nasilje. Ta dejanja kršijo številne prepovedi vojnih zločinov, vključno s prepovedjo ubijanja civilistov, jemanja talcev, posilstva in drugih oblikami spolnega nasilja ter žalitev osebnega dostojanstva. Vsi ti zločini so kazniva dejanja zoper človečnost. Poleg tega je Hamas kršil standarde humanitarnega prava, saj ni razlikoval med vojaškim in civilnim prebivalstvom ter med napadi na vojaške in civilne zgradbe. Več stanovanjskih objektov je bilo zažganih. Napad ni prizanesel civilnim življenjem, nasilna dejanja pa niso bila omejena na škodo in ubijanje, ki bi bila namenjena končanju vojne ali vojnim ciljem, temveč so povzročala trpljenje otrokom, ženskam in starejšim osebam brez vidnega razloga in v nesorazmerju s cilji konflikta, in sicer izključno z namenom ustrahovanja.

Izrael

Po drugi strani pa izraelski odziv sproža številna vprašanja o zločinih, storjenih v Gazi, pri čemer je še dodaten zaplet njihovo ponavljanje. V trenutku, ko pišem te besede, napad na Gazo traja že več kot mesec dni in kljub številnim pozivom k ustavitvi ali prekinitvi ognja iz humanitarnih razlogov se zdi, da nihče ne more ustaviti brutalnega nasilja nad Palestinci. Popolno obleganje Gaze, nenehno bombardiranje – celo obratov za razsoljevanje, ki so ključnega pomena za oskrbo prebivalstva s pitno vodo – so se takoj pokazali za tako množične in nasilne oblike napada, da se je pojavila bojazen, da ne gre za obrambo, temveč za povračilne ukrepe. Tako totalno obleganje kot neselektivno bombardiranje prav zaradi svoje nesorazmernosti in dolgotrajnosti dajeta verodostojnost domnevi, da je civilno prebivalstvo Gaze deležno kolektivnega kaznovanja.

Tudi če je bil končni namen Hamasove borce prisiliti k predaji, izraelska operacija ne razlikuje med civilisti in borci, kar pomeni kršitev »temeljnega pravila« sovražnosti, kot ga opredeljuje Protokol I k Rimskemu statutu. Ta prepoveduje uporabo lakote kot vojnega orožja. Zaradi nenehnih napadov na bolnišnice in reševalna vozila, ki ogrožajo varnost zdravstvenih objektov in osebja, je zagotavljanje oskrbe ranjenim ali bolnim ljudem postalo nemogoče. Poleg tega je evakuacija skoraj milijona ljudi na gosto naseljenem območju že tako težavna, zaprtje mejnih prehodov med Gazo in Egiptom ter Izraelom pa zadeve še dodatno otežuje. Bistveno je poudariti, da pomanjkanje goriva, poleg ogromnih siceršnjih težav, posameznike, ki bežijo s severa, sili, da se odpravijo na naporno pot peš, med ruševinami in nenehnim bombardiranjem, z omejenim dostopom do vode in hrane. Evakuacija je nemogoča za mnoge stare ljudi, invalide in bolnike, izjemno težka pa je tudi za nosečnice in otroke, ki predstavljajo več kot polovico prebivalstva Gaze.

Mednarodno pravo od strani v spopadu zahteva nedvoumna in smiselna opozorila civilistom. Vzpostaviti morajo tudi humanitarne koridorje ali varna območja, kjer se ljudje lahko zavarujejo pred napadi. Če se civilisti ne odločijo za evakuacijo, imajo še vedno pravico do zaščite v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom. Od strani v spopadu mednarodno pravo zahteva, da se izogibajo namernim napadom na civiliste ali civilno infrastrukturo ter da si prizadevajo za čim manjšo škodo za civiliste in civilne objekte. Na žalost močno bombardiranje severne Gaze kaže na ravnanje, ki krši osnovna pravila humanitarnega prava.

Poleg tega vojno pravo izrecno prepoveduje groženj z nasiljem, namenjene civilistom, katerih glavni cilj je vzbujanje strahu med nevojskujočimi. Prepovedani so pozivi k evakuaciji, ki niso prava opozorila, temveč služijo ustrahovanju državljanov ali siljenju, da zapustijo svoje domove iz razlogov, ki niso povezani z njihovo varnostjo.

Zaskrbljujoče pa je, ko se prisilne preselitve uporabijo za druge namene, kot je nastanitev civilistov med spopadi. V tem kontekstu je ključno poudariti, da približno 70 % prebivalstva Gaze predstavljajo begunci, ki so bili med izraelsko okupacijo v letih 1948 in 1967 pregnani s svojih domov. Starejši prebivalci severnega območja Gaze odločno nasprotujejo temu, da bi bili znova prisiljeni v begunstvo. Poleg tega so palestinski begunci edini begunci, ki niso zaščiteni z Ženevsko konvencijo o beguncih iz leta 1951 in nimajo pravice do trajne rešitve svojega statusa, vključno s pravico do vrnitve, kar vzbuja dodatno zaskrbljenost zaradi morebitne prisilne razselitve prebivalstva Gaze.

V bolnišnicah v Gazi primanjkuje medicinskih pripomočkov. Doktor Mohammed Obeid iz organizacije Zdravniki brez meja v Gazi navaja, da so »bolnišnice preplavljene z bolniki, amputacije in operacije se izvajajo brez ustrezne anestezije, mrtvašnice pa so preplavljene s trupli«. Številni izpadi komunikacij so prav tako ovirali prizadevanja za organizacijo in zagotavljanje humanitarne in zdravstvene pomoči.

Komunikacijski embargo ima resne posledice za svobodo tiska, ki je v kriznih časih še posebej pomembna. Po podatkih mednarodnih virov se število novinarjev, ki so bili ubiti v konfliktu, iz dneva v dan povečuje, saj Izrael še naprej napada civilna območja Gaze.

Poleg tega je bilo v soboto, 7. oktobra, ko je Hamas lansiral svoj teroristični napad na Izraelce, v Izraelu veliko delavcev iz Gaze, ki imajo dovoljenje za delo v Izraelu, kjer zaradi logističnih težav pri prečkanju meje ostajajo po cele tedne, namesto da bi vsakodnevno vozili na delo. Po napadih je lokalno prebivalstvo delavce iz Gaze predalo izraelski vojski, ki jim je odvzela telefone in denar, jim preprečila komunikacijo z družinami ter jih mučila, kar je razvidno iz izjav številnih palestinskih delavcev in poročil raznih izraelskih humanitarnih organizacij. Preden so jih tri tedne po začetku vojne izgnali iz Izraela in vrgli nazaj v Gazo, so jih razgalili do golega, jih zaprli v kletke, nasilno napadli in po navedbah enega delavca izpostavili elektrošokom.

Genocid

Spontano se poraja vprašanje: ali so v tej vojni elementi, ki jih je mogoče pripisati genocidu na obeh straneh? Mednarodno pravo (Konvencija o preprečevanju in kaznovanju genocida iz leta 1948) opredeljuje genocid kot »dejanje, storjeno z namenom popolnega ali delnega uničenja narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine«. Čeprav se ta besedna zveza pogosto uporablja v povezavi s številčnostjo žrtev, pa mednarodno pravo poudarja pomen namena, vidika, ki ga je nedvomno težje dokazati, vendar je ključnega pomena pri razlikovanju med kaznivimi dejanji.

Rimski statut opredeljuje namernost kot ravnanje v povezavi s posledicami, pri čemer poudarja razumevanje, kaj se bo zgodilo v normalnem sosledju dogodkov. Za dokazovanje namena morajo obstajati elementi, ki dokazujejo ali napeljujejo k zavestni želji storilcev, da storijo kazniva dejanja, da bi »v celoti ali delno uničili« nacionalno, etnično, rasno ali versko skupino. Zato ne gre za delež ali številčnost prizadetega prebivalstva; Konvencija namesto tega piše o »celotnem ali delnem uničenju«. Namen se bo torej dokazoval predvsem z izjavami vpletenih strani v konfliktu, za kar bo opravljena zelo podrobna analiza govorov generalov, načelnikov vojske, izraelskih ministrov in drugih vpletenih osebnosti na eni strani ter predstavnikov Hamasa na drugi strani v zvezi z napadi, usmerjenimi na prizadeto prebivalstvo. Očitno je, da so akterji konflikta pri javnih izjavah vedno previdni, saj je edini resnični in neovrgljivi dokaz namere v besedah, ki opisujejo duševno stanje, ki ga načrtovalci in izvajalci pobojev z namenom, da ubijejo svoje žrtve zaradi tega, kar so.

A ne glede na to, kako grozljiv je zločin genocida, drugi zločini proti človeštvu niso nič manj hudi. Znano je le, da jih je lažje dokumentirati.

Etnično čiščenje

Končno poročilo komisije strokovnjakov, ustanovljene v skladu z Resolucijo Varnostnega sveta št. 780, jasno opredeljuje etnično čiščenje kot »namerno politiko, ki jo je zasnovala etnična ali verska skupina za izganjanje civilnega prebivalstva druge etnične ali verske skupine z določenih geografskih območij z nasiljem in ustrahovanjem«.

Gaza »mora biti ob koncu vojne manjša«, je po poročanju časnika Ha’aretz v pogovoru za izraelski Channel 12 News dejal izraelski minister Gideon Saar. »Končni cilj naše vojaške kampanje moramo jasno predstaviti vsem okoli nas,« je dejal. »Kdor začne vojno proti Izraelu, mora izgubiti ozemlje.« Približno istočasno, ko je Izrael 1,1 milijona Palestincev, ki živijo na severu Gaze, pozval k »evakuaciji« in odhodu na jug, je možganski trust, povezan z uradom izraelskega premiera Netanjahuja, ki ga vodijo nekdanji uradniki za nacionalno varnost, pripravil načrt za »preselitev in končno naselitev celotnega prebivalstva Gaze v Egiptu«. Zaradi tega je posebni poročevalec Združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih opozoril na »množično etnično čiščenje«.

Trinajstega oktobra je oddelek izraelskega obveščevalnega ministrstva objavil dokument, v katerem predlaga »premestitev nevojaških prebivalcev Gaze na Sinaj«. Po razkritju dokumenta na izraelski novičarski spletni strani Local Call je urad predsednika vlade potrdil resničnost dokumenta, hkrati pa ga je označil za »preliminaren dokument«. Petindvajsetega oktobra je drug znan izraelski časopis, Calcalist, poročal o dokumentu, ki je pricurljal iz urada izraelskega ministra za obveščevalne dejavnosti, ki poziva, naj trenutni izraelski ofenzivi v Gazi sledi prisilna premestitev prebivalcev, in navaja, da bo ta imela »pozitivne in dolgoročne strateške« učinke.

Egipt je ob podpori Arabske lige in Organizacije islamskega sodelovanja odločno zavrnil te izraelske načrte. Izrael so kot okupacijsko državo obenem opozorili, da je preselitev Palestincev proti njihovi volji vojni zločin.

Mednarodno kazensko sodišče

Rimski statut, s katerim je bilo ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče v Haagu, le-temu podeljuje pravno pristojnost za preiskovanje domnevnih kaznivih dejanj, ki se zgodijo na ozemlju držav članic ali jih storijo njihovi državljani, kadar nacionalni organi tega ne želijo ali ne morejo storiti. Palestinska nacionalna oblast je Rimski statut ratificirala 1. januarja 2015. Čeprav je Mednarodno kazensko sodišče pristojno za zasedena palestinska ozemlja, vključno z območjem Gaze, bi moralo imeti pooblastila, da tako Hamas kot Izrael kliče na odgovornost za vsa kazniva dejanja, storjena v njegovi pristojnosti. Toda Izrael ne priznava pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča. Dosledno zavrača pristojnost sodišča za pregon države Izrael ali njenih prebivalcev. Poleg tega Izrael trdi, da sodišče ni pristojno za Palestino, saj ta ni priznana kot suverena država.

Narativi

Interakcije med Hamasom in Izraelom vključujejo iskanje nekonvencionalnih poti komunikacije in temeljijo na pripovedih, ki manipulirajo z dramatičnimi okoliščinami, pri čemer si vsaka stran prizadeva pridobiti prednost pred drugo. Obe strani izkoriščata stisko posameznikov, da bi okrepili svoje agende. Hamas si prizadeva za vzpostavitev islamske države, čeprav imajo Palestinci raznolika verska prepričanja. Pri upravljanju svoje družbe so – z izjemo Hamasa, ki bi po zadnjih raziskavah trenutno le stežka dosegel 30 odstotkov glasov – znani po svoji dosledni sekularnosti.

Izrael po drugi strani predlaga dve diametralno nasprotni merili, ki sta namenjeni doseganju istega rezultata: prvič, poziva svet, naj se mu pridruži pri pozabi petinsedemdesetletne zgodovine okupacije in zlorab Palestincev; in drugič, vrača se k časovno in zemljepisno bolj oddaljeni dimenziji, da bi vzpostavil povezavo med barbarskim napadom 7. oktobra in holokavstom. V obeh primerih nas sili v krivdno mistifikacijo zgodovine, pri čemer prekinja z izrazito judovsko tradicijo kopanja v preteklost, vračanja h koreninam in vzvratnega sledenja zgodovini, da bi razumeli dneve, v katerih živimo, v isti sapi pa koplje v evropski antisemitizem s preloma dvajsetega stoletja, da bi utišal kritike izraelske države, ki se pojavljajo v svetu.

Generalni sekretar OZN Guterres je povedal nekaj globokega in niansiranega: če dogodke umestimo v ustrezen kontekst, lahko vidimo njihov izvor, v celoti lahko ocenimo njihovo kompleksnost in ustrezno načrtujemo, kako spremeniti negativne in okrepiti pozitivne trende. Dejstvo, da se dogodki 7. oktobra niso zgodili v vakuumu, jih ne bo naredilo manj grozljivih. Guterres ne ponuja nobenih popravkov ali dodatkov k utemeljitvam pobijalcev. Razlaga se močno razlikuje od upravičevanja.

Namerno manipuliranje z aktualnimi dogodki, ki jih izkrivljajo primerjave s preteklostjo in so namenjeni vzbujanju čustvenih odzivov in groze, namesto da bi natančno reflektirali zapleteno naravo zgodovine sedanjega konflikta, bi moralo vzbujati skrb. Če nekoga obtožimo antisemitizma in brezobzirno, kot Peterček iz pripovedke, s prstom kažemo na volka, obstaja nevarnost, da posameznikom odrekamo pravico do govora, zlasti ko oznako antisemitizma uporabljamo za vse, ki kritizirajo dejanja izraelske države. Izrael je neodvisna država z zelo napredno in dobro opremljeno vojsko. Ima jedrske zmogljivosti in prejema znatno pomoč svetovne velesile, Združenih držav Amerike.

Dani Dajan, predsednik Jad Vašema, svetovne ustanove za obeleževanje holokavsta, je javno obžaloval, da si je izraelska delegacija v Združenih narodih nadela rumeno zvezdo. Opozoril je še, da nošenje tega simbola spodkopava spomin na žrtve holokavsta in sramoti ta zgodovinski dogodek. Dejal je: »Rumena zvezda ponazarja ranljivost in podrejenost judovske skupnosti ter poudarja, da je ta odvisna od dobre volje drugih. Trenutno imamo suvereno državo in mogočno vojaško silo. Imamo popoln nadzor nad svojo usodo. Danes je treba izobešati modro-belo zastavo, ne pa rumene zvezde.«

Suverena država

Možnost odločanja o lastni usodi je pomembna. Suvereni in demokratični državi daje pravico in dolžnost, da skrbno in analitično premisli naravo vojne, v katero se spušča. To vključuje ocenjevanje njene moralne legitimnosti in sprejemljivosti ter ugotavljanje, ali služi krepitvi ali spodkopavanju vrednot, ki že 75 let zagotavljajo njen obstoj. Te vrednote so bile oblikovane, da bi preprečile ponovitev grozodejstev, kot so bila tista, ki so neizbrisno osramotila Evropo, na kateremkoli drugem posamezniku. Naše države bi morale izraziti odločno ogorčenje nad trenutnimi dogodki, saj divjaštvo teroristične organizacije v nobenem primeru ne bi smelo služiti kot opravičilo za posurovelost celotne svetovne skupnosti.

Možnost ponovnega vzpona antisemitizma, ki bi ga sprožilo svetovno ogorčenje zaradi nečloveških dejanj v Gazi, predstavlja veliko večje tveganje kot verjetnost, da bo Izrael podvržen etničnemu čiščenju s strani teroristične organizacije. To tveganje je še večje, ker mora Izrael sobivati s sosednjimi državami, ki so mu bile zgodovinsko sovražne, kar ovira proces normalizacije in integracije Izraela v regijo. Poleg tega se podobno kot v Bushevi vojni, ko so bila načela zahodnega sveta zoperstavljena načelom islama, znova spodbuja ekstremizem na račun zmernih vrednot. Namesto da bi se prizadevanja preusmerila v spodbujanje vrednot, ki so nam vsem skupne ne glede na etnično in versko poreklo, se vztrajno vztraja na konfliktu. Ponovno se kaže pomanjkanje daljnovidnosti.

Naše vrednote

Obseg tega spopada se bo zagotovo razširil; že zdaj je v procesu širjenja. Za to niti ni nujno, da bi se vojna razširila na celotno geografsko območje ali da bi v njem sodelovale konvencionalne vojaške sile. Današnjih vlad ne bi smele skrbeti le vojne med suverenimi državami, temveč tudi nezadovoljstvo zmernih posameznikov, ki se počutijo zapuščene in navsezadnje ponižane zaradi krivega molka svojih izvoljenih predstavnikov. Zaradi tega razočaranja so bolj dovzetni za manipulacijo s strani ekstremističnih organizacij. Namesto da bi skrajnežem odvzeli kisik in jih uničili, jim Izrael v Palestini ter Zahod na globalni ravni s to vojno nehote nudijo priložnost, da razširijo svoj vpliv.

Smernice, ki smo si jih določili, so ključnega pomena, zlasti kadar nas prevzamejo osebna čustva in nas zamika, da jih ne bi upoštevali. Vendar če se te smernice ne bodo splošno izvajale in dosledno spoštovale brez popuščanja ali izjem, bodo temeljna načela Ustanovne listine Združenih narodov skupaj z našimi skupnimi vrednotami neizogibno izgubila svoj pomen.×