
Možnost človekovega življenja je odvisna od lastnosti okolja, v katerem se nahaja. Tako preprosto je: če okolje določenih lastnosti nima, v njem človek ne more živeti – človek ne živi iz sebe. Ne glede na dosedanji razvoj človeštva, v toku katerega je človek lastnosti okolja, kot izhajajo iz njega, preobražal, si jih prilagajal in v njih našel koristi zase, še ne moremo govoriti o tem, da je bila preobrazba tolikšna, da bi se človek že ločil od neposrednih danosti okolja.
Čeprav je mogoče enostavno zastaviti, da človek ravno s preobražanjem in podrejanjem okolja svojemu poželenju neposredno ogroža danosti do mere, ki utegne ogroziti njegov nadaljnji obstoj, se lastnosti okolja spreminjajo tudi brez njegovega posredovanja; same od sebe, avtonomno, kot izhajajočemu iz okolja pa se zastavlja ekstrapolacija, da je človek zgolj sredstvo, je delo avtonomije samopreobrazbe okolja; okolje je »beatnik« – živi neposredno, umre mlado. V pol stoletja, odkar je izšlo poročilo Rimskega kluba Meje rasti, se je človeška populacija več kot podvojila, posekanega pa je bilo okrog 20% amazonskega pragozda, kar predstavlja površino, ki ustreza skupni velikosti Ukrajine in Belorusije.
In čeprav uvodna zastavitev ni nekaj sofisticiranega, sprevrženega ali trpkega, se je težko izogniti vtisu, da se v diskurzih, ki si prizadevajo povzpeti se na raven obče veljavnega, slednje zastavitve sicer upoštevajo, se pa dopolnjujejo z iskanjem možnosti izhodov, rešitev in odrešitev in tako v bistvenem spreminjajo naše predstave tudi o stvareh kot so znanost, medicina in javno. Da imamo lažje opravka s problematičnimi predstavami kot z lastno nemočjo, se je neposredno izpostavilo v času postopka cepljenja prebivalstva proti epidemični virusni bolezni, kjer je prišlo do grobih in agresivnih oblik nasprotovanja med zagovorniki in nasprotniki cepljenja. Če je pri enih šlo za to, da je treba medicini, javnim ustanovam in znanosti pač zaupati in brezprizivno sodelovati v velikem družbenem projektu, da že tako zgodovina kaže, kako je ravno cepljenje izkoreninilo marsikatero bolezen na naši poti do zvezd, ter da se bomo tako vrnili v normalnost, je cepljenje za druge predstavljalo dokončno degeneracijo človeka in apokaliptični tango svetovnih korporacij, da človeku odvzamejo še zadnjo ped avtonomije.
Pa vprašajmo: je mar mogoče podoben razcep mogoče opaziti tudi v diskusijah v zvezi z okoljsko problematiko? Imamo prav tako na eni strani zanikovalce, ki pravijo, da je človekov vpliv ničen, na drugi pa tiste, ki sicer sprejemajo devastacijo okolja kot dejstvo in posledico človekovega delovanja, ki pa jih kljub pospešujočemu drvenju v temo kozmosa ne zapusti vera, da obstajajo rešitve v obliki trgovanja z emisijami, rabi novih oblik energije, načinov prevoza in prehranjevanja? Če to sprejmemo, nam preostane razmisliti, kaj je podstat, iz katere se podobna si razcepa tvorita. Vprašajmo: sta to dve strani, dve razrešitvi, dva maski gotovosti, ki sta stvar bodisi nerazrešene bodisi nerazrešljive dileme glede naše majhnosti, smrtnosti, neumnosti in obsojenosti na nas same? Če se ob dvajseti obletnici padca dvojčkov spomnim: bil je lep dan, ki se je postavil v bran moji lenobi na pragu jesenskega izpitnega obdobja. Na programu TV SLO 1 se je končal dokumentarec o Enniu Morriconeju, nakar sem preklopil na TV SLO 2, na katerem je že tekel prenos dogajanja v New Yorku. Preden se je oglasil glas poročevalke, je minilo kakih deset ali petnajst sekund in tisti čas nisem razumel, kaj gledam; zvečer so teve že zasedli strokovnjaki za vprašanja Bližnjega vzhoda in kritiki ameriškega imperializma. Preden mi je bila pojasnjena nova geopolitična realnost in preden je lasten strah našel svoje razloge, je minila neka hipna, ampak jasno občutena negotovost; ponor.
Razpadamo povsod, kjer si izkušnje negotovosti ne upamo ne priznati in je ne izraziti. Kjer si ne zmoremo zamisliti, da je ne doživljamo sami, da nas zapira vase, ampak da je bistvena izkušnja, ki si jo delimo. Ne srečujemo se v plemenitih namerah, ampak v govnu. Zdi se, da smo tokrat priložnost za srečanja izgubili že po kakšnem tednu ali dveh po prvi razglasitvi epidemije. Te bo kmalu konec, ampak nič ne de, nova priložnost bo kmalu. S krčenjem naravnih habitatov in našo ekspanzijo bomo še naprej planeti, ki se jih bo skušalo naseliti, novi habitati bomo postajali mi sami. Ko bomo požrli vse, bo vse v nas oživelo.