Ko smo Marcusa Pučnika intervjuvali za 16. številko Razpotij (poletje 2014), je zavračal katalonske osamosvojitvene zahteve kot nacionalistične, kot voljo ljudstva onkraj pravnih okvirjev. Danes pa meni, da je težava ravno španski nacionalizem, kjer lahko povsem neovirano nastopa skrajno desničarski diskurz, prav tako pa je katalonsko gibanje vzpostavilo primerne pravne okvirje, na drugi strani pa se ponuja le gola represija.
Pred tremi leti, ko sem te intervjuval za 16. številko naše revije, si delal kot mednarodni tiskovni predstavnik za organizacijo Societat Civil Catalana (Katalonska civilna družba, SCC). Za kakšno organizacijo gre in zakaj si se odločil, da se ji pridružiš?
SCC naj bi dala glas Kataloncem, ki nasprotujejo katalonskemu nacionalizmu, in sicer na skupni, nadideološki podlagi španske ustave. Pobuda se mi je zdela nujna, saj je v demokratični ureditvi ustava nekaj, kar je vredno braniti.
Septembra 2015, na vrhuncu kampanje za katalonske parlamentarne volitve, si dal izjemno odmeven intervju za spletni portal El Món, v katerem si obsodil neonacistične povezave vodilnih v SCC, ki je bila tedaj že zelo vplivna organizacija. Lahko razložiš svoj spor z nekdanjim delodajalcem?
To je precej preprosto. Na začetku leta 2015 so raziskovalni novinarji razkrili, da ima sam predsednik SCC skrajnodesničarske poglede. Že pred tem so nekateri novinarji podobno trdili za druge ustanovne člane SCC. To je postalo resno vprašanje. Znotraj SCC so gotovo ugotovili, da mi je postajalo vse bolj nelagodno, in mislim, da se tu skriva razlog, zakaj so me odpustili. Tedaj sem še vedno delal za SCC, nisem pa več bil njen aktiven član. Izgubil sem službo, toda začutil sem olajšanje. Stvar je namreč zelo preprosta: ne podpiram skrajne desnice. Nasprotujem ji, kot ji mora nasprotovati vsak demokrat. Kasnejša novinarska odkritja so podprla začetne sume. Zato sem se popolnoma obrnil proti SCC. Tej organizaciji se ni zdelo potrebno razčistiti zadev in pretrgati vezi z vplivnimi člani, povezanimi s skrajno desnico. Ko organizacija, ki se ima za demokratično, zanika prisotnost skrajne desnice v svoji sredi, jo normalizira. Zato ni čudno, da se skrajno desničarske skupine redno pojavljajo na shodih, ki jih organizira SCC [na zborovanju v podporo španski enotnosti, ki ga je SCC organizirala 8. oktobra letos v Barceloni, se je zbralo ok. 350.000 ljudi, op. L. L. G.], pa naj se SCC še tako zaklinja, da skrajneži niso dobrodošli na njihovih shodih. Dokler se SCC ne bo distancirala od svojega ustanovitelja, Josepa Ramona Boscha, ki ga ima še vedno zelo v čislih, se bo zanikovanje vpliva skrajne desnice nadaljevalo – in z njim moje nasprotovanje tej organizaciji.
Zakaj praviš, da si začutil olajšanje, ko si izgubil službo?
Ker SCC predstavlja le še več tega, čemur nasprotujem: je španska nacionalistična organizacija. Bojevati se proti katalonskemu nacionalizmu s španskim nacionalizmom – to ni zame, res ne. Vidim zelo malo nenacionalističnih konstitucionalistov [tj. zagovornikov španske ustavne ureditve, op. L. L. G.]. Prav tako nisem videl nobenega ogorčenja s strani unionistov oziroma nasprotnikov odcepitve zaradi skrajno desničarskih povezav SCC. To je zelo žalostna zgodba.
Misliš, da obstaja tiho zavezništvo med silami, lojalnimi španski ustavi, in skrajno desnico?
Moja poanta je, da demokratična organizacija, kakršna je SCC, ne sme normalizirati skrajne desnice, kar SCC počne, ko laže glede svojih ustanovnih članov, ki jih ima še vedno zelo v čislih, in ko še vedno promovira svojega ustanovnega predsednika, človeka, ki je med drugim na youtubu objavil posnetek v čast nemške SS. Novinarskim poročilom, ki so to razkrila, zaupam, preveril sem njihove trditve in zdijo se mi zelo verodostojne. Pogledal sem tisti posnetek in prepričan sem, da bi njegova objava v Nemčiji predstavljala kaznivo dejanje. SCC bi morala pretrgati vse stike s tem človekom že dolgo nazaj. Resnica je pogosto neprijetna in lahko škoduje tvojemu ugledu, a vendarle moraš ravnati odgovorno. Razlog, da si je SCC lahko privoščila tako skrajno neodgovorno ravnanje, je v veliki meri posledica splošnega pomanjkanja vestnosti. V tem kontekstu drži, da je veliko politikov preblizu skrajni desnici. Toda nisem strokovnjak za to vprašanje in lahko govorim le o svoji omejeni, osebni izkušnji. Zelo bi pomagalo, če bi Evropski parlament SCC odvzel nagrado, ki ji jo je podelil na začetku leta 2015. To bi bilo dobrodošlo, saj skrajna desnica, pod novo krinko t. i. identitarnih gibanj, postaja problem povsod po Evropi.
Med katalonsko krizo smo videli velik porast skrajne desnice v Španiji, kar je šokiralo številne tuje opazovalce, španske mainstream medije pa je pustilo dokaj hladne. Dnevnik El País je npr. grobo zavrnil opozorila novinarja Jordija Borràsa, ki že leta raziskuje špansko skrajno desnico in je javnosti predstavil tudi tvojo zgodbo, češ da širi strah in iz muhe dela slona. Se ti zdi, da je španski ustavni patriotizem v imenu »nacionalne enotnosti« začel gledati skozi prste neofašistom?
Ko demokrati normalizirajo skrajno desnico, to skrajno desnico opogumi, da postane le še bolj dejavna. To je povsem logično, toda očitno nekateri te dinamike ne želijo videti. Zakaj? Zelo preprosto: s skrajno desnico jih povezuje osrednja ideološka predpostavka, tj. nedeljiva enotnost španske države. Med tistimi, ki zagovarjajo takšno stališče, je tudi El País. Celoten vrednostni sistem številnih Špancev, ki se imajo za zagovornike ustavne ureditve, je čisto zblojen.
Kaj pa katalonska skrajna desnica? Ne obstaja ali je zgolj prikrita? Zdi se, da ni nobene prokatalonsko usmerjene neonacistične skupine, kar je precej nenavadno, saj neonaciste dandanes najdemo skoraj pri vseh narodih. Misliš, da je za to zaslužna tradicija antifašističnega domoljubja, ali so katalonski nacionalisti uspešnejši pri nevtraliziranju desničarskih skrajnežev v svojih vrstah?
Seveda obstaja katalonska skrajna desnica: njeno geslo je Catalanitat és Hispanitat, »katalonstvo je španstvo«. To je slogan in kredo organizacije Somatemps [hi som a temps po katalonsko pomeni »še je čas«, v takšni obliki pa ime zveni skoraj enako kot somatents, prostovoljne paravojaške skupine v času diktature generala Prima de Rivere v 20. letih 20. stoletja, v marsičem primerljive z jugoslovansko Orjuno, op. L. L. G.], ki predstavlja zarodek, iz katerega se je razvila SCC. Vodil jo je že omenjeni Josep Ramon Bosch, ki je postal njen prvi predsednik. Številni drugi ustanovni člani so prihajali iz Somatemps. To je zelo dobro dokumentirano in lahko potrdim iz prve roke. Nihče v SCC tega niti ne zanika. Katalonska skrajna desnica okoli Somatemps in podobnih skupin je prošpansko usmerjena. Obstaja le ena skrajno desničarska skupinica, ki ni prošpanska: imenuje se SOM Catalans (SMO Katalonci), toda vsaj eden od njenih voditeljev prihaja iz krogov španske skrajne desnice. Toda SOM Catalans nima nikakršnih povezav s katalonskim osamosvojitvenim gibanjem. Independentizem noče imeti opravka z njimi. Nedavno sem videl posnetek, na katerem so demonstranti, ki so protestirali za neodvisnost, fizično odrinili pripadnike organizacije SOM Catalans iz svojega shoda [to se je zgodilo v središču Barcelone ob proslavljanju razglasitve Katalonske republike, 27. oktobra letos, op. L. L. G.]. Ne bi šel tako daleč, da bi rekel, da je katalonski nacionalizem intrinzično antifašističen, toda danes je katalonski nacionalizem na strani neodvisnosti, fašizem se je praviloma boril za špansko enotnost.
V najinem zadnjem intervjuju, poleti leta 2014, si bil zelo kritičen do katalonskega nacionalizma in osamosvojitvenega procesa. Trdil si, da je katalonski nacionalizem bolj škodljiv od španskega. Kaj te je privedlo do spremembe stališč?
Stvari so se spremenile. Predvsem po surovi policijski operaciji za preprečitev katalonskega referenduma lahko govorimo kvečjemu o trku dveh nevarnih nacionalizmov. Vprašanje, kateri je nevarnejši, vodi v nekoristno razpravo, ki so zdaj zelo pogoste v Španiji. Pravo vprašanje je, kaj pomeni samoodločba. O tem se doslej ni razpravljalo razen na, žal se moram ponavljati, nekoristen način. Izjave, kot sta »nasprotujem samoodločbi« ali »imamo pravico do odločanja o svoji usodi« so le trk sloganov.
Samoodločba je univerzalna pravica. V kontekstu demokratične države je samoodločba implementirana prek notranje samouprave. Avtonomija. To je primer Katalonije. Španska ustava implementira samoodločbo. Ne le, da Katalonija ima pravico do samoodločbe – dejansko jo živi. Pravica, ki je Katalonija nima, je enostranska odcepitev, ki je znana tudi kot zunanja samoodločba. To niso le nianse, gre za pomembne razlike, ki se izgubljajo v vročičnosti sedanje razprave. Kanadska izkušnja glede Quebeca nam daje pomembne smernice, ki pa so ostale neizkoriščene.
Prvič, če ne obstaja pravica do enostranske odcepitve, noben referendum o samostojnosti ne more biti zavezujoč. Ali to pomeni, da ne moreš imeti referenduma? Sploh ne. Problem nastane, ko regija nima pristojnosti oziroma potrebnih oblastnih instrumentov, da razpiše referendum. Quebec je to lahko storil, Katalonija ne. Torej je treba doseči politični sporazum, kot na Škotskem. Zdaj je očitno, da je nasilna preprečitev referenduma pot, ki ne vodi nikamor. Politično je napačna, škodljiva in mednarodnopravno vprašljiva. Naj ponovim: noben referendum ne more biti zavezujoč, slediti bi mu morala odprta pogajanja. Toda ta pogajanja bi morala potekati v dobri veri, to pa je vrlina, ki je danes v Španiji hudo primankuje.
Vsem je jasno, do česa bi privedla ta pogajanja: do znatno večje avtonomije za Katalonijo. Prav tako vemo, da bi to bila sprejemljiva rešitev za veliko večino Kataloncev. Toda do referenduma in pogajanj ne pride, ker španska vlada noče »nagraditi« katalonskih nacionalistov. In noče izpasti šibka. Zato raje izvaja represijo. Toda oblast ne more izvajati represije zelo dolgo, ne da bi sprožila enostranske odcepitve. Nismo še tam, toda zelo se približujemo tej točki.