Ni vsaka država tudi nacionalna država. Za takšno obliko je temeljno, da obstaja neka skupina, oblikovana kot narod, ki ima suvereno oblast v državi. Zato ta tvorba izhaja iz specifičnega dogodka, ki jo je konceptualno postavil: francoska revolucija. Narod postane oblika, ki legitimira zahtevo po državi, zaradi česar se je večina ostalih nacionalnih držav zgledovala po francoskem modelu, tako pri izgradnji naroda kot tudi države. A niso vse sodobne države tudi nacionalne države. Največji primer takšne države so ZDA.
Čeprav je med francosko in ameriško revolucijo zgolj deset let, je med njima velikanska razlika. Izhajata iz različnih predpogojev in imata zato tudi različne posledice. Čeprav sta obe zapisani v zgodovino kot razsvetljenski revoluciji, to še ne pomeni, da pripadata isti ideji oziroma si delita isto ideologijo. Ključna razlika med njima se namreč kaže v tem, proti komu je bila revolucija uperjena in v kakšnih okoliščinah je potekala. Francoska revolucija pomeni spremembo pozicije suverenosti v obstoječem sistemu, ameriška pa osamosvojitev od obstoječega in oblikovanje novega suverena. Prva je oblikovala nacionalno državo in narod s skupno preteklostjo, druga pa državo kot ideologijo in s tem narod s skupno prihodnostjo.
Westfalski mir in oblikovanje suverene države
A še preden je nastala nacionalna država, se je morala oblikovati država v sodobnem pomenu. V Angliji in Franciji (oziroma drugod po kontinentu) je bila pot do nje različna. Nastanek moderne države je bil revolucionarna sprememba medčloveških odnosov, njena vzpostavitev je šla prek uničenja vseh malih in lokalnih institucij srednjega veka, torej vseh takratnih centrov moči in oblasti: opati, različni religiozni redovi, pa vsi cehi in svobodna mesta. Cilj države je bil združiti vse te fragmentarne oblasti v eno samo, ta nova oblika pa je potrebovala neko novo legitimacijo za svoj obstoj. Zato vprašanje suverenosti oblasti preveva celotno politično filozofijo tedanjega časa, še posebej kot vprašanje družbene pogodbe med vladajočimi in vladanimi, oziroma pod kakšnimi pogoji je oblast dana vladajočemu. Moderni čas lahko zato označimo kot čas, ko se vladajoči ne morejo več sklicevati na teološke kategorije za legitimacijo svoje vladavine; najti morajo neko novo metafizično kategorijo, neko novo »veliko zgodbo«. Ravno na tem stoji celoten zastavek moderne dobe, ki hkrati zahteva, da mora biti ta nova velika zgodba racionalna.
Slovarsko-učbeniške definicije pripišejo državi tri minimalne pogoje: vlado, ljudi, ki so vladani, in teritorij; njena ključna značilnost je neosebnost vladanja, kjer avtoriteta vladanja izhaja iz same funkcije, ne pa iz osebe, ki zaseda to funkcijo. Ključni element pri zgodnjem oblikovanju države je bila torej centralizacija, s katero se je lahko razvilo močno središče. Kaj takšnega pa je bilo mogoče le tam, kjer ni bilo močne meščanske tradicije. V današnji Italiji in Nemčiji, deželah z mnogimi močnimi, svobodnimi in bogatimi urbanimi središči, kaj takšnega ni bilo mogoče. Monarhije v obliki moderne države so se zato oblikovale predvsem v Španiji, Franciji in Veliki Britaniji.
Naslednji element moderne države je ozemlje oziroma suverenost nad določenim teritorijem. Iz te značilnosti izhaja tudi najbolj popularna definicija države Maxa Webra, po kateri ima država ekskluzivni monopol nad uporabo fizične sile in prisile. Kot trenutek rojstva celotnega sistema teritorialnih držav zato velja Westfalska mirovna pogodba iz leta 1648, s katero so zaključili tridesetletno vojno: vojno, ki je izbruhnila med privrženci katoliške in protestantske cerkve, in se nato razširila v bitko za evropsko prevlado med družinama Habsburžanov in Bourbonov. Celotne pokrajine srednje Evrope so bile skoraj popolnoma uničene, kar pa še vedno ni pripeljalo do dogovora, kakšen je pravi način za čaščenje Boga. Namesto končnega dogovora so se dogovorili, da je izbira religije prepuščena posameznim vladarjem. Ti naj določijo religijo svojim deželam in podložnikom. Tako so oblikovali koncept cuius regio, eius religio, torej čigar kraljestvo, njegova religija. Westfalski mir je bil prva evropska mirovna konferenca novega časa in velja zato za začetek modernih mednarodnih odnosov. Rezultat premirja so bile jasne geografske ločnice ozemelj, znotraj katerih so dobile vlade popoln monopol oblasti. Zgodil se je temeljni preobrat v dojemanju ozemlja, ki ni bilo več nekaj, kar si je bilo tako kot v srednjem veku mogoče enostavno izmenjevati oziroma nekomu podariti. Od tod izhaja fragmentirani zemljevid takratnega časa, kjer je lahko ista plemiška družina imela posesti razpršene po Evropi brez neke koherentne organiziranosti. Tako so npr. Škofjo Loko imeli v lasti škofje iz Freisinga pri Münchnu, Bled pa škofje iz Brixena na današnjem Južnem Tirolskem.
Moderne države torej nastanejo »v paketu« z medsebojnim pripoznanjem mej. Ne nastanejo z neposrednim ukazom enega suverena, temveč kot rezultat mirovne konference. Koncept modernih držav temelji na medsebojnem tekmovanju v čim boljšem izkoriščanju lastnih virov in posledično iskanju kolonij za dodatne vire. Ta izgradnja novih držav je danes poznana pod imenom razsvetljeni absolutizem. Razsvetljeni zato, ker so te države želele zgraditi močne strukture oblasti in moči na racionalni osnovi. Uvedle so institucije, ki se nam danes zdijo popolnoma samoumevne, a pred tem niso nikoli obstajale v takšnem obsegu: stalna vojska in birokracija, vsesplošno obdavčenje in osnutek skupnega trga gospodarstva.
Še preden torej postane moderna država tudi nacionalna država, je to monarhija, ki začne svoje podanike vključevati v sistem zato, da ti postanejo bolj produktivni. Večina reform je bila namenjenih izboljšanju vojske.[1]
Nacija in njena država
Ključno vprašanje pri oblikovanju države je torej vprašanje avtonomije in suverenosti, pri čemer se tu poraja še vprašanje, na koga ali kaj se sploh nanašata ta avtonomija in suverenost. Za oblikovanje nacionalne države je namreč najpomembnejši prehod iz države, katere primarna skrb je njen vladar in njegov teritorij, v državo, ki začne vladati v imenu naroda oziroma nacije. Razlika med pojmoma je razlika med konceptoma državljanstva in etnične skupine. V slovenščini ločimo med nacijo in narodom: nacija je skupina ljudi, ki so državljani določene države, narod pa skupina z določenimi skupnimi značilnostmi, ki jo temeljno definira krvna povezava s koreninami, ki segajo daleč v preteklost. V srednji in vzhodni Evropi je najbolj temeljna kategorija naroda skupni jezik. Pri tem lahko narod predhodi naciji ali pa nacija narodu. V Sloveniji legitimacija Slovencev kot nacije izhaja iz pred tem oblikovanega slovenskega naroda. Ta skupina je bila del monarhije z mnogimi drugimi skupinami, ki so se ravno tako v drugi polovici 19. stoletja začele konceptualizirati kot specifični narodi. Da bi kasneje naredili zadevo bolj teatralno, so pred 30 leti govorili (in to govorijo mnogi še danes), da smo šele z osamosvojitvijo končno izpolnili tisočletni sen. V to, kdo točno je oseba, ki je to sanjala, se tu ne bi spuščal, ključno za to pripoved namreč je, da se vsi narodi tako ali drugače ukvarjajo s preteklostjo, z iskanjem in ustvarjanjem starodavnih mitov, preko katerih utemeljujejo svoj obstoj in pomen, in s tem posledično pravico do obstoja in posedovanja določene zemlje. Zaradi tega so ustanovljene institucije, kot so knjižni jezik in narodna knjižnica, akademija, univerza, narodni muzej itd., ki narod legitimirajo kot realno obstoječo entiteto. V tem kontekstu je ministrstvo za kulturo tista institucija, ki s financiranjem določa, katera kultura lahko nastopa v imenu države.
Narod se torej lahko odcepi v imenu lastnega jezika in kulture, kot v primeru Slovenije, Hrvaške, Češke, itd., lahko se združi, kot v primeru Nemčije in Italije, lahko pa se formira znotraj obstoječih meja, ko se torej različne skupine združijo v eno. Tipičen, in za nacionalno državo prototipen primer za to je Francija. V Franciji je najprej nastala francoska nacija in šele nato francoski narod. To pa zato, ker so morali najprej preoblikovati politične institucije tako, da so šele ustvarili pogoje za oblikovanje naroda. Ključna oblika tega preoblikovanja je bila francoska revolucija. To je bil način, kako absolutistično razsvetljeno monarhijo preoblikovati v nacionalno državo vseh Francozov.
Vprašanje, s katerim se soočajo reformatorji, je kako obstoječi raison d’état (najbolj znano ovekovečen v izjavi Ludvika XIV.: »Država, to sem jaz«) spremeniti v občo voljo vseh ljudi. Jean Jacques Rousseau meni, da je potrebno občo voljo postaviti nasproti volji vseh ljudi. Ko postane ljudstvo suveren, potrebuje predstavnike, ki vladajo v njegovem imenu. Namesto absolutne monarhije pridemo do absolutne nacije, kar doseže svoj vrhunec v drugi svetovni vojni in kasneje v oblikovanju etnično čistih držav v srednji Evropi, na teritoriju stoletnega sobivanja različnih kultur in jezikov.
Moderna država torej nastane kot rezultat mirovne konference, s katero zaključijo verske vojne z definicijo meja in monopolno pravico do uporabe sile znotraj lastnega teritorija. To pripelje do oblikovanja večjih vojsk, zato pa potrebujejo vse več sredstev, ki jih pridobijo z boljšim izkoriščanjem lastnih virov in s koloniziranjem ostalega sveta. Sčasoma pridobiva nearistokratski stan na moči in zahteva svoj delež bogastva in politične moči v državi. Tako pride v Franciji do revolucije, ki jo izpeljejo v imenu naroda, ki jim služi kot legitimacija suverenosti, ki nadomesti kralja. Kraljevi absolut mora pasti, da ga lahko nadomesti republika Francozov. Zato na koncu Ludviku XVI. tudi dejansko odsečejo glavo.
Angleška državljanska vojna in strah pred absolutizmom
Če je bila posledica francoske revolucije obglavljenje kralja, so v Angliji obglavili kralja v državljanski vojni več kot stoletje pred začetkom ameriške revolucije. Na koncu evropske fridesetletne vojne so Angleži svoj notranji konflikt razrešili z odsekano kraljevo glavo. Zgodovina Anglije se namreč razlikuje od zgodovine kontinentalne Evrope. V Angliji verske vojne niso bile zadeva med različnimi kraljestvi, temveč državljanska vojna znotraj istega kraljestva.
Tridesetletna vojna sicer ni neposredno pljusknila čez Rokavski preliv, vseeno pa je na Otoku že potekala verska vojna. Henrik VIII. je leta 1534 pretrgal vezi z Vatikanom zato, da bi se lahko ločil od svoje žene. Ta, lahko bi rekli banalna zadeva, je imela za posledico ustanovitev Angleške Cerkve, s čemer si je angleški kralj vzel popolno neodvisnost od papeške kontrole. Dejanje, storjeno iz želje po ločitvi, je proizvedlo velikansko samozavest kraljestva in zavedanje samostojnosti in neodvisnosti. Anglija ni bila samostojna od Evrope samo fizično kot otok, ampak tudi ni bila več pod diktatom Rima. Tudi o veri je odločala sama. A to ni bilo vsem pogodu. Kar nekajkrat se je zgodilo, da so Henrikovi nasledniki želeli monarhijo zopet narediti katoliško, kar pa jim ni zares uspelo. V kraljestvu je namreč bila tudi številčna in ekstremna puritanska ločina, prav tako pa je tudi parlament imel veliko večjo moč kot sorodne institucije na kontinentu, saj bil sestavljen iz velikih zemljiških posestnikov, ki so tako imeli v svojih rokah odločitev o davčni politiki oziroma o tem, koliko bodo sami sebe obdavčili v imenu države. Vsi ti elementi so pripeljali do konflikta, ki je rezultiral v odsekani glavi Karla I. Karel, ki je bil poročen s katoliško Francozinjo Henrieto Marijo, je želel napasti uporne puritanske Škote, a je za to potreboval več sredstev, ki bi jih lahko pridobil zgolj tako, da bi sklical parlament (kar se ni zgodilo že vrsto let) in od poslancev zahteval, naj zvišajo davke na svoje imetje. Torej da se bolj samoobdavčijo. Parlament tega ni sprejel in prišlo je do državljanske vojne, ki se je končala z ubojem kralja in ustanovitvijo republike. Skratka, medtem ko so se po Evropi kraljestva borila za prevlado nad različnimi teritoriji, se je v Angliji dogajala borba med kraljem in parlamentom, torej med dvema političnima institucijama iste države za nadvlado nad istim teritorijem. Monarhija se je sicer kasneje zopet vzpostavila, a parlament je ohranil svojo moč. Noben kralj ni mogel več vladati brez parlamentarne privolitve. Ta princip so sicer legalno vzpostavili štiri desetletja kasneje, leta 1688, v dogodku, znanem kot »slavna revolucija«. Takrat so s prestola vrgli Jakoba II., ki je vladal kot katoliški kralj (dejansko je konvertiral iz anglikanizma v katolištvo), da je lahko ponovno vzpostavil princip kraljevih božjih pravic in s tem absolutistične težnje. Katolicizem je bil takrat v Angliji neposredno asociiran z absolutizmom, katerega najboljši primer je bil Ludvik XIV. Parlament je smatral Jakobovo vladanje kot uzurpacijo oblasti in je zato povabil naslednjo legitimno vodjo, njegovo hčerko Marijo in njenega moža Viljema III., nizozemskega princa, da zasedeta angleški prestol. Parlament je torej dejansko povabil tujega vladarja, da zasede državo, a pod pogojem, da podpiše Listino pravic, še danes temeljni dokument, s katerim so tudi legalno omejili arbitrarno kraljevo oblast in s tem potrdili primat parlamentarne oblasti.
Omejitev kraljeve samovolje je vzpostavila Anglijo kot najbolj svobodno državo. Svoboda je v tem primeru pomenila svobodo razpolagati s svojo lastnino, brez možnosti, da bi lahko vanjo samovoljno posegel kralj. Na svobodo tistega časa (v veliki meri pa tudi današnjega) moramo vedno gledati kot nekaj, kar je vezano na lastnino. Lastnina in svoboda sta namreč takrat veljala za sinonima, takšna svoboda pa je hkrati prinašala konstanten strah pred izgubo taiste svobode. Čeprav so z Listino pravic leta 1688 dejansko zacementirali parlamentarno oblast, še vedno ni izginil strah, da bi lahko nekoč zopet prišlo do katoliške prevlade in s tem absolutizma, ki so ga lahko opazovali na drugi strani Rokavskega preliva. Pravica do prostega razpolaganja s privatno lastnino je bila tako izjemna, da je bil strah pred izgubo toliko močnejši. In ravno ta strah je bil še kako prisoten tudi na drugi strani Atlantika.
Ameriška vzpostavitev ljudstva svobodnih posestnikov
V času porajanja absolutizma širom Evrope se je torej po Angliji širil strah pred možnostjo vzpostavitve absolutistične vladavine na Otoku. Širil se je strah pred zaroto, ki bi ravnotežje podrla v korist kralja, da bi ta lahko samovoljno zavladal nad deželo. Ti strahovi so se širili s pamfleti in časopisi. In ravno pisci pamfletov so bili tisti, ki so še posebej razburkali domišljijo kolonistov. Ta strah pred absolutistično zaroto proti angleški svobodi se je ameriškim kolonistom neposredno pokazal v obliki zvišanja davkov in kontroli distribucije čaja. Prva je rezultirala v sloganu »Ni obdavčenja brez zastopništva«, druga pa v bostonski čajanki. Prav tako je Anglija iz kolonij uvažala surovine in nato končne izdelke izvozila nazaj v kolonije – z dvojno obdavčitvijo.
V strahu pred nastankom absolutizma v Angliji je bilo samovoljno določanje višine davkov matice interpretirano kot kratenje pravic, ki lahko pripelje do najhujšega scenarija, po katerem bi kolonisti izgubili vse že zagotovljene pravice in bi postali drugo- ali tretjerazredni državljani monarhije, ki bi že prvorazrednim bistveno skrčila pridobitve njihovih svoboščin in s tem lastnine kot garanta svobode in temelja za posameznika. Ameriška revolucija je bila torej borba proti novemu razsvetljenskem absolutu, ki bo deloval proti svobodi posameznika. Ta svoboda posameznika pa je v prvi vrsti vključevala ekonomsko svobodo razpolaganja s svojo lastnino.
Univerzalen pojem svobode, ki je temelj Deklaracije neodvisnosti, je ključno vezan ravno na lastnino. (Zato tudi suženjstvo ni bilo predmet razprave, saj je šlo ravno za lastnino posameznika.) Gre za vzpostavitev družbe svobodnih posestnikov, ki so politično organizirani v skupščine brez neke osrednje točke, ki bi določala, kaj naj ti posestniki počnejo. Ravno odsotnost te točke je bila temeljna revolucionarna gesta. Ne glede na univerzalistično vzpostavitev Deklaracije neodvisnosti, ZDA nimajo povezovalnega ideološkega elementa obče volje, ker so v samem bistvu utemeljene kot nasprotje ideje obče volje oziroma točneje njene predhodnice: monarhične ureditve. Medtem ko je francoska revolucija postavila občo voljo naroda nasproti (samo)volji kralja, je ameriška revolucija odcepitev od kakršnekoli obče volje. Francoska revolucija je preoblikovanje monarhije v nacionalno državo, ameriška pa je odcepitev od monarhije v imenu univerzalnosti in torej odcepitev od kakršnekoli ideje specifične nacije.
Američani nimajo mitov o preteklosti, temveč o prihodnosti. Najbolj tipičen primer tega je ideja ameriškega sna. S tem, ko se angleški kolonisti odcepijo od Anglije, se odcepijo tudi od angleške kulture, hkrati pa ne oblikujejo svoje kulture, ker kultura že predstavlja neko partikularno določenost. Kolonialne osamosvojitve ne legitimirajo na neki skupni kulturi, temveč na političnih institucijah, ki omogočajo svobodno ekonomsko delovanje in zaščito privatne lastnine. Namesto oblikovanja skupne preteklosti oblikujejo skupno prihodnost, kar pomeni, da se v družbo lahko priključijo tudi druge etnije. Na začetku sicer ni bilo ravno tako. Z odcepitvijo od Anglije so Američani še vedno bili Angleži, vendar tisti bolj svobodni in neodvisni. Poudarjali so svoje plemenske izvire in s tem namesto specifične etnije poudarili svojo belo raso kot temeljni razločevalni element. Koncept bele rase je nastal kot način, kako so se lahko kolonisti odcepili od angleškega naroda, hkrati pa obdržali krvno navezo s svojimi anglosaksonskimi koreninami. Hkrati pa je bil to način nadvlade ene skupine nad drugo. Določitve rase so se sčasoma spreminjale tako, da so lahko vanjo postopoma vključevali tudi ostale svetlopolte evropske prebivalce. Tako so lahko postali Američani poleg Angležev najprej še ostali protestanti in Germani, šele nato pa postopoma tudi drugi belci: na katolike so večinoma gledali kot na potencialne saboterje ameriškega sistema svobode, južni Evropejci pa sploh niso bili smatrani za bele. Še več: celo Irci so si morali priboriti svoje mesto med belci. A z izjemnim povečanjem števila migrantov za potrebe hitro razvijajoče se industrije na začetku 20. stoletja so morali vse te množice nekako vključiti v družbo. To so storili z oblikovanjem potrošništva in kulturne industrije (torej popkulture), preko katere so začeli prodajati idejo Amerike. Kultura je tu postala industrija, natančneje zabavna industrija. Ne nekaj, kar je v neposredni domeni države, temveč nekaj, kar postane produkt, nekdo pa postane Američan tako, da ga troši. Sama ideologija je nekaj, kar se lahko kupi. Na takšen način so lahko tudi navadni delavci (torej tisti s skoraj nič lastnine) postali Američani, predstavniki najnaprednejše nacije, vedno usmerjene v svetlo prihodnost.
Obča volja vs. država kot ideologija
Francoska revolucija želi raison d’état, ki postane izenačen z Ludvikom XIV., preoblikovati v volonté general, v občo voljo, ki se izreka v imenu ljudstva. V Franciji gre torej za zamenjavo vladajoče garniture, ki monarhično-aristokratske temelje države zamenja za abstraktno pozicijo naroda, s čimer se buržoazni sloj predstavi kot vladavina celega francoskega naroda. A višja volja, neodvisna od posameznikov, ostane. Rousseaujev koncept obče voljeje metafizični princip razuma, kot absolutna Resnica, kjer je vsakršna opozicija že opozicija do same resnice in torej zmota. Obča volja je večja od volje vseh, saj lahko deluje tudi proti posamezniku kot lastniku; ta je namreč lahko v imenu občega tudi razlaščen.
Obča volja se torej v državah, ki temeljijo na francoski revoluciji, oblikuje kot določena ideologija družbe, ki jo oblikuje vladajoča strankarska koalicija. Zmagovita ideologija torej določa način, kako naj družba deluje oziroma smer, v katero naj družba gre. Obča volja je politična odločitev o tem, kakšni naj bosta družba in država. Politične stranke so (bile) nosilke različnih ideologij, ki se borijo za oblast in s tem posledično za oblikovanje obče volje. Ravno zato je eden izmed izrazov obče volje tudi visoka kultura. Obča volja v obliki ministrstva za kulturo namreč določa, kaj je dovolj pomembno in vredno, da postane del kulture naroda.
A to ne velja za ZDA. Namesto da bi tam imeli različne ideologije, so se same ZDA oblikovale kot ideologija. Ali kot zapiše Richard Hofstadter:
»Kljub vsemu je bila v zgodnjih letih naša usoda kot naroda, da nimamo ideologije, ampak da smo ideologija. Ko so evropski spori na ameriški zemlji v 18. in 19. stoletju zamrli in izgubili svoj pomen, si novega naroda niso zamislili za izmenjavo ideologij, ki so zrastle iz teh sporov, temveč, da bi jim nudili alternativo, da bi jim pokazali, da sta dar kompromisa in preprostega poslovanja, izbira trdega dela in common sensa, boljša in bolj praktična kot predanost širokim in razdiralnim abstrakcijam.«
Richard Hofstadter: Anti-Intellectualism in American Life. 1963
.
To, da je Amerika ideologija, pomeni ravno, da v njej ni prostora za soočanje različnih ideologij, zaradi česar se postavljajo dvomi sploh o primernosti uporabe pojma ideologija. Tu ni neke obče volje, ki bi usmerjala narod, saj je zgolj ena pot, usmerjena v točno določeno – boljšo – prihodnost. Dežela priložnosti (Land of Opportunity)navsezadnje pomeni, da je ta priložnost točno določena priložnost; v 20. stoletju oblikovan ameriški sen je vedno le en sam in tudi ameriški način življenja (American way of life)je vedno le ena pot: zaščita privatne lastnine, privatna pobuda in trdo delo; vse to je združeno v zasebnem podjetništvu. Delo je tisto, s čimer so usmerjeni v prihodnost v pomenu ustvarjanja oziroma izdelovanja novega.
V Evropi je bilo potrebno prehod v nacionalno ekonomijo ideološko in konceptualno utemeljiti, v ZDA pa je že sam politični sistem razlaga tega prehoda. Razlaga ekonomije gre prek samega akta ustanovitve zveze, ki ustvarja okvir za ekonomijo. Ustava ZDA je dejansko tehnična, ne pa ideološka. Zato sploh ni primerljiva z evropskimi ustavami, saj dejansko ni program oblikovanja neke državne skupnosti, temveč le shema delovanja institucij oziroma zamejitev sistema checks and balances, ki so ji šele naknadno dodani amandmaji o negativnih svoboščinah ljudstva. Prav tako se pojem državljan zelo redko pojavi, v nasprotju z evropskimi ustavami, ki so zgrajena prav okoli državljana. Velikokrat se pojavi pojem »person« ali »people«, a še v celotni Listini pravic (Bill of Rights), v prvih desetih ustavnih amandmajih, ni niti enkrat omenjen državljan. Ustava ZDA v bistvu le vzpostavlja odnose vladanih do vladajočih in razmerja med vejami oblasti. Ne postavlja nobenih nadaljnjih določil, kako naj bo zvezi vladano. Mnoge evropske ustave se začnejo s členom o socialni državi. Tudi drugi člen slovenske ustave se glasi: »Slovenija je pravna in socialna država.« S tem je že podana neka – ideološka – usmeritev države, tako da bi lahko že samo neuveljavljanje socialne države interpretirali kot neustavno. Še bolj neposreden je prvi člen italijanske ustave: »Italija je demokratična republika, utemeljena na delu«. Že iz ustave torej aludira na določene pravice, ki morajo biti zagotovljene delavcem oziroma vsem državljanom nasploh. Takšnih členov pa ni ne v ustavi ZDA ne v njenih v amandmajih. In čeprav je ameriški sen utemeljen na delu, to še ne pomeni, da ustava ZDA zagotavlja kakršnokoli zaščito za delo. Ta nedoločenost je mogoča ravno zaradi samorazvidnosti takšne postavitve.
Opomba:
[1] V naših krajih je za takšne reforme najbolj skrbela Marija Terezija. Naj omenim samo dve, ki na prvi pogled niso povezane v učinkovitostjo vojske: oštevilčenje hiš in vpeljava krompirja. Hiše so oštevilčili zato, da so lahko vodili statistiko otrok v posameznih gospodinjstvih in računali koliko mladih fantov bodo lahko vpoklicali v vojsko. Krompir pa so uvedli na Kranjsko zato, da bi izboljšali telesno pripravljenost teh fantov, saj so iz te dežele v vojsko prihajali bolj ali manj podhranjeni mladci. Marija Terezija pa se je našla skrivnost za izboljšanje telesnega stanja v uvedbi krompirja na polja in s tem v prehrano. Tudi takšni novosti sta bili torej neposredno povezani z izboljšavo vojske.