Nastanek rasizma v ZDA kot oblika kontrole revnih belcev

Ne glede na to, kaj se poskuša spreminjati na ravni jezika s prepovedmi določenih besed, se lahko vsak, ki vstopi v ZDA, dejstva rasne segregacije zave takoj. Že takoj po pristanku nas na letališču pričakajo varnostniki, ki so črnci, prav tako črnci delajo za pulti ter čistijo tla in stranišča. Po drugi strani pa je večina kuharjev in domačih pomočnic iz latinske Amerike.  Večina poklicev je namreč razdeljena glede na barvo kože, pri čemer so bolje plačani v domeni belcev, ostalim, ki padejo v oznako »non-white« (ne-beli), pa ostanejo drobtine (ob tem je potrebno opozoriti še na posebno oznako »white Hispanic«, torej beli migranti iz Latinske Amerike, ki imajo tudi nižji status od ostalih belcev). Glede na barvo kože so razdeljena tudi naselja, pri čemer imajo cene nepremičnin v soseskah ne-belih prebivalcev nižjo tržno vrednost. To prinaša posledice za kvaliteto življenja, saj se na primer šole financirajo tudi iz davka na nepremičnine v okolišu in ne dosegajo kakovosti šol v premožnejših predelih. Leta 2013 sem preživel skoraj leto dni v New Yorku, točneje v brooklynski četrti Bushwick, v katero so se takrat vzdolž proge L podzemne železnice vseljevali  belci, večinoma bi se jih dalo uvrstiti pod pod oznako »hipsterji«; pred tem so že zasedli sosednji in Manhattnu bližji Williamsburg. Soseska vrstnih hišic je bila takrat še večinoma karibska, v bližini pa so bile velike pretežno črnske soseske socialnih stanovanj, t. i. projects houses. Bival sem v bližini železniške proge J, v predelu, ki še ni bil toliko zaseden z belci, kar pomeni, da cene še niso poskočile do lune. Tu se je podzemna železnica spremenila v nadzemno, kar je pomenilo, da sem 24 ur na dan poslušal ropotanje vlakov na jekleni konstrukciji. Prav tako sem moral vso noč poslušati  sirene na policijskih avtomobilih, ki so drveli  gor in dol po ulicah. Na ulici si lahko srečal vse mogoče odtenke barve kože, na mnogih predelih ceste ni manjkalo smradu. Ko sem se ustalil v okolišu, sem se z vlakom odpeljal v samooklicani center sveta, na Manhattan. Doživel sem nov kulturni šok, saj sem prišel v okolje, kjer so bili vsi beli. Ulice so manj smrdele, ponoči je bilo manj policijskih avtomobilov in vozili so brez siren, Podzemna je bila zares pod zemljo. Skratka, veliko več ljudi, višje stolpnice, a manj uničujočega hrupa.

Podiplomski center City University of New York, kjer sem opravljal izmenjavo, se nahaja točno nasproti Empire State Buildinga na Peti aveniji. Še posebej se spominjam dne, ko sem šel na univerzo poslušat debatno srečanje: pri vstopu v stavbo me je pozdravil črni varnostnik, na eni strani je prigrizke in kavo prodajala črnka, na drugi strani je za pultom pri vstopu v knjižnico sedela črnka. Šel sem z dvigalom v sedmo nadstropje, kjer je tla čistil črnec, in odšel proti skupnim prostorom oddelka za sociologijo, odprl vrata in prišel v prostor poln belcev, le nekaj prsotnih je bilo Azijcev in natanko en udeleženec je bil črn. Tema debate: rasizem. Situacija je bila neverjetna, toda vsem zbranim tako samoumevna, da nisem mogel iz sebe spraviti vprašanja: »Kako govorite o preseganju rasizma, ko pa sami delujete v popolnoma rasno razdeljenem okolju?« Tega ni kot težavo izpostavil nihče od udeležencev. Ko sem po desetih mesecih bivanja prišel v Toronto in sedel na vlak podzemne, je na naslednji postaji vstopil na vlak čistilec, ki je bil bel, sem to spet doživel kot kulturni šok. Kako je lahko bel, saj čistilci so pa vendarle črni?

Zastavlja se seveda naslednje vprašanje: Kako je mogoče, da so ravno tiste kolonije, ki so se prve odcepile od Anglije v imenu svobode in enakosti, ki so vzpostavile kot svoj osrednji moto ravno idejo o deželi, kjer lahko vsak uspe, če se samo dovolj potrudi, tudi tiste kolonije, ki so hkrati uvedle rasno sužnjelastniško družbo, ki je tudi po aboliciji legalno ohranjala segregacijo še celih sto let, v takšni ali drugačni obliki pa še vse do danes?

Odgovor je morda malce presenetljiv, a kot poudarja Theodor W. Allen v svojem epohalnem delu The Invention of the White Race, je bila uvedba rasne ideologije in z njo dedne črnske sužnosti v prvi vrsti vzpostavljena kot način nadzora nad revnimi belci, da se ne bi s sebi enakimi upirali proti bogatim. Da torej ne bi delovali v svojem razrednem interesu, ampak da bi se počutili vzvišene nad svojimi tovariši drugih barv kože in da bi tako delovali v interesu bogate elite in proti lastnim interesom. Načrt je uspel. Rasa je prevladala nad razredom, kakor je kasneje v Evropi nad razredom prevladala ideja naroda (v posledicah tega živimo še danes, ko se mnogi bojijo, da jim bodo migranti ukradli službe, narodno samobitnost, kulturo in ženske, hkrati pa taisti, ki jih v to hujskajo, mirno ropajo narodovo premoženje in prihodnost). Tako so revni belci dobili več pravic, hkrati pa manj dejanskih možnosti za družbeno uveljavljanje.

Prvi sužnji – Irci

Suženjstvo ni bilo posledica rasizma. Ravno obratno: rasizem je bil posledica suženjstva. Ta razlika je lahko na prvi pogled majhna in intelektualistično pikolovska, vendar je odločilna. To namreč pomeni, da rasizem ni nekaj ljudem inherentnega, ampak da je šlo za zavestno odločitev elit, da  eni skupini ljudi podelijo določene pravice, drugi skupini pa jih odvzamejo in s tem med obema skupinama sprožijo konflikt. (Raz)deli in vladaj!

Vzpostavitev belcev kot izbrane skupine, ki so ji nasproti postavljeni vsi ostali – oziroma vse ostalo – kot ne-belci, je bil dolgotrajen proces, ki prvotno sploh ni bil omejen le na barvo kože, temveč na plemenski izvor in na protestantsko religijo. To je bil tudi način, kako so se lahko ameriški kolonisti hkrati ločili od matične dežele in hkrati ohranjali stik z njo. Niso bili več Angleži, temveč potomci plemen Anglov in Sasov. Od tod tudi kratica WASP – White Anglo-Saxon Protestants. Kratica se je nanašala na premožne angleške družine, ki so že zgodaj vzpostavile prevlado v ZDA. Ta skupina pa se prvotno ne postavi nasproti črncem, temveč Ircem. V 17. stoletju pridobijo Angleži popoln nadzor nad Irsko, s čimer si tudi popolnoma podredijo lokalno prebivalstvo. Podreditev je bila utemljena  na drugačnih izvorih obeh ljudstev, saj so bili Irci potomci Keltov in katoliki in tako religiozno kot plemensko različni od Angležev. Ti na otoku vzpostavijo popolno protestantsko prevlado, pobijejo na tisoče Ircev, tako vojakov kot civilistov, ena izmed glavnih tarč pa so tudi katoliški duhovniki. Temeljna točka angleške prevlade pa bila je konfiskacija zemlje, tako da ostanejo domačini brez lastne zemlje in so obsojeni na najbolj nemogočo revščino. Tako na primer v času največje lakote sredi 19. stoletja na Irskem še vedno proizvajajo hrano, vendar jo Angleži iz svojih posesti izvažajo v Anglijo.

Angleži so torej prej kot v Ameriki izvedli genocid  na Irskem, saj so kar prepolovili takratno irsko prebivalstvo: poleg tisočev pobitih v bojih so jih še dodatnih 300.000 poslali v Ameriko: ravno Irci so namreč postali prvi sužnji angleških kolonij. Zasužnjene Irce so sicer večinoma odpeljali na plantaže karibskih kolonij, veliko manj pa v kolonije bodoče ZDA. A ravno način angleške protestantske prevlade nad katoliki na Irskem je bil izvožen v Ameriko kot model belske prevlade nad črnci, ključno vlogo pri tem pa je igralo ravno dejstvo belega suženjstva.

Pogodbeno delo belcev pogostejše od črnega suženjstva

Angleška kolonizacija Amerik se od kolonizacij drugih držav loči po tem, da so kolonisti dobili svojo zemljo kot zasebno lastnino. V drugih kolonijah je bila zemlja namreč last kralja, pri Angležih pa je kralj zgolj dal patent, s katerim se je oblikovala delniška družba kot korporacija, ki je kolonizirala ozemlje v imenu svojih delničarjev. Privatna iniciativa in samoupravljanje v angleških kolonijah sta v praksi tudi pomenili, da so z delavci upravljali zasebni  posamezniki, ne pa neposredno kraljevi uradniki. Če imamo na eni strani lastnike zemlje, imamo na drugi takšne ali drugačne prisilne delavce brez kakršnihkoli pravic. Tu pridemo do druge specifike angleške kolonizacije: na začetku so večino prisilnih delavcev sestavljali ravno prebivalci iz Anglije in Irske. Anglija je bila edina kolonialna sila, ki je doma ustvarjala presežne ljudi, primerne za izvoz. Leta 1619 pride v Virginio, prvo kolonijo na ozemlju današnjih ZDA (ustanovljeno leta 1607), prva ladja s sužnji iz podsaharske Afrike, a čezatlantska suženjska trgovina na začetku še ni tako obsežna kot to postane v naslednjem stoletju, saj je bilo ceneje najti potencialne (prisilne) delavce kar na domačih tleh. Mnogi so čez Atlantik prišli kot pogodbeni služabniki (indentured servants), ki so si pot plačali s pogodbo za nekajletno delo po prihodu na nov kontinent. V kolonije kot poceni in potrošna delovna prihajajo revni sloji, ki v času velike gospodarske preobrazbe družbe nimajo več ničesar izgubiti. 17. stoletje je bilo namreč čas, ko so se na angleškem podeželju začeli razvijati kapitalistični odnosi. To je pomenilo oblikovanje trga med kmeti in lastniki zemlje, s tem pa se je spremenil tudi pogled na delo in lastništvo. Delo je postalo temeljna kategorija napredka, od kmetov/delavcev se je zahtevala vse večja produktivnosti, dejansko pa je bila kategorija napredka uperjena proti delavcem in kmetom: pojavila se je ideja, da je lastnik zemlje producent, ki mora produkcijo svoje lastnine povečevati. S tem je postala privatna lastnina temelj celotnega sistema, kmet pa sredstvo za povečevanje njene vrednosti.

Takšna privatna lastnina je bila izjemen izum tistega časa, saj je  bilo pred tem veliko lastnine skupne ali pa je bila dana v upravljanje le za določen čas.

Takrat se veleposestniki (mnogi od njih tudi člani parlamenta) odločijo skupno zemljo   zemljo, ki je bila stoletja na voljo za uporabo vsem, privatizirati. Tako so na primer kmetom enostavno prepovedali dostop do gozda. Poleg tega so mnoge kmete tudi izgnali z zemlje, ki so jo obdelovali, saj so izračunali, da se na njej namesto ljudi bolj izplača gojiti ovce, potrebne za hitro razvijajočo se tekstilno industrijo. Z uveljavljanjem privatne lastnine je parlament sprejemal tudi vse bolj striktno kazensko zakonodajo, kar je povečevalo število kriminaliziranih dejanj. Že za kraje majhne vrednosti so bile predvidene drakonske kazni, kriminalizirano je bilo tudi klateštvo, položaj, v katerem posameznik ni imel nobenega gospodarja. Vsi kriminalci in klateži, vse množice otrok brez staršev in vsi presežni ljudje so postali lahek plen za trgovce in ladjarje, ki so zaslutili dobiček v prevozu potencialnih delavcev čez Atlantik. Ameriške kolonije so postale prostor, kamor lahko z dobičkom izvozijo tiste ljudi, ki so jim odrekli svoj prostor pod soncem v deželi, kjer so se rodili. Svet porajajočega se kapitalizma že v svojem začetku ni bil ustvarjen tako, da bi lahko  vključil celotno prebivalstvo.

Mnogi so sicer odšli prostovoljno, mnoge so na ladjo privabili z ukanami in sladkimi obljubami, mnoge pa so enostavno ugrabili in jih prodali kot sužnje; še posebej otroke so na ladje spravili kar s sladkarijami. Celoten proces so nekateri označili kot eno izmed prvih organiziranih in trajnih oglaševalskih kampanj. Večina se namreč niti ni zavedala, kam gredo in kaj jih tam čaka. Po prihodu na ameriško obalo so jih – tako kot kasneje sužnje – javno prodali, s tem pa so se svojemu kupcu zavezali, da mu bodo služili tri do sedem let, nakar bodo lahko postali svobodni ljudje. Po nekaterih izračunih je bil to seveda izjemen nateg, saj so ceno prevoza, ki se je gibala okoli šestih funtov, v povprečju odplačali sedemkrat že v prvem letu.

Leta 1700 naj bi imela tak status v angleških kolonijah že polovica ljudi. Od te polovice jih je približno desetina bila zapornikov, ki so jih Angleži zaradi prenatrpanosti zaporov in kot nadomestilo za smrtno kazen izvažali v kolonije (Avstralija postane kazenska kolonija šele po odcepitvi ZDA). Slednji so svojemu novemu gospodarju morali ponavadi služiti 14 let. Ti služabniki so prihajali tudi iz nemških dežel, tako da Benjamin Franklin še leta 1759 piše, da večino dela v kolonijah »opravijo pogodbeni služabniki, ki so jih pripeljali z Velike Britanije, Irske in Nemčije, saj zaradi visoke cene ne more biti opravljeno na noben drug način«. Besedna zveza »zaradi visoke cene« pomeni, da kolonije enostavno ne bi funkcionirale, če ne bi bilo na voljo dovolj zastonj oziroma poceni delovne sile. Tak način dela je bil še posebej razširjen ravno v Pennsylvaniji in južnih plantažnih kolonijah, kjer so s služabniki pogosto ravnali še slabše kot s sužnji. Kupili so jih namreč za omejeno število let in so jih želeli v tem času kar najbolj izkoristiti, medtem ko so bili sužnji trajna last gospodarjev in zatorej življenska naložba. Služabniki so bili torej bolj razpoložljivo oziroma potrošno blago kot sužnji. A tudi po oddelanih letih jih je le peščica uspela doseči tisto, kar bodo kasneje imenovali »ameriški sen«. Le 10 % jih je po oddelanih letih dejansko postalo lastnikov zemlje, druga desetina pa obrtnikov ali nadzornikov. Vseh ostalih 80 % jih je ali umrlo med samim služenjem ali se vrnilo v Anglijo ali pa so postali reveži. Po nekaterih izračunih naj bi jih umrlo kar 40 %. Zato tudi ni čudno, da je bil najpogostejši prekršek služabnikov – čeprav visoko kaznovan – pobeg. Nič neobičajnega ni bilo, da so evropski služabniki in afriški sužnji pobegnili skupaj in se pridružili bližnjim Indijanskim naselbinam. Zaradi tega so ljudje v kolonijah morali imeti posebne osebne izkaznice, s katerimi so potrjevali svoj svobodni status. Kolonije so imele med seboj podpisane dogovore o vračanju prebeglih služabnikov k svojim gospodarjem. Prav tako so dogovore o vračanju imele tudi z okoliškimi indijanskimi naselbinami, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da Indijancev niso uspeli uspešno izkoristiti za sužnje: enostavno predobro so poznali teritorij in so lahko bolj uspešno bežali. Še pred črnim suženjstvom je bilo torej kolonialno obdobje zaznamovano predvsem s severnoevropskimi služabniki, ki so bili večinoma najmanj vredni ljudje novonastajajočih zgodb o uspehu drugih. Poleg tega obstaja še bolj pomenljiv podatek, da je imela v lasti zemljo manj kot polovica odraslih moških, od teh pa jih je zgolj četrtina uporabljala prisilno delo. Sužnjelastniki so bili torej v manjšini, revni belski sužnji pa zagotovo niso imeli nikakršne motivacije, da bi se želeli kakorkoli identificirati z bogato belo elito. Pripadali so popolnoma drugačnemu socialnemu razredu, ne glede na barvo kože.

Baconov upor – črni in beli sužnji proti beli eliti

V tako težaških pogojih dela, kjer je umrljivost dosegala skorajda polovico vseh in kjer hierarhija ni bila nekaj od Boga danega, temveč le gola pogodba, je izbruhnilo veliko uporov. Mnogi so bili upori sužnjev proti svojim gospodarjem in mnogi so bili tudi upori služabnikov; prav tako pa so bili mnogi tudi skupni upori sužnjev in služabnikov, ki so se na grozo vladajočih združili v uporu proti skupnemu zatiralcu. Zaradi številčnosti služabnikov v kolonijah je bila za elito že sama misel skupnega organiziranega upora enostavno nesprejemljiva. Pravzaprav je bilo le vprašanje časa, kdaj bo do tega tudi zares prišlo. Najbolj množično se je to zgodilo v Baconovem uporu leta 1676. Nathaniel Bacon je bil eden izmed manjših posestnikov z mejnega področja na zahodu Virginie, ki je želel boljšo zaščito pred napadi Indijancev in hkrati dovoljenje za širšenje na indijanska ozemlja. Ker so si bolje zaščiteno zemljo okoli prestolnice že razdelili plemiči, so bili ostali, med njimi tudi mnogi bivši pogodbeni služabniki, primorani oditi globje v notranjost kolonije. To pa je hkrati pomenilo, da so bili na udaru tam živečih Indijancev, ki so se borili proti zasedbi zemlje. Zemlje, iz katere so jih želeli ti novi kolonisti pregnati še bolj v notranjost proti zahodu. Baconov upor je bil uperjen tako proti aristokratom kot proti indijancem. Pomenil je upor malega mejnega zemljiškega lastnika proti nevarnostim in omejitvam, ki ga pred njega postavljajo zunanji dejavniki. V kratkem času Baconova popularnost tako zrase, da se uporu pridružijo tudi tisti brez nikakršne lastnine. V vsesplošnem uporu celo do tal požgejo glavno mesto kolonije Jamestown. A še posebej ključno za nadaljnji razvoj dogodkov je dejstvo, da so v sklepnem delu nastopili skupaj zatirani črnci in belci. Ena izmed takšnih mešanih skupin je bila celo zadnja v boju in se je predala še dolgo po tem, ko so Angleži poslali vojsko, da zatre upor. Barva kože takrat ni bila ključna, bistveni so bili materialni pogoji za preživetje. In zato je bil tudi najpomembnejši nauk, ki so ga vladajoči lahko potegnili iz upora, ravno možnost tistega, kar bodo kasneje imenovali »razredni boj«. V zagrizenosti in skupnem delovanju najbolj izkoriščanih so videli možnost velikega skupnega upora vseh slug, služabnikov in sužnjev; videli so možnost upora, ki bi lahko zaradi številčnosti postal neobvladljiv.

Nekaj je bilo potrebno storiti, da bi onemogočili takšen skupen upor in hkrati ohranjali poceni delovno silo. Prišli so do zamisli, da bi resentiment do tuje rase lahko bil močnejši kot resentiment do višjega razreda. Potencialni »razredni upor« so morali onemogočiti z razlikovanjem znotraj razreda tako, da ta ne bi bil nikoli več tako enoten. Eni skupini so zato priznali določene privilegije, drugi pa odvzeli popolnoma vse. Šele po Baconovem uporu namreč institucionalizirajo črnsko suženjstvo in vzpostavijo črnca kot dedno lastnino, posledično pa zmanjšajo uvoz belih služabnikov iz Evrope; naložbo v črnce razumejo kot boljšo ravno zato, ker gre za doživljenjsko naložbo. Prvi suženjski zakoni in tudi suženjstvo kot institucija nastanejo šele po Baconovem uporu, s tem pa se ustoliči tudi rasizem. V prvih desetletjih kolonij so namreč tudi mnogi črnci po določenih oddelanih letih postali svobodni. Prav tako so lahko ponekod postali svobodni s tem, da so se krstili. Vendar so skupni upori črncev in belcev vladajoče utrdili v prepričanju, da se je potrebno zadeve lotiti sistematično, zakonsko pa tudi znanstveno. Rasna segregacija in dedno črnsko suženjstvo sta bili v prvi vrsti usmerjeni proti revnim belcem (white trash), ki jim omogočijo svobodni status,  kar pa je tako ali tako bila rojstna pravica vsakega kmeta v rodni Angliji. Razredno solidarnost razdrejo tako, da revne belce prepričajo, da so črnci veliko slabši od njihove barve kože, hkrati pa jim ne dajo nobenih posebnih pravic, razen obljub o možnosti uspeha. Plan, več kot uspešen. Ideja ameriškega uspeha (American dream) je pravzaprav posledica vpeljave rasizma kot ideje, da bodo imeli revni belci iluzijo, da bogastvo čaka za ovinkom in da si je vsakdo konec koncev zgolj sam kriv, če ga še ni dosegel.

S takšnimi prijemi so dosegli, da so zelo hitro kar sami belci zahtevali prepoved, da bi se črnci lahko izučili kakšnega kvalificiranega poklica. Ta zločesti plan je bela elita razvila do skrajnih posledic s tem, da so bili ravno ti revni Evropejci tisti, ki so morali dnevno vzdrževati rasno razlikovanje. Mnoge so začeli zaposlovati  kot nadzornike nad sužnji in kot milice, ki so varovale posesti in iskale pobegle sužnje. Tako so se tudi Irci rešili svojega podrejenega položaja  s tem, da so sami začeli zatirati črnce in se tako predstavili kot vredni višjega položaja –  predvsem tako, da so postali policaji. Irski policaj je ena izmed  stereotipnih vlog, ki jo lahko znova in znova vidimo v ameriški popularni kulturi. Policija, ki je začela počasi nastajati od sredine 19. stoletja naprej, je zgolj bolj institucionalizirana oblika takšnega nadzorovanja, ki je bilo v končni fazi ravno nadzorovanje privatne lastnine bogate elite.

Črno suženjstvo postane zakonsko opredeljeno

Pred Baconovim uporom je Virginijski svet med drugim razmišljal o spremembi statusa belih služabnikov v sužnje, a so se kasneje odločili za drugačno pot. Kot rečeno, na začetku še ni bilo zakonov o rasnem suženjstvu, ti nastopijo postopoma. Tako leta 1691 uzakonijo zakon, ki prepoveduje osvoboditi črnske sužnje, 1705 pa sprejmejo virginijske Suženjske zakonike, ki med drugim prepovedujejo črncem zaposlovanje belcev in posedovanje orožja, legalizirajo svobodno trgovino s sužnji in vzpostavijo nova sužnjelastniška razmerja. Iz takšnega zakonika lahko sklepamo, da so na začetku 18. stoletja še obstajali črnci, ki so bili tudi svobodni in da je do vzpostavitve rasne hierarhije prihajalo korak za korakom.  Tako šele leta 1723 sprejmejo zakon, s katerim prepovedujejo »vsem svobodnim črncem, mulatom in Indijancem oziroma komurkoli že, možnosti glasovanja na volitvah« in šele takrat dejansko vzpostavijo dedno suženjstvo črncev in prepovejo zasužnjevanje Evropejcev. Črncem prepovejo delo v kolonialni javni upravi, pričevanje proti Evropejcem in nasploh samoobrambo.

Prepoved samoobrambe privede do posebne ameriške oblike bele moške nadvlade: neomejeno možnost posilstva, saj je bilo vsakemu belcu omogočeno, da lahko zlorabi črnko. To je v praksi pomenilo, da so beli sužnjelastniki, njihovi sinovi in prijatelji lahko na dnevni ravni posiljevali svoje črne sužnje. Sužnje, ki so se jih naučili obravnavati ne več kot ljudi, temveč kot nekakšno obliko (delavne) domače živali, ki potrebuje pomoč, da sploh preživi. Takšno dikcijo je mogoče videti tudi na dokumentarcih izpred pol stoletja, ki se jih najde na youtubu. Gospodar plantaž v južnih državah je tako imel svojo družino, do katere se je najverjetneje vedel karseda zategnjeno in spodobno, potem pa je odšel na področje svojega posestva, kjer je bivala njegova človeška ženska last, nad katero se je lahko izživljal, kolikor mu je bilo to po godu. Oblikovali so torej institucionalizirano obliko rednega posilstva, ki je imela tudi posebno gospodarsko plat. Otroci, ki so iz tega nastali, niso postali svobodni, ampak sužnji, kar je bilo v nasprotju z angleškim zakonom, po katerem so otroci vedno pripadli sloju, ki ga ima oče. Ravno zaradi takšnih primerov je Virginijski svet že leta 1662 sprejel zakon, po katerem otroci pripadajo sloju matere in ne očeta. Še preden so sploh vzpostavili dejansko rasno segregacijo, so torej določili, da so otroci gospodarja in sužnje tudi sami sužnji. S tem je posiljevanje lastnih suženj bilo tudi gospodarsko produktivno početje, saj je gospodar s tem ustvarjal več delovne sile na lastnem posestvu. Z zadovoljevanjem svojih seksualnih in oblastniških gonov je zastonj pridobival nove sužnje, svojo novo lastnino.

Tega dejstva se ne obeša na veliki zvon in zdi se nekoliko nenavadno, da se ga v feminističnih in črnskih bojih ne poudarja, čeprav je šlo za zelo razširjen pojav. Danes je uradno sprejeto dejstvo, da je tudi Thomas Jefferson, avtor Deklaracije o neodvisnosti, kjer piše visokoleteče besede o svobodi in enakosti in prizadevanju po sreči (vse fraze je sicer prepisal od Johna Locka, a o tem kdaj drugič), imel kar šest otrok z eno izmed svojih suženj, vsi pa so bili prav tako njegovi sužnji. To dejstvo je sicer javno sprejeto šele v zadnjih desetletjih, prej je bilo tako problematično, da se ga ni uvrščalo v uradno biografijo enega največjih Američanov. A ravno to  nam tolikokrat uide: suženjstvo in vzpostavitev bele nadvlade ni neki detajl, to je  izhodišče, na katerem so ZDA nastale. Zaradi suženjstva so južni plantažni sužnjelastniki imeli čas, da so se lahko posvetili političnem delovanju. Posebej pomenljiv je podatek, da je prvih 10 izmed 12 predsednikov ZDA bilo sužnjelastnikov. To pojasni, da pri oblikovanju ZDA suženjstvo in bela superiornost nista bila nekaj zunanjega, temveč samo bistvo te zveze, v kateri lahko – bojda – uspe vsak.

Ustava in tripetinski kompromis

V ustavi ZDA sicer beseda suženjstvo ni bila nikoli neposredno zapisana (izvirnega teksta ustave niso nikoli spremenili, ampak mu zgolj dodajajo amandmaje, ki lahko tudi  spreminjajo prejšnja določila), ampak je sistem prisoten na zelo nenavaden način – preko tripetinskega štetja.. Formulacija je posredovana z obravnavo volitev in obdavčitve. Zapisano je, da bo število poslancev in neposrednih davkov določeno tako, da »številu vseh svobodnih oseb, vključujoč tiste, ki so pogodbeno zavezani služenju za določeno število let, in izključujoč Indijance, ki so neobdavčeni, doda še število treh petin vseh drugih oseb«. Pogodbeni služabniki so šteti enako kot svobodni ljudje, Indijanci so popolnoma izključeni iz Ameriškega ljudstva, črni sužnji pa štejejo tri petine, saj pripadajo zvezi zgolj kot delovna sila. Nenavadno določilo je odraz kompromisa med manjšimi severnimi državami in številčnejšimi južnimi državami, ki so na svojih plantažah zaposlovale več sužnjev. Manjše države so želele enako zastopanje vsake države, večje in številčnejše pa so želele zastopanje urediti glede na število prebivalstva. A težavo so predstavljali ravno sužnji, ki niso imeli državljanskih pravic in torej niso mogli imeti svojih zastopnikov, ne glede na to pa so jih sužnjelastniki želeli šteti v osnovo za določanje števila poslancev. Na koncu so sprejeli kompromis, na podlagi katerega so oblikovali dva doma parlamenta: senat in predstavniški dom. Vsaka država, ne glede na velikost, bo imela dva senatorja, voljena prek elektorskega sveta, poslanec v predstavniškem domu pa bo zastopal 30.000 ljudi, pri čemer bodo sužnji šteli za tri petine svobodnih ljudi, pri čemer bo njihov glas oddal njihov gospodar. Ustava torej dejansko utrdi suženjstvo s tem, da ga celotna zveza kot takšnega prizna.

Na Karibih so črnci tudi predstavniki srednjega razreda

Treba je poudariti, da je takšna izključitev črncev v trajno suženjstvo značilnost ZDA, ne pa tudi drugih kolonij. Na Karibih je namreč obstajal tudi razred svobodnih črncev in celo sužnjelastnikov. Leta 1830 so na primer svobodni ne-belci imeli v lasti 70.000 od 310.000 prisilnih delavcev. Večina prvih Ircev je prišla ravno na Karibe. Ti so bili še posebej nastrojeni proti britanski avtoriteti in so se zato takoj postavili v skupni boj s črnci. A temeljni razlog, zakaj  na Karibih za razliko od celine ni prišlo do segregirane družbe, je enostavno ta, da je bilo črncev preveč in da belci niso imeli dovolj vojaške sile za zoperstavljanje. Prav tako je bilo gospodarstvo zelo odvisno od črnske kvalificirane sile. Namesto da bi zato vsem črncem zmanjšali pravice, so tu uvedli razliko znotraj črnske populacije. S tem so »free colored«, svobodni predstavniki vseh ne-belih barv, postali osrednji element srednjega razreda. Namesto rasne razlike kot temelja za razredno, so vzpostavili razredno razliko.

A vse to je zgolj začetek. Naslednjič nadaljujemo zgodbo, kako se je rasizem nadaljeval tudi po ukinitvi suženjstva, kako je prišlo do vzpostavitve zakonske segregacije na jugu in kakšno vlogo je pri tem imel sever, kako je prišlo do kriminalizacije (predvsem) moških črncev in do njihovega trpanja v zapore, kako so z New Dealom vzpostavljali rasni zoning in s tem segregacijo bivalnega prostora še v 20. stoletju, in seveda do vloge policije pa tudi nacionalne garde. Skratka, kako rasizem obstaja še danes. Do takrat lahko skupaj gledamo zgodovino, ki se riše pred našimi očmi, saj bodo protesti takšnega obsega in s takšno podporo javnosti in javnih osebnosti, nujno morali pripeljati do določenih sprememb v ameriški družbi.