Nedavni dogodki v arabskem svetu so nas napeljali na zanimiva razmišljanja o vlogi strank v trenutnem (evropskem) političnem prostoru. Vitalnost in energija teh revolucij, njihova ljudska podpora, napredne razprave ter neinstitucionalne poteze so presenetili vse; istočasno pa smo priča praktičnim posledicam novih socialnih medijev, kot sta Facebook in Twitter, ki odločilno vplivajo na organizacijo teh protestnih gibanj ter njihovo podporo.
Ti zunajstrankarski tipi družbenih gibanj niso novi per se. Spomnimo se samo portugalske demokratične tranzicije v sedemdesetih ali nekaj revolucij po letu 1989, če omenimo le nekatere. V primeru Portugalske, kot tudi v drugih, je proces sprejemanja ustave institucionaliziral mnogo individualnih in kolektivnih akterjev, ki so kasneje ali ustanovili politične stranke ali se jim pridružili. Ta trend, kasneje potrjen z ustavo, je političnim strankam namenil zgolj politično sodelovanje; rešitev, ki je sicer omogočila politično stabilnost, vendar hkrati potisnila na stran alternativne oblike aktivne politične udeležbe zunaj strankarskega spektra. Istočasno so novonastale strankarske elite zgrabile priložnosti, ki jih je ponujal »novi sistem«. V tem novem okvirju je postala glavna skrb večine večjih strank obramba nedavno osvojenega državnega aparata, zraven česar so upravljali še s širokimi klientelističnimi mrežami, katerih hrana so bili vmesni sloji strankarskega aparata. Ko se je strankarski sistem ustanovil in utrdil, se je pojavila nova administrativna elita, ki je spremenila stranke iz institucij, ki so predstavljale socialni interes, v institucije, ki so predstavljale lastni interes. To je bil splošen trend, ki se je nadaljeval v evropski politiki.
Na žalost je takšno strankarstvo sistema v zahodnih demokracijah pripeljalo do vse večje oddaljenosti državljanov od strankarskih aktivnosti in do nezmožnosti regeneracije političnih strank, ki danes ne samo da ne uspejo pridobiti novih članov in simpatizerjev, temveč tudi ne promovirati nikakršnih učinkovitih in zanimivih notranjih debat, prav tako pa ne spodbujajo notranjega participativnega demokratičnega modela. Nedavni dogodki v arabskem svetu, ki že preplavljajo Evropo (glej Islandijo), bi nam kot taki morali nuditi odlično priložnost, da ponovno premislimo trenutno stanje naših demokratičnih organizacij, še posebej z ozirom na vlogo in status quo (prevladujočih) političnih strank.
Dejstvo je tudi, da smo s pomočjo evropske civilne družbe, ki se organizira okoli novih socialnih gibanj zunaj strankarske sfere, začeli dobivati vpogled v ta problem. Jasno je, da so Evropejci z vsakim dnem politično in akademsko bolj izobraženi, imajo več izkušenj ter več želje po udeležbi v življenju njihovih polisov. Zaradi niza javnih politik (še posebej na področju izobraževanja) in zaradi možnosti potovanja in »pridobivanja perspektiv« znotraj evropskih meja, imamo danes možnost kulturnega razvoja z boljše opremljenimi informacijskimi in izobraževalnimi orodji kot naši očetje. Zato nas ne bi smelo presenetiti dejstvo, da Evropejci razvijajo kompleksnejši analitični okvir kot nekoč, ki – ko ga apliciramo na politiko – prinaša drugačno, zahtevnejšo držo do politikov in njihovega položaja v družbi. Tu opazimo zanimiv paradoks: ravno zaradi posega strank, ki so izvrševale vladne aktivnosti, so se ustvarili pogoji za dostop do teh novih priložnosti, kar je pripeljalo do vidne nadgradnje evropske družbe – vendar brez podobnih izboljšav znotraj političnih strank, ki so ohranile svoje arhaične strukture, svoj zastarel modus operandi in pokroviteljske navade.
Torej, čeprav družbena gibanja niso novi fenomen per se, je to, kar prikazujejo današnje pristne politične vstaje, praktični rezultat nove »poststrankarske politične kulture«, ki je visoko tehnološko in kulturno razvita in nosi pečat novih komunikacijskih ter organizacijskih orodji, ki so trenutno na voljo (npr. Facebook). Karakteristike teh novih političnih kultur so tako pomembne, kot je bila pomembna reformacija krščanskega sveta. Navadni državljani lahko danes, tako kot v 16. stoletju, sodelujejo in imajo neposreden stik s politiko, brez potrebe po vmesnih institucijah. Iz tega sledi, da ravno tako, kot se je zgodilo za časa reformacije, ko je izginila potreba po institucionalizirani cerkvi v odnosu med vernikom in Bogom, tudi danes sodobna komunikacijska orodja odpravljajo potrebo po institucionaliziranih strankah v odnosu med navadnimi državljani in politiko. Sodobni politični sistem bi moral spoštovati »novo poststrankarsko politično kulturo« kot tako, če želi še naprej premišljevati o potrebah državljanov.
Ne verjamem, da smo pripravljeni izraziti dvom o vlogi strank v sodobnih političnih sistemih, vendar menim, da je potrebno ponovno premisliti – iz naprednega stališča – o njihovi vladajoči vlogi v politični organizaciji naše družbe in jih cepiti z novo, pristno vitalnostjo ter demokratično energijo, še posebej zaradi tega, ker so bile ravno ekstremne in ksenofobne desne stranke tiste, ki se jim je uspelo okoristiti s trenutnim nezaupanjem v (evropske) politične sisteme in so organizirale močan protinapad proti Evropski Uniji.
Znotraj te vitalne diskusije bo zanimivo spremljati najnovejše dogodke, povezane z razvojem ustave v arabskem svetu, v času, ko se tam ustanavljajo novi demokratični sistemi. Vse to postaja vedno bolj pomembno, kajti živimo v zgodovinskem trenutku, ko arabski svet končno vstopa v demokratično 21. stoletje, medtem ko se Evropa vrača v 10. stoletje srednjega veka; vse to daje še večjo gravitas rešitvam, ki jih ponuja trenutna evropska progresivna (napredna) družba, in naši vlogi pri graditvi učinkovite ter čvrste politične alternative neonacionalizmu in postfašističnim politikam.
Takšna ohlapna premišljevanja vendarle niso brez odgovornosti. Se lahko česa naučimo od Arabcev, kot smo to storili v srednjem veku, ko so nam njihove lekcije pomagale »civilizirati« takrat še barbarsko Evropo, in pri tem pričakujemo kakršenkoli relevanten vpliv na delo politike na tej strani mediteranske luže? Kako lahko levo usmerjene napredne sile z neko stalnostjo vpletajo državljane v vsakodnevne politične aktivnosti ter jih ponovno pritegnejo k sodelovanju v situaciji, ko vlada splošen dvom ter nezaupanje v socialne in socialno-demokratske stranke in ko novi obrazci družbene organizacije izvzemajo posrednike v odnosu med državljanstvom in politiko? In kar je najpomembneje: trenutno se soočamo z močnimi in široko razširjenimi desničarskimi gibanji, ki se napajajo s strahom pred (gospodarsko) negotovostjo, z namenom, da se vzpostavi nazadnjaški diskurz. Kako lahko ponovno prikažemo, da je želeni cilj sodobnih družb ta, da se priskrbi svoboda in dostojanstvo našim državljanom in da so za dosego teh ciljev potrebne napredne politične sile?