Ne gledat!

Saj vem, da potrebuješ svoje drobne skrivnosti. Nisem te hotel nadzorovati ali zahtevati, da mi pokažeš mobilnik. Najbrž si na youtubu pregledovala risanke ali iskala videe, kjer tvoji vrstniki rišejo in barvajo fantazijske like, saj to zelo rada počneš. A me je vseeno zanimalo, kaj imaš na zaslonu. Kako naj te prepričam, da mi sama pokažeš?

V tvojih prvih otroških spominih najbrž držim mobilnik. Iz vozička si lahko med dremežem opazovala, kako med neskončnimi sprehodi pogledujem na zaslon, odgovarjam na sporočila, se pogovarjam z nevidnimi glasovi ali te fotografiram. Obkrožena si bila s fotoaparati, elektronskimi tablicami, prenosnimi računalniki, slušalkami in drugimi mojimi igračami. Po njih sem tipkal v kuhinji in na postelji, na klopi ob igrišču in v delovnem kabinetu. Zares odložil sem jih samo takrat, ko sva se igrala, se pogovarjala, ali ko sem ti bral pred spanjem.
Vse te naprave rabim zaradi službe, sem ti večkrat pojasnil, najbrž opravičujoče. O njih pišem za časopis. Nanje me kličejo sodelavci in včasih prijatelji. Z njimi se dogovarjam, kdo te bo peljal v vrtec in kdo pričakal doma. Skupaj sva pošiljala fotografije starim staršem in iskala slike neznanih živali, ki si jih morala predstaviti na šolskem nastopu. Vedel sem, da ti ne bom mogel preprečevati digitalnih tehnologij, s katerimi boš obdana. Zato sem te nanje počasi privajal, podobno kot na drsanje, hojo, potovanja, branje ali obisk galerije. Ti pokazal, kako jih uporabljaš za ustvarjanje in iskanje zamisli, ki jih potem uresničiš s pravimi barvicami. Če sem bil na poti in ste imeli doma težave z neubogljivo elektronsko napravo, sem rešitev najhitreje razložil kar tebi. In bil vsakič kar malce ponosen, ker si tako gikovska punca.

Imaš danes barvanje? Ali novo sezono risanke, ki še ni sinhronizirana na televiziji?

Zakaj te tako zanima, kaj gledam, si vprašala.

Ker tudi po televiziji ne smeš gledati vsega. Saj veš, kaj piše na nekaterih oddajah. Da niso primerne za otroke do dvanajstega leta.

Razen v spremstvu starša ali skrbnika, si me popravila.

No, tudi za telefon ali tablico rabiš spremstvo starša ali skrbnika, sem pripomnil.

Ampak kaj pomeni, da vsebine niso primerne za otroke. Kakšne vsebine so to?

Kaj pa, če skupaj preveriva, kaj ti je danes predlagal youtube, sem še enkrat poskusil.

Malo si premislila in me povabila zraven.

Zatopljenost v modrikasto utripanje zaslona lahko zelo dobro razumem. S tvojim stricem sva včasih prebedela veliko noči za računalnikom, ko sva iskala rešitev kake zapletene pustolovske igre ali klepetala z drugimi računalniškimi mulci. Najbrž je tudi moje starše kdaj zaskrbelo, da se preveč ukvarjam z računalniki, saj si niso znali predstavljati neznansko raznolikih in posebnih ljudi, s katerimi sem se družil v elektronskih svetovih in se od njih učil. Veliko zanimivega je za temi zasloni. Družabnega in izvirnega, več dobrega kot slabega. Vendar je tvoj internet drugačen kot je bil moj. Odraščaš v drugem času in si veliko mlajša, kot sem bil takrat jaz. Zato me včasih skrbi, da česa pomembnega ne vem. Da nate morda preži tudi kaj … Slabega.
Večkrat me je zamikalo prebrskati zgodovino tvojih internetnih iskanj in pregledati druge sledi, ki jih nevede puščaš na računalniku ali tablici. Toda v medijih ves čas pišem in razlagam, da se to ne sme in ne spodobi, saj imamo ljudje tudi na internetu pravico do zasebnosti; do tega, da nam nihče ne gleda na zaslon, če mu tega ne dovolimo. Poskusil sem nekaj drugega. Na svojem računalniku sem vpisal besede, ki sem jih večkrat slišal od tebe. »Moj mali pony«, »lady bug« in znamko tvojih najljubših flumastrov.
Hotel sem ugotoviti, kaj mi bo ponudil youtube in kam me bo vodil po prvem videu. Najprej mi je pokazal odlomke iz risank in kolaže, ki so jih ustvarili drugi ljubitelji animiranih likov. Pogledal sem si tistega, ki je imel največ ogledov. Ko se je posnetek iztekel, mi je youtube takoj postregel naslednjega … in naslednjega. Vodil me je med deklicami, ki so se igrale z igračami iz risanih serij – plišastimi samorogi, pobarvankami in oblekami. Odpirale so škatle z novimi igračami, jih komentirale in razkazovale svoje zbirke. Potopil sem se še nekaj plasti globlje in si ogledal prvi tečaj ličenja, kjer je mlajša najstnica podrobno razlagala, kako se je treba urediti za šolo. Tam sem tudi obstal, saj me je youtube zaprl med posnetke maskar, pudra in šmink, od koder me je rešila šele mala internetna šola spletanja francoskih kitk. A me je tudi ta na koncu naplavila med pomerjanje oblek.

Popotovanje po dekliškem internetu sem pozneje še nekajkrat ponovil in vsakič priklikal do izdelkov, ki skrbijo za zunanjo lepoto. Zakaj me je to zmotilo? Najbrž zaradi znancev z najstniškimi hčerami, ki hočejo biti v vsakem trenutku pripravljene na morebitno poziranje za instagram in ki – tako sem slišal – že na koncu osnovne šole porabijo tudi po uro ali dve za ličenje, preden se upajo odpraviti od doma. Ali zaradi zgodb, s katerimi so nas strašili v srednji šoli. O motnjah hranjenja med najstnicami, ki so se izstradale zaradi igralk v priljubljenih televizijskih nanizankah, ker so hotele slediti njihovemu videzu.

Najprej sem preverila, če je na internetu že napovednik za novo sezono risanke Lady bug. Našla sem samo epizodo v jeziku, ki ga nisem razumela, ampak sem jo vseeno pogledala do konca. Potem je bilo še nekaj povezav z Lady bug, ampak nič pametnega. Zato sem šla gledat, kako si neke deklice barvajo nohte. Poleti si jih bom tako pobarvala na nogah, da se bodo videli v japonkah, si razložila.

Veliko gledaš videe, na katerih se deklice urejajo in ličijo? vprašam.

Včasih. Sploh kadar iščem ideje za risanje. Rada bi, da so moji liki lepi.

Lepi?

Daj nooo! Saj veš, kaj mislim. Lepo urejeni in oblečeni. Se nisva tega pogovarjala že ob risankah, ko si rekel, da so vse punčke presuhe in podobno oblečene?

Res sva se pogovarjala že ob risankah. Če se temu sploh reče pogovarjanje, saj sem ti najbrž podobno nerodno poskusil razložiti razliko med videzom in lepoto. Velikokrat sem sedel na fotografskih ali uredniških sestankih, kjer sem poslušal komentarje med izbiranjem ženskih fotografij. Težko se sprenevedam, da moja panoga, mediji, niso naredili veliko slabega pri oblikovanju domnevnih lepotnih idealov in trženju nezadovoljstva. Predobro se spomnim nesrečnih vrstnic, ki da nikoli niso bile dovolj lepe, suhe ali dobro oblečene, da bi takšne skrbi privoščil tudi tebi. Ampak si mi že takrat povedala, da ti je urejenost pač – všeč. Da rada rišeš in oblikuješ lepe obleke in da zraven sodi tudi vse ostalo: dodatki, lasje ali pobarvani nohti.
Potolažil sem se, da imaš najbrž prav. Vsi smo občudovali tvoje modne kolekcije, v katerih si uporabljala zamisli in tehnike, ki so jih tvoje predhodnice najbrž našle v modnih in mladinskih revijah. Za nekaj časa sem odmislil strah pred vsiljenimi lepotnimi ideali in si našel novo nevarnost: dejanske in prikrite reklame, ki so te nagovarjale na youtubu. Vse več je bilo želja po igračah, figuricah, čudežnih barvicah ali računalniških igricah, ki si jih hotela imeti ali igrati. Velikokrat sva se prerekala, zakaj ti ne dovolim uporabiti mojega elektronskega naslova ali vpisovati podatkov, kamor bi prejemala male nagrade in pozornosti. Trudil sem se razložiti reči, ki jih nisem uspel niti odraslim: kdo vse služi s preprodajo osebnih podatkov in zakaj jih je treba varovati. Dokler mi niso nehote pomagali tvoji stari starši, ki so ti izpolnili internetno željo in kupili neko napravo za oblikovanje figuric iz segrete plastike.
Nesrečna toplotno-lepilna pištola te je razočarala že takoj, ko si jo pričakujoče izvlekla iz škatle. Bila je cenena in grda. Dolgo smo jo prepričevali, naj začne izpolnjevati obljube iz spletnih videov, a smo na koncu obupali. Ostalo je nekaj brezobličnih koščkov strjene plastike, razočaranje in tvoja ugotovitev, da »reklame nategujejo«. Ničesar več mi ni bilo treba razlagati. Vprašala si me, ali spet gledaš reklamo, in si sama odgovorila, da te najbrž nategujejo. Ta odgovor je bil tako učinkovit, da sem se moral včasih ustaviti, preden bi ti večino youtuba in ostalega interneta prigrajal kot reklamo. Čeprav je to najbrž kar primeren opis, podobno kot za večino tistega, kar lahko vidiš ali prebereš v medijih.

Raje mi povej nekaj drugega.

Kaj pa?

Zadnjič sva s sošolko nekaj gledali na njenem telefonu in so se pokazali neki čudni filmčki, ki jih nisva razumeli. Taki, strašljivi.

Kako strašljivi?

Ma ne vem. Grozni.

Kaj sta pa iskali?

Nič takega.

Če se slučajno spomniš, lahko pogledava skupaj?

Odprla si novo okno v youtubu in vpisala nekaj besed. Najprej si ugotovila, da ti pokaže čisto drugačne zadetke kot sošolki, a te nisem hotel prekinjati z novo internetno lekcijo o prilagojenih uredniških algoritmih. Pregledovala si predloge in našla izbrani video. V ozadju je igrala priljubljena otroška pesmica, na posnetku pa so bile nekakšne demonstracije, ki so postajale vse bolj nasilne.

Pesmico sva iskali, ker jo bodo na plesnih vadili za nastop, si razložila. Zanimalo naju je, kako se pleše na to melodijo, ampak se je začel predvajati posnetek, na katerem se neki ljudje pretepajo.

Tega ti še nisem povedal, ampak naslednjih nekaj večerov sem preklikal del otroškega interneta, ker me je vajina najdba zelo zaskrbela. Zakaj so posnetke nasilnih demonstracij podložili z otroško melodijo? Najbrž zato, ker so si hoteli pri uredniških algoritmih izboljšati vidnost ali nagovoriti tudi naključne gledalce, ki jih sicer ne zanima njihov politični boj ali propagandno sporočilo. Takšne strategije sem doslej analiziral pri odraslih vsebinah, a so se zelo razširile tudi na otroški del youtuba. Vpisoval sem različne znane otroške pesmice in ugotavljal podoben vzorec. Uredniški algoritem je ponavadi najprej pokazal posnetek z največ ogledi. Sledile so različne priredbe in posnetki otroških nastopov, že po nekaj samodejnih priporočilih pa sem našel prve prevare: posnetke, ki so izrabljali pesmico za druge namene. Reklame, nasilne risanke ali politično propagando.
Mediji so bili v mojem otroštvu zelo podobni šolski knjižnici. Vsi smo vedeli, kaj sodi na police, kaj je primerno za otroke in česa tam ne bomo našli. Podobno strogi so bili uredniki na javni televiziji, ki so izbirali oddaje in risanke za otroški program. Na internetu kot družba nikoli nismo dosegli podobnih dogovorov in meril. Otroški youtube je kot knjižnica brez knjižničarja, v katerega je vdrlo vse tisto, pred čimer so nas hoteli nekoč obvarovati. Podobno kot v komercialnih medijih je tudi na internetu prevladalo načelo knjigarn in nakupovalnih centrov, pri katerem je na izpostavljenost neke knjige in njeno mesto na polici vplival predvsem denar. Toda algoritmi sledijo denarju na zelo drugačne načine kot knjigarne ali tradicionalni mediji.
Predstavljal sem si svojega šolskega knjižničarja, ki je poznal mojo bralno zgodovino in mi je znal predlagati nove knjige, ki bi me morda zanimale. Če me je navdušil zgodovinski roman, recimo Ivanhoe, mi je svetoval še Zadnjega Mohikanca. Ko sem se za več mesecev zadržal na polici z drugo svetovno vojno, me je seznanil še s Hemingwayem in Márquezom. Niti slučajno pa se ne bi moglo zgoditi, da bi mi že po prvi ali drugi vojni knjigi ponudil še Hitlerjev manifest ali navodilo za sestavljanje domačih bomb, kar danes počnejo internetni algoritmi. Teroristični morilci so se v zadnjih letih morda radikalizirali tudi zato, ker so jih internetna omrežja izpostavila neštetim uram nacionalističnih, rasističnih in drugih skrajnih pamfletov, v katerih so našli razlage za nezadovoljstvo in izključenost. Brez znanja in zgodovinskega konteksta, ki ga rabiš za branje takšnih besedil.
Ti bom znal pomagati s takšnim znanjem?

Ali veš, da sem včeraj na babijini tablici objavila prvi komentar? Pod neko igrico.

Kaj si pa napisala?

Da je igrica sicer dobra, ampak jih lepo prosim, naj je ves čas ne prekinjajo z butastimi reklamami. Sem prav napisala?

Si.