»Ne pusti dejstvom, da pokvarijo dobro zgodbo.«

Sredi te nenadne liberalizacije je ob avgustovskem udaru leta 1991 znova uvedena državna cenzura. Vodilni kritični mediji so bili ukinjeni. Toda v tistih dneh se novinarjev ni dalo ustaviti zlahka; zbrali so pogum za odpor, se poenotili in skupaj izdali časopis, ki je obsodil pučiste. Na tiskovni konferenci 21. avgusta 1991 je mlada novinarka Tatjana Malkina direktno vprašala: »Se zavedate, da ste ravnokar izvršili državni udar?« Še celo pet let prej bi si težko predstavljali, da bi državnim voditeljem postavili takšno vprašanje. Oblasti pa na prve znake občanske nepokorščine niso mogle odgovoriti s silo, kar je bil dokončen razlog za propad sovjetske oblasti. Štiri mesece pozneje, 25. decembra 1991, je imel Gorbačov zadnji televizijski govor v funkciji sovjetskega predsednika: oznanil je razpad Sovjetske zveze.
To, kar se je zgodilo pozneje, že spada v zgodovino posovjetskih ruskih medijev. V prvem desetletju samostojne Rusije so novinarji igrali pomembno vlogo pri številnih političnih in gospodarskih dogodkih. Toda postopoma so izgubili svojo neodvisnost in spoštovanje v javnosti; postali so »vojščaki«, začeli so služiti političnemu režimu in občasno širiti laži. Če na novinarstvo tistega časa pogledamo v terminih skupnosti, odkrijemo žalostno pomanjkanje solidarnosti. Napadi in umori novinarjev so stanovske kolege redko pripravili k protestu. Umor Ane Politkovske leta 2006 je gotovo ena od zloglasnejših ilustracij načina, kako se novinarska skupnost odzove na grožnje, usmerjene proti njej sami ali proti njenim članicam. Storila ni dobesedno ničesar.

Kratko življenje ruske medijske svobode

Kaj se je zgodilo z ruskim žurnalizmom od časa perestrojke? Kako in zakaj je izgubil položaj svetilnika svobode, ki je konec osemdesetih pogumno prikazoval drugo stran sovjetskega življenja, in postal sejalec sovraštva, ki širi zgodbe o križanem dečku iz vzhodne Ukrajine?
Čas perestrojke se danes pogosto obravnava kot najsvobodnejše obdobje v nedavni zgodovini ruskih medijev. Takrat so Gorbačov in njegovi liberalni somišljeniki, zlasti vodja oddelka za propagando centralnega komiteja Aleksander Jakovljev, ublažili cenzuro in zamenjali staro brežnjevsko gardo, ki je nadzirala državno televizijo in radio. Jakovljev je osebno podprl liberalne urednike in se zavzemal za zgodbe, ki so krepile glasove, zmerno kritične do režima. Kot pravi ruska novinarka in strokovnjakinja za medije Natalija Rostova, so razpoke v sovjetskem medijskem sistemu ob koncu perestrojke dopuščale disidentskim upravljalcem medijev, da so preizpraševali sovjetsko vodstvo in hkrati ohranili svoj visoki položaj.
Državni nadzor nad mediji pa ni kar izginil. Prej drži, da je roka Kremlja postala prešibka, da bi nadzirala uporne medijske platforme. Tudi tedaj, ko objavljena ali predvajana zgodba ni govorila Gorbačovu v prid, je bilo težko ustaviti njeno širjenje, saj je družba hlepela po novicah in razkritjih – celo šokantnih – o sedanjosti in preteklosti. Nenadoma se je bilo mogoče izogniti cenzuri.
Natalija Gevorkijan, ugledna novinarka, ki je v osemdesetih delala za Moskovskije novosti –medijsko utrdbo perestrojke – mi je v intervjuju povedala, da so ji državni cenzorji nekoč zaplenili besedila. Toda sledilo je presenečenje: ko so cenzorji odšli, so delavci v tiskarni dali publikacijo nazaj v tisk.
Novinarji iz časov peterostrojke so državo kritizirali, a jim je ta vendarle izplačevala plače in tako nenačrtno okrepila zibanje sovjetske ladje. V tej kratki dobi skoraj neomejene svobode niso imeli novinarji in upravljalci medijev nobenega razloga za finačne skrbi; zato so se lahko posvetili svojim publikacijam.
Druga pomembna lastnost novinarskega poklica med perestrojko je bila sprememba v povezavah med novinarji in politiki. Perestrojka Gorbačova je sčasoma odprla vrata novi politični eliti, ki je nasprotovala komunistom. Nova generacija novinarjev in politikov je tako stala skupaj proti enotnemu nasprotniku, sovjetskemu režimu. To pomeni, da so oblastniškim strukturam (sovjetskemu režimu) novinarji nasprotovali, hkrati pa so jim bili (namreč liberalnim politikom) precej blizu. Ta bližina med novinarji in centrom moči pa ni zgolj okrepila popularnosti politikov, temveč je uročila tudi žurnaliste. V devetdesetih so še vedno podpirali politike, zlasti tiste, ki so skupaj z njimi nekoč nasprotovali sovjetskemu režimu; kljub temu, da so se cilji in vrednote teh politikov od časov perestrojke korenito spremenili.

Jelcinova Rusija: sveta vojna za rešitev »demokracije«

Razpad Sovjetske zveze leta 1991 in vihrave spremembe gospodarskih razmer leta 1992 so preoblikovale življenje ruskih medijev. Jelcinova vlada je drugega januarja 1992 začela z radikalnimi liberalnimi reformami, ki so hotele državo izvleči iz gospodarske zaostalosti in neučinkovitosti. Prostega trga pa niso bili pripravljeni slaviti vsi mediji: skokovita inflacija, pomanjkanje papirja za tiskovine in zamude pri izplačevanju plač so večje upravljavce medijev prisilile, da so za pomoč zaprosili Kremelj. Tako je prvi ruski predsednik dal soglasje za podporo medijem. Po drugi strani pa je Kremelj lastništvo medijskih platform prenesel v zasebno last njihovih upravljavcev. V praksi je to pomenilo, da je veliko medijskih upravljavcev obogatelo, njihova ljubezen do dobrega življenja pa se je še okrepila, ko so v medije pričeli pretakati denar oligarhi. Nižji novinarji so morali najti drugačne načine finančnega preživetja. Zato ni nenavadno, da je prikrito oglaševanje postalo del vsakdanje novinarske prakse in da je beseda džinsa – termin za plačane novice – postala vsesplošno sprejemljiva.
V prvih letih Jelcinove vlade je skupnost elitnih novinarjev – nekateri od njih so včasih pisali tudi za tuje medije – organizirala zaprt klub, kjer so se redno sestajali z vplivnimi politiki: z županom Moskve, poslanci ali ministri. Klub se je imenoval Moskovska zaveza novinarjev; bili so prvi v posovjetski ruski zgodovini, ki so poskušali formulirati načela novinarskega dela. Poskus pa je spodletel, saj formulaciji načel ni sledilo njihovo širjenje med drugimi novinarskimi kolegi. Člani Zaveze so morda bili visoko usposobljeni novinarji, toda gradnje novinarske skupnosti niso imeli na vrhu svojih prioritet.
Poklic je doživel pretres v Jelcinovem drugem mandatu (1996–1999). Leta 1996 se je Jelcin znašel v tesnem predsedniškem boju; premagati je moral Genadija Zjuganova, izzivalca iz komunistične stranke. Finančni in politični položaj države je bil obupen in Zjuganov je imel dobre možnosti za zmago. V tej možnosti pa je večina ljudi iz medijev videla nočno moro, saj so bili v igri dosežki njihovih karier. S podporo najbogatejših Rusov in kremeljskega osebja je skupina medijskih profesionalcev začela s sveto vojno, ki je imela za cilj uničenje persone komunistov, še posebej pa Zjuganova. Jelcin je zmagal; cena, ki sta jo za to besedno vojno plačala narod in novinarstvo, pa je bila strašanska.
Intervjuji z današnjimi medijskimi profesionalci nam pokažejo, kako razdeljena je medijska skupnost, ko je treba ovrednotiti volitve iz leta 1996. Nekateri, še posebej generacija iz devetdesetih, še vedno verjamejo, da so ravnali pravilno. Branili so demokracijo pred povratkom komunizma. Mlajša generacija pa je do svojih predhodnikov kritična; krivi jih za omajanje integritete poklica in za utiranje poti problemom, s katerimi se ruski mediji soočajo danes.
Kampanja blatenja Zjuganova je razkrila moč, ki jo imajo mediji pri indoktrinaciji ruskega prebivalstva. Poleg tega je pokazala, da se nadzor nad mediji in njihova izraba za politične in finančne cilje izplača tako Kremlju kot oligarhom. Konec devetdesetih je bil čas tako imenovanih »informacijskih vojn« med oligarhi, ki so se borili za povečanje vpliva in kapitala. Spopadi so bili ostri, kar je pomenilo, da so se tako elitni kot tudi nižji novinarji spremenili v redne dvorjane svojih lastnikov. Njihova naloga je bilo proizvajanje novičarskih vsebin, ki bodo ugajale lastnikom in čim bolj škodovale njihovim nasprotnikom. Za sodelovanje v teh kampanjah so vrhunski novinarji prejemali veliko bonitet; torej ni ostalo veliko prostora za profesionalna načela. Medsebojni napadi so postali dnevna rutina številnih novinarjev; pripeljali so do splošne sovražnosti do kolegov in dvoma o poštenosti njihovih dejanj. »Informacijska vojna« je bila zadnji udarec solidarnosti ruskih novinarjev.

Mediji v Putinovi Rusiji: roka, ki te hrani

Po letu 2000 je Kremelj poskušal izkoristiti delitve v ruski medijski skupnosti za uvedbo strožjega nadzora nad mediji. V akademski literaturi se zgodovina ruskih medijev v Putinovi dobi običajno začne s primerom NTV, televizijskim kanalom, ki je bil tedaj v lasti medijskega tajkuna Vladimirja Gusinskega. Gusinski se je s Kremljem sprl na predvečer volitev, na katerih je prvič kandidiral Putin in ki so potekale marca 2000. Leto pozneje je Gazprom, plinsko podjetje v državni lasti, zaseglo njegovo premoženje. Jedrna ekipa novinarjev in medijskih upravljalcev je zapustila NTV in se preselila k drugi televiziji. Podpore obnemelih kolegov pa niso dobili; po dobi informacijskih vojn je zelo malo medijskih profesionalcev še zaupalo drug drugemu. Skoraj nihče iz skupnosti ni izrazil svoje zaskrbljenosti nad tem, kako moralno šibko in ranljivo je postalo novinarstvo.
Rečemo lahko, da so že pred začetkom Putinove vladavine novinarji izgubili kredibilnost in neodvisnost, ki so ju pridobili 15 let prej pod Gorbačovom. Kot je dejal eden od mojih sogovornikov, so »informacijske vojne« spremenile ruske novinarje v »ljudi brez hrbtenice«, ki so poslušni besedi svojega šefa. Kremelj je prav tako dal vse od sebe, da bi zmanjšal trg medijev, ki niso povezani z državo. Leta 2017 je v državi le še malo glasov, ki bi izražali nestrinjanje; v takšni situaciji pa novinarji tudi lažje ugotovijo, koga morajo ubogati. Če je malo ponudnikov dela, se slej ko prej ukloniš. Podrejanje lastniku in državno preoblikovanje medijske krajine sta tako naredila iz samocenzure enega od najbolj cenjenih talentov.
Ruski novinarji imajo svojevrsten pogled na samocenzuro; v njej ne vidijo bremena, temveč jo pogosto slavijo kot poklicno veščino. Intervjuji z medijskimi profesionalci, tako elitnimi kot nižjimi, pokažejo, da definirajo poznavanje politične situacije ter intuitivni občutek za meje kot adekvatnost. To veščino slavijo kot bistveno orodje uspešnih žurnalistov, saj naj bi omogočila zaznavanje in predvidevanje mej, ki bodo začrtane v bližnji prihodnosti. Samocenzura sicer naredi medije tope in dolgočasne; v Rusiji pa ta problem pomaga rešiti adekvatnost. Adekvatnost ponuja pravo ravnovesje med razvedrilom, izvirnostjo in političnimi omejitvami. V deželi, kjer je obstojnost režima močno odvisna od tega, kar je prikazano na ekranu, je dolgočasnost zadnja napaka, ki so jo avtoritete pripravljene storiti.
Prizadevanje za to, da bi obdržali zanimanje gledalcev, zvestoba lastniku (pa naj gre za državo ali kakšnega oligarha) in potreba po stalnem krmarjenju po ruski politiki potisnejo sleherno profesionalno načelo na stran. Kot mi je dejal eden od sogovornikov, novinar s 25. leti profesionalnih izkušenj: »Ne pusti dejstvom, da pokvarijo dobro zgodbo.« To vodilo odlično povzame naravo današnjega novinarstva v Rusiji: odsotnost poklicne skupnosti in etičnih načel ter stalen pritisk države spremenijo poštene novinarje v ogrožene zveri.
Kakšni so obeti za ruski žurnalizem in kaj lahko smiselno pričakujemo od njegovega razvoja v bližnji prihodnosti? Sedanjost je za svobodo govora in neodvisno novinarstvo temačna in zaskrbljujoča, vendar so delovna načela redna tema spletnih in drugih razprav med novinarji. Če bo upoštevala lekcije iz zgodovine zadnjih trideset let, lahko nova generacija žurnalistov, rojena v poznih devetdesetih in pozneje, potencialno spremeni okolje. Rusko novinarstvo morda prestaja zelo težke čase, a še ima možnost, da pridobi integriteto.

Prevod: Aljoša Kravanja

Ilija Jablokov je profesor političnih ved. Na Univerzi v Leedsu predava o ruski politiki, zgodovini in medijih. Trenutno pripravlja knjigo o Rusiji in teorijah zarote v posovjetskem svetu, ki bo naslednje leto izšla pri založbi Polity Press.