Zadnja leta se veliko govori o družbenem zaupanju. Zdi se mi, da se v ozadju tega izraza skriva pojmovna zmešnjava. Ta članek je poskus spopada s to zmedo. Najprej bom razčlenil pomen izraza »zaupati« s pomočjo scenarija iz medosebnih odnosov, v drugem delu eseja pa bom premislil, kaj pomeni ta analiza za idejo družbenega zaupanja.
Case study
Izraz »zaupanje« se uporablja v najmanj dveh različnih pomenih. Primerjajmo hipotetični situaciji dveh oseb, Albine in Doroteje. Obe sta poročeni. Albinin mož gre na poslovno potovanje. S poti jo nekajkrat pokliče in ji pošlje fotografijo obale. Albina mu pošlje sliko njunega otroka. Moža pogreša, a nanj ne misli nenehno. Ne ubada se z vprašanjem, kaj bo mož počel v prostem času ali s kom se bo družil. Še na pamet ji ne pade možnost, da bi jo lahko prevaral. Moževa zvestoba zanjo sploh ni vprašanje in njeni dnevi so polni drugih, običajnih skrbi. Kako bi opisali Albinino držo do moža? Rekli bi, da mu zaupa. Zdaj pa vzemimo Dorotejo. Dorotejin mož gre prav tako na službeno pot. V preteklosti je na takšni poti ženo prevaral s sodelavko. To je Doroteji kasneje priznal in se pred njo pokesal. Sprva je hotela oditi, a mu je po premisleku in pogovoru odpustila. Kako Doroteja razmišlja o moževem potovanju zdaj? Seveda ne more absolutno izključiti možnosti, da se bo prevara ponovila. Nehote preverja telefon, tu in tam se vpraša, kje in s kom je mož trenutno, ampak ker se zaveda njegovega iskrenega kesanja, ji uspe pregnati sum. Zvečer se slišita in mož ji reče: »V sobi sem, utrujen od sestankov. Rad te imam.« Doroteja mu iskreno odgovori: »Jaz pa tebe. Zaupam ti.« Kako bi opisali njeno držo do moža? Seveda, rekli bi, da mu zaupa.
Vidimo lahko, da je med Albino in Dorotejo pomembna razlika. Za obe pravimo, da »zaupata«, toda njuni drži se radikalno razlikujeta. Albini sploh ne pade na pamet možnost izdaje. Ko rečemo, da Albina zaupa, se s tem ne nanašamo na nobeno njeno obstoječe čustvo, prepričanje ali duhovno vrednotenje. Nasprotno, zaupanje pomeni v njenem primeru preprosto odsotnost skrbi, suma, nezaupanja, skepse ali misli na nevarnost. Zaupanje tu ni otipljiva drža, ki bi bila nazorno prisotna v Albininem duševnem življenju in obnašanju, še več, svojega zaupanja se sploh ne zaveda. Držo zaupanja ji lahko pripiše kvečjemu zunanji opazovalec, ki Albino primerja s kakšno drugo, nezaupljivo, očitajočo osebo. Drugače pa je pri Doroteji. Pri Doroteji je zaupanje jasno definirana drža. Doroteja ima dobre razloge za dvom, a jih je v pogovoru z možem po oceni njegovega kesanja in po obračunu s seboj premagala. Zaupanje zanjo ni niti spontano niti preprosto: če možu zaupa, to počne zato, ker je presegla osebno prizadetost, se odločila za odpuščanje in se odrekla tistemu najbolj naravnemu sklepu o človeškem obnašanju, da če je človek zagrešil neko dejanje enkrat, ga bo morda ponovil tudi drugič. »Ker te imam rada in ker vidim, da ti je žal, ti bom zaupala, da ne boš nikoli več storil tega, kar si enkrat že storil« – če Dorotejino zaupanje formuliramo v teh besedah, vidimo, kako težko ga je bilo doseči.
Primerjajmo to še enkrat z Albino. Pri njej se sum preprosto ne pojavi. Še na pamet ji ne pade, da bi možu sploh rekla: »Zaupam ti«. Kljub temu bomo drži obeh žensk, tako Albine kot Doroteje, opisali z enako besedo: rekli bomo, da zaupata. To je po mojem mnenju vir prenekaterih jezikovnih, konceptualnih in političnih zadreg v zvezi z zaupanjem. Izraz je ujet v zmedo. Po eni strani, v Albininem primeru, ga uporabljamo za opredelitev preproste odsotnosti negotovosti, skepse, suma, nezaupanja in obtoževanja. Po drugi strani, v Dorotejinem primeru, pa zaupanje pomeni načrtno privzeto držo, sprejeto po premisleku in diskusiji z drugim človekom (prejemnikom zaupanja), s katero presežemo svoje nezaupanje. Prvo zaupanje bom imenoval »negativno zaupanje«, saj se nanaša le na odsotnost skrbi; drugo pa bom imenoval »pozitivno zaupanje«, saj pomeni neko nazorno, definirano čustveno-kognitivno držo, ki jo mora njen vršilec aktivno privzeti.
Zakaj ne bi smeli mešati pozitivnega in negativnega zaupanja? Prvi razlog je povezan z vrednotenjem. Negativno zaupanje, ki je značilno za Albino, je seveda stanje, ki se nam zdi zaželeno. Vsak si želi, da bi bil brez razlogov za nezaupanje do svojih bližnjih in ljudi nasploh (o tej želji priča sleherna vrstica Rousseaujevih del, od sentimentalnega romana Nova Heloiza do Družbene pogodbe). Toda negativno zaupanje ni stanje, ki bi ga lahko šteli v zaslugo samemu človeku, ki je v tem stanju. Dejstvo, da Albini sploh ne pade na pamet misel o moževi prevari, ni rezultat njenega razmisleka, etičnega truda ali obračuna s seboj. Je spontana brezskrbnost. Takšnega stanja si želimo vsi, ne cenimo pa ga kot dosežka ali zasluge. (Prav nasprotno, odsotnost sleherne skrbi je po definiciji stanje, ki ga ni mogoče načrtno doseči.) Obratno pa velja za pozitivno zaupanje. Pri Doroteji je zaupanje vrlina. Iz ljubezni do moža, pravilnega ovrednotenja njegovega kesanja, preseganja lastne prizadetosti in odločitve za odpuščanje je Doroteja privzela držo, ki jo izrazi s stavkom: »Zaupam ti.« To držo ji lahko štejemo v zaslugo tudi zato, ker bi lahko, če bi hotela, možu upravičeno odrekla zaupanje. Zmeda med negativnim in pozitivnim zaupanjem je torej slaba zato, ker za stanje negativnega zaupanja, ki ne more biti nikomur v zaslugo, uporabljamo isto besedo kot za pozitivno zaupanje, ki je praviloma vrlina. Pri Albini pomeni »zaupanje« stanje onstran njenega nadzora, pri Doroteji pa načrtno negovano krepost.
Družbeno zaupanje
Ali lahko razliko med negativnim in pozitivnim zaupanjem prenesemo tudi na razpravo o družbenem zaupanju? Po mojem lahko. V zadnjih petih ali desetih letih je zaupanje prešlo v središče političnih razprav. Zaupanje v demokracijo, znanost, pravosodje, medije, cepiva in stroko je postala zaželena družbena dobrina. Brez takšnega zaupanja lahko, kot pravijo, hitro zdrsnemo v radikalizacijo in kaos. Največja nevarnost, trdi ta pripoved, je množica ljudi, ki v družbi znanja odreče zaupanje strokovnjakom za pravo, znanost in medije, ter se namesto tega odloči za fake news in teorije zarote, dva osrednja duhovna greha sodobnosti. Torej potrebujemo zaupanje. To diagnozo poznamo. Ampak katero zaupanje je tukaj v igri? Ali imamo, ko rečemo, da potrebujemo družbeno zaupanje, v mislih negativno ali pozitivno zaupanje?
Pomislimo na primere delujoče demokracije. Vzemimo ameriško demokracijo v devetdesetih ali norveško ter južnokorejsko demokracijo danes. Drži, da je zaupanje ključna sestavina delovanja teh političnih skupnosti. Novo vlado lahko sprejmemo le, če obstaja zaupanje v volilno proceduro. Toda rekel bi, da v absolutni večini primerov – torej, pri skoraj vseh državljanih – takšno zaupanje v volilno proceduro pomeni kvečjemu negativno zaupanje. Dejstvo, da norveški ali južnokorejski volivec zaupata v volilni postopek, ne pomeni, da sta seznanjena z volilnim sistemom, delovanjem komisij, postopkom imenovanja teh komisij in nadzorstvom volišč. Njuno zaupanje v volilni rezultat prav tako ne pomeni, da jima je kakšna avtoriteta (učitelj, duhovnik, razumnik, nevladna organizacija) kadarkoli zagotovila, da so volitve poštene. Zaupanje se tukaj ne nanaša na prepričanje, ki bi ga lahko našli v duhu volivca, temveč prej na skepso, sum ali skrb, ki jih v njegovem duhu ne moremo najti. Volivec, ki zaupa volilnemu postopku, je preprosto volivec, ki mu sploh ne pade na pamet ideja, da bi na volilni rezultat vplival kakšen nepošteni akter.
Enako velja za zaupanje v medicino, medije, pravosodje in znanost. Zaupati v družbene institucije skoraj vedno pomeni zaupati negativno: takšno zaupanje se nanaša zgolj na dejstvo, da do institucij ne gojimo suma ali skepse, skoraj nikoli pa ne označuje kakšne jasno definirane mentalne drže, ki bi se je zavedal sam zaupljivi človek (kot je veljalo za Dorotejo). Podobno je pri drugih družbenih interakcijah. Ko mi trgovka vrne drobiž, ga nikoli ne preštejem. Ne zato, ker bi imel v duhu jasno definiranodržo, ki bi jo lahko opisali kot »zaupljivost do trgovk«, temveč zgolj zato, ker do njih ne gojim skepse. Če bi me kdo vprašal, kako vem, da dobim nazaj točen znesek, bi najbrž začel improvizirati. Odvrnil bi nekaj v slogu: »Seveda morajo vrniti točen preostanek drobiža, drugače se jim računi ne bi izšli«, ampak ta odgovor je očitno absurden. Če bi bil iskren, bi moral reči: »Sem brez razlogov, zagotovil, garancij, utemeljenih prepričanj, da mi trgovke res vračajo točen preostanek denarja. Pravzaprav do danes sploh še nisem razmišljal o tem. Zaupanje trgovkam je preprosto nekaj, kar počnem – in ne nekaj, o čemer bi razmišljal.« Kot bi rekel Wittgenstein, družbeno zaupanje je stvar prakse, in ne notranjih duševnih stanj. Bližje je Albinini odsotnosti skrbi kot pa načrtni, premišljeni zaupljivosti Doroteje. Isto idejo je Timothy R. Levine, profesor komunikacijskih študij, izrazil v svoji teoriji resnice kot standarda (Truth Default Theory). Ta teorija pravi, da praviloma brez pomišljanja presojamo druge ljudi (tudi neznance) kot resnicoljubne. Negativno zaupanje je standardna (ali default) drža do soljudi.
Usodna dvoumnost zaupanja
To točko pa spregleda večji del razprav o družbenem zaupanju danes. Pomislimo na naslednje izjave: »Zaupanje v znanost bodo povrnili dobri komunikatorji znanosti«; »Z medijsko delavnico utrjujemo zaupanje v javna občila«; »Če hočemo, da bodo ljudje zaupali v demokratično proceduro, moramo uvesti izobraževanje o volilnem sistemu«; »Za vzpostavitev zaupanja potrebujemo novo družbeno pogodbo.« (Stavke sem si izmislil za potrebe tega članka, a najbrž zvenijo znano.) Kaj združuje te izjave? Vse izražajo misel, da je treba utrjevati družbeno zaupanje. S pomočjo zanesljivih sredstev obveščanja, kot so resni mediji in šolski programi, moramo pri sebi in pri drugih načrtno gojiti domnevo, da so družbene institucije temeljno dobronamerne. Toda očitno je, da se tukaj uporablja nek specifični pojem zaupanja. Zaupanje, ki je tu v igri, ni tista spontana brezskrbnost Albine ali kupca v trgovini, ki ne pomisli na možnost, da mu je trgovka vrnila premalo drobiža. Ne gre za negativno zaupanje ali za to, kar Timothy R. Levine imenuje Truth Default. Tu je v igri zaupanje kot pozitivna in načrtno grajena krepost, kot praktična veščina, s katero blažimo svojo nezaupljivost in popravljamo svojo naivnost. Zaupanje je tu kriterij selekcije, ki nam pomaga ločevati zanesljive medije od tistih nezanesljivih (»Zaupam reviji Economist, ker ima dosledno politiko preverjanja dejstev, nekoliko manj pa Guardianu, ki je mestoma preveč ideološki«), ki podpira naše zdravstvene odločitve (»Zaupam sodobni farmaciji in strogi zakonodaji, ki bdi nad razvijanjem novih cepiv«), ki lahko postane celo del našega svetovnega nazora (»Boriti se je treba proti akterjem, kot je alt right, ki vnašajo sumničavost v našo skupnost«). Skratka, zaupanje, ki je v igri v sodobnih razpravah o zaupanju, je pozitivno zaupanje. To niti ni presenetljivo, kajti negativnega zaupanja, torej odsotnosti suma, skrbi in skepse, ni mogoče načrtno gojiti. Načrtno lahko privzamemo zaupanje Doroteje, ne pa zaupanja Albine.
Tu pa se nahaja glavna težava sodobnih diskusij o zaupanju. Ne zdi se mi verjetno, da lahko ljudje – ljudje v množini, torej večina državljanov – privzamejo držo pozitivnega zaupanja do pravosodja, medijev, znanosti in medicine. Zakaj ne? Ker je pozitivno zaupanje po definiciji izredna drža. Pozitivno zaupanje je vrlina, osnovana na znanju in premagovanju samega sebe – na popravljanju svoje nezaupljivosti in naivnosti hkrati. Od nas zahteva intelektualno zavzetost in moralno dobronamernost. Če hočemo do neke družbene institucije ali akterja privzeti držo pozitivnega zaupanja, se moramo za to potruditi. Toda ali je realistično pričakovati, da bodo državljani množično obiskovali tečaje medijske pismenosti, poslušali podkaste s komunikatorji znanosti ali raziskovali osnove našega volilnega sistema? Ni zelo verjetno. Niti slučajno ne mislim, da je večina ljudi preveč malomarnih ali umsko zaspanih, da bi lahko od njih pričakovali angažirano spremljanje znanosti ali prava. Le za to gre, da nekateri svoje pozitivno zaupanje vlagajo drugam. Intelektualci cenimo poglobljeno zaupanje do resnih medijev, pravnih institucij, znanosti ali volilnega sistema. Ampak to niso edini predmeti družbenega zaupanja. Zaupaš lahko – v močnem, pozitivnem smislu besede – tudi avtomehaniku, keramičarju, prodajalcu kmetijskih potrebščin, vzgojiteljici v vrtcu, prostovoljnim gasilcem, fari ali delovnemu kolektivu. Če (pozitivno) zaupamo avtomehaniku, moramo imeti za to upravičene spoznavne razloge (se pravi, imeti moramo dobro avtomobilsko znanje), hkrati pa moramo znati razlikovati med zanesljivim in nezanesljivim mojstrom. Takšno zaupanje se ne razlikuje bistveno od premišljenega, načrtno gojenega zaupanja do medijev, kot sta The Economist ali Pod črto. Še enkrat: če intelektualci tipično cenimo zaupanje do medijev, smo pogosto brez pozitivnega zaupanja pri interakciji z avtomehaniki ali keramičarji. Zakaj? Ker se tu ne znajdemo dobro.
Na tej porazdelitvi pozitivnega zaupanja ni nič slabega. Nihče nima tolikšne zaloge intelektualne energije in moralne dobronamernosti, da bi lahko pozitivno zaupanje aktiviral pri večini družbenih interakcij. Zamislimo si, da bi negativno zaupanje, ki ga rutinsko kažemo v svoji praksi (pri delu, med prijatelji, v intimnih razmerjih, ob dnevnih opravkih in nakupih, v skupnostnem življenju) poskušali v celoti nadomestiti s pozitivnim zaupanjem. To bi bila naloga za svetnika in polihistorja v eni osebi, in ne za državljana. Hkrati pa je ta naloga nesmiselna. Negativno zaupanje, torej odsotnost skrbi, skepse in suma, namreč zadošča za naše družbene potrebe. Adam Smith je dejal, da lahko tržna delitev dela funkcionira tudi, če mesar in pek ne čutita dobrohotnosti do svojih strank: dovolj je, da si želita stalnega dohodka. Podobno velja za zaupanje. Družbene interakcije večinoma delujejo tudi, če ljudje ne gojimo pozitivnega zaupanja v smislu polne, načrtno gojene kreposti: dovolj je, da smo brez skrbi, suma in skepse.
Zakaj imamo torej vtis, da smo v krizi zaupanja? Pomislimo na naslednje tri dogodke: brexit, izvolitev Donalda Trumpa in slab odziv na pandemijo covida. Kaj je skupnega tem dogodkom? Štorija se glasi, da so ti dogodki rezultat slabo koordiniranega kolektivnega odločanja. Če so se britanski volivci odločili za izstop iz Evropske unije, so to storili pod vplivom slabih medijev, enako velja za ameriško izvolitev Trumpa. Razlog neusklajenega odziva na covid je nezaupanje do stroke. Lekcija je torej naslednja: nekateri dogodki zahtevajo dobro informiran odziv slehernega državljana. Če ni takšne informiranosti, sledi družbena katastrofa (brexit, Trump, podivjana pandemija). Nujno potrebujemo znanstvene komunikatorje, medijske delavnice, ugledne strokovnjake, zaupanje do novinarjev in novinark, povrnjen ugled demokratičnih institucij in strankarskih hierarhij, vso tisto snov torej, ki bi sestavljala pozitivno državljansko zaupanje. Ta štorija ima pomanjkljivosti. Je nedemokratična. Če imajo nekatere dileme, npr. izbira med Trumpom in Hillary Clinton iz leta 2016, res samo en družbeno zaželen izid (namreč Hillary), potem ni jasno, zakaj bi o njih morali odločati še volivci. Za našo diskusijo pa je ključna zlasti naslednja točka te štorije. Njena predpostavka je, da je mogoče vzgojiti pozitivno, krepostno, na dobri informiranosti osnovano zaupanje, ki bi postalo dovolj množično, da bi se odražalo tudi na volišču, pri reakciji na pandemijo ali v drugih situacijah kolektivnih dilem. Je ta možnost realistična? Če drži, kar smo napisali, potem ne. Če obstaja družbeno zaupanje, potem takšno zaupanje vedno ustreza temu, kar smo tu imenovali »negativno zaupanje«. Družba zaupanja je družba, kjer skrb, sum in skepsa ljudem sploh ne padejo na pamet. Je družba prostodušnih Albin; in ne družba vrlih Dorotej, ki se po premisleku odločijo zaupati.×