V preteklosti je plemstvo predstavljalo družbeni sloj, ki je užival podedovane ali podeljene pravice in privilegije. Šlo je torej za dedno pravico, ki jo je hišni gospodar (oče) prenesel na ženo in potomce. Plemiški naziv je bil pozneje, zlasti od druge polovice 18. stoletja dalje, poleg dedovanja mogoče pridobiti z vojaškimi zaslugami in zvestim služenjem državi oz. vladarju.
Toda časi se spreminjajo in konec prve svetovne vojne leta 1918 je pri nas prinesel tudi konec kitenja s plemiškimi nazivi. S pravnega stališča so ti bili namreč ukinjeni tako v stari Jugoslaviji kot v Republiki Avstriji, kjer ostajajo prepovedani še danes, toda njihovi nosilci oziroma potomci niso izginili. Po drugi strani je tedanja Italija s kraljevimi odloki v letih 1926 in 1927 sprejela odločitev o poenotenju nasledstva plemiških naslovov po vsej državi, s čimer so se ukinjala starodavna pravila nasledstva, ki jih je predpisovala nekdanja zakonodaja, od leta 1948 naprej pa tudi Republika Italija, na podlagi končnih določb ustave, ne priznava več plemiških nazivov.
Na Slovenskem je dolgo veljalo prepričanje, da plemiči kot tujci nimajo mesta v slovenski zgodovini. Ravno nasprotno pa nedvomno potrjujejo novejše raziskave, da je bilo plemstvo eden od bistvenih elementov slovenske zgodovine. O plemičih kot »tujcih« bi (vsaj na splošno) težko govorili, saj ravno grofovske rodbine Attems, Coronini ali Lanthieri, ki so tudi pri nas na Goriškem prisotne že stoletja, pričajo o nasprotnem. Tudi o znanju slovenskega jezika in izkoriščanju kmeta so bile v zadnjih letih opravljene številne študije, ki vendarle kažejo drugačno podobo. Nenazadnje preteklost plemstva v naših krajih počasi a vztrajno prodira tudi v krajevne zbornike, oglasne table in šolske programe. Kar se je morda še včeraj zdelo zastarelo, preživeto in pozabljeno, danes ponovno pridobiva na veljavi. Neredki posamezniki znova s ponosom izpovedujejo svoje – resnično ali domnevno – plemiško poreklo.
Kdo so bili? Kalejdoskop plemstva na Goriškem
Za boljšo predstavo o plemiških družinah v naših krajih se sprehodimo po posesti posameznih goriških plemiških rodbin, kot jo je videl baročni slikar in pisec Antonio dall’Agata (1671, Pordenone – 1751, Gorica). Njegova publikacija Gorizia in giubilo je izšla v Benetkah leta 1728, v čast obiska cesarja Karla VI, in nam omogoča, da se sprehodimo po plemiških družinah, ki so zaznamovale območje Posočja in Vipavske doline. V Tolminu so gospodovali grofje Coronini, bolj proti jugu, v Kanalu ob Soči pa grofje Rabatta. Solkan pri Gorici je sooblikovalo kar nekaj plemiških družin (Strassoldo, Coronini). Nekatere so v kraju živele, druge pa so imele tu le posesti ali letno rezidenco, živele pa so v Gorici. Krajem na nasprotnem bregu Soče sta pečat dajali rodbina Thurn v Pevmi in Neuhaus v Štmavru. Podgoro in Ločnik je zaznamovala rodbina Attems, furlansko govoreče kraje Šlovrenc, Kopriva in Moš pa rodbina Cobenzl. Šempas je bil v domeni rodbine Orzon, Loke pri Kromberku je zaznamovala stara rodbina Dornberg, sam Kromberk pa je bil last rodbine Coronini-Cronberg, po katerih je dobil tudi ime (pred njihovim prihodom se je namreč imenoval Stran). Grgar, Čepovan in Banjšice so pripadali Strassoldom, v Štandrežu je gospodovala rodbina Coronini, v Šempetru Simonettijevi, v Vrtojbi pa je živela rodbina Fontana. V goriškem predmestju Sv. Roka je gospodovala rodbina Sembler, na Pristavi pod Kostanjevico pa Thurnovi. V samem mestu Gorica so prebivale številne plemiške rodbine, ki so mesto in njegovo zgodovino trajno zaznamovale, tudi pripadniki grofovskih rodbin, prisotnih v deželi (Attems, Cobenzl, Coronini, Lanthieri, Rabatta, Strassoldo). Vipavski dolini sta dali pečat predvsem rodbini Attems in Lanthieri. Preteklost Prvačine in Bukovice so zaznamovali Coroninijevi in Grabiziomi, Bilje rodbina Formentini, v Orehovljah pa markizi Obizzi in rodbina Puppi. Miren je pripadal rodbini Radojčič, sosednja Peč rodbini Attems, Rupa Coroninijem, Sovodnje pa Orzonom. V Brdih so se križale plemiške družine Attems, Coronini, Strassoldo in Colloredo.
Nostalgija ali kaj drugega?
Bil je lep, sončen jesenski dan, v začetku oktobra 2013. Šempeter pri Gorici je vrvel od množice domačinov, sorodnikov in odličnikov od drugod, ki so prišli na grofovski pogreb. K zadnjemu počitku so namreč v družinsko grobnico na tamkajšnjem pokopališču položili grofa Ivana Krstnika (Johann Baptist oz. Giovanni Battista) iz šempetrske veje plemiške rodbine Coronini-Cronberg. Pokojni grof, rojen leta 1936, je umrl sredi septembra 2013 v Londonu, kjer je živel že dolga leta. Za življenja je izražal željo, da bi bil pokopan v domačem kraju, v družinski grobnici na pokopališču, kjer počivajo številni njegovi predniki.
Pred dolgimi leti so bili takšni pogrebi precej pogosti in značilni tudi za naše kraje. V šempetrskem ljudskem izročilu je posebej ohranjen spomin na veličasten pogreb Ivana Krstnika (Johann Baptist) Coroninija (1794–1880), prapradeda prej omenjenega grofa. Dvanajst let je vzgajal mladega Franca Jožefa, bodočega avstrijskega cesarja, pozneje se je izkazal kot vojskovodja, general in visok državni uradnik. Med drugim je služil kot guverner Vojvodine in Banata, leta 1859 pa je nasledil Josipa Jelačića kot ban Hrvaške. Goriški časopis Soča je poleg dolgih nekrologov in številnih sožalnih brzojavk 30. julija 1880 v članku »Dežela žaluje« poročal tudi o grofovskem pogrebu, ki je bil za Šempeter očitno pravi spektakel:
»Dasi je Šempeter samo navadna vas, vendar je bilo po oknih razvešenih črnih prtov in pregrinjal. Pet kanonikov iz stolne cerkve z drugimi duhovniki je šlo pred vozom, ki je peljal truplo rajncega Coroninija. Voz, sam na sebi dragotno in krasno narejen, bil je ves obsut z nenavadno velikimi venci in trakovi. Redka prikazen pri tako sijajnem pogrebu je bilo to, da so sprevod dostojanstvenikov tako rekoč oklenili domači ljudje. Spred je šla množica kmetov zad pa kmetic. Oboji so nesli debele sveče. Vojaška in mestna godba, vojaki in tukajšnji veteranci so se vrstili za njimi. Kakor o takih prilikah, so topovi razglašali zadnje pozdrave blagemu pokojniku. Naj v miru počiva!«
Coronini
Med plemiškimi družinami na Goriškem se je najbolj uveljavila prav rodbina Coronini. Njihove družinske korenine izvirajo iz okolice Bergama v Lombardiji. Od tam so prihajali tudi pripadniki plemiških rodbin Valvasor, Codelli in Zois, ki so pomembno vplivale na gospodarsko in kulturno stvarnost dežel s slovenskim prebivalstvom v tedanji habsburški monarhiji. Številne rodbine lombardskega izvora so zaznamovale tudi goriško preteklost. V začetku novega veka so družine, po rodu iz Bergama in okolice (Codelli, Degrazia, Garzarolli, Locatelli, Terzi), predstavljale močno skupnost, poleg tega pa so tudi pomembno prispevale k svetovljanskosti Gorice.
Posamezniki iz rodbine Coronini so zasedali pomembne politične, vojaške, upravne in cerkvene položaje ter se odlikovali s kulturnimi dosežki. Glede na poznejši tok dogodkov ločimo tri osnovne veje rodbine Coronini: kromberško, tolminsko in šempetrsko. Coroniniji so bili leta 1687 povzdignjeni v grofe Svetega rimskega cesarstva. V moški liniji so vse tri izumrle po drugi svetovni vojni: najprej tolminska (1959), nato kromberška (1990) in nazadnje leta 2013 še šempetrska veja.
Ivanov sin Franc Karel Coronini (1833–1901) je na Dunaju študiral filozofijo in pravo, nekaj let pa je preživel v vojaški službi. Leta 1870 je bil izvoljen v deželni zbor, ki ga je leto zatem poslal tudi v državni zbor na Dunaju. Leta 1879 je postal predsednik poslanske zbornice dunajskega parlamenta. Kot državni in deželni poslanec se je posluževal svojih poznanstev z najvišjimi krogi v tedanji monarhiji, saj ga je oče Ivan Krstnik v mladih letih vzgajal skupaj s poznejšim cesarjem Francem Jožefom. Iz tega časa izvira anekdota, ki se je do danes ohranila v Šempetru in govori o tem, da je bil cesar Franc Jožef v Šempetru že kot otrok, ko ga je vzgajal grof Coronini. Skupaj s sovrstnikom grofom Francem Coroninijem naj bi se potepal po mladi koruzi. Ob tem naj bi baje fantiča naredila precej škode, a zalotil ju je kmet, lastnik njive, ki naj bi ju nagnal proč. Kasneje naj bi se zgrozil, ko so mu povedali, da je nagnal samega prestolonaslednika.
Zadnji moški predstavnik šempetrske veje Coroninijev, grof Ivan oz. Giovanni oz. Johann oz. John, se je že v sedemdesetih letih naselil v Londonu, preživljal se je kot geofizik in veliko potoval po svetu, saj je delal za različne naftne družbe. Leta 1989 je v Londonu ustanovil podjetje Countgeophysics, ki se ukvarja z raziskovanjem zemeljskega površja v povezavi s črpanjem nafte. Leta 1977 se je poročil z bavarsko grofico Angeliko von Schuckmann, rojeno leta 1941 v Berlinu. Obe njuni hčerki sta rojeni v Londonu: Sofia, rojena 1978 in Aleksandra Marija (Alexia Maria), rojena 1979.
Attems
Poleti 2014 je v Gorici v 102. letu starosti umrla grofica Anna Maria Attems, s plemiškim predikatom Santa Croce, torej Sveti Križ oz. danes Vipavski Križ. Izhajala je iz stare furlanske plemiške rodbine, ki je pustila močan pečat tudi v drugih deželah. Grofica Anna Maria je izžarevala vso pestrost (nekdanjega) goriškega deželnega plemstva. Rodila se je leta 1912 v kraju Krasonice na Moravskem, kot zadnja od petih otrok, materi Anni Kammel de Hardegger in očetu Mariu Antonu Attemsu. Rada je potovala: mladost je preživljala po raznih mestih tedanje habsburške monarhije, nazadnje v Zadru med letoma 1911 in 1918, kjer je njen oče kot zadnji avstroogrski glavar Dalmacije uspešno zastopal državne oblasti. Njena mati Anna je slovela kot moderna ženska ter ljubiteljica konjev in jahanja, po vojni se je nastanila v Gorici, kjer je umrla leta 1973, stara 101 leto. Grofica Anna Maria se je v Gorici za stalno naselila po poroki z Riccardom Cunoldijem leta 1942, rada je imela umetnost, svoj umetniški dar je izražala z oblikovanjem keramike. Z materjo sta pogosto obiskovali ruševine nekdanjega družinskega gradu v Vipavskem Križu in hkrati ohranjali neposreden stik s tamkajšnjimi prebivalci. V tem mestecu sredi Vipavske doline je njihov prednik Gian Federico, začetnik rodbine Attemsov Svetokriških, cerkev in samostan podaril kapucinskemu redu v trajno last, rodbina pa je tam živela od leta 1605 do 1864, ko je močna burja razdejala grad. Hčerka, grofica Annibel Cunoldi Attems, priznana umetnica, danes živi razpeta med Berlinom in rodno Gorico, kamor se redno vrača. S svojim delovanjem kaže tradicionalno družinsko odprtost do različnih kultur in želje po povezovanju.
Lanthieri
Med potjo po Vipavski dolini proti Gorici se popotnik vedno znova srečuje z grofovsko družino Lanthieri, severnoitalijansko plemiško družino, ki se je prek Ljubljane sredi 15. stoletja naselila v Gorici. Njim je pripadal danes obnovljeni baročni dvorec Vipava iz sredine 17. stoletja, ki je včasih gostil številne pomembne osebnosti, med drugim tudi papeža Pija VI. in beneškega komediografa Carla Goldonija. Danes v njej deluje Visoka šola za vinogradništvo in vinarstvo ter nekateri drugi programi Univerze v Novi Gorici. Na griču zahodno od Vipave kraljuje tudi nekdanji lovski dvorec Zemono, danes spremenjen v elitno restavracijo. Dvorec je dal ob koncu 17. stoletja postaviti Francesco Antonio Lanthieri. Sredi Vipavske doline, v kraju Velike Žablje, danes bolj kot ne propada zgodnjebaročni dvorec, ki ga je družina Lanthieri postavila ob koncu 17. stoletja. Toda pravi biser, nekdaj v lasti omenjene plemiške rodbine, je grad Rihemberk nad Branikom, torej na območju Mestne občine Nova Gorica. Zgrajen je bil ob koncu 12. stoletja, kasneje večkrat prezidan in utrjen, Lanthieriji pa so ga prejeli v posest sredi 17. stoletja. Februarja 1944 so ga partizani po zavzetju zažgali in minirali, po vojni je grad začela obnavljati zavezniška vojaška uprava, kasneje pa je bil nacionaliziran in šele v šestdesetih letih je bil deležen prvih obnovitvenih del, ki še vedno trajajo.
Palača rodbine Lanthieri v Gorici je bila zgrajena sredi 14. stoletja, nedaleč od vzhodnih mestnih vrat. Zgradba z dvižnim mostom, ki je bila prvič omenjena leta 1387, je predstavljala vhod v Gorico z jugovzhodne smeri, pravili pa so ji predmestje kraljevskih ulic, pozneje tudi vrata Schönhaus. Zidovje je obkrožalo današnji trg sv. Antona, ki ga poznamo tudi kot trg Šenhaus. Palača je med prvo svetovno vojno utrpela veliko škodo, zato so jo lastniki Levetzow-Lantieri ob koncu druge svetovne vojne obnovili. Maja 1906 se je namreč s poroko Clementine Lanthieri (1865–1960) z Erdmannom von Levetzow rodbina Lanthieri združila z baronsko družino Levetzow, ki je prihajala iz nemškega Mecklenburga. Mimogrede, grofica Clementina se je dobro znašla tudi na habsburškem dvoru kot dvorna dama zadnje avstrijske cesarice Cite Habsburške.
Danes se je od starega krila stavbe, ki je bil zgrajen pred letom 1505 ob zunanjem obzidju spodnjega mestnega predela, ohranil le osrednji stolp z okvirom dvižnega mosta. V prostorih z obokanim stebriščem je grofica Dorotea Levetzow-Lanthieri v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odprla umetniško galerijo, da bi ponovno ovrednotila staro palačo. Pečat palači Lanthieri v Gorici danes daje svetovljanska grofica Carolina Levetzow Lanthieri Piccolomini, ki se je šolala v Nemčiji in v Parizu, vendar se je potem vrnila v Gorico in se poročila z grofom Nikolajem, pripadnikom slavne in tudi z našimi kraji povezane rodbine Piccolomini iz Siene. Občasno za javnost odpre svojo palačo, ki hrani tudi številne predmete (pohištvo, slike, pribor) iz nekdanjih Lanthierijevih posesti v Vipavski dolini.
In danes?
Zanimivo je, da je družinski pogovorni jezik med višjim plemstvom na Goriškem tudi po propadu monarhije ostala nemščina, in sicer v svoji mehkejši, južni različici. Tudi dandanes jo nostalgiki lahko poslušajo, če prisluhnejo pogovorom med preostalimi tremi grofovskimi družinami na Goriškem: Attemsi, Lanthieriji in Coroniniji. Pravzaprav jih danes poosebljajo le še grofice Annibel (Attems), Carolina (Lanthieri) in Julijana (Coronini). Njihov družbeni položaj hkrati razkriva zapleteno preživetveno dinamiko današnjega plemstva. Carolina Lanthieri svojo palačo odpira za javnost, pobira vstopnino in palačo oddaja za družabne dogodke, del pa je namenjen najemnikom, zlasti študentom. Annibel Attems se je preživljala kot umetnica. Življenjsko stvarnost današnjega goriškega plemstva, daleč od blišča in soja žarometov, verjetno še najbolj pooseblja grofica Julijana (Giuliana) Coronini, rojena leta 1932, ki osamljena živi v družinski hiši na ulici Alviano v Gorici in je zadnja potomka šempetrske veje rodbine Coronini-Cronberg. Njena pokončna drža in hoja sicer še vedno izžarevata ponos, lahko bi rekel tudi kanček vzvišenosti. Grofica Julijana v svoji meščanski hiši z vrtom hrani številne družinske portrete in umetniške slike ter dragoceno posodje in stara pisma, med drugim tudi tista, ki jih je cesar Franc Jožef pisal svojemu nekdanjemu vzgojitelju grofu Ivanu Krstniku Coronini-Cronberg. Grofica s tem pravzaprav ne ve, kaj bi. Njena hiša ostaja dokaj nevzdrževana in hladna, tudi pozimi nezakurjena, saj si lastnica niti kurjave preprosto ne more privoščiti. Tudi njeni obroki so borni, nič kaj grofovski. Pove, da nikoli ni bila redno zaposlena, zato ne prejema niti pokojnine.
Ob demokratizaciji v Sloveniji je tudi pri nas ponovno priplavalo na površje zanimanje za zgodovino plemstva. V tem času so nastale odlične razprave, od katerih velja izpostaviti predvsem dr. Miho Preinfalka iz ZRC SAZU, vodilnega slovenskega strokovnjaka za raziskave preteklosti plemstva, ter dr. Igorja Sapača iz Arhitekturnega muzeja v Ljubljani, ki se posveča predvsem umetnostnozgodovinskim raziskavam o gradovih in dvorcih pri nas. Oba strokovnjaka v svojih delih posegata tudi na Goriško. Njima ob bok je teba postaviti vsaj še dr. Heleno Seražin, umetnostno zgodovinarko iz ZRC SAZU, ki je s svojo monografijo Vile na Goriškem in Vipavskem od 16. do 18. stoletja opravila pomembno raziskovalno delo na področju bivanjske plemiške kulture. Raziskovalce pri nas pa še čaka, da presežejo monumentalno knjigo v dveh delih Nobiltà della contea, ki sta jo v italijanščini pred dvajsetimi leti pripravila Giorgio Geromet in Renata Alberti. Kljub nemalo napakam ostaja odličen pregled plemiških družin na Goriškem skozi čas.
Novi časi hkrati ponujajo pogled na goriško plemstvo tudi skozi turistične oči. Grof Viljem (Guglielmo) Coronini-Cronberg (1905–1990), zadnji potomec kromberške veje te slavne rodbine, odlično izobražen humanist, plodovit pisec in zbiratelj kulturnih dragocenosti, je svoje premoženje zapustil Fundaciji Coronini-Cronberg (Fondazione Coronini-Cronberg) v Gorici, ki zgledno skrbi za varovanje in promocijo muzeja ter njegovih bogatih zbirk. Pred nekaj leti je končno prišlo tudi do medinstitucionalnega in meddržavnega povezovanja med gradom Kromberk pri Novi Gorici in Palačo Coronini-Cronberg v Gorici, ki sta bili več stoletij osrednji rezidenci kromberške veje grofov Coronini-Cronberg, preden je nova državna meja leta 1947 te vezi pretrgala. Primer zglednega sodelovanja in obveza za prihodnost!