Zdaj, ko so maske postale tisti predmet, ki ga je nujno povsod jemati s seboj, smo bili verjetno vsi priča kakšni večji ali manjši konfrontaciji, ki večinoma kulminira v eni od različic stavka, da »nas glede korone itak farbajo«, kot se je slikovito izrazila neka oseba, čigar teorije sem nedavno imel priložnost poslušati na enem od sredstev javnega prometa. Človek tudi med naključnim pregledovanjem družbenih omrežij le težko spregleda najrazličnejše teorije zarote in to očitno ni le občutek, saj so javnomnenjske raziskave v različnih državah pokazale, da je javnost, če pogledamo le primer uporabe morebitnega cepiva proti virusu SARS-CoV-2, precej razdeljena. Običajno (kot kažejo nedavne raziskave podjetja YouGov v Nemčiji, Franciji in Združenih državah) je okoli polovica vprašanih prepričana, da bi se cepila, drugi pa imajo vsaj določene dvome ali so neodločeni.
Seveda bi bil neustrezen sklep, da so vsi, ki cepljenja ne podpirajo brezpogojno, pristaši teorij zarote, saj gre gotovo za kompleksnejšo temo, ki vključuje vsaj še odnos do trenutne oblasti in spraševanje o morebiti prehitrih postopkih, pa vendar to daje določeno podporo bojazni, da so se v tej pandemiji različni dejavniki združili v neke vrste perfect storm nezaupanja. Ta v veliki meri zajema vlogo znanosti v družbi in njeno funkcijo nasploh in nas sili, da jo bolje premislimo in med drugim določene prilagoditve izvedemo tudi v izobraževalnem sistemu. Tako v dobrem smislu ne bi bilo »nič več tako, kot je bilo«, kot so že na začetku krize napovedovale pametne glave.
(Ne)odgovornost med znanostjo in politiko
Verjetno najbolj očitno vprašanje, odnos med političnimi (oz. nasploh družbenimi) odločitvami in znanostjo, niti v bolj intelektualnih javnih razpravah ni naletelo na pretirano preizpraševanje. Zagotovo obstaja nek konsenz o tem, da so z znanostjo podprte politike najbolj ustrezne (podobno kot t. i. z dokazi podprta medicina), a bolj natančen razmislek o tem, kaj naj bi to pravzaprav pomenilo, pogosto umanjka.
Najbolj shematično bi lahko ta odnos ponazorili s t. i. Humovim zakonom, ki ga je v 18. stoletju formuliral angleški empiricistični filozof David Hume. Humov zakon prepoveduje sklepanje z dejstev na najstva, torej na to, kako naj bi nekaj bilo. Ta zakon je bila seveda tudi sam deležen številnih kritik, a nalogo znanosti (zlasti če pod tem imenom razumemo naravoslovje) lahko poenostavljeno vendarle opredelimo po analogiji, da je njena naloga zbiranje takšnih in drugačnih dejstev, medtem ko so normativni premisleki prepuščeni zlasti etiki in politiki. Vsekakor sicer tudi v številnih »trdih« znanostih najdemo primere normativnosti, poleg tega v kontekstu bolezni Covid-19 največjo vlogo igra medicina, katere pomemben del so gotovo normativne sodbe. Prav slednje (kakor tudi vloga družboslovnih ved, psihologije in drugih pri oblikovanju javnih politik) so še ena tema, ki ni bila dovolj izpostavljena.
Ta »zakon« vseeno opozarja na pomembno podrobnost: naloga znanosti načeloma ne more biti določanje političnih prioritet; to je politična odločitev, ki zahteva prav takšno odgovornost. Ravno zato je sicer dobrohotno popreproščeno prepričanje o neke vrste linearni zvezi znanost – politične odločitve precej naivno, saj slednje niso reduktibilne na strogo epidemiološki vidik. Vsekakor je celo nujno, da strokovnjaki svetujejo o najboljših načinih boja proti epidemiji, a končna politična odločitev pač upošteva tudi npr. gospodarske in geopolitične interese, kar kaže na vladne prioritete, ki jih je treba seveda preizpraševati. Zato določen razkorak med priporočili strokovnjakov in politično odločitvijo ne more biti presenečenje in je lahko upravičeno; politične odgovornosti namreč ne more nadomestiti niti dvojno slepa randomizirana študija. V času koronakrize so se številni vodje držav obdali z različnimi strokovnimi posvetovalnimi telesi, ki pa so lahko le to, namreč vir verodostojnih informacij, modelov in predvidevanj za vladajoče – če ob manku informacij strokovnjaki sploh lahko dajo ustrezna priporočila. Poleg tega se je gotovo pomembno spraševati tudi o odgovornosti strokovnih teles, saj ta pogosto ni jasno opredeljena.
A zavestno sprejetje tveganja je nekaj, drugo pa je politični napad na ugotovitve znanosti in širjenje teorij zarote, kar kaže predvsem na (resda precej razumljivo) nepripravljenost sprejeti odgovornost, saj so odločitve (še zlasti v tovrstnih negotovih situacijah) lahko tudi napačne. Nenazadnje ni niti zagotovila, da bo črkobralsko upoštevanje znanstvenikov nujno povsem učinkovito. Kljub vsem neusklajenostim se zdi, da je bila znanost v večini evropskih držav dokaj zadovoljivo upoštevana, bolj problematično pa je bilo dogajanje v ZDA.
S to tematiko so povezana tudi razmišljanja, ki vedno znova vznikajo v nekaterih krogih in ki (ne le v času epidemije) zagovarjajo neke vrste »tehnično vlado«, v kateri bi sedeli strokovnjaki (seveda niso vsi strokovnjaki tudi znanstveniki), s čimer bi odpravili vse težave z upravljanjem države. Prisotnega pa je odločno premalo zavedanja, da bi tudi tehnična vlada sprejemala politične odločitve, saj, kot rečeno, dejstva težko odločijo, kaj je treba storiti, vedno gre za vprašanje prioritet (v popularnem primeru tovarna ali kmetijske površine se je pač treba odločiti, kaj je pomembnejše).
O avtoritetah
Drug pomemben vidik je način delovanja znanosti in percepcija tega v javnosti. Simptomatična je na primer aprilska javnomnenjska raziskava francoskega časnika Le Parisien, ki jo v nedavno objavljenem eseju Okus resničnega (Le goût du vrai) omenja znani francoski popularizator in filozof znanosti (predvsem fizike) Étienne Klein. Pokazala je, da ima kar osemdeset odstotkov vprašanih mnenje o (ne)primernosti hidroksiklorokina za zdravljenje bolezni Covid-19, pri čemer v času opravljanja raziskave o tem ni bilo nobenih dovolj verodostojnih podatkov. To zdravilo je najprej kot skoraj čudežno predstavljal (vsaj do tedaj cenjeni) francoski zdravnik Didier Raoult z megalomanskimi trditvami in osebnimi napadi na kolege znanstvenike, nato pa se je nad njim navdušil tudi ameriški predsednik Donald Trump. Navdušenje se je še posebej širilo po družbenih omrežjih. Kot v novi knjigi Calling Bullshit, poljudni predstavitvi pogostih zmot sklepanja v povezavi s statistiko, opozarjata Carl T. Bergstrom in Jevin D. West, se »sranje« (bullshit), kot ga imenujeta, torej nesmiselne ali nepotrjene informacije, širi precej hitreje kot resnične informacije ali poskusi, da bi ga omejili.
Nasploh je primer s hidroksiklorokinom (celo če bi se izkazalo, da gre za čudežno zdravilo) izjemno poučen in zbuja številna vprašanja. Eno od teh je vloga posameznih znanstvenikov, saj se je za Raoulta zdelo, da ga ni mogoče ne omeniti, niti kritično, in s tem utrjevati njegovega vpliva. Kot je v nedavnem intervjuju za francoski javni radio opozoril tudi Martin Hirsch, vodja pariškega sistema bolnišnic, imamo tu nekoga, ki se predstavlja kot nadarjen strokovnjak, skorajda genij, torej kot prava vaba za običajno naivno medijsko percepcijo znanstvenika kot nezmotljivega, obenem pa se kaže kot borec proti (skorumpiranemu in togemu) sistemu, četudi je sam prej pravzaprav utelešal ta sistem. Zaradi tega mu ni bilo težko mobilizirati precejšnjega dela populacije, in to kljub temu, da so številni strokovnjaki pozivali k previdnosti.
Tu že vstopamo v zagonetno vprašanje t. i. znanstvenega konsenza, ki je tudi v jedru znane sintagme »znanost pravi«, ki je tako pogosto zlorabljana. Problem je zlasti v tem, da imamo resda številne ugotovitve, za katerimi stoji velika večina znanstvenikov, a imamo po drugi strani mnoge znane primere, ko so prav disidentski glasovi pokazali, zakaj je dotedanji konsenz problematičen (in so se dolgo borili proti uveljavljenemu pogledu). Konsenz sam na sebi tako še ne pomeni nujno tudi resnice (nenazadnje »glas ljudstva« neposredno ne more odločati o veljavnosti neke teorije), čeprav je pomemben orientir. Mediji in nekateri znanstveniki z navajanjem konsenza kot edinega (!) argumenta delajo sami znanosti veliko škodo, saj gre za luknjičasto argumentacijo, kjer je iskanje protiprimerov prelahko, to pa izrabijo različni didierji.
Še zlasti zato je toliko bolj problematično nepotrebno idealiziranje in raba argumenta avtoritete brez truda, da bi razložili ozadje. Očitno je, da nihče ne more biti strokovnjak za vse, tako da moramo dati avtoritetam pomembno vlogo, a vendar so zaskrbljujoči zapisi, kot smo ga lahko pred meseci (še pred epidemijo) prebrali v enem izmed slovenskih časnikov: znanost da moramo »pustiti pri miru in ji zaupati, tako preprosto je to«. Če kaj, potem je ravno slepo zaupanje nasprotno ciljem znanosti. Tisto, kar je pogosto razlog za določeno odklonilno stališče do znanstvenih spoznanj, je slaba seznanjenost z različnimi tematikami, ne pa pomanjkanje zaupanja.
Poseben fenomen je bil v času epidemije gotovo dogodek, ko je eden od slovenskih časnikov nekatere znanstvenike zaradi določenih pravilnih napovedi njihovega modela postavil na naslovnico, kar je bila dvomljiva poteza, saj je bilo idealiziranje povsem nepotrebno, model pa je dal pravilne napovedi le za določene vidike epidemije. Naslov je govoril nekaj drugega: »Napovedali razvoj epidemije in se zmotili za – nič.« Nasploh je bilo v medijih zaslediti pravo poplavo različnih modelov, ki so vsekakor koristni, a ni bilo vedno jasno povedano, da gre za idealizirano reprezentacijo, ne pa kar golo realnost, še posebej če je bil upoštevan le eden od aspektov ali le ena disciplina. Podoben problem so vsakokratne javnomnenjske raziskave o podpori političnim strankam. Tu tudi najboljši mediji le redko opozorijo, da je govoriti o gibanju podpore neki stranki, če npr. med dvema zaporednima raziskavama razlika znaša celo le nekaj desetink odstotne točke, izjemno problematično, saj so določena nihanja inherentna že sami raziskavi.
Znanost kot proces
V javnosti torej deluje precej trdovratna percepcija (ki jo pogosto razširjajo tudi znanstveniki sami), da obstaja nekaj takšnega, kot je singularna znanost, ki nekaj trdi, ne pa določen posamezni znanstvenik. Resda vedno obstaja precej splošno sprejetih ugotovitev (ki imajo lahko celo status dejstev), a v različnih disciplinah obstajajo večja ali manjša polja, na katerih potekajo žgoče razprave o tekmujočih teorijah in interpretacijah. Enako velja, da ena sama raziskava ne more biti dobra podlaga za sprejemanje odločitev, saj moramo sprejeti, da bodo vsaj nekatere neustrezne in bodo morale biti umaknjene.
Resda tu prvenstveno govorimo o izrednem stanju, ki zahteva tudi izredne ukrepe in ravnanje, pa vendar se zdi, da v javnosti ni dovolj razumevanja, da ima »sekanje ovinkov«, čeprav je morda nujno, v znanosti določene posledice in da veliko »spreminjanja stališč« znanstvenikov temelji prav na tem, da so prisiljeni ob nezadostnih informacijah v takih primerih oblikovati jasno in celovito stališče. Poleg tega že v običajnih situacijah znanstveniki niti znotraj ene discipline niso dobro uglašen orkester, kar je večinoma skrito v strokovnih razpravah, zdaj pa je imela javnost priložnost videti, kako se vzpostavlja konsenz. Tu se šele na koncu (oz. naj bi bilo tako vsaj v idealizirani različici) vzpostavi koherentna slika. Tudi pomembnost širjenja spoznanj prek člankov v znanstvenih revijah je redko izpostavljena (razen ko kateri od znanstvenikov objavi članek v kateri od visoko rangiranih revij), kar še pripomore k napačnemu razumevanju ali sploh nepoznavanju delovanja znanosti.
Nenazadnje gre predvsem za to, da moramo na znanost gledati kot na nekaj dinamičnega, kot na proces, za katerega je jasno, da je nekaj najbolj učinkovitega, kar poznamo, a niti to včasih ne daje želenih rezultatov. Prav zaradi te procesualnosti sami posamezniki na koncu niso tako pomembni, saj popolnih posameznikov ni, torej prav tako ni niti popolnih znanstvenikov, ki bi jim morali vnaprej zaupati brez vsakršnih vprašanj (nenazadnje se je tudi zgoraj omenjeni Étienne Klein že spopadal z obtožbami plagiatorstva). Med drugim bi mediji znanstvenikom morali večkrat dopustiti, da povedo, česa ne vedo, znanstveniki pa bi morali to priložnost tudi izkoristiti. Še posebej v času pandemije bi iskreno obveščanje o tem, kaj še ni znano ali jasno, morda vplivalo tudi na manj širjenja teorij zarote.
Zelena in druga prepričanja
Poleg vsega naštetega je očitno, da v realnosti le slabo drži, da svoja prepričanja oblikujemo na podlagi dejstev in jih zaradi njih spreminjamo (čeprav se moramo truditi, da bi ta ideal kar najbolj dosegli), tako da instrumentalizacija znanosti za takšne ali drugačne politične ali ideološke cilje ni nič novega. Različni primeri nam prej pravijo, da je bolj ustrezen pogled, da znanstvena opažanja odražajo zlasti vnazajšnje upravičevanje določenih pozicij, ki so zato notranje precej nekoherentne. Kako naj si drugače razlagamo paradigmatični primer t. i. zelenih strank (in številnih njihovih podpornikov), ki na znanost (če jo tokrat vzamemo kot singularno) gledajo z zelo zanimivega stališča. Ko govorimo o (človeško povzročenih) podnebnih spremembah, težko najdemo bolj zagrizene zagovornike ukrepanja, saj »tako pravi znanost«, zlasti je ključen argument v javnih razpravah tudi impresiven odstotek strinjanja med klimatologi (in znanstveniki sorodnih disciplin).
A povedni so tudi primeri, kjer zeleni pri podobnem konsenzu govorijo drugače. Na primer nemški Zeleni že dolgo dokaj previdno obravnavajo homeopatijo, saj je v stranki precej zagovornikov globul, domnevnih zdravilnih homeopatskih kroglic, katerih učinkovitost, če upoštevamo ravno opevani znanstveni konsenz, nikakor ni dokazana. Situacijo dobro opiše lanskoletna izjava pomembne članice Zelenih, podpredsednice nemškega Bundestaga Claudie Roth, da se stranka seveda zavzema za znanost, ampak da ta »obstaja takšna in drugačna«. Mladi nemški komik Fabian Köster, ki jo je intervjuval, je takoj potegnil paralele s skrajno desno Alternativo za Nemčijo, kjer pa podobno menijo o človeško povzročenem globalnem segrevanju. Tudi pri francoskih Zelenih ni dosti drugače, nedavno je bilo npr. zanimivo opazovati novoizvoljeno zeleno županjo Marseilla, ki je svoje nasprotovanje protivirusni politiki, ki jo določa Pariz (šlo je zlasti za notranjepolitična preigravanja), izražala z že omenjenim Didierjem Raoultom ob sebi.
Pri vsem tem seveda ne gre toliko za zelene stranke ali le politične probleme, pri njih so nenavadne razlike v »takšni in drugačni« znanosti – beri: tisti, ki nam je všeč, in tisti, ki nam ni – le najbolj vidne, saj se običajno predstavljajo prav kot stranke znanosti, karkoli naj bi že to pomenilo, podobno pa menijo tudi številni njihovi podporniki. Upravičevanje razlike v stališčih (npr. zagovarjanje ukrepanja proti globalnemu segrevanju in hkrati zagovarjanje homeopatije) se pogosto naslanja na »delovanje lobijev«, ki naj bi stali za vsem tem, kar je seveda paradigmatski primer teorije zarote (kljub temu, da določenega vpliva interesnih skupih ne moremo izključiti).
Kritičnost in današnji svet
Nazadnje bi bil potreben razmislek o delovanju izobraževalnega sistema, ki danes očitno ne zagotavlja dovolj dobrega splošnega informiranja o znanosti, ki je pogosto reducirana na zbirko ugotovitev (večinoma resda potrjenih, a včasih že ovrženih, pogosto npr. na področju psihologije), kar je pogojno morda sprejemljivo edino na osnovnošolski ravni. Tu se namreč vidik procesualnosti znanosti, ki je tako ključen, povsem izgubi. To bi bilo treba poudarjati skozi ves izobraževalni proces, saj je to védenje koristno za vsakega državljana, ne le za bodoče raziskovalce – pa tudi ti si bi prej in bolje ustvarili sliko o tem, kaj znanost pravzaprav je.
V tem kontekstu je pomemben pojem gotovo tudi t. i. kritično mišljenje. Tega sta italijanska filozofa Elena Pasquinelli in Roberto Casati s kolegi v nedavnem poročilu Definirati in poučevati kritično mišljenje (Définir et éduquer l’esprit critique) definirala (definicije v podobnem duhu so pogoste) kot, če poenostavim, skupek sredstev, ki nam omogočajo spraševanje o tem, ali neka informacija ustreza realnosti: ali je verjetna glede na trenutno znanje, ali temelji na trdnih dokazih, ali je njen vir zaupanja vreden. Prav odgovori na zadnja tri vprašanja pri teorijah zarote umanjkajo, prav tako teh vprašanj dovolj ne izpostavlja niti izobraževalni sistem.
V nekaterih najbolj spremljanih medijih (za primer lahko vzamemo trenutno hvaljeno oddajo Tarča) se izobraževalne dileme pogosto zreducirajo v puhlico, da je v učnih načrtih preveč vsebin in da v današnjem svetu ne potrebujemo (toliko) faktičnega znanja, moramo le poiskati informacije. To se sliši razumno, a če sprejmemo zgornjo definicijo kritičnega mišljenja, se izkaže za neustrezno, saj lahko informacijo primerjamo s trenutnim znanjem le, če ga že (vsaj nekaj) imamo. Kritika je bolj smiselna, če jo razumemo kot poziv v duhu zgornjega upoštevanja procesualnosti znanosti. Enako lahko vir učinkovito ocenimo le, če imamo predstavo o zaupanja vrednih virih. V izobraževalnem sistemu je delo z viri pogosto reducirano na učenje citiranja, ki je pri vsem tem še najmanj pomembno (razen kot nekaj, kar je pač treba obvladati), ga pa je preprosto odkljukati. Kritično mišljenje je, kot pove že ime, nujno neko delovanje, ki ga ni mogoče odpraviti s tem, da notico o njem vnesemo v učni načrt, čeprav je to precej lažje. Javna razprava o poučevanju kritičnega mišljenja in izpostavljanju kognitivnih pristranskosti bi bila v luči epidemije gotovo še kako potrebna, pri čemer je ključno zavedanje, da še en dodaten šolski predmet pač ne bi rešil situacije.
Enako z dekretom ni mogoče niti zapovedati navdihujočih in razgledanih učiteljev, čeprav se zdi, da z organizacijo različnih (pogosto sumljivih) izobraževanj hočemo doseči prav to. Drugače ni niti na univerzah, kjer »karierni centri« organizirajo delavnice na podlagi že davno ovrženih teorij. Kljub vsem dobrim stranem izobraževalnega sistema so bile med krizo opazne tudi težave, npr. z osnovnimi digitalnimi veščinami, ki bi morale danes vendarle biti samoumevne celo med tistimi, ki se bližajo upokojitvi. V nasprotnem primeru je učinkovito poučevanje v današnjem svetu nemogoče.
(Pri)okus resničnega
Za konec pa: seveda ni vse črno, epidemija je prinesla tudi bolj pozitivne učinke. Kljub vsemu celo teorije zarote, ki se množijo, kažejo na radovednost in iskanje odgovorov na vprašanja, čeprav je sama pot dvomljiva. Med drugim je tudi med otroci verjetno več bodočih epidemiologov kot prej. Ostaja pa dejstvo, da resnično (oz. vsaj tisto, kar imamo za tako) včasih pusti grenak in nevaren priokus. Zavedanje o negotovosti je tisti pravi sprožilec radovednosti oz. želje po pojasnitvi, ne pa vera v (namišljeno) gotovost, še posebej ne v tisto, ki se niti ne trudi postavljati vsaj do določene mere preverljivih trditev. Naše trenutno znanje je najboljše, kar imamo, a moramo se zavedati, da je vseeno vsaj do določene mere začinjeno in da je od priokusa do okusa resničnega še daleč.