Nevidna smetišča

Oblak je simbol svobode in čistosti, mehkobe in narave, potovanj in domišljije. Njegova podoba je blizu vsem človeškim kulturam, celo puščavskim, ki ga morda vidijo samo nekajkrat na leto. Občutki, ki jih vzbuja, so večinoma prijetni, sicer ga je treba obtežiti s pridevniki. Črni, nevihtni, grozeči. Ali v zadnjem desetletju – računalniški.

 Računalniški oblak je pomembna in nenaključna besedna zveza, je v knjigi To The Cloud pred petimi leti ugotavljal kanadski medijski sociolog Vincent Mosco. V njej je razvijal misel, ki jo je prvič zapisal v svoji nekoliko starejši knjigi Digital Sublime, da je digitalna tehnologija postopoma izgubila nekdanjo umeščenost v prizemljeno inženirsko materialnost in je postala sublimna. Prelepljena s simboli in poimenovanji, ki prikrivajo njeno fizično, ekonomsko in politično naravo.
Poskus takšne sublimacije je tudi računalniški oblak. Podoba oblaka v ničemer ne ustreza tistemu, kar opisuje. Prebivališča podatkov so ogromni objekti, zgrajeni v ledenih puščavah in na mestnih obrobjih, na dnu skandinavskih fjordov ali ob islandskih ledeniških rekah, ki odvajajo toploto s tisočerih računalniških procesorjev. So podzemni in podmorski jaški, v katerih so položeni optični kabli. So anonimne poslovne in državne stavbe, iz katerih uradniki in menedžerji vodijo podatkovna podjetja, posojajo kredite in prisluškujejo uporabnikom oblakov. So elektrarne, ki napajajo računalnike, rudniki, v katerih otroci izkopavajo redke kovine, in smetišča, na katerih končajo elektronske smeti.
Računalniškega oblaka zato ne opiše mehka bela kepica pare na modrem nebu, ampak meglica strupenega dima, ki ga je nad divjimi afriškimi smetišči elektronskih odpadkov fotografiral Peter Hugo v fotografski monografiji Permanent Error. Iz zemlje štrlijo odvrženi sestavni deli računalniških oblakov: tipkovnice, miške, zasloni in elektronsko drobovje. Na smetiščih gorijo umazani kresovi, v katerih se krivenči plastika in se topijo žlahtne kovine, ki jih je mogoče vrniti v potrošniški cikel. Med odpadki krožijo nabiralci, ki iščejo uporabne kose elektronike in jih v malih delavnicah sestavljajo v delujoče računalnike ter znova priklapljajo na oblake, iz katerih so jih izvrgli. Nekateri se udomačijo v šolskih učilnicah, drugi se znajdejo v proizvodnji podatkovnih smeti.
Zavrženi računalniki s Hugojevih fotografij so se morda čez nekaj let znašli v dokumentarnem filmu Sakawa, s katerim je mladi ganski režiser Ben Asamoah prikazal eno izmed »oblačnih« gospodarskih panog. Več mesecev je spremljal svoje vrstnike, kako s starimi napravami preletavajo računalniške oblake ter na družabnih omrežjih iščejo moške in ženske osamljence. Tudi ti mladi Ganci, podobno kot njihovi manj izobraženi sovaščani na divjih elektronskih odlagališčih, brskajo po smetiščih svetovnega spleta ter iščejo uporabne elektronske naslove in fotografije, s katerimi ustvarjajo lažne elektronske identitete. Vsak upravlja po več lažnih osebnosti in se preko njih pogovarja z drugimi spletnimi identitetami, človeškimi ali umetnimi. Fizično elektronsko smetje se tako v oblaku pretvori v podatkovno: v milijone in milijarde elektronskih pisem ali klepetov, ki obljubljajo ljubezen, tolažbo in podedovano premoženje neznanega sorodnika.
Da podatkovne smeti ne zastrupljajo samo prejemnikov, ampak tudi internetne smetarje, sta pokazala režiserja dokumentarnega filma Cleaners (Čistilci) Hans Block in Moritz Riesewieck. Za čistočo spletnih storitev namreč ne skrbijo dobro opremljene javne komunalne službe, temveč slabo plačani delavci manjših podizvajalcev, ki za velika spletna podjetja pregledujejo objave uporabnikov in umikajo neprimerne vsebine. Njihovo delo je včasih še hujše od brskanja za računalniškimi deli na divjih afriških odlagališčih, saj so vsak dan izpostavljeni najhujšim prizorom nasilja, sovraštva, stiske in nesreč. Za takšno delo so zelo slabo opremljeni, ne varuje jih nikakršna delovna zakonodaja, njihove psihološke stiske pa se velikokrat pokažejo šele skozi simptome post-travmatskega stresa, izgorelost ali samomor.
Takšno podatkovno smetje ni tako vidno kot strupeni elektronski odpadki na Hugojevih fotografijah, toda podatkovne smeti se vse bolj kopičijo. Zbirke podatkov so zasnovane tako, da hranijo tudi izbrisane informacije, le označijo jih kot izbrisane, da jih operacijski sistem ne prikaže. Velika večina ustvarjenih vsebin je namenjena enkratni uporabi: enkratnemu branju, enkratnemu ogledu in enkratni objavi. Vse zavržene, uporabljene in arhivirane podatke pa trajno shranjujejo velike pomnilniške farme, ki omogočajo podatkovno ekonomijo. Lokalna politika s subvencijami spodbuja njihovo gradnjo – podobno kot pri tovarnah in distribucijskih centrih – še eni fizični izpostavi oblačne ekonomije. A če pri tovarnah in tovornjakih ni mogoče spregledati hrupa in izpuhov, so bili okoljski vplivi podatkovnih centrov dolgo zakriti z oblaki poslovnih skrivnosti.
Več študij je že leta 2016 pokazalo, da so tedanji podatkovni centri na leto skupaj porabili več elektrike kot celotna Velika Britanija ali tri odstotke globalne proizvodnje. Takrat so ocenili, da podatki prispevajo dva odstotka ogljičnih emisij, približno toliko kot letalska panoga. Te vrednosti se bodo v prihodnjih desetletjih povečevale in do leta 2040 naj bi shranjevanje podatkov porabilo več kot petino globalne proizvodnje elektrike ter proizvedlo več toplogrednega ogljika kot ZDA. Današnji podatkovni center potrebuje več elektrike kot manjše mesto. Google, Facebook, Netflix in drugi oblačni velikani po porabi elektrike presegajo številne države, celo tako velike, kot je Turčija. Dodatno okoljsko breme pomenijo tudi močni dizelski generatorji, s katerimi vzdržujejo delovanje sistemov med električnimi mrki, in strupeni plini v hladilnih sistemih.
Velikokrat se počutim kot okoljski aktivist iz sedemdesetih let, ki je zajemal vzorce vode v rekah ter opozarjal na pesticide in težke kovine, a ga ni nihče poslušal, je pred leti povedal avstrijski pravnik Max Schrems, ki je kot študent sprožil evropsko kampanjo proti Facebooku. Računalniški oblaki namreč še nimajo zlovesa morij žveplenega smoga, ki so v prvih desetletjih industrijske revolucije dušila prebivalce industrijskih središč. Skoraj stoletje je trajalo, preden je bilo mogoče v mestih spet dihati, preden so države sprejele strožje okoljske predpise in so morale tovarne namestiti filtre na dimnike ter zamenjati premog s čistejšimi gorivi. Prizadevanje za digitalno okoljevarstvo je šele na začetku tega procesa. Nekaj pozornosti so deležni samo elektronski odpadki, ki jih je vse teže odlagati na divja smetišča. Nevidne podatkovne smeti pa ne gnijejo na ulicah in ne sprožajo protestov prebivalcev, ki v svoji okolici nočejo imeti podatkovnega smetišča. Kljub temu, da so posledice teh nevidnih smeti vse bolj otipljive.
Podatkovna ekonomija poleg računalniškega oblaka uporablja še en sublimen pojem: ničelne stroške. Vzdrževanje podatkovnega centra, pošiljanje in shranjevanje podatkov je sicer drago, vendar se stroški razdelijo med milijone ali milijarde uporabnikov, dokler se – vsaj za vsakega posameznika – dejansko ne približajo skoraj ničli. Takšna navidezna ničla ne spodbuja le nezmerne podatkovne porabe, zaradi katere se kopičijo nevarne elektronske smeti in se povečuje negativen okoljski vpliv podatkovne ekonomije, temveč je neskončno pocenila tudi možnosti nadzora posameznikov v digitalni družbi.
Nekdanje varnostne agencije so svoje človeške agente in ovaduhe poslale samo nad najbolj pomembne tarče. Ti agenti so v poročila in dosjeje zapisali samo zgoščene povzetke in pomembne informacije, ki jih je bilo smiselno shraniti v arhivih. Današnji nadzorovalci nimajo več takšnih omejitev, saj je mogoče trajno shraniti čisto vsak digitalni drobec, ki ga je kdaj ustvaril posameznik. Tudi če so to že zdavnaj porabljene, zavržene in izbrisane podatkovne smeti, ki pa zbrane in razvrščene pomagajo sestaviti unikaten podatkovni »prstni odtis«. Kar že dolgo vedo detektivi, vohuni in hotelske sobarice.
Podatkovna revolucija ni kljub sublimnim poimenovanjem nič manj umazana od svoje industrijske predhodnice. Enako nezmerno izrablja naravne vire, ustvarja odpadke in slabo vpliva na zdravje ljudi, tako telesno kot duševno. Vendar bo prve spremembe najverjetneje prinesel šele prvi podatkovni Černobil, ki bo nadomestil estetiko idiličnih oblakov in postavil realnejšo ceno ničelnih stroškov podatkovne ekonomije, v katere – tako kot na začetku industrializacije – še ni vključena odškodnina za uničeno okolje, kršene človekove pravice in podatkovno onesnaženje, ki spodkopava liberalne demokratične družbe.