Nevidno življenje odpadkov

 Ko poberemo plastične odpadke in pobrišemo tla, vreče zavežemo in jih odnesemo do zabojnikov pred blokom. Tisti, ki je namenjen embalaži, je običajno prenatrpan, zato moramo vsebino potlačiti, da natrpano vrečo sploh lahko vdenemo vanj. Zraven stoji rjav zabojnik z biološkimi odpadki, iz katerega dehtijo čudne vonjave. Ko odpremo pokrov, ven puhne smrad po gnilem sočivju in razpadajočem mesu. Pogledamo vanj. Na dnu gomazi nepregledna množica belkastih mušjih ličink, ki so se namnožile čez poletje. No, to pa je nevidno življenje odpadkov – dobesedno! V smetnjak zalučamo vrečo, zapremo pokrov in potlačimo potrebo po bruhanju. Ko pridemo domov, si umijemo roke. Delo je opravljeno. Smeti smo vrgli stran – izginile so z našega obzorja.

Naraščanje svetovnega kupa

Pa zavržene stvari, ki smo se jih znebili, iz smetnjaka dejansko izginejo? Seveda ne. Dejansko se globalni kup odpadkov, ki jih smetarji odpeljejo na smetišče in tam odložijo, povečuje z osupljivo naglico. Po podatkih Svetovne banke se bo količina trdnih odpadkov na svetovni ravni povzpela od 3,5 milijona ton dnevno leta 2010 do 6 milijonov ton leta 2025. Statistika še pravi, da posameznik v času svojega življenja proizvede neverjetne količine odpadkov – v povprečju 600-krat toliko, kolikor tehta. Količina odpadkov, ki jih proizvedemo, pa ni povsod enaka. Tesno je povezana s finančno blaginjo ter načinom uporabe in proizvodnjo blaga. V Evropski uniji je tako na prvem mestu po količini gospodinjskih odpadkov na prebivalca stereotipno snažna Danska, kjer se jih letno nabere skoraj 800 kilogramov na osebo, na zadnjem pa Romunija z 270 kilogrami.
Ogromno odpadkov konča v naravi, recimo v oceanih, in tudi tam seveda ne izginejo. V severnem delu Tihega oceana se je nakopičila ogromna količina odpadkov, ki je velika za tri Francije. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bo do leta 2050 v oceanih in morjih po količini več plastike kot rib, če bomo nadaljevali s sedanjim trendom odmetavanja odpadkov. Kopičimo jih tudi na kopnem in iz njih gradimo ogromne konstrukcije, ki jim pravimo smetišča. Največje med njimi je Fresh Kills, ki so ga leta 1948 odprli kot začasno deponijo v bližini New Yorka, ta pa se je do leta 2001, ko so jo zaprli, preobrazila v gromozansko prikazen, ki se razteza na skoraj 900 hektarih in vzpenja 70 metrov visoko. Kup na tem smetišču je tako velik, da bi ga lahko s prostim očesom videli celo z Lune, nekateri strokovnjaki pa dodajajo še, da je to dejansko največji med objekti, ki jih je zgradila človeška roka.
Te zastrašujoče številke pričajo, da se naš planet preobraža v ogromno smetišče, kjer je vse manj prostora za živa bitja. Kakšna bo torej prihodnost, če bomo nadaljevali z odmetavanjem odpadkov? Enega od možnih scenarijev so izvrstno upodobili v risanem filmu Wall-E, v katerem je glavni junak robotek, ki neumorno preklada kupe smeti na opusteli Zemlji. Robot je v tej distopični viziji edino »bitje«, ki sploh lahko »preživi« v onesnaženem okolju; ljudje so namreč morali z vesoljskimi plovili evakuirati planet in odpluti po vesolju v upanju, da se bodo nekoč lahko vrnili domov.

Po uporabi zavrzi

Kdaj se nam je na Zemlji pravzaprav nakopičilo toliko stvari, ki se spreminjajo v smeti? Zakaj si tako brezbrižno in nerazsodno zasipavamo lastno bivalno okolje, ki postaja vse bolj razvrednoteno? Del odgovora je nedvomno v prevladujočem načinu proizvodnje in prodaje, natančneje v tržnem gospodarstvu. Danes je v trgovinah bistveno več izbire kot nekoč, izdelki pa imajo vse krajšo življenjsko dobo. Pomemben del problema je še, da kupujemo vse več izdelkov za enkratno uporabo, ki se kopičijo v zabojnikih in obtičijo na smetiščih. Hiter tehnološki razvoj prinaša tudi nove naprave, kot so računalniki in telefoni, ki jih vse pogosteje zamenjamo in tako ostajamo v »stiku s časom«. Težava pa je, da teh naprav običajno sploh ne moremo več popraviti, če se pokvarijo, niti jim ne moremo zamenjati baterije. Kupiti nov telefon vsaki dve leti zato ni nič posebnega. Podobno je z belo tehniko, denimo s pralnim in pomivalnim strojem: ko se naprava pokvari, je z njo konec, še posebej če ji je potekla garancija. Kupiti je treba novo, saj stare nima smisla popravljati. Še več: serviser nam »velikodušno« izroči kupon za popust v vrednosti popravila in priporoči, naj pokvarjen stroj nadomestimo z novim. Napredek tehnoloških naprav za vsakdanjo rabo sicer deloma izboljša kakovost življenja, hkrati pa prispeva k povečanju količine odpadkov, vključno s t. i. e-odpadki, ki okolju škodijo še bistveno bolj kot plastične vrečke in ogorki.

Je rešitev minimalizem?

Odpadki se ne kopičijo le na smetiščih in v zabojnikih, temveč tudi po domovih. Garaže, kleti in podstrešja se preobražajo v purgatorije za kramo, ki se je v nekakšni kognitivni disonanci sicer želimo znebiti, a je hkrati nočemo oziroma ne želimo zavreči. Ti prostori so pogosto namenjeni predvsem kopičenju odsluženih elektronskih naprav, izrabljenih športnih pripomočkov, starih koles, napol praznih posod z barvo in laki ter neštetih drugih stvari, ki čakajo, da bodo dokončno izgubile vrednost, ko bodo njihovi lastniki sklenili, da bodo naročili odvoz kosovnih odpadkov.
Stvari, ki so že napol smeti, se nabirajo tudi po kuhinjah, dnevnih in otroških sobah ter omarah v spalnici. Neka raziskava je pokazala, da doma hranimo do 200 tisoč reči, če vštejemo najmanjše predmete, recimo šivanke in lego kocke. Ker so tudi naši bivalni prostori postali shrambe za odvečne stvari, so se domovi v zadnjih stotih letih bistveno povečali; po podatkih iz ZDA so se bivalne površine v tem času v povprečju razširile za 74 odstotkov oziroma za 211 odstotkov na stanovalca – ljudi namreč v stanovanjih prebiva manj kot nekoč, prostora pa imajo več. No, pravzaprav imajo več prostora predvsem stvari, ki jih »hrčkamo« po domovih.
Kako naj se znebimo stvari po domovih in zaživimo bolj svobodno življenje, ki je manj obremenjeno z materialnimi dobrinami? In kako lahko proizvajamo manj smeti? Minimalizem je rešitev, ki jo zagovarja japonska svetovalka za čiščenje Marie Kondo. V knjigi Umetnost pospravljanja zagotavlja, da boste svoj dom pospravili le enkrat, če se boste držali njenih napotkov in čim več stvari zavrgli, ostale pa pregledno shranili. Ko boste stanovanje počistili navlake, se vam bo, kot obljublja avtorica priročnika, »zbistril tudi pogled na življenje«. Bistrega pogleda na praznino doma pa prav dolgo ne boste ohranili, saj je precej verjetno, da boste prostore natrpali z novimi rečmi, morda celo s tistimi, ki jih boste kupili v spletni trgovini KonMari, ki jo je v letu 2019 odprla prav Marie Kondo. V njej lahko naročite skodelice in sklede, kopalne krtače za telo in celo kristale, po katerih potrkate z glasbenimi vilicami, s čimer »resetirate« svoj vsakdan in poskrbite za ravnotežje v življenju. Tako vsaj zagotavlja spletna prodajalna, ki jo lahko razumemo kot ultimativno zvijačo sodobnega potrošništva: ko smo izpraznili stanovanje in zmetali skoraj vse stran, je nastal prostor za nove reči, ki jih je treba kupiti.

Od pametnega koša do umazane igre

V triletnem projektu Nevidno življenje odpadkov smo se reševanja problema s smetmi lotili nekoliko drugače. Za izhodišče smo si izbrali misel norveškega antropologa Thomasa Hyllanda Eriksena, ki je v uvodu knjige Odpadki (v izvirniku Søppel) zapisal: »Pokaži mi svoje odpadke in povedal ti bom, kdo si. Pokaži mi, koliko odpadkov proizvedeš, in povedal ti bom, v kakšni družbi živiš.« V projektu smo Eriksenovo misel razširili z raziskavo, ki se osredinja tako na nevidno življenje odpadkov kot tudi na ljudi, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in ravnanjem z odpadki – od potrošnikov do smetarjev.
Osrednji cilj projekta je razvoj rešitve, ki bo spremljala in prikazovala, kje in kako nastajajo odpadki v gospodinjstvih, in spodbujala zmanjševanje njihove količine. Njen razvoj temelji na snovalnem pristopu, usmerjenemu k ljudem (angl. people-centred design), s katerim skušamo preseči univerzalen razvoj po načelu »ena velikost za vse«. Da bi bolje razumeli, kaj sploh želijo in potrebujejo ljudje na različnih lokacijah in kako jih lahko spodbudimo, naj spremenijo svoje navade in prakse, povezane z odpadki, smo se lotili primerjalne raziskave v šestih mestih: Ljubljani, Gradcu, Trstu, Zagrebu, Oslu in Dubaju. V teh mestih se skušamo z antropološkim pristopom, ki mu pravimo opazovanje z udeležbo, čim bolj približati ljudem in razumeti, kako živijo in kaj mečejo stran. Skupaj z njimi trpamo smeti v vreče, jih nosimo v zabojnike in se učimo pravilnega razvrščanja, ki ni povsod po svetu enako. Z raziskavo skušamo pridobiti še vpogled v življenje in delo »nevidnih« akterjev, npr. smetarjev, delavcev na smetiščih in ljudi, ki delajo v obratih za recikliranje. Tudi iz njihovega zornega kota skušamo predstaviti smeti kot pomemben dejavnik v globalnem omrežju proizvodnje ter potrošnje in na podlagi zbranih informacij zasnovati rešitev, ki bo njihovo nevidno delo vizualizirala in ljudem pokazala, koliko stvari in smeti dejansko zmečejo stran.
Tehnološka komponenta rešitve, ki nastaja v projektu, je »pameten« koš za smeti, povezan s smetnjakom, ki bo v navezi s pametnim telefonom ali računalnikom prikazoval, koliko česa smo vrgli stran in kam smeti potujejo. Pričakujemo, da bo ta rešitev spodbujala sodelovanje v gospodinjstvih in med njimi ter prispevala k povezovanju na mestni ravni na področju ravnanja z odpadki in njihovega zmanjševanja. Predvsem pa želimo s tehnološko novostjo ljudem prikazati tisto, kar običajno potlačijo, odmislijo in pometejo pod preprogo: kup odpadkov, ki so jih vrgli stran.
Pameten koš za smeti je zgolj del celovitega pristopa. Njegova naslednja komponenta je povsem netehnološka. To je namreč igra s kartami, v kateri se igralci prelevijo v podgane in se borijo proti ljudem, ki skušajo očistiti mesta v boju proti odpadkom. Igra je namenoma nevzgojna in sicer zato, da se igralke in igralci za kratek čas postavijo na drugo stran, ki je navidezno zlobna in negativna. Dejansko pa podganja druščina, ki se trudi nasmetiti mesto, ni nič bolj hudobna od ljudi. Bitjeca se v zgodbi, ki smo jo zasnovali, dejansko borijo za svoj prostor in obstoj v mestu, ki ga zavzemajo ljudje – podobno kot so prevzeli planet. V vsej nevzgojnosti je Umazana igra, kot smo jo poimenovali, seveda tudi nekoliko vzgojna: namenjena je temu, da se igralec po partiji zazre v svoj kup odpadkov in se ob tem zave, da stvari, ki jih zavržemo, dejansko ne izginejo, temveč končajo na ogromnem kupu.

Premik od ljudi k planetu

V projektu Nevidno življenje odpadkov sledimo, kot rečeno, načelom razvojnega pristopa, usmerjenega k ljudem, s katerim skušamo pripraviti rešitve, ki so bolj prijazne do ljudi ter prilagojene njihovim navadam in različnim družbeno-kulturnim okoljem. Tako skušamo napraviti premik od ekspertnega razvoja, pri katerem strokovnjaki razvijajo rešitve za ljudi, k razvojnim postopkom, v katere vključujemo ljudi, jih sprašujemo, kaj potrebujejo, in jih pritegnemo k snovanju izdelkov in storitev. Bistveno je, da tako nastanejo bolj smiselni in dolgoročno uporabni produkti, ki ne nastajajo samo za ljudi, temveč tudi skupaj z njimi.
V projektu skušamo uvesti in spodbuditi še naslednji razvojni premik, namreč k planetu. Z razvojem, pri katerem se ne sprašujemo le, zakaj je nov produkt pomemben za ljudi, temveč tudi, ali je smiseln za druga živa bitja in okolje, lahko še bolj prispevamo k zmanjšanju količine odpadkov in posledično zaživimo manj obremenjeno kot globalna skupnost. Bolj kot minimalizem po načelu Marie Kondo nam bo namreč pomagalo, da si »pospravimo« glave in začnemo drugače razmišljati o smeteh in stvareh. Naše odločitve o tem, kaj in kdaj bomo vrgli stran, namreč vplivajo na to, kakšen bo planet v prihodnosti.
Seveda pa nima smisla vsega bremena odpadkov stresti na posameznike. Dobršen del odgovornosti bi morali prevzeti država in občine z različnimi spodbudami, ki bodo prispevale k uresničenju načela skupnosti brez odpadkov (angl. Zero Waste) – sicer bo »zeleno, ki te ljubim zeleno« še naprej zgolj politična floskula za pridobivanje glasov na volitvah. Odgovornost bodo seveda morala prevzeti tudi podjetja, ki nas z oglaševanjem in drugimi pristopi prepričujejo, da potrebujemo vedno več stvari. Tudi ta bodo morala čim prej odrasti po načelu odrasti (angl. degrowth) in namesto h kopičenju stvari po domovih in v smetnjakih prispevati k bolj odgovornemu ravnanju z okoljem, in to ne zgolj tako, da si fasado pobarvajo na zeleno, na streho postavijo fotovoltaične panele in pred vrata namestijo koše za razvrščanje odpadkov. Skratka, na različnih ravneh bo treba storiti bistveno več kot doslej, in to čim prej, da nas kup odpadkov ne zasuje.

---