Ni več ne levice in ne desnice, le še managerska, strankarska podjetja

Levica in desnica kot siamsko soodnosna, (ko)relacijska družbena pojma ali pojma družbenega in družbena pojava, se prvič pojavita v dobi fundamentalnega republikanizma in prve inkarnacije družbenega (tudi družboslovja – to dvoje sovpada). Evropska levica in desnica se pojavita prvič v absolutno nadrejeni revolucionarni dobi družbenega »obračunavanja z monarhijo« in še bolj s kakršnokoli skupnostjo (koinonia), na sebi pa vse do danes nosita vidne (o)znake svojega »rojstnega mesta«, časa in razlogov nastanka. To pomeni, da na sebi nosita (o)znake fundamentalnega, družboljubnega anti-monarhizma (doba Francoske revolucije), ko je biti levičar pomenilo isto kot biti republikanec, biti desničar pa isto kot monarhist, če nekoliko poenostavim. Na tej podlagi debeli nekako okoli 200 let, »na tem« rojstnem mestu se torej pozneje nalagajo številne regionalne, deželne in državne ter tudi časovne in dogodkovne razlike ter posebnosti, ki ločijo desnico od levice (z njunimi medsebojno različnimi jezikovnimi igrami vred). Teh razlik sploh ni moč razumeti brez nad-določujočih določitev, ki izhajajo iz omenjenega rojstnega mesta in časa rojstva, kar pa je najožje povezano z možnostmi mišljenja in razumevanja družbe in družbenega ter nadvse družboslovja.
Druga, tokrat posebna – in ne več obča, kot je ta v zvezi z omenjenim monarhizmom – izstopajoča »dimenzija«, ki pomaga zadeto opredeliti levico in desnico ter jezikovne igre v zvezi z njima, se oblikuje neposredno po zgolj delni odpravi »problema monarhizma« (še danes je veliko število evropskih držav monarhij, kar ob sebi pove, da sploh ni šlo predvsem na monarhijo!) in sicer v prvih desetletjih XIX. stoletja. Takrat ključna razlika nastopi na točki in v orbiti t.i. »socialnega vprašanja«. Rečeno izven zakrivajočega in zavajajočega družboslovnega in fundamentalno družbenega republikanskega jezikanja, to seveda pomeni okoli vprašanja revščine. Tukaj se pojavi razlikovanje znotraj komplementarnosti/izključevanja levice in desnice predvsem v tem pomenu, da je levica tista, ki terja nekaj takega kot je »rešitev socialnega vprašanja«, torej revščine. Za to je desnica do danes ostala quasi socialna (dejansko družboljubna) in razen tega quasi socialnega fundamentalizma (beri družbenega in družboslovnega) ne premore tako rekoč ničesar več distinktivnega. Desnica pa česar koli takega, kot je revščina, večji del »sploh ne vidi«, še najmanj pa kot »posebno«, »ločeno vprašanje« in se – kot danes in čedalje bolj radikalno (neo-liberalizem, neo-konzervativizem…) – gre večji del le »razvoja in napredka«. Točno ta program »razvoja in napredka« pa pozneje (najprej social-demokratske stranke, na to socializem…) sprejme tudi vsa levica in sicer še bolj fundamentalno-razvojno, kot to sicer že velja za desnico samo. Iz nekdanjega programa razvoja in napredka nastopi danes dobesedno pogrom, ki ga razvoj in napredek družbenega sejeta vsepovsod, kjer se pojavita. Kakor koli že, levica je v tem kontekstu danes postala nadaljevanje desnice (razvoj, progres…) z drugimi, nadvse jezikavimi in siceršnjimi družboljubnimi (ne pa političnimi!) sredstvi (emancipacija, svoboda…), s čemer se je ujela v splošno past družbenega in družboslovnega jezikanja in nemišljenja.
V naslednjih fazah tega izrazito evropskega razvoja levico in desnico predvsem opredeljujejo konkretni problemi tega ali onega družbeno/narodnjaškega okolja (po revoluciji 1848). Pri tem pa izstopajo tudi takšna ali drugačna konstitucija nacionalnega delavskega gibanja, zvrst religioznega pred-teksta in konteksta in tradicije nasploh, razmerje do inter-nacionalizma, vprašanje prisotnosti ali odsotnosti revolucije družbenega, problem »rabe« sile, nasilja, volitev… Nenazadnje, v XX. stoletju pri oblikovanju tega, kar je levo in desno močno prispevajo še Oktobrska revolucija, na to pa Fašizem, Nacional-socializem in podobni »dogodki« (Vietnam, feminizem, mirovništvo, gibanja za politične pravice…). Seveda to velja tudi za fundamentalistično družbeno (in družboslovno!) revolucijo 1968 in pa to spregledano par excellence politično in, žal, podružbljeno iz let 1989, v depresiji katere smo se ravnokar zagozdili.

Kaj pomeni danes biti levičar in kaj biti desničar?

Biti levičar in biti desničar je, kot nakazano, po eni strani, zadeva politične tehnologije (parlamenta, volitev, strank…) in kot takšno sodi v ožje pobočje družbenega (ne pa politike!) funkcioniranja in krmiljenja/vodenja družbe. V strogem pomenu pri levici in desnici gre za družbeno in ne za politično ter ravno tako ne za socialno vprašanje kar tako, kot se to utegne varljivo dozdevati na prvi pogled. Po drugi strani pa je »biti levičar« (ali desničar) vendarle še zmeraj nekaj takega kot je bilo tisto, kar se je nekoč grupiralo predvsem okoli t.i. socialnega vprašanja. Danes to »socialno vprašanje« – gre za revščino, da ne pozabimo, kar pa nujno več ne pomeni »fizične lakote« – ponovno postaja ključnega pomena. Pač za to, ker je vprašanje revščine ponovno postalo osrednje politično – ne pa predvsem, kaj šele zgolj družbeno – vprašanje. Razlika je »le« v tem, da sedaj vse skupaj poteka bolj na globalni ravni.
Natančneje rečeno, ne gre več toliko pri tem današnjem socialnem zgolj in predvsem za »vprašanje«, pač pa sedaj nadvse gre za problem! Gre celo za Problem vseh problemov, torej tako za politični problem kot nadvse za problem odsotnosti politike, s tem pa same možnosti razreševanja »socialnega vprašanja«. Štos je v tem, da je socialno vprašanje (kaj šele to, kar je danes Socialni Problem) dobesedno družbeno nerešljivo, natančno tako pa ga quasi »rešujejo«, s tem pa nenehno perpetuirajo in le še poglabljajo. Ločiti socialno vprašanje (revščina…) od družbenega vprašanja (način post-modernega gospostva skozi vodenje en gross) je danes ključnega pomena za politično mišljenje in delovanje, za politiko nasploh. Bistvo vsega današnjega družboslovnega jezikanja je točno v ne-razlikovanju in v popolnem izbrisu razlike med socialnim in družbenim. Ta izbris sega (in subsumira) vse od izbrisa razlike med državo in politiko tja do izbrisa razlikovanja med družbo in državo, družbo in ekonomijo, družbo in skupnostjo in še marsičem, česar pa tukaj ni moč niti omeniti.
Med drugim je točno ta odsotnost zmožnosti razločevanja tudi tisto, česar levica (v bistveno manjši meri to velja za desnico in ravno v tem je njena prednost pri post-modernem gospodovanju) ni zmožna in je, posledično, čedalje bolj dobesedno sploh ni. Levica je ali pa je mrtva točno v zvezi s Problemom Družbenega ali, rečeno drugače, glede na problem revščine (socialno vprašanje) in na možnost njegovega razločevanja od družbe in družbenega problema (vključno z družboslovjem). Brž ko levica negira socialno vprašanje (kar je manjša zagata, ker levica to redkeje počne) ali pa ga izenači z družbenim (to je bistvo problemov vse današnje levice), se – to je tisto, kar se je zgodilo danes in zakaj je levica mrtva na način permanence samo-morjenja – potopi le še v družbeno (in družboslovno) jezikanje ter v le še anti-politično, tehnološko momljanje v zvezi s socialnim. Socialno namreč ni isto kot družbeno in tako rekoč ni vprašanje »za družbo«. Družba (družboslovno vodena) socialnega vprašanje ne more rešiti. Družba (z družboslovjem vred) dobesedno temelji natanko na produkciji in vzpostavljanju, ne pa na razreševanju in odstranjevanju socialnega vprašanja! Današnje socialno vprašanje, ki je ključni problem, je tisto, kar par excellence zadeva in je problem politike v vsej dobi, ki jo lahko – zavoljo dominance družbenega – večji del le še životarimo. V danes izrazito akademsko podprtem, torej strokovnem in znanstvenem žlobudrajočem družboslovnem jezikanju, je namreč družbeno in socialno postalo Eno in isto in sicer vrhu vsega tisto družbeno. Ko bo levica to dvoje zmožna razločevati (desnici to ni v interesu!), se bo morebiti ponovno pojavila in morda tudi postala celo »politični igralec«. Trenutno pa to zagotovo ni in če se ne nauči biti hkrati pro-socialna in anti-družbena (v tem je vsa sveta preproščina »filozofije« politike v (post)moderni dobi!), kar pomeni politična in se »iti politike«, je več nikoli tudi ne bo.
Skratka, delitve med desnico in levico danes ne morejo več »ustrezno politično učinkovati« (niso nikoli zares, a vsaj se je nekoč zdelo, da je temu tako!), saj jih je dobesedno »prekrižala« (teološko je mišljeno) zadeva družbe in družbenega, ki oboje (levico in desnico) zapreči in hkrati ter nadvse tudi transcendira, obenem pa zakriva. Nenazadnje točno to je tudi tisto, kar onemogoča tako mišljenje kot politično delovanje, nadvse pa politiko in tudi – to je tisto, kar je najbolj zaskrbljujoče – v končni instanci demokracijo samo. V tem leži tudi razlog za to, zakaj so danes – levi in desni – »vsi centristi« in zakaj so vsi skupaj levo/desni ali desno/levi ter rinejo v center naravnost kot ovce. Točno to je tisto vidno oprijemljivo družbeno, tu je locirana eksktremnost družbenega in ekstremnost centra/centričnosti. Drugače rečeno, tu so razlogi za to, da danes vsi le še čivkajo strokovnjačenja družboslovnega tipa nemišljenja, o politiki pa ne bev in ne mev, da političnega delovanja niti ne omenim. To »oditi v center« pomeni izključiti politiko in politična razlikovanja celo na ravni politične tehnologije same (strank…) in tudi med levico in desnico. To pomeni tudi pogrezniti se v brezno družbenega in družbe, namesto politike in političnega mišljenja ter delovanja pa servirati le še anti-politične tehnologije vodenja/gospostva, s katerimi se »ukvarja« družboslovje.
V danih pogojih to danes pomeni lahko le še eno: management, namreč. Oglejte si samo poplavo današnjih referendumov, ki so »izraz« natančno tega manageriranja quasi politike in anti-politikov (managerjev vodenja vlad), ki nastopa kot surogat političnega delovanja. Pri tem pa je skrajno zaskrbljujoča odsotnost kakršne koli forme politične odgovornosti, ki si jo kateri koli centristi per definitionem sploh ne zmorejo prevzeti na sebe. Danes tako v strogem pomenu besede ni več ne levice in ne desnice in sicer ne na ravni političnega delovanja in celo ne na ravni strank samih. So le še managerska, strankarska podjetja, njih managerji/voditelji, ter tu in tam še nekakšne nostalgične levičarske in desničarske kaste. Le-te persistirajo kot potencialno eksplozivne celice, ki se čedalje bolj odpirajo v smeri ekstremnih, podtalnih, nasilnih skupin in – v perspektivi – tudi tajnih združb. To je tisto, kar je, po moje, »razvojno« moč pričakovati v prihodnje in sicer tako na levici kot na desnici, kar pomeni na ravni celote obstoječe žalosti, ki nam jo je dano životariti in jo vsaj ustrezno imenujemo z družba.

Kako ta binarna opozicija deluje v Sloveniji, kako pa drugod po svetu?

To je binarna opozicija izključno po možnosti in jo je, po moje, treba čedalje bolj brati kot komplementarnost in medsebojno prežemanje ter celo izginjanje v Eno družbenega, v Eno post-totalitarnega. Sicer pa kakih velikih razlik tukaj ni, kolikor seveda Svet razumemo kot Zahod. Če pa bi Svet razumeli tako, kot se to spodobi, potem bi bilo treba veliko povedati (Kitajska, Indija, Južna Afrika, Brazilija, če naj omenim le nekatera »bistvena okolja«), česar pa tukaj ni moč postoriti. Skratka, Slovenija je postala »normalizirana«, dolgočasna, podružbljena, narodnjaška domačija – izpolnila se je želja tukajšnjih anti-političnih idiotov – in je, politično gledano, klinično mrtva. Slovenija je postala naravnost idealno anti-politično gojišče, v katerem lahko le še cvetijo trans-politične managerske ideologije in teoremi (vključno z lacanovci), se izvajajo managerske revolucije in uspeva narodnjaški fundamentalizem neo-slovenstva z dokaj bleščečimi možnostmi v smeri ultra konzervativnega katolicizma ali pa nič manj fundamentalnega new-ageovstva. Številne (ne enega!) fundamentalizme in moralizme/cinizme je moč pričakovati tudi v prihodnje in sicer predvsem v smeri onemogočanja kakršne koli politike in političnega delovanja, ki ga bodo – večji del z isto vnemo – izvajale tako desna kot leva voditeljstva (čedalje manj vlade!). Razumljivo, saj je njihova perspektiva tehničnost & tehnologija vodenja (leadership) in gospostva družbenega (post-totalitarizem). To, kar je včeraj govoril rajnki Drnovšek, je na to ponavljal Janša, to isto – le da kot mantro managerskih new-agerjev– sedaj ponavlja tudi Pahor…
V tej ravni, skratka, ni moč pričakovati nobenih in nikakršnih sprememb-na-boljše. Prej bo šlo za nekaj takega kot je gnitje sredi absolutne svetlobe, bleščečih se reklamnih panojev ter bogato založenih mega-centrov nakupovanja. Vsi, ki bodo v tem kontekstu kraljevanja (monarhija!) kupcev/potrošnikov skušali politično delovati, bodo zmeraj že vnaprej proglašeni za anti-socialne in anti-družbene obenem, za nenormalne in družbo ogrožajoče. Bodo kratko malo problematični »člani« pri čemer to utegne biti nekaj, kar desnica zna bolj kričeče povedati kot levica, ki pa bo isto eksterminacijo opravila brez kakršnega koli kričanja in po managersko učinkovito. Problem, s katerim topogledno imamo opraviti, je tale: kako vzpostaviti zavrnitev obojega, torej levice in desnice družbenega, kako se postaviti na položaj – tehnično in delno napačno govorim – opozicije poziciji in opoziciji hkrati. To je osrednje politično vprašanje vse naše dobe oz. tisto, kar je – vsaj izhodiščno, kar je že enormni uspeh – uspelo preveslati političnim živalim v Kairu, Aleksandriji…, od katerih bi se kazalo pustiti poučiti.

Ali je za vas ta delitev med levico in desnico sploh še relevantna?

Delitev je zame še kako relevantna, le da ne na ravni obstoječega (tu je pač zaenkrat ne more biti, to je tisto, kar posrka post-totalitarno družbeno), pač pa na ravni potencialnega. Potenciali te delitve so potenciali same politike in političnega delovanja, ki brez pluralnosti preprosto ne zmore ne biti in ne delovati. Kajti, ko rečem (in ko smo v zagati je točno to zmeraj treba skušati narediti) po »grško« polis ali pa politika (podobno velja tudi za demokracijo), sem rekel nekaj takega, kot je »polla«. To slednje pa je moč prevajati le na način »številnih«, »mnogih« ali pa – če presedlam v latinsko anti-politično republikansko jezikanje – pluralnosti in pluralizma. Tisto, kar je tukaj bistveno poudariti je, da v pozni dobi politične tehnologije (to je tisto, kar se izhodiščno vzpostavi z Machiavellijem v zvezi z »moderno politiko«, kar hoče reči politično tehnologijo) vse to v zvezi s pluralnostjo sploh ne more priti do izraza. Nasprotno, praviloma se zagozdi v republikanskem fundamentalizmu družbenega Enega. To pomeni tudi, da se zlekne v depresiji, konkretneje v depresiji tega v čemer se tudi danes nahajamo, saj nismo zgolj in predvsem v »ekonomski« ali »finančni krizi«, kot to čvekajo nešteti ekonomsko-managerski ter siceršnji družboslovni strokovnjaki. »Ekonomska kriza«, s katero bojda imamo opraviti ni ne kriza in ne ekonomska, pač pa politična depresija republikanskega družbenega (in družboslovnega) fundamentalizma in njegove nemožnosti vladanja. Opravka imamo z elementarno depresijo same možnosti vladanja (z demokratičnim vred, seveda) post-modernih družb, ki so le še managersko (anti-demokratično!) vodene. Usodnega pomena tako postane razlikovanje med vladanjem (governare, kratein) in pa vodenjem (to lead, leadership, kybernain), kar pa je natanko tisto, kar družboslovje neutrudno zakriva kot razliko in nas vse skupaj peha v čedalje nižje kroge pekla.
Temu je tako, med drugim, tudi za to, ker je zadeva obstoječe anti-politične tehnologije vodenja zajeta v strankarstvo in je lahko le nekakšna quasi političnost strank ali tisto, kar je najbolj jasno in dodelano moč videti na delu v ZDA. ZDA, kot je razvidno tudi slepcem, še pluralnosti strank ne premorejo. Tam »na mestu« pluralnosti strank nastopa eksplicitni in absolutni dualizem strank-oglasnih podjetij (podobno je v Veliki Britaniji…). Razlikovanje med »republikanci« in »demokrati« je dejansko tisto, kjer je najbolj moč videti post-totalitarno republikansko-družbeno ukinitev politike ter inštalacijo absolutnih politik (policy, policies) oz. le še politične tehnologije. To je tisto, kar se lahko poglablja zgolj v svojo lastno fundamentalnost (one way ticket) družbenega. Od tukaj, denimo, lobbiranje in še marsikaj v ZDA (čedalje bolj tudi v Evropi), o čemer pa »mi-Evropejci« praviloma sploh ne zmoremo misliti na zadete načine.
Ravno kar rečeno ne pomeni, da zagovarjam pozicijo češ da je »treba ukiniti stranke«, se pravi še to malo, kar »premoremo od politike«. Argumentiram to, da je zadevo obstoječega quasi pluralizma treba šele »razširiti« v smeri takšnega političnega pluralizma, ki presega politično tehnologijo (stranke, volitve, parlament…) samo in zadevo politike spraviti tam, kjer ji je tudi mesto. To pomeni, da je »zadevo politike« nujno pripeljati na raven posamične politične živali in – tu je moj poglavitni poudarek – v položaj, ki je, gledano s pozicije gospostva družbenega, težko kontrorljiv/podružbljiv, kjer se lahko izmakne vladnim managerskim post-totalitarcem. Vem, kajpada, da je v današnjem fundamentalnem republikanskem kraljestvu mirnih, resnih in urejenih družbenih bitij (to je moj prevod za tisto, kar Hegel imenuje »živalsko kraljestvo«, v zvezi s tem pa Arendt govori o »banalnem zlu«) ravno kar povedano seveda nekaj per definitionem nemisljivega in še manj sprejemljivega. Toda, za tistega, ki si upa in je zmožen misliti nekaj takega, kot sta politika in demorkacija, je točno to, kar je družbeno (in družboslovno) nesprejemljivo tisto, kar je obvezno in sicer vsaj na ravni ubeseditve. Če pa si vrhu vsega še politična žival, potem je to še bolj obvezno na ravni političnega zavzemanja in delovanja za takšno politično pluralizacijo, ki gre do zadnje politične živali ter za zamejevanje norenja (post)totalitarnega družbe, družbenega in družboslovja. Točno to slednje je poglavitni (in prvi!) problem, s katerim imamo opraviti danes, saj je to samo srce tistega, kar se-globalizira in sicer kot radikalno nemišljenje in banalno zlo samo.

Če zadeva levice in desnice za vas ni relevantna, kaj jo nadomešča, oziroma kaj je prišlo na mesto te delitve med levico in desnico?

»Nadomeščanja« tukaj, žal, ni. Ne nahajamo se v tem (in podobnih primerih/položajih) v zmeraj isti posodi, v kateri da se »samo vsebine« spreminjajo. V človeških rečeh ni ničesar takega, kar da se »nenehno vrača«. O nečem takoem lahko kvečjemu čvekajo filozofi, fiziki, kemiki in biologi družbenega ter nadvse družboslovci neštetih vetrov. Tukaj gre za to, da je sama »posoda« tista, ki je spremenjena, če sploh nekaj takega, kot ta »posoda«, pri vsem tem »je«. To pomeni, da je samo mesto (topos) »zadeve politike« tisto, kar je moč zares razumeti izključno prek študija in razumevanja Aristotelove Fizike in njegovih ustreznih obravnav problematike mesta (Topika, Nikomahova Etika, Politika…). To je tisto česar ni, to je tisto od koder je sploh šele treba zmoči z mišljenjem »začenjati na novo« (Arendt), v tej »naši« post-totalitarni dobi norenja družbe, družbenega in družboslovja, pa še posebej.
A če odmislim to občo opombo in vendarle skušam odgovoriti na, po mojem mnenju, napačno zastavljeno vprašanje, potem je moč reči takole: tam, kjer je bila (še nekaj časa utegne navidezno vegetirati) tehnološka razlika med levico in desnico (vsaj formalno, čeprav vsi vemo, da Clinton, Blair ali Pahor, denimo, niso nikakršni levičarji in da še marsikdo ni nikakršen desničar… in se torej sprenevedamo) bo/je nastopil spaček nečesa »družbeno skupnega«. Spaček pravim, ker je – tudi zakrito – razlikovanje med skupnostjo in skupnim (Gemeinschaft-liche), na eni in družbo-družbenim (Gesellschaft-liche) na drugi strani, elementarnega pomena tudi za današnje mišljenje. To »družbeno skupno« (»skupnostna družba«, »družbena skupnost« in podobni, celo jezikovni, non-sensi ali lesena železa) ali ta spaček obenem nezmožnega in nemogočega (adynaton, pri Aristotelu), v katerega smo se tako prikupno ujeli, je tisto, kar je v Sloveniji celo »moč oprijeti« v kar nekaj trans-političnih (tudi trans-levih) strukturacijah sredi dane politične (celo parlamentarne) tehnologije. To so takšne inštitucije, s katerimi bomo večji del imeli opravka šele v prihodnje: na prvem mestu je tukaj DESUS, na drugem Kmečka stranka (SLS), na tretjem pa vsaj še SNS. Razumeti to kva-dogaja pri »izginjanju levice in desnice«, pomeni kratko malo zmoči razumeti vsaj to troje že na ravni njihove prisotnosti (tega da-so). Vendar pa ne smemo te prisotnosti skušati misliti v ločenosti in posebej, torej v njihovi parcialnosti, pač pa skupno(stno). To pomeni torej, da jih je treba misliti kot »Eno«, kot Eden-anti-strankarski/blok, kot tisto trans-levo-desno (»sveta trojica« presežne anti-politike, ki nam bo šele dala vetra), skratka kot ne-več-stranko anti-politike. Za tole gre, če rečem konkretneje: kolikor manj je kmetov, toliko bolj pomembna utegne biti kmečka stranka (SLS), kolikor manj je možnosti za politiko, toliko bolj bodo narodnjaki (SNS…) napredovali v smeri fundamentalizma in njene blokade, koliko bolj bi bilo potrebno politično razlikovanje, toliko bolj bo nastopala cementirajoča zadeva Edine možne prihodnosti dojete kot narodnjaške Varnosti (DESUS). Ta slednja je – če odmislimo že doseženo in občo, celo »absolutno odrešitev« z NATO-m, ki nas šele začenja radikalno tepsti – seveda prihodnost upokojencev samih, ki je tisto usodno za razumevanje Slovenije (in širše) in s čemer še zmeraj ne računamo resno.
Če se vam zdi, da je ravnokar rečeno in osredotočeno okoli »prihodnosti upokojencev« nekakšen »nesmisel« ali »paradoks izjavljanja« celo, se večkratno motite. Kajti v tem primeru ne razumete ne kaj je »para« in še manj tisto, kaj je doxa/doxein. Ne gre tukaj za to, da menim in obenem slavim (to je približno to, kar je doxein v grščini in od koder se oblikuje para-doks kot izraz, ki ga še danes rabimo) to, da je DESUS poglavitna prihodnost Slovenije. Gre »le« za to, da je to tisto dano, brutalno stanje dejstev, ki je bore malo vezano na moje mnenje in še manj je odvisno od slavljenja tovrstne nevarnosti in brezizhodnosti obstoječega. Gre le za to, da obstoječe izjavljam in vas o tem tako rekoč »zgolj-obveščam«. To počnem nekako tako, kot vas obenem obveščam tudi o tem, da je Slovenija, če tega še niste opazili, v vojni! Ja, v vojni je Slovenija!
Hočem reči, da bi se kazalo vsaj začeti zavedati (ne zgolj zagovedati in zadevati z vnebovzetnim domačijskim narcisizmom, ki mu je odklenkalo), da je – kar zadeva »zunanjo politiko« – Slovenija s pomočjo »prijateljev« iz NATA že v dveh vojnah (Irak, Afganistan) in ravno tako, da je – kar zadeva »notranjo politiko« – v Sloveniji najmogočnejša (ne le po potenci) »stranka« natanko DESUS. To je tisto osrednje za kar tukaj in zdaj predvsem gre, pa naj vam je to všeč ali ne. V strogem pomenu besede – in za to šele gre – Slovenija sploh ne premore političnega položaja (lo stato, vivere politico… – topogledno je postala pred-moderna, pred-potopna!), pač pa kvečjemu nekakšne borne, parcialne policies, ki pa so lahko zadeto dojete le še kot ustrezne reaktivne pod-policies »Evropske skupnosti« (ki pa – a propos – sploh ni nikakršna skupnost, pač pa sebe-globalizirajoča-Družba-družb in družbenih bitij-ovc za striženje/klanje!).
In to je bolj ali manj vse, kar je bilo ob tem nujnega za povedati. Žalost in revščina tega položaja zajetega v nemožnosti, je potem takem tisto, kar je tukaj bilo desetletje ali več nazaj dojeto kot prihajajoči Evropski Raj in kar se nam je sedaj po »evro-atlantskih integracijah« udejanjilo kot obljubljena dežela. Živeti v Indiji Koromandiji pač pomeni živeti onstran kakršne koli možnosti: točno to je tisto, za kar tukaj in zdaj gre in kar je treba použiti kot grenko pilulo.
O tem, ali je to vse skupaj »dobro ali slabo« pa ne bom presežno razsojal. Kar zadeva tiste, ki skušate nakazane zadeve še bolj natančno in bolj strokovno razumeti, pa vam priporočam, da se prepustite v dodatno obdelavo »političnim analitikom«. Ti vam bodo v letih, ki prihajajo zagotovo še naprej vezali neizmerne količine strokovnih otrobov in sicer po vseh televizijskih, radijskih in siceršnjih prižnicah sodobnih medijev množičnega poneumljanja. Točno od te mantre in mantrarije družboslovnega jezikanja, je namreč odvisno vso post-moderno anti-politično gospostvo, s katerim imate opraviti tukaj in zdaj. Podobno bo, zagotovo, vsaj še jutri in pojutrišnjem…. in tako dalje v slabo neskončnost napredovanja, razvoja in progresa družbe, družbenega in družboslovja.