»Nov jezik na mestu stare rane«

Naslednjega jutra je nekdo iz družbe ostalim poslal elektronsko sporočilo brez naslova. Sporočilo je bilo sestavljeno iz zgolj štirih besed: »Umrl je Aleš Debeljak.«
Aleša smo seveda vsi poznali, bil je naš profesor. Vedno nekoliko enigmatičen – o njem smo vedeli hkrati precej in nič. Vedeli nismo skoraj nič, ker je, ko in če je prišel, opravil s cezarjevsko odločnostjo: nastopil, odpredaval, zapustil prizorišče. Uprizoritveni scenarij je neizogibno vključeval fussnote, ki so bile daljše od jedra predavanja, nekaj šal, ki jih pogosto niti nismo razumeli (morda jih ni niti on, se jim je pa vedno smejal) ter vsaj eno notico o jeziku in njegovi rabi. Razpon glasnosti je nujno variiral od normalne do gromkega dretja, ki pa je bilo v resnici najpogosteje orodje za zakrivanje krikov razočaranja nad dejstvom, da študenti premalo ali pa sploh ne berejo. O njem smo po drugi strani vedeli precej, ker je tako zahteval njegov sloves  mehkosrčneža, ki pošilja najzabavnejše razglednice, ki je poln dovtipov in ki mu je v resnici prekleto mar za študente; morda ne za vsakega posebej, vsekakor pa za tisto neobjemljivo abstrakcijo intelektualnega zorenja, ki naj bi jo še do nedavnega utelešalo prav študentovstvo. 
Konec oktobra 2009, le dober teden dni po tem, ko je bil Aleš že drugič razglašen za dobitnika Jenkove nagrade, tokrat za pesniško knjigo Tihotapci, sva bila dogovorjena za intervju. Transkribiran zapis je Aleš avtoriziral in besedilo je bilo pripravljeno za objavo, do katere pa zaradi objektivnih okoliščin ni nikoli prišlo. Mislila sem, da je intervju izgubljen, potem pa sem ga po naključju našla v eni od svojih spletnih map skoraj natanko sedem let po njegovem nastanku. Ker  je intervju poveden presek Aleševe osebnosti, njegovega mišljenja in odnosa do sveta, smo se odločili, da ob prvi obletnici njegove smrti odgovore objavimo v Razpotjih. V njih nismo posegali, smo pa formo intervjuja nadomestili s sliko pogovora tistega popoldneva, kakor je ostal v avtoričinem spominu.
Popoldne, ura se bliža tretji. Počasi se odpravljam od doma, ob pol štirih sem z Alešem dogovorjena za intervju, na njegovem domačem naslovu. Malo pred dogovorjeno uro dobim sporočilo: »Daj zamudi 15 minut. Imam še neke opravke.« Ker sem že na poti, pravzaprav že čisto blizu, najprej bolestno zmanjšam hitrost hoje, potem se odločim, da rajši v normalnem tempu naredim dodaten krog, na koncu še malo postojim pred hišo in potem ob 15.45 pozvonim na vhodna vrata.
Aleš me najprej popelje po hiši. Ustvaviva se v dnevni sobi, pred knjižno polico. Tam se razkazuje tudi kup kakšnih dvajsetih izvodov nagrajenih Tihotapcev. »Vem, morda se sliši frazersko,« začne, »ampak ta nagrada mi res veliko pomeni. Ne zato, ker jo prejemam drugič, in prvič v lastne roke, saj sem takrat, ko je knjiga pesmi Slovar tišine 1987 dobila Jenkovo nagrado, študiral v Ameriki in nisem imel sredstev, da bi se vrnil zgolj za podelitev. Veliko mi pomeni zato, ker jo doživljam kot potrditev ustvarjalne energije, ki se je pojavila po določenem obdobju umika v intimni in zasebni svet. Pred Tihotapci sem objavil knjigo pesmi Pod gladino, in sicer leta 2004. Pod gladino, se mi zdi, je bila na nek način recimo eksperimentalna knjiga, kakor da sem se še lovil v verzih-brzicah, to, kar mislim, upam in želim, da se je vsaj deloma izkristaliziralo v Tihotapcih, pa je mogoče res ‘nov jezik na mestu stare rane’, kontinuiteta in diskontinuiteta. Res me radosti, da so kolegi pesniki na tak ali podoben način prebrali knjigo, seveda pa gre tudi za lepo spodbudo, da to, kar počnem, ne pade v gluho lozo.«
»Seveda,« zamišljeno odvrnem, sprehajajoč pogled po drugih knjigah na tisti polici. »Toda če je ne bi dobili vi, komu bi jo najbolj želeli? Mislim, iz letošnjega izbora; Deklevi, Stupici, Svetini?« »No, jaz bi glasoval za Iva Svetino. Kolikor vem, te nagrade še ni dobil. Knjiga Pes in Perzijci mi je bila zelo zanimiva; Svetino sem zelo intenzivno bral v mladih letih, njegov pesniški glas je bil najbolj karnalen in najbolj razkošen: gre za velik in samosvoj opus, ki pravzaprav nima para v slovenski poeziji; vsaj po tematikah, afinitetah z najprej bližnjim in potem tudi daljnim Vzhodom, se pravi z Levantom na eni in azijskimi religioznimi tradicijami, zlasti s tibetanskim budizmom, na drugi strani.«
»Saj, kaj ni prav pisanje pesmi in njihovo sestavljanje v zbirke neločljivo povezano s potovanjem med takšnimi in drugačnimi, geografskimi, intelektualnimi, duhovnimi svetovi …?«
»Kar se mene tiče, pišem knjige pesmi, ne zbirke pesmi,« me prekine. In nadaljuje: »Vsaka knjiga ima svojo notranjo arhitekturo in nenaključno zgradbo, se pravi, da je sestavni del koncepta tudi način, na katerega je knjiga sestavljena, način, na katerega se posamezne pesmi znotraj ciklusov in med ciklusi povezujejo – vključno z naslovi in posvetitvami. Ko je knjiga napisana, potem v resnici lahko rečeš ‘Pojdi knjiga v svet, poišči si prijatelje.’ In si se bodisi premaknil drugam ali pa, kar je zame bolj običajno, nekako čakaš, da se živa voda ponovno nateče v vodnjak, iz katerega se potem, če je sreča mila in če so zvezde naklonjene, lahko kaj smiselnega prebije tudi na papir. Moj ustvarjalni postopek vključuje to, da sem lahko dolgo časa pravzaprav neaktiven kot pesnik, kar pa ne pomeni, da se postopoma ne nabirajo okruški sna in kaplje fantazije v vodnjaku in potem ko gladina pride do roba in preti, da se prelije, takrat je pa pesnik res, kot nekje pravi Tomaž Šalamun, v bistvu nič drugega kot lovec, ki na preži čaka, da se lahko osredotoči na prestrezanje te prelite tekočine, podob iz sanj in stvarnosti, ki se prebijajo na plan in prelivajo bodisi v praznino ustne književnosti za omejeno število ušes, bodisi v takšno ali drugačno pesniško formo, namenjeno bralcem. In ko sva pri tem, Jenkova nagrada mi pomeni tudi potrditev tega, da način mojega videnja sveta najde odmeve v pesniški, upam, da tudi v širši bralski skupnosti, predvsem pa mi krepko upravičuje veselje spričo dejstva, da se je po polovici sušnega desetletja to prelivanje verzov iz vodnjaka vtisov uspelo izkristalizirati v take tihotapske sledi, ki očitno tistim, ki se po njihovih poteh podajajo, pomenijo neko privlačno vzpodbudo, če že ne priročnik za tavanje po različnih zemljevidih enega in istega (ne)znanega mesta.«
»Mesta pesnika ali univerzitetnika?« ga izzovem.
Aleš se zasmeji: »Ja, no, ker od poezije seveda nihče ne more živeti, no, zelo, zelo redki, kot sta to  na primer Milan Jesih in Tomaž Šalamun, ki pa le potrjujeta pravilo, pa tudi zato, ker me zanima več kot en način izraza, se v resnici ukvarjam z mnogimi različnimi žanri in tudi različnimi vsebinami. Čeprav pa nimam sam pri sebi nobene dileme, da sem najprej pesnik in šele potem profesor in upam, da takšna amfibijska osebnost vsaj malo pride do izraza tudi na predavanjih in na drugih javnih nastopih. To pa terja nenehno tihotapljenje preko meja disciplin, žanrov in pa metodoloških krogov, ki naj bi se jih noben ne dotikal, vsak naj bi imel svoj vrtiček. No, meni se zdi, da kulturologija kot eminentno inter in transdisciplinarna veda, katere poglavitni smoter je pravzaprav v spraševanju o tem, kaj je njej poglavitni smoter in kakšna sta njen domet in orodja, ni nič, če ni najpoprej ravno nenehno laboratorijsko preizpraševanje lastnih predpostavk, s tem pa trdih in ostrih meja, kakršne smo podedovali z izobraževalnim sistemom, ki je – vsaj do nedavno – temeljil na široki humanistični izobrazbi. Prav ta podvojena eksistenca, ki se razkriva kot nihanje med umetniško besedo na eni ter spoznavnim naporom na drugi strani, je moj pristni prostor, četudi moram takoj priznati, da gre za zelo samotno držo, pač zato, ker je tovrstnih zgledov v slovenskem univerzitetnem prostoru tako malo, da jih je brez posebnega pretiravanja mogoče prešteti na prste ene mizarjeve roke. In tudi zato, ker te posamezniki iz skupnosti, v katerih je treba nositi eno samo kapo, bodisi da so znanstveniki bodisi da so književniki, nujno obravnavajo sumničavo, še zlasti če se v vzvratnem ogledalu časa izkazuje, da je človek pri tem kompetenten, se pravi tako pri intelektualnem kot tudi v literarno-ustvarjalnem delu. Kompetenten vsaj do mere, do katere se povnanja v zunanjih znamenjih, kakršne so med drugim tudi nacionalne nagrade. Vendar pa sočasno tudi vem in čutim, da je ta samotna drža zame edina mogoča.«
»Ker je zaveznike, ki bi znali sintetizirati spoznavni proces intimnega, zares subjektivnega umetniškega ustvarjanja ter bolj javnega in objektivnejšega znanstvenega dela težko najti …«
»Saj ne vem, koliko je to res znanstveno delo!« se gromko zasmeji. »No, ajde, pa dajmo takole,« nadaljuje. »Znanosti, ki se utemeljujejo na naravoslovni paradigmi in ki merijo t. i. družbene učinke v skladu z metodologijo merjenja uspehov in učinkov naravoslovnih ved, so sužnje iluzije o objektivnosti. Ne glede na to, koliko črnila prelijejo posamezniki, ki se zavedajo, da je v interpretativnih družbenih znanostih in humanističnih vedah vedno na delu nek moment samorefleksivnosti. Ta se sicer izgubi v angloameriškem dojemanju znanosti kot ‘science’, drugače od nemške tradicije ‘Wiessenschaft’, kjer je samorefleksivni moment vedno že vgrajen. In kot sužnja tovrstne iluzije objektivnosti ne more drugače,« (njegov glas se začne dvigovati in pričakujem običajno neizbežno besnilo), »kakor da razvršča, klasificira in si izmišlja pravila, v skladu s katerimi posamezni članek šele zares postane znanstven!« Nepričakovano se umiri, kot bi se nenadoma zavedel, da znanstvenih baz in merskih kriterijev ne sestavljam jaz, in nadaljuje: »Moram priznati, da se tudi v svojih knjigah, ki so točkovane, uvrščene v različne lestvice znanstvenih rezultatov, ne izogibam kakšnemu vbrizgu osebne anekdote ali strastno doživete situacije … Drznem si celo domnevati, da gre za nepretirano egocentrično vbrizgavanje osebnega izkustva, če ne drugače, pa zato, da bi zmehčal t. i. znanstveniški diskurz, ki ga tukaj postavljam v narekovaje. Predvsem pa zato, da bi pokazal, kako je mogoče tudi s pomočjo hipne iluminacije, torej presvetlitve, ki izhaja iz spoznanj individualnega izkustva, a se drži širšega zgodovinskega okvira, mogoče potegniti osnovo za ekstrapolacije splošnejših ugotovitev ali pa vsaj hipotez. Tako je to lovljenje ravnotežja med subjektivnim, samorefleksivnim momentom in spoznavnim naporom o splošnih silnicah zame povsem v skladu z normami iskanja resnice, in jasno predstavlja velik izziv, po drugi strani pa po mojem tudi edini izziv, ki je vreden tega, da se ga lotimo. Vsaj sam, ki sem se intelektualno formiral v tradiciji brezdomske weimarske levice, kjer je to, kako je kaj povedano, ravno tako pomembno kot kaj je povedano. S tega vidika privilegiji eseja kot ‘intelektualne pesmi’ (Adorno dixit!) postanejo docela razvidni. Navsezadnje tudi znameniti primer: Walter Benjamin ni dobil univerzitetne habilitacije zato, ker njegovo besedilo o nemški žaloigri menda ni doseglo standardov tedanje mandarinske učenosti, to pa zato, ker ni napisano v skladu s procedurami tedaj vladajočega znanstvenega soglasja, ampak v prvovrstni esejistični govorici. Prav značilna gibkost stila, ki se spogleduje s književno umetnostjo, in odgovornost trenutnih kritičnih presvetlitev, ki segajo od hegeljanskega marksizma do talmudizma, iz Benjamina dela enega od najpomembnejših esejistov in kulturnih kritikov 20. stoletja. V nemški logosferi mu po prenikavosti in eleganci esejistične govorice parira le Karl Krauss. Kakorkoli že, z znanstvenimi skupnostmi je tako kot s sleherno drugo družbeno institucijo: mora postavljati svoja pravila, mora imeti svoje vratarje in upravnike, ki odločajo o tem, kdo vstopa v to skupnost in kdo ne. Teh pravil,« (ponovno nekoliko povzdigne glas, kot da bi hotel, da ga slišijo tudi sosedi in vsi tisti, ki bi utegnili meniti, da si svojega naziva rednega profesorja ne zasluži), »sem se držal do mere, do katere je bilo to zame še smotrno: navsezadnje sem lepo in po reglcih opravil vse preizkuse usposobljenosti v univerzitetni mašineriji, od diplome iz primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti in doktorata iz družbene misli na Maxwell School of Citizenship and Public Affairs na Syracuse University vNew Yorku, do petnajst let vodenja nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih projektov in raziskovalnega centra, ki pod svojim baldahinom zbira takorekoč vse kulturološke moči na naši ustanovi, od nacionalnega priznanja Ambasador znanosti Republike Slovenije do gostujočih profesur v Chicagu in San Franciscu, Budimpešti in Varšavi. Opravil sem seveda tudi vsa napredovanja v skladu z lestvico univerzitetnih nazivov, ki pa,« pomisli, »v resnici niso dosti drugačni od oficirskih činov. Docent je nekakšen poročnik, izredni profesor je major, redni profesor pa polkovnik, medtem ko pa vsi ostali, ki napredujejo ne več v stroki, ampak v znanstvenem managementu, torej postanejo prodekani, dekani, vodje večjih raziskovalnih enot … No, oni pa vstopajo v generalštab!!!« se naglas zasmeje nad domislico. »Akademski nazivi,« nadaljuje, »so seveda za delovanje skupnosti pomembni, hkrati pa so tudi toliko arbitrarni, kolikor so arbitrarni tudi oficirski čini. Kot se v akademski skupnosti nihče ne nagovarja z ‘gospod doktor’, saj imajo doktorat vsi člani skupnosti, se mi tudi zdi, da potem, ko enkrat dosežeš stopnjo rednega profesorja, tj. najvišjo stopnjo strokovne odličnosti in formalne potrditve strokovne usposobljenosti, lahko vsaj deloma odvržeš te okove akademskih lestvic, šarž in uvrstitev. In se giblješ tako, kakor naj bi se ustvarjalni intelekt zares gibal. Se pravi, v prostoru relativne svobode, ki izrisuje pokrajine kritične domišljije in analitičnega premisleka, kakršne se nam brez meditativne koncentracije zelo težko, če sploh, vabljivo odprejo. Ni čudno,« se ponosno izprsi, »da se se mi s tega vidika zdi pomembneje, na primer, nastopiti na intelektualnih debatah z ramo ob rami z Petrom Sloterdijkom in Edgarom Morinom v Teatru Odeon v Parizu, kamor me je spomladi letos povabil prvi med ‘evropskimi zelenimi’, Daniel Cohn-Bendit, ali pa ob Adamu Michniku, Gyorgyu Konradu in Vaclavu Havelu na odru Slovaškega narodnega gledališča v Bratislavi nedavno razpravljati o posledicah zrušitve berlinskega zidu, kot pa,« (obraz se mu pomrači, ramena sključijo), »objaviti v Journal of American Sociology nek znanstveni članek, napisan v skladu z obveznim Chicago Manual of Style in opremljen z vsem potrebnim aparatom. Še manj pa me zanima oziroma me nikoli ni zanimala udeležba na mednarodnih znanstvenih konferencah te ali one profesionalne akademske zveze, kjer mora kandidat pogosto kar iz lastnega raziskovalnega budžeta plačati, da pride do svojih petnajst minut mikrofona.«
Medtem sva se že zdavnaj sprehodila do kuhinje z jedilnico, kjer sva najprej slonela na pultu, zdaj sediva za mizo. Enter eden od sinov. »Imamo sladoled?« »Ja ne vem, poglej v frizer.« »Me boš peljal na fuzbal?« »Ne morem, moram v Cankarjev dom. Kaj nisi zmenjen z I., da pelje njegova mama?« Sin se očitno spomni, da bi res moral biti, pa je pozabil, in odide z banjico sladoleda, Aleš pa se z nasmeškom obrne k meni: »Včasih imamo težave z usklajevanjem.« Izkoristim priložnost: »Morda tudi zato, ker s soprogo prihajata iz različnih kulturnih in jezikovnih okolij? Kako zelo drugačna bi, če malo špekulirava, bila vaša življenjska pot, če ne bi bilo tako?« »Ha!« me nekoliko presenečeno pogleda. »Nimam tovrstne domišljije, da bi si znal predstavljati, kako bi lahko bilo drugače. Vem samo, da terja tovrstno življenje nenehno pozornost in nenehno preizpraševanje cele vrste predpostavk, navad in zgodb, ki jih monokulturne družine jemljejo za samoumevnega, nekako tako kot zrak, ki ga dihajo. Pri nas doma namreč vedno znova preizprašujemo tudi kvaliteto zraka, ki ga dihamo, da se metaforično izrazim. To pomeni, da se dobesedno vsak dan v bistvu dogaja osveščeno motrenje tega ‘tujega doma’, kakor sociolingvisti pravijo načinu življenja, kakršnega imamo mi; v mikrokozmosu družine govorimo ameriško angleščino, v zunanjem okolju pa slovensko. No, jasno je, da v tem tujem domu postanejo vprašanja tega, kaj v resnici pomeni domovina, kaj eksistencialno, ne le literarno, pomeni eksil, kaj pomeni bližina in kaj daljava, kaj pomeni skupnost in kje so meje posameznikovega psihičnega udobja, postavljajo tako rekoč vedno znova. In čisto zanesljivo niso neboleča, čeprav omogočajo visoke vzgone energije, ta pa se ustvarja iz spajanja različnih (ne le) osebnosti, ampak tudi kulturnih tradicij, iz (ne le) individualnih predelav zgodovinskega gradiva, ampak tudi iz prilaganja in pogajanja med kolektivnimi imaginariji Kalifornije in Slovenije, Amerike in Evrope.« Po krajšem premisleku doda: »Ja, Slovenijo gotovo vidim na drugačen, najbrž bolj kritičen način ravno zaradi življenja v večkulturni družini, zaradi izkušnje ‘tujega doma’. Gre za nek dodaten okvir, za spoznavni in doživljajski filter, skoz katerega opazujem svet. Pri nas doma slovenski jezik in kulturna prtljaga, ki jo nosi in ponuja, nista samoumevna. In to obogati perspektivo in jo podvoji, te prisili k pretanjenemu opazovanju sveta okoli sebe. Hkrati pa terja tudi odrekanja in prilagoditve, ki jih najbrž ni v družinah, kjer si zakonci in otroci delijo samoumevnost enega in istega etničnega porekla ter prav takega predstavnega okvira.«
»Ta pozornost je gotovo precej dober pogoj za razvoj nekega svetovljanskega odnosa do sveta.«
»Svetovljan je nekdo, ki se zaveda, da je njegova identiteta sestavljena in ki to nenehno reflektira in se prestopa iz sfere tujega v sfero domačega, širi eno, medtem ko nenehno preizprašuje drugo. Se pravi,« (preklopi v svoj značilen predavateljski ton, s poudarjeno intonacijo), »svetovljani so tisti, ki vedo, da ne velja več razlika ‘dom in svet’, kakor je veljala v belle epoque, imperialnem obdobju do konca prve svetovne vojne. Po prvi svetovni vojni se uveljavi agresivno izključevanje, ki ga nosijo krila vojskujočega se nacionalizma in se ga lahko povzame v formuli ‘dom ali svet’. Medtem pa sodobna svetovljanska identiteta, ki temelji na gibkih identifikacijah in nenehni širitvi identitetnih krogov, in ki so ji gotovo pripadali veliki modernisti, recimo Samuel Beckett, izhaja iz predpostavke, da ‘dom je svet’.«
»Oziroma ‘svet je dom’. Toda vsemu optimizmu navkljub se zdi, da žal večina še vedno sledi logiki ‘dom ali svet’. Zmagoslavje nacionalne identitete še vedno traja.«
»Preprosto, a ne napačno rečeno: nacionalizem je edina velika pripoved, ki je v 19. in 20. stoletju uspela naturalizirati zgodovino. Torej to, kar je zgodovinsko konstruirano, prikazati kot da gre za naravno danost. Zlasti izrazito se pokaže ta proces po koncu prve svetovne vojne. Različnim etničnim skupnostim v okviru oz. pod imperialnim orlom se je običajno puščala določena mera predvsem kulturne avtonomije, ki pa se je razblinila v zmagoslavnem pohodu nacionalizma po razpadu Habsburškega, Otomanskega in cesarstva Romanovov. Takrat vznikne nov zemljevid Evrope z mnogimi državami, ki začenjajo uživati državnost prvič oziroma obnovijo prekinjeno državnost; v mislih imam na eni strani Češkoslovaško in Jugoslavijo kot novi državi in na drugi strani Poljsko in Madžarsko, ki sta v drugačnih mejah od zgodovinskih, a ponovno nastopili na evropski sceni. Nacionalizem je na evropskem vzhodu postal komajda kaj več kot mašina za etnično čiščenje. Tu raznoliki obmejni spori in spopadi med etničnimi skupnostmi boleče razkrivajo, kako je ideologija dominantnega naroda postala tudi dominantna državna ideologija, ki je dala etničnim manjšinam na razpolago samo izbiro med tihim pristankom na postopno izgubljanje posebnih skupinskih značilnosti in javnim upiranjem, se pravi, med asimiliacijo in represijo. Takšna mera nacionalizacije kolektivnega izkustva, se pravi podreditve kolektivnega izkustva dominantnemu, nacionalnemu, etničnemu kriteriju se zelo lepo kaže v recimo demografski sestavi urbanega prebivalstva na začetku 20. stoletja v mestih kot so npr. Zagreb in Ljubljana, Krakov in Praga, Budimpešta in Vilna, Reka in Riga. Tu se je pokazalo, kako dramatično se skrči tako število različnih etničnih skupnosti, kot tudi število članov teh skupnosti, če primerjamo demografsko sestavo teh mest ob koncu stoletja skrajnosti. Povsod, z izjemo nominalnih federacij, Češkoslovaške in Jugoslavije – ni naključje, da nobene od teh držav ni več na sodobnem evropskem zemljevidu – smo imeli opravka z dramatično in radikalno nacionalizacijo kolektivnega izkustva. Zakaj je nacionalizem privlačen? Ker ga je mogoče lično, mično in dično spraviti v preprosto formulo, ki mobilizira emotivne potenciale v posamezniku, saj ga s tem, ko ga poziva k domoljubni čuječnosti, v bistvu napravlja za večjega, kot je on sam. Ideali naroda se spremenijo v idejo Naroda, se pravi, naroda kot metafizične ideje, v imenu zagotovitve njenega preživetja,« (na njegovem obrazu se izrišeta ogorčenje in gnus), »pa je očitno mogoče in treba uporabiti vsa, tudi najbolj etično zavržena sredstva. Vojne za jugoslovansko dediščino v devetdesetih letih 20. stoletja na nazorno krvav način kažejo to zmagoslavje nacionalne države.« Ob omembi dogodkov, ki jih kot pripadnik generacije, ki se je formirala v 80. letih, ni nikoli prebolel in so ključno vplivali na njegovo misel, vstane in se odpravi po kozarec vode.
Pogledam na stensko uro. 16.34. Čez 11 minut pripelje taksi za Cankarjev dom. »Imava čas še za eno hitro vprašanje?« »Seveda.« »Kdaj je klima najprimernejša zato, da se narcisizem majhnih razlik, ki ga tako radi omenjate, prevede v izključevalne, nekateri bi jih imenovali tudi protofašistične prakse?«
»Fašizem kot popularno in populistično gibanje seveda profitira in pridobiva na veljavi, kadar nastopijo krizne situacije, v katerih je recimo tako kot v mnogih postkomunističnih državah, občutke prikrajšanosti,« (hodiva proti vratom) »občutke strahu pred negotovo prihodnostjo, mogoče zlahka kanalizirati v ritualno čiščenje narodovega telesa od tujkov, ki naj bi ovirali zdravo življenje. Ta populizem pogosto igra na verodostojna čustva strahu, čeprav jih zlorabi tako, da jih kanalizira s pomočjo enostavnih formul, ki si jih je lahko zapomniti in jih ponavljati, v njih pa je članstvo v nacionalni skupnosti več vredno od individualnega življenja.« (pridrži mi jakno) »Se pravi, da gre za dilemo med (skupinskim) narodom ali (posameznikovo) svobodo. In v tej dilemi je svoboda vedno nek prostor negotovosti in nestabilnosti, medtem ko narod ponuja varno zavetje: nacionalistična retorika iz naroda ustvari nekakšno toplo gredo, v kateri je sicer res udobno, čeprav smrdi.«
»Po okrvavljeni zemlji.«
Z nasmehom mi prikima in odpre vrata. Pospremi me do izhoda iz dvorišča. Ko sem že kar nekaj korakov stran, on pa ponovno pred vhodnimi vrati, zaslišim za sabo: »Pošlji transkript, pa bova skupaj uredila!« »Bom!« mu pomaham v slovo.