Minulega decembra je Nova Gorica v finalu z uglednimi in zgodovinskimi slovenskimi mesti –Ljubljano, Ptujem in Piranom – dobila naziv Evropske prestolnice kulture za leto 2025. Pridobitev naziva je prinesla nenadejano veselje med prebivalstvom, ki ni več ravno vajeno biti na kakršenkoli način konkurenčno ne doma ne širše, na mednarodni ravni. Za tiste, ki s(m)o tekmovanje spremljali, tako doma kot izven Slovenije, pa je bila zmaga po drugi strani pričakovana, čeprav do zadnjega vanjo nismo povsem verjeli. Kandidatura je bila konceptualno dobro zasnovana in nepričakovano dobro tudi izpeljana. Čeprav so jo spremljale tudi kritike in jih bo nedvomno mnogo tudi v prihodnje, je projekt v veliki meri uspel združiti kulturno, civilno in celo politično sfero (in se vmes uspel priljubiti marsikateremu zunanjemu akterju) na območju, ki je še vedno razdeljeno na mnogo neprebojnih meja, tako občinskih kot državnih, in kjer so prve pogosto bolj neprebojne kot druge.
Projekt z neposrednim, marketinško naravnanim sloganom Go! Borderless se je predstavljal kot rešilna bilka za območje, ki je s koncem zgodovine izgubilo vso svojo simbolno vrednost za obe državi. Njegov namen je bil zazreti se v lastni izvor, svojo zgodovino, svoje danosti in na njih izgraditi novo identiteto, pri čemer tiste stvari, ki so do nedavnega predstavljale hendikep, ponovno osmisli in jih uporabiti sebi v prid. Denimo refleksija mladosti Nove Gorice (njene nezgodovinskosti) skozi prizmo pojava modernih in planiranih mest v Evropi in njihovega razvoja na prehodu v 21. stoletje. Razumevanje njene majhnosti in provincialnosti znotraj vse pogostejših aktualnih razmišljanj o razmerju med urbanim in ruralnim ter možnostjo združevanja tako prek zelenih politik samooskrbe kot vpeljevanja novodobnih praks, tudi umetniških, na podeželju. Refleksija tragične izkušnje dveh vojn in fašizma, ki so še posebej močno zarezale v večetnično strukturo območja in za dolga desetletja onemogočile normalen odnos med narodi, in jih preboleti prek različnih projektov, ki v ospredje postavljajo razumevanje in empatijo, med katerimi je – največji – muzej spomina 20. stoletja.
Poglavitni cilj, v katerega je usmerjen program EPK, pa je reinterpretacija koncepta obrobnosti, do katerega nujno pride pri mestih, ki ležijo na mejah nacionalnih držav. Mejna degradacija, ki je obči fenomen v svetu, bi se tu na novo interpretiral v neko še ne povsem raziskano pot, ki bi dve Gorici, usodno povezani, čeprav sta se leta in leta razvijali paralelno, celo sovražno druga do druge, združila v novo celoto, ki bi lahko postala učni primer za vsa razdeljena mesta na svetu. Kako torej povezati dve mesti, ki ju je zaradi vojne ločila meja, v novo celoto in kako dve periferni mesti združiti v novo, edinstveno, raznoliko središče. Evropska prestolnica kulture bo tako v letu 2025 prvič v zgodovini naziva zapisana z imeni dveh mest iz dveh držav, saj ne gre zgolj za sodelovanje, temveč za ustvarjanje neke nove celote, ki transcendira nacionalne države, ne da bi jih ukinjalo. O tem sem pisal tudi v članku A City Yet to Become, ki bi moral vsak čas iziti na portalu Culture.si.
A čeprav je širša slika nadpovprečno ambiciozna, se Nova Gorica (kot seveda tudi njena starejša sestra) sooča s problemi, ki so zelo podobni drugim slovenskim mestom (z izjemo seveda Ljubljane in v določeni meri Maribora) in drugim malim mestom na periferijah lastnih držav, ki so zaradi staranja prebivalstva, selitve gospodarstva in bega možganov med večjimi poraženci 21. stoletja. Od osamosvojitve dalje je Nova Gorica izgubila praktično vso gospodarstvo, lahek denar iz kazinoja pa je v veliki meri ulenil politike, ki so ga radi zapravljali za mestne zabave, namesto da bi vlagali v malo, novo gospodarstvo in sistematični razvoj visokošolstva. V ekonomski krizi, ki je v naše kraje prišla 2010. leta in je veliki meri zadela igralništvo, obenem pa se je začel poznati tudi vpad sredstev iz špedicij in drugih obmejnih dejavnosti zaradi vstopa Slovenije v šengensko območje, se je mesto znašlo v poziciji brez denarja in brez perspektive. Nujno se je bilo potrebno izmisliti na novo – in naziv EPK je odraz dolgoletnega stremljenja dela populacije k spremembam, ki bi to območje kakorkoli obudil in ga pripravil za življenje v 21. stoletju.
Nova Gorica in celotna Goriška sta sedaj razpeti med letargijo periferičnega bussines as usual in ambicioznim, v prihodnost zazrtim projektom Evropske prestolnice kulture. Kako se bo ta aplicirala v konkretni stvarnosti goriškega somestja, bo izziv tega območja v naslednjih letih. Sam menim, da bo pomemben predvsem razvoj platforme sistematičnega dialoga med odločevalci, strokovnjaki na posameznih področjih in živo, kompetentno civilno sfero, ki bi pripeljala do vključujočega strateškega razvoja začrtanih projektov, imela posluh do posebnosti in bi zmogla prepoznati in prisluhniti idejam, ki bi na prostor lahko imele primeren vpliv. Žal naše mesto nima zaenkrat prave platforme, prakse vključevanja pa so premalo sistematizirane in v veliki meri še vedno odvisne od posameznikov na vodilnih mestih. Vzpostavitev take javne in inkluzivne platforme je nujna in bi morala predstavljati temelj prihodnje institucionalizacije projekta EPK, saj zadnje, kar si želimo je, da bo naziv ustvarjal novo delitev med zmagovalci in poraženci.
V Razpotjih smo se odločili, da s svojimi močmi pristopimo k temu projektu, predvsem tako, da spodbudimo razpravo in predstavimo ideje o razvoju goriškega somestja in širše regije. V ta namen bomo nekoliko spremenili koncept rubrike Goriške, ki je imela za cilj raziskovanje in refleksijo dediščine in zgodovine prostora, ter se osredotočili na ideje in razmisleke o prihodnosti ali predstavitvi projektov, ki se tvorijo okoli Evropske prestolnice kulture. Vendar ta rubrika ne bo namenjena promociji EPK niti zgolj predstavitvi njenih programov. Sami razumemo, da je projekt izgradnje evropskega somestja dveh Goric širši od samega programa Evropske prestolnice kulture in da je slednja samo pot do nje, ne pa cilj. Zato je namen te rubrike spodbuditi razmišljanje o temah, ki morda zaenkrat še niso del programa, vendar bodo morda sčasoma še postale.
Rubriko pričenjamo z vizijo, še več, manifestom Petra Purga, ki predlaga radikalno preobrazbo igralnic in pripadajočih hotelov v rezidenčne centre za povezovanje kulture in znanosti, ki bodo delovali kot središča novega koncipiranja mesta in somestja. Dr. Peter Purg je profesor Novih medijev na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici, kjer vodi interdisciplinarne projekte, član zagonske skupine Ekscentra, avtor koncepta PERMA.lab in soustvarjalec programa Go!2025 ter član raziskovalne skupine AVANT. Izvira iz Ruš, vasi pri Mariboru, pred sedmimi leti se je z družino iz Ljubljane preselil v Osek, vas pri Novi Gorici. Članek, ki sledi, ni ne refleksija ne razmišljanje o zgodovini in danostih okolja, temveč radikalen predlog, katerega namen je sprememba, dotika pa se teme, ki se je tisti, ki smo se tu rodili in odrasli bojimo načeti – ukinitve igralništva.