Vsako mesto ima svoje zvoke. Za Novo Gorico je najbrž najbolj značilen tisti zvok jesenske burje, ki pridivja iz Vipavske doline in se sprosti v padsko nižino. Cvileči in ropotajoči zvok, ki človeka vabi v objem toplega doma. Ki grozeče spominja na vse tisti dni, ko smo primorani cik-cak hoditi v šolo ali službo po – tako se takrat zdi – neskončno ravnih novogoriških ulicah.
Potem je tu tisti zvok trkanja žličke ob šalco v zgodnjem pomladnem sončnem dopoldnevu, ko se zdi, da se nikomur sploh ne mudi v službo. Tam od Presskota, mimo Fabrike do Splendida, vse ena sama nepretrgana veriga ljudi, da skoraj sedeža ne dobiš, povsem zaposlena z intenzivnimi pogovori ob kavi. Ko potem, čez nekaj mesecev sonce na polno zažari, tam več ni nobenega, saj se skoraj ne da več dihati. Če že ne odromamo k Soči ali se tiščimo v kakšen klimatiziranem prostoru, se lahko skrijemo v zavetje parka, le tu nekoliko naprej, k maketi.
Ah, kakšna maketa le je to, ki stoji prav na spoju planiranega središča mesta, Magistrale, ki se nikoli ni uresničila po načrtih snovalca mesta, s tistim trgom, ki je postal središče nekoliko slučajno, po nesreči, ker so ga prebivalci vzeli za svojega? Na njej se noben mimoidoči ne bi mogel v mestu znajti. Ker ta maketa ne prikazuje mesta horizontalno, kako potekajo in se stekajo ulice med seboj, temveč vertikalno. V tej maketi je zaobsežena zgodba, recimo raje metafora Nove Gorice.
Maketa namreč je v bronu oživljeni prvotni načrt Edvarda Ravnikarja, ki ga je zasnoval na pogorišču svetovne morije, na močvirnati, neplodni zemlji, posuti le z ostanki nagrobnikov, starimi, pozabljenimi potkami in kakšnim manjšim vinogradom. Je silni akt volje pretvorbe poraza (ali bolje, izgube) v zmago, smrti v življenje, praznino in puščobo v blaginjo in kompleksno tkivo človeškega sobivanja. Ta maketa ni le spomenik prvemu načrtu, temveč predvsem odločitvi, da ne zapademo v frustracije, da vzamemo usodo v svoje roke in si vzamemo, kar nam pripada, brez poseganja po orožju, temveč s skupnim delom in trudom. V letu 2017 zato praznujemo obletnico, da je tu, na tem mestu, še preden je bil postavljen prvi zidak, zaradi hotenja, zaradi želje, po premisleku, načrtu, teoretično, nastalo mesto.
Vsako mesto ima tudi svoje vonjave. Vonj pokošene trave – znanilke pomladi, vonj poletnega razmočenega betona in tisti nedoločen sladki in melanholični vonj jesenskega razpada. In vsak od teh vonjev nas kdaj, kot magdalenice, preslika v preteklost, v male intimne trenutke, na katere se v vsakodnevnem beganju po dolžnostih sploh ne oziramo, navadno se celo povsem skrijejo v blodnjaku spomina, a so nas pomembno zaznamovali, da smo postali to, kar smo. Nihče se ne more opazovati, kako se stara, le mali spomini, ki nepričakovano vdrejo na plan, nas opominjajo koliko časa je že minilo.
Na tej maketi, spomeniku, je poleg načrta pridodan napis: »Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje.« Ta napis me je dolgo begal. Zakaj v navalu zgodovinske volje avtor zasnove mesta Nove Gorice uporabi izraz naj bi. Dokler nisem slučajno naletel, da je Ravnikar te besede napisal celih 35 let kasneje, v sestavku, kjer z obžalovanjem ugotavlja, kako so se stvari izjalovile, saj niso šle po načrtu. Isti spomenik, ki hkrati govori o najvišjem aktu volje in o njegovem spodletu, o temeljitem in premišljenem planu in o realnosti, ki ga je tako brezobzirno izjalovila.
Res je, da mogoče zgodovino tvorijo pomembni ljudje, močna in organizirana gibanja, vendar mesto tvori način, kako se njegovi prebivalci z zgodovino spopadajo. Medtem ko se je Nova Gorica trudila postati mesto, ki si ga je od začetka postavila za cilj, je nepričakovano, ne da bi opazila, postala mesto, povsem drugačno od načrtovanega, a zaradi tega bolj kompleksno, zanimivo, unikatno in toliko bolj povezano s svojo okolico in tudi daljno zgodovino, ki ga predhaja. Ker mesta, kot je bilo znano že od začetka, ne tvorijo ne kamni ne zidaki, temveč sedimentacija aktivnega življenja prebivalcev, ki nadaljnje generacije marsikdaj celo navidezno oplaja in čez čas tvori bogato in povezano stavbo, bistveno bolj bogato in povezano, kot je tista, zgrajena iz betona.
Ob 70. obletnici, ko smo naenkrat začutili, da smo postali takšno mesto, smo se odločili, da reflektiramo prehojeno pot. Mogoče tudi, da se lažje ozremo novim nedoločenim potem v prihodnosti.