Trenta je na Primorskem. Čeprav pogled na zasnežene vršace, iglaste gozdove, strme strehe in kolesa sira v misli prikliče vse kaj drugega kot morje. Zakaj je tako, da se kleni alpski človek zahodne Slovenije nekoliko zadržano identificira z osrednjeslovenskimi kotlinami in panonskimi nižinami, a se čuti povezanega z modrimi sredozemskimi širjavami, je zanimivo vprašanje. In večina odgovora nanj se najbrž skriva v zadnjih 70. letih.
Kdo sploh smo Primorci? Je ta pokrajina, ugnezdena med najvišjo slovensko goro, Triglav, in najkrajšo nacionalno obalo v Evropi, sploh resnična, otipljiva, življenjska stvarnost ali je le fantazma in privid, izgovor za vzpostavitev nekakšnega navideznega reda v kaosu povojnih let? In kaj če je oboje? Torej ideja, ki je postala vsakdanjost? Ali zgodovinsko dejstvo, ki se je izčistilo v načelo?
Križišče tisočerih poti
Ko so Gorico še imenovali »avstrijska Nica«, so krajem ob morju in v zaledju sredozemske Slovenije rekli Österreichisches Küstenland, Avstrijsko Primorje. V Italiji, kjer v devetnajstem stoletju pridevnik avstrijski na splošno ni bil deležen velikih simpatij, si je domiseln judovski jezikoslovec z imenom Graziadio Isaia Ascoli izmislil besedno zvezo Venezia Giulia, ki jo danes prevajamo kot Julijska krajina. Pri tem, seveda, beseda Giulia (julijska) prihaja od Julijskih Alp, Venezia oziroma Benetke pa od starodavne administrativne delitve rimskega cesarja Avgusta.
Burno obdobje 19. in 20. stoletja, polno konfliktov in nasilja, še zdaleč ni edino zanimivo obdobje v zgodovini tega koščka sveta, ki je poln naravnih bogastev in smiselnih geografskih prehodov in zato privlačen za vojščake, sanjače in avanturiste. Nič nenavadnega ni, da v planinskem raju in pod istrskimi oljkami še danes tajkuni in politiki mešetarijo z zemljišči in skrivajo svoje na črno zgrajene vikende.
Današnji prebivalec teh blagoslovljenih krajev svojega občutka pripadnosti seveda ne črpa iz časov tega in onega rimskega cesarja ali langobardskega osvajalca, temveč večinoma od svojega dedka partizana in svoje babice branjevke na goriških in tržaških ulicah. Prva svetovna vojna, ki je ob Soči, torej primorski hrbtenici, narisala frontno črto ter nato postavila rapalsko mejo, in druga svetovna vojna, ki je rapalsko mejo izbrisala, sta pravzaprav postavili temelje sodobnemu razumevanju Primorske. Tisti, ki na proslavah poje himnično pesem Rada Simonitija, se hvali z lepim vremenom in včasih, ampak bolj za hec kot zares, preklinja zagovedne žabarje.
Varuhi obzorja
»S kom naj delimo tale naš zdravi patriotizem, ki nima ničesar opraviti z nacionalizmom? Na Primorskem je bilo toliko domoljubja, da je bil upor okupatorju samo tu resnično vseljudski. No, tega duha v Sloveniji manjka, zato, Primorci, držite se!« Tako je vzneseno rekel pesnik Ciril Zlobec in Slovenijo klical k razumevanju primorske duše. »Slovenija je šla v Evropo mimo Trsta,« je večkrat opozoril tržaški pisatelj Boris Pahor. »Slovenci smo res travmatiziran narod. Ne toliko mi Primorci, hvala bogu. Mi smo od vseh Slovencev še najbolj uravnovešeni,« je pred časom razmišljal zgodovinar Dušan Pirjevec. Primorci, avgustovski in julijski Slovenci, torej čutimo, da smo zaradi svoje preteklosti, ki nam je veliko vzela, a tudi marsikaj dala, sposobni premakniti horizont, ki našim brezupno srednjeevropskim sodržavljanom zapira pogled v svet. Ampak ali smo res? Izkazalo se bo prav kmalu.
Bil je čas cone A in cone B. Mladi ljudje so se veselili konca vojne in na kmečkih vozovih in starih vojaških tovornjakih s transparenti hodili protestirat za priključitev Jugoslavije, za »Trst je naš« in »Gorice ne damo«. Bežali so pred tako imenovanimi »čerini«, protislovensko usmerjenimi možakarji v zavezniški policiji. Včasih so jih kljub temu dobili s palico po hrbtu in pogosto so prenočili na senikih. Brigadirke in brigadirji so spali v šotorih, jedli redek močnik in se borili s stenicami in ušmi, italijanske družine, ki sta se jim pred očmi zrušila tako slavna Giulia kot še slavnejša dediščina rimskega cesarstva, so si iskale nov dom. In ko je prišla znamenita Pariška mirovna pogodba, ko je število protestnikov začelo upadati, naraščati pa število brigadirjev, so začeli ti mladi ljudje graditi mesto in izdajati časopis. Sočasno.
Tiskarske črke kot zidaki
Nova Gorica je nastajala v tako rekoč biblijskem vzdušju. Ne le zaradi slovesne resnobnosti, s katero so se velmožje poslavljali od stare Gorice in se zaklinjali h gradnji še lepše, temveč tudi zato, ker je bila povsem v skladu z uvodom v Evangelij po Janezu: »V začetku je bila Beseda.« Prva številka glasila z imenom Nova Gorica je izšla v Solkanu 8. novembra 1947, torej na dan, ko v mestu tako rekoč še ni stala nobena stena. »Čitajte, širite in podpirajte svoj list Nova Gorica,« so takrat bralstvo pozivali v publikaciji, ki je imela na vrhu naslovne strani zidake kot simbol gradnje novega. Torej novega mesta, nove identitete in nove Primorske.
Medtem je v Kopru začela rasti zamisel o gradnji tovornega pristanišča. Le nekaj let kasneje je luč sveta ugledala prva številka Istrskega tednika. Publikacija se je kasneje preimenovala v Slovenski Jadran, Nova Gorica pa je ime spremenila v Primorske novice. Ko sta se združila koprski in goriški okraj, je tudi iz dveh časopisov ostal eden. In ohranil ime, izbrano v solkanskem uredništvu.
Kje so naše meje
Primorska, ki je končno »našla svoj pravi obraz«, ima danes tri statistične regije, 24 občin in seveda nobene pokrajine. Ima dve gledališči, tri območne gospodarske zbornice, deli se v dve volilni enoti. Ima dva bolj ali manj prvoligaška nogometna kluba ter neverjetne tri univerze. Imela je dve banki, zdaj nima nobene, kljub šepanju kletarskih podjetij pa ima še vedno tri vinorodne pokrajine. In le dve skupni, enotni blagovni znamki: Primorske novice in Primorsko poje. Najbrž edino revijo pevskih zborov v Evropi s tako močno tradicijo in silovitim simbolnim pomenom.
Ampak ali je to dovolj? Primorske novice držijo nit pripadnosti žlahtnemu primorskemu načinu razmišljanja, nekoliko uporniškemu in samosvojemu. Primorska poje ohranja živ značilni kraško trmasti, morsko topel, vipavsko dobrodušen in alpsko trden primorski temperament. Ampak podoba non in nonotov, ki so se borili na soški fronti in v Trnovskem gozdu, marširali po goriškem Travniku in vihteli krampe za melioracijo Lijaka, počasi bledi. Primorska potrebuje, ne nujno nov, ampak vsaj malo sodobnejši obraz, če hoče preživeti digitalizacijske viharje ter prihodnjim generacijam prenesti sporočilo enotnosti in izjemnosti.
Režiserka Neda Rusjan Bric se je odločila, da na slovesnosti ob 70. obletnici Nove Gorice samoumevne note Vstajenja Primorske pospremi s posnetki ljudskega rajanja ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo in Schengensko območje. S tem je sporočila, da je pravi obraz primorske prihodnosti brisanje prav tiste meje, ki je ključno vplivala na utrditev njene identitete.
In v tem sporočilu je najbrž odgovor na vprašanje, ali imamo Primorci še dovolj vetra, da premešamo ljubljansko meglo. Gorica in Trst že zdavnaj nista več izgubljeni vrednosti na nostalgičnih obalah junaške preteklosti. Temveč sta, prav nasprotno, priložnosti na celinah, ki jih moramo šele odkriti.
A če hočemo vnovič preseči meje in »kot pajčevine raztrgati okove«, moramo vnovič zbrati pogum in s strojnico misli prerešetati tisto, kar danes zapira pogled v svet. Ozkosrčnosti in despotizmu se danes ne reče več fašizem, temveč sovražni govor in žičnata ograja. In majhni ljudje sveta, ki trepetajo pred nasiljem, ne govorijo več slovensko. Tudi na senikih ne prenočujejo več. Spijo v predoru, bežijo pred orožniki in finančno policijo in prenašajo sumničave poglede in grde besede. Primorska, ne le od Trente do Pirana, temveč tudi od Timave do Barkovelj, od Ogleja do Špetra, od Trsta do Pulja, bi v tem svetu, ki zapira naoknice, da ne bi videl krivic, lahko dejansko spet postala izjema. Zdaj, kljub vsej svobodomiselni vznesenosti, to ni.