Človekovo bivanje je skladno z določenimi materialnimi danostmi okolja, v katerem se nahaja, enako pa velja za človeško skupnost, v kateri posamezniki sobivajo. Materialne danosti in oblike sobivanja so izvor in predmet človekovega razumevanja sveta, ki se mestoma ostrí tudi v nekakšno izkušnjo ali védenje o ravnanju, ki omogoča bivanje. Zid, streha, notranje ognjišče; varno, suho, toplo; izolacijska in hkrati sobivanjska struktura, ki se tvori v merilu mesta, soseske in stanovanja.
Se pa zdi, da smo stopili v čas, ko stanovanje dedujemo zgolj še kot ime. Stanovanje se nam še zmeraj dozdeva kot samoumevna oblika bivanja, ki jo bomo nekoč naselili, a vendar ima specifične lastnosti že minulih dob, ki so jo porodile. Lastnosti stanovanj so nam postale samoumevne: sanitarna opremljenost, priprava hrane, norme zasebnosti, osvetljenosti, prezračevanja in doslej tudi ločenosti mesta dela od mesta prostočasovnega bivanja, ločenost vprašanja razreda in vprašanja družine.
Pojem stanovanja je po eni strani odraz sovpadanja idej buržoazne morale, maloburžoaznega kvantificiranja, industrijske racionalnosti in razsvetljenjskega humanizma od konca »dolge depresije« leta 1886 v Angliji do padca komunizma leta 1989, z druge strani pa odraz politike intervencije države in lokalnih skupnosti v tržna razmerja, ki je nudila upravičencem delavskega razreda stanovanja za simbolično najemnino s hišnim redom. Ti predpisi so bili tako dosledni, da so zapovedovali pogostost umivanja oken. Weimarska ustava iz leta 1919 je v svojem 155. členu predvidevala, da morata biti razporejanje in raba zemlje nadzorovani s strani države z namenom, da se vsakemu Nemcu in vsaki nemški družini zagotavlja zdravo prebivališče. To je vzpodbudilo razvoj arhitekture v smer izrazito racionalne rabe materiala, prostora in tudi dela, ki jo danes poznamo pod imenom Neue Sachlichkeit. Če kje, so se modernistične utopije uresničile v zagotavljanju bivanjskega standarda delavskemu razredu. V našem prostoru so industrializirani načini in humanistični vidiki gradnje začeli vstopati v ospredje šele po drugi svetovni vojni. Tako je leta 1956 v takrat še nedokončanem Kozolcu potekala vsejugoslovanska razprava in razstava z naslovom Stanovanje za nove razmere.
Toda lani je Stanovanjski sklad Republike Slovenije predal v uporabo izgrajena stanovanja desetletje pričakovanega Eksperimentalnega bloka F3 soseske Brdo v Ljubljani, ki so ga v štirih skupinah snovali na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Stavbo, ki bi naj preizkusila smeri razvoja stanovanjske politike, je ne glede na arhitekturno domiselnost doletelo porazno dejstvo, saj jih je državni stanovanjski sklad ponudil na trg kar po »ljubljanskih« tržnih cenah stanovanj. Sprenevedanja, da smo leta 2017 v Sloveniji še imeli kakšno stanovanjsko politiko, bi moralo biti konec. Od tega, da smo živeli v skupnosti, ki si je pravno in gospodarsko prizadevala za dostopnost stanovanj onkraj tržnih načel, smo prešli v situacijo, kjer je stanovanje postalo vseživljenjski kreditni investicijski projekt zaposlenih za nedoločen čas s solidnimi prejemki.
Pri tem igra svojo vlogo tudi moment odmeva končane zgodbe. Ostali smo v situaciji, kjer nam stanovanj nihče več ne nudi, nam pa še vedno predstavljajo samoumeven način bivanja. Možnost lastništva stanovanj se še ohranja zaradi akumulacije generacije staršev tistih, ki si danes urejajo stanovanjsko vprašanje, njihovim potomcem pa bo preostalo vprašanje starajočega se stavbnega fonda, ki bo mestoma tvoril zanemarjene soseske in nas utegne vrniti v slume 19. stoletja.
Zdi se, da bo ob nadaljevanju sprevrženosti obstoječih stanovanjskih politik v nekem trenutku treba na stanovanjsko vprašanje odgovoriti preprosto tako, da bomo zavrgli stanovanje kot normo in se odrekli blodnemu hrepenenju, da bi namesto tega iznašli nove mogoče oblike bivanja. V njih bo moralo biti vključeno več solidarnosti in strpnosti, drugače bo moralo biti opredeljeno javno in zasebno, na novo bomo morali premisliti, kaj je mogoče deliti in odpoved kateri zasebnosti je lahko morda celo odrešujoča. Organizirajmo se!