Novorusija

V Doneškem in Luganskem okrožju, ki skupaj tvorita Donbas, se žarišča pojavljajo eno za drugim. Tamkajšnja majhna postindustrijska mesta postajajo glavni sedeži proruskih aktivistov in borcev. Tam je precej lažje pridobiti večjo podporo med prebivalstvom, ki se bori z resnimi družbenimi problemi, lažje je ustvariti tudi vtis masovnosti in popolnega nadzora. Proruske demonstracije skorajda istočasno izbruhnejo v Alčevsku, Harcisku, Družkovki, Gorlovki, Kramatorsku, Makivki in Slavjansku. Celo v dveh večjih mestih – Lugansku in Mariupolu. Stvari običajno potekajo po naslednjem scenariju: proruski nastopi, ob katerih pride do zasedbe stavbe občine, policije ali varnostne službe.
V Gorlovki policija takoj preide na stran borcev. Pred policijsko postajo stojijo »prostovoljci«, opremljeni s policijskimi ščiti in pendreki. Funkcionarji ne naredijo nič, da bi se jim uprli. Nekateri se vdajo, ker simpatizirajo z idejami separatistov, drugi pa ker vedo, da ne morejo računati na pomoč iz Kijeva. Porevolucijska vlada brez struktur in sistem, ki je še vedno vpleten v korupcijo, načeloma onemogočata kakršnokoli delovanje. Na začetku konflikta je bilo mogoče dobiti vtis, da je Kijevu pravzaprav vseeno, kaj se bo zgodilo z Donbasom.
Sredi aprila se razkričanim demonstrantom v Kramatorsku in Slavjansku pridružijo »zeleni človečki«. Tako se je poimenovalo neoznačene ruske vojake, ki so bili odgovorni za intervencijo na Krimu. »Smo krimsko, torej donbaško ljudsko gibanje,« začne svoj govor »Balu«, vodja »zelenih človečkov«. Tisti v Slavjansku so oboroženi s puškami, metalci granat in opremljeni z oklepnimi vozili. Na enem od njih plapola ruska zastava. Pred tem še ni bilo mogoče ugledati takšnega prizora v Donbasu. Slavjansk za nekaj mesecev postane neuradna prestolnica separatizma. V tem mestu je stacioniran velik del bojnih sil.
»Od kod vam orožje?«
»Prebivalci so nam ga prinesli,« s porogljivim nasmehom reče eden od »zelenih«. »Kaj pa oklepna vozila?« »Zjutraj so bila parkirana tu, pa smo si jih vzeli.«
Del opreme zagotovo poberejo maloštevilnim in nediscipliniranim ukrajinskim silam, ki se v začetni fazi konflikta ne spopadajo s separatisti – predajajo se brez izstreljenega naboja. Že od samega začetka se pojavlja veliko obtožb o oboroževanju separatistov, ki padajo na Rusijo. »To se nikoli ne bi začelo, če jim oni ne bi pomagali,« je mnenja Vasil, prebivalec Donecka. Veliko ljudi se strinja z njim.

Hvala Berkutu

Protesti v Donbasu, pa tudi operacija na Krimu, so karikatura dogodkov kijevskega Majdana. Na Majdanu so stale barikade, okupirane so bile vladne stavbe. Sčasoma je prišlo tudi do uporabe nasilja – dokler se ni spodilo vlade. Pred administrativno stavbo v Donecku so prav tako postavljene barikade, pojavljajo se zastave in plakati. Naokoli so postavljeni šotori, povsod je polno letakov in plakatov. Pod stavbo je postavljena zvočna oprema, vrstijo se govori, vrti se glasba. Če ne upoštevamo števila udeležencev, lahko iz tega opisa dobimo vtis, da imamo opraviti s kopijo dogodkov iz Kijeva. »Na videz je vse videti isto, a namesto radosti prevladuje groza,« je zapisal znanec. Nekaj prav zares ni prav. Majdan se je boril z režimom, ki mu je prej ali slej grozil padec, a je še vedno imel dovolj moči. V Kijevu so vlado na ulice prihajale branit cele vojske policistov, funkcionarjev, zunanjih vojsk in posebnih policijskih enot, imenovane »Berkut«. Ni se jim zdelo problematično, da so s pendreki neusmiljeno in okrutno onesposobili svoje sodržavljane. Med prvim poskusom razbitja Majdana je policija tepla ljudi, ki so zaviti v odeje (šotorov takrat na Trgu neodvisnosti še ni bilo) preprosto spali ob Spomeniku neodvisnosti.
Janukovičev aparat se pred tisoči razjarjenih demonstrantov, ki so v januarju želeli napasti stavbo Vrhovne rade, ni mogel dolgo braniti. Na koncu je uspel streljati na sto ljudi in skoraj povsem uničiti Majdan.
»Tudi Donbas je imel svoje Majdane. Dovolj imamo te vlade. Oni so vsega krivi,« je tu slišati na skoraj vsakem koraku. A tukaj je poosebljenje zla nova vlada in prav ta je tarča napadov. Janukovič je bil iz množične zavesti hitro izbrisan. »In kaj ima s tem Janukovič? Saj ne vlada on v Kijevu,« odgovarja Vadim na vprašanje o bivšem predsedniku. »Nova vlada tu še ni dolgo časa in dobila je državo v razpadu,« – mu poskušam nasprotovati. »In kaj zato? Tako ali tako so vsi isti.«
Čeprav je eden najpomembnejših postulatov »Antimajdana« bitka z vseprisotno korupcijo, se to, začuda, po besedah antimajdanovcev, policije ne tiče. Za držo policistov med demonstracijami in spopadi imajo druga pojasnila. »Majdan je policijo ponižal, zato so se nam pridružili,« trdi Sergij iz Donecka.
»Hvala Berkutu,« pogosto kriči množica. Ta posebni oddelek policije je zaslovel zaradi še posebej brutalnega ravnanja z demonstranti na Majdanu. Ko se je vlada zamenjala, je bil Berkut razpuščen – del funkcionarjev je zbežal na Krim, kjer so dobili ruske potne liste in se vključili v rusko različico Berkuta, torej v OMON. Spet drugi so izginili in se naenkrat pojavili na strani separatistov. Velik del pa je bil vseeno »rehabilitiran« in se zdaj bori na ukrajinski strani. Med njimi naj bi bili tudi ostrostrelci iz Majdana, ki so streljali na demonstrante. Po trditvah delegata Genadija Moskala se skušajo na ta način oprati svojih grehov.
Usoda funkcionarjev je ena od tem, ki jo ruska propaganda uporablja najpogosteje. Kadar je govora o Majdanu, so gledalci ruske televizije še danes bombardirani s prizori gorečih molotovk in ranjenih policistov. Berkut je v teh oddajah simbol junaštva. Ukrajino naj bi hotel ubraniti pred »fašisti« iz Majdana.

V Novorusiji, torej kje?

Ko se je začela »ruska pomlad«, je ruska stran začela zahtevati spremembe ustave, ki bi »upoštevale interese prebivalcev vseh okrožij Ukrajine«. Takrat je bil skovan termin »Jugovzhod Ukrajine«. Vanj prištevamo osem ukrajinskih okrožij. Na zemljevidu so videti kot rogljič in če gledamo iz severa, so to sledeča okrožja: harkovsko, dnjepropetrsko, lugansko, donecko, zaporoško, hersonsko, mikolajevsko in odeško. Vsa ta okrožja naj bi si prizadevala za neodvisnost. V kremeljski propagandi se je to območje začelo označevati z »Novorusijo«, kar naj bi poudarjalo zgodovinsko bližino regije z Rusijo ter odsotnost povezav z Ukrajino.
Izraz »Novorusija« izhaja iz 18. stoletja. Na področju osmih okrožij trenutne Ukrajine (skupaj s Krimom in brez harkovskega okrožja) je bila oblikovana novoruska gubernija, ki je bila del ruskega imperija. Termin »Novorusija« se ni uporabljal od boljševiške revolucije pa vse do leta 2014.
Ekspanzija »ruske pomladi« je vseeno naletela na nepričakovan odpor. »Novorusija? Saj kaj takega ne obstaja. Nisem videl njihovih potnih listov,« reče Aleksej iz Dnjepropetrska. »Tu podpiramo Ukrajino,« doda. Takšno mnenje je bilo pred Majdanom, aneksijo Krima ter proruskimi nastopi v Donbasu slišati precej redkeje. »Ruska pomlad« je – namesto da bi uperila prebivalstvo proti vladi – le še okrepila njegovo ukrajinsko zavest.

Federalistični mišmaš

Čeprav so se od osmih okrožij jugovzhoda Ukrajine le v dveh – doneškem in luganskem – deloma udomačili separatisti, Rusija in njeni podporniki niso spremenili retorike. Vladimir Putin se je v svojih nastopih, med katerimi je komentiral dogajanje v Ukrajini, skliceval na celotno regijo, nato pa neposredno govoril o Novorusiji, s čemer je pokazal, da daje v nič ukrajinsko državo.
Vredno je spomniti, da je Ukrajina »razdeljena« že od trenutka razglasitve neodvisnosti. Intelektualci so se prepirali o tem, koliko Ukrajin pravzaprav obstaja, o skupni zgodovini in jeziku. Politiki so to diskusijo radi oživljali, saj prevzem »te največje Ukrajine« omogoča zmago na volitvah. To je bilo še posebej očitno med predsedniškimi volitvami, kjer so najostrejše boje bíli »predstavniki« zahodne in vzhodne Ukrajine. Ko se je želelo sprovocirati še posebej besno diskusijo, se je načelo temo jezika in zgodovine. Zaradi njih je prišlo do protestov, spopadov in napadov. To je bil vedno dober izgovor, da ni bilo treba govoriti o ničemer drugem, na primer o oligarhih.
Kijevski Majdan je poskušal zaobiti te utrjene sheme. Velikokrat se je poudarjalo, da so udeleženci tudi ruskogovoreča populacija. Konec koncev o tem ni bilo treba govoriti na odru, saj je, da bi slišali ruščino, zadostoval sprehod po Majdanu. Vse to je razpadlo. Tema jezika se je vrnila kot bumerang in je še eno orožje v boju za Ukrajino. Ena izmed prvih odločitev, ki jo je sprejela vrhovna rada (tj. parlament) po pobegu Janukoviča, naj bi bila ukinitev kontroverzne jezikovne politike, zaradi katere so lahko regije zaprosile, da se jim dodeli drugi uraden jezik. Akt, ki ga je Stranka regij sprejela junija leta 2012, je v Ukrajini izzval ogorčenje. Rodila se je bojazen, da to lahko vodi do popolnega izrinjenja ukrajinščine iz okrožij, v katerih prevladuje ruščina. Zato se je po pobegu Janukoviča parlament odločil, da bo najprej opravil prav s tem aktom.
V drugi polovici aprila 2014 stojim v Donecku pred okupirano stavbo Okrožne državne administracije. Nekdo me spet poskuša prepričati, da so ruskogovoreči prebivalci tu diskriminirani. Moški mi ravno govori o poskusu vrhovne rade, da bi izbrisala regionalne jezike. »To kaže, da smo diskriminirani,« trdi. Zanj nima pomena dejstvo, da je akt, ki ga je potrdila Stranka regij, še vedno obvezujoč, saj Aleksander Turčinov, zadolžen za predsedniške obveznosti, še ni podpisal njegovega izbrisa. Pravzaprav ga v tem trenutku nihče nima namena brisati.
Na ta način so k federalistom pristopili tudi tisti, ki so pod pojmom »federacije« razumeli zagotovitev istih jezikovnih pravic ruskogovorečim prebivalcem Ukrajine. Prihajalo je do absurdnih situacij, ko so na proruskih demonstracijah, kjer je množica kričala: »Rusija, Rusija, Rusija« ter nosila ruske zastave, velik del predstavljali ljudje, katerih edino stališče je bilo, da Kijev ne sme »diskriminirati« ruskogovoreče populacije. »Jaz si sploh ne želim k Rusiji,« me prepričuje ženska v množici.

Da bi bilo kaj jesti

Glavni problem, s katerim se borita obe strani – proukrajinska in proruska, je predvsem pasivnost in veliko nezaupanje prebivalcev Donbasa. Tisti, ki pridejo na ulico in kričijo, občasno pa se angažirajo tudi v aktivno delovanje (od prostovoljenja do oboroženega boja), so le en procent od šest in pol milijona prebivalcev regije.
To atmosfero je opisal donbaški pisatelj Aleksij Čupa v knjigi Brezdomci Donbasa. Ko brezdomca, ki nima nadzora nad lastno usodo, vprašamo, v kaj verjame, odgovori: »Verjamem le v avtomatski Kalašnikov. Problemi z vlado in družbo se lahko rešijo le z njegovo pomočjo. Svoje težave pa bom poskušal rešiti sam.« Podobno mišljenje je lahko slišati od veliko prebivalcev Donbasa, s katerimi sem se pogovarjal. Na srečo se konča le pri razmišljanju. Kasneje se vsak vrne k svojim vsakdanjim opravkom in poskuša povezati konec s koncem. Celo vojna jih ne vznemirja. Če je potrebno, brez dolgega premisleka spakirajo in odidejo. Tako pustijo svoja mesta, mesteca in vasi lastni usodi. Šele med takšnim klatenjem se začne godrnjanje. »In kaj lahko jaz? Mene politika ne zanima. Samo mir hočem,« mi v Mariupolu reče Taras, begunec iz Donecka. Ko bo potrebno, bo spet spakiral in se odpravil nekam drugam. Vseeno pa še najbolj računa na to, da bo v njegovem mestu končno mirno in bo lahko na vse to pozabil in se ukvarjal z lastnimi zadevami. Eden izmed junakov v Čupini knjigi reče: »Kategorično opredeljevanje sebe kot človeka določene narodnosti ni v stilu prebivalcev Donbasa. Druge strahove, pričakovanja – in v zvezi s tem – potrebe imajo.« Ljudje so se vedno pritoževali, in seveda ne le tu. Tudi razloge za to so imeli. Propadajoče gospodarstvo, oligarhizacija in korupcija so jih resno ubijali. Junak Čupove knjige trdi, da ljudje v Donbasu sebe opredeljujejo predvsem glede na poklic – so električarji, hidravličarji ali vozniki.
Nekaterim je geslo integracije z Rusijo vzbudilo nostalgijo za davnimi časi, ko so vsi obrati še delovali, skupna revščina ni vzbujala takšne jeze, in vedno se je našlo kaj za pod zob.
Ko sem se v aprilu leta 2014 peljal na novinarsko konferenco samooklicanega župana Slavjanska, Vjačeslava Ponomarjova, sem se po naključju znašel v taksiju z lokalnimi novinarji. Vsi so tarnali nad trenutno situacijo. Poleg voznika je sedela starejša ženska. Med konferenco se je izkazalo, da se bo, namesto, da bi sedela z novinarji, usedla na oder, pa čeprav vse do konca ni bilo jasno, zakaj. Moški, ki zadaj sedi z mano, bo s telefonom snemal obraze vseh zbranih – za vsak slučaj, da bi vedel, s kom ima opravka. Ko mu ni všeč vprašanje zahodne novinarke, nasmeji celotno dvorano. Živahno bo reagiral na vsako besedo Ponomarjevega.
A zaenkrat še sedimo v taksiju in moji sopotniki se spominjajo, kako je bilo davno tega in kako je zdaj. »Včasih smo živeli v veliki državi, kaj pa je to zdaj? Gospodarstvo že nekaj let propada, služb ni. ‘Delavec’ – ta beseda je včasih zvenela ponosno, zdaj pa se jo zaničuje,« skorajda kriči moški iz zadnjega sedeža. A seveda ni tako, da zgolj starejši od petdeset let pogrešajo Sovjetsko zvezo in verjamejo v Putina, kot so včasih v Stalina.
V bližnjem Kramatorsku sem se pogovarjal z Vladimirjem, ki ima nekaj čez trideset let in je iz doneškega okrožja. Nekoč je služil v vojski, zdaj pa je borec Doneške Ljudske Republike. Iz Slavjanska je prišel zajeti policijsko postajo, saj so jih na pomoč »poklicali« prebivalci. Kdo točno? Ne ve se. Skupinica, ki je zajela mestno hišo, ni bila prav posebej popularna. Kramatorsk se v tem pogledu močno razlikuje od Slavjanska. Vladimir pa je vseeno prepričan, da oni rešujejo ljudi pred »krvavo hunto« in njenimi geopolitičnimi težnjami. »Zame ni mesta v Evropski Uniji. Naša kultura in mentaliteta sta bližje Rusiji. Počutim se kot sovjetski človek,« pravi. Čeprav v sovjetskih časih ni mogel služiti, ima na vojaški jakni pripeto rdečo zvezdo.
V Donecku sem med referendumom spoznal dvaindvajsetletno Iro in njenega fanta. Oblečena sta modno. Takšen par lahko srečate v poljubnem evropskem mestu. Ravno sta zapustila eno izmed maloštevilnih komisij, v katerih je potekalo glasovanje. »Če sva glasovala? Seveda sva,« zatrdi Ira z gotovim glasom. Seveda sta glasovala za neodvisnost, nasprotniki nelegalnega referenduma se ga večinoma niso udeležili. Kot pravi, medtem ko strmi v ekran svojega pametnega telefona, je v Rusiji bolje in predsednik je pravi; ni kot tukaj. Putin je poosebitev dobrega in vodje, ki ga skrbi za ljudstvo. Neodvisnost Doneške Ljudske Republike je zanjo korak v boljšo prihodnost, k Rusiji.
Pogosto se v pogovorih pojavlja Evropska Unija. Unija je nekaj nerazumljenega, oddaljenega in neprijaznega. Zato je nočejo. Bojijo se revščine, ki naj bi jo prinesla Ukrajini.
»In kako je vam v tej Uniji? Zelo slabo?« vpraša taksist, s katerim se vozim po okolicah Slavjanska. Sledi serija vprašanj o cenah stanovanja, avtomobilov, goriva, o korupciji in življenju na splošno.
»To pri nas tako ali tako ne bi delovalo, druga mentaliteta,« na koncu doda taksist.

Svoboda kotletu

Donbas se predvsem počuti prezrt. Prebivalcem se zdi, da njihovi problemi nikogar ne zanimajo, politiki v vladi pa jih ne predstavljajo. Ne prepriča jih argument, da od leta 2010 do začetka 2014 Ukrajini ni vladal nihče drug kot doneški klan.
Viktor Janukovič se je sam rodil v Jenakijevu, ki leži šestdeset kilometrov severovzhodno od Donecka in je bil celo življenje povezan s to regijo. Na volitvah leta 2010 je masovno podporo dobil prav v Donbasu. V prvem krogu je v doneškem in luganskem okrožju zanj glasovalo 76 ter 71 odstotkov volivcev. V drugem, ko je bila njegova protikandidatka Julija Timošenko, je bil njegov rezultat še boljši – 90 in 89 odstotkov. Takoj, ko je prevzel vlado, je začel pomagati svojemu okolju. Bližnji »sorodniki«, torej skupina mladih podjetnikov, povezana z Aleksandrom, Janukovičevim sinom, je hitro dobila kup lakomnih zalogajev, njihova premoženja pa so rasla v neverjetnem tempu. Najlepši primer je prav Janukovičev sin. V roku dveh let in pol (od začetka leta 2010) je vrednost aktiv, pripadajočih njegovi banki, zrasla za 1240 odstotkov. Njegova korporacija je dobila nešteto javnih natečajev, ki jih je organizirala država. Iz nepomembnega podjetnika se je tako začel približevati vrhu najvplivnejših.
Na svojem posestvu v Mežigirju je Viktor Janukovič na skoraj stotridesetih hektarih nagrmadil skorajda vse, kar si človek lahko predstavlja, pa tudi nekaj reči, katerih se verjetno ne bi spomnil nihče drug – antilope, žemljo iz zlata in ladjo-restavracijo.
»Svoje hočejo? Nihče nas nikoli ni tako okradel kot ‘svoj’,« komentira zahteve »federalistov« Valentina. Janukovič je zanjo – kot za veliko drugih prebivalcev Ukrajine – še vedno slab spomin. Za nekatere ni bil tako slab, saj je med njegovo vlado vladal red. »Lahko bi preprosto razpodil ta Majdan in bi imeli sveti mir,« prizna Saša, mlad fant iz Kurahova, nekaj kilometrov stran od Donecka. Ne podpira separatistov, a ni mu všeč vojna, saj se cene dvigujejo. »Poglej na bencinske postaje in tečaj grivne. Od kod naj dobimo denar? Janukovič je naredil veliko slabih stvari, a tudi nekaj dobrih. Ko je bil on na oblasti, sem imel običajno plačo. Zdaj se mi zgodi, da v hladilniku nimam ničesar.«
»Če ne bi bilo vojne, bi gospodarstvo tako ali tako propadlo,« ga poskusim prepričati. »Morda res,« odgovori, a vidim, da je ostal pri svojem mnenju. Zato zamenjava temo za razrite ceste, ki so tudi brez vojne videti kot po raketnem obstreljevanju, zdaj pa so jih dodatno razrili tanki. »Česa takega verjetno še nisi videl,« z nasmehom reče, ko poskakujeva po vdrtinah.
Za tiste, ki še vedno kričijo o »glasu« Donbasa, je Janukovič tabu tema. »In kaj ima s tem Janukovič? Saj ‘oni’ vladajo,« reče moški v Donbasu. Povem mu, da so na vladi šele nekaj mesecev in da imajo ob tem na glavi še vojno. Kako naj se v takih pogojih situacija stabilizira? »Na to bi mislili pred Majdanom,« zatrdi.
Poživilo za »federaliste« je bil ravno »glas Donbasa«. »Hočemo, da bi gubernatorje in okrožne vlade izbirali sami,« reče petinsedemdesetletna Natalija iz Donecka. Hitro k tej odštevanki doda še sodnike. »Te ljudi bolje poznamo, torej vemo, če bodo ustrezni. V Kijevu o tem nimajo pojma,« meni. V Kijevu so nominacije nekaj let prišle od predstavnikov Donbasa in službe so imele tudi ljudi iz regije, a to ji ne vzbudi posebne pozornosti.
Gnev povečuje tudi pripomnjen mit, da Donbas hrani oziroma vzdržuje Ukrajino in da bi brez njega že zdavnaj vsi pomrli od lakote. A nihče si zares ne zastavi vprašanja, kaj Ukrajinci jedo v zadnjih mesecih, ko v veliko mestih v Donbasu pobiranje pridelkov ni bilo možno, ko je bil otežen promet, večina obratov pod kontrolo separatistov pa je bila zaprtih.
»Federalizem« je postal geslo, ki se je na prebivalce nekako prilepilo, a ni povsem jasno, kaj se za njim skriva. Najpogosteje je bila to identifikacija z Rusijo. »Sem za federacijo, torej za Rusijo,« mi reče eden izmed moških, ki stojijo pod stavbo administracije v Donecku. Drugi so v tem videli socialno vprašanje. Spet tretji niso vedeli, kaj naj bi v tem videli, zato so preprosto kričali. Kot mi je pravil doneški novinar in gledališki režiser Jevgen Nasadjuk, je 6. aprila med prorusko demonstracijo pod stavbo administracije prišlo do udara s policijo. Množica je začela skandirati: »Vlada naj odgovarja« (»Włast k otwietu«). Prvič in potem drugič. Tretjič je izšlo že »Vlada kotletu« (»Włast kotletu«). Množica je z nasmeškom na obrazu skandirala naprej in tako nezavedno ustvarila eno izmed najbolj zanimivih političnih gesel »ruske pomladi«.

Prevod: Petra Meterc