Največji mit, ki ga o samih sebi gojimo sodobni razsvetljeni Slovenci, je, da je velika delitev na levičarje in desničarje, partizane in domobrance, klerikalce in naprednjake ipd. le nesrečna in obremenjujoča dediščina preteklosti, ki nas zgolj blokira in omejuje in ki je ne mara pogrevati nihče, razen tistih, ki nas hočejo deliti in profitirati od te razdeljenosti.
Toda v resnici se kategorizacije včerajšnjega dne razblinijo in pozabijo v momentu, ko jih ne rabimo več. Preteklost je šibka. Če se ne zdi tako, je to zato, ker ima oporo v sedanjosti. Delitve, ki vztrajajo, vztrajajo zato, ker so nekako funkcionalne za sistem. Na kratko rečeno, v kompleksni družbi je tu in tam uporabno opreti se na predsodke, preprosto zato, ker služijo kot nek organizacijski princip; sistemsko koristno je, če ljudje vedo, kam spadajo, s kom naj se družijo, kaj naj si izberejo za poklic ipd. – in vse to deluje, tudi če so delitve in predsodki iracionalni (drugje lahko tako vlogo igrata rasa ali veroizpoved). Še več, v kompleksni družbi marsikomu marsikaj ne gre po načrtih, ne da bi vedel, zakaj; pogosto pride prav razlaga, da je polovica naroda pač sestavljena iz pokvarjenih rdečkarjev oz. zabitih klerofašistov.
Nekako po teh principih institucija slovenske razklanosti vztraja. V resnici je precej vprašljivo, ali gre dejansko še za domač proizvod, glede na to, da delitev sedaj precej spominja na delitev med urbano levico in periferno desnico, ki jo lahko najdemo tudi vsepovsod drugod po zahodnem svetu. Dogajanje okoli drugi svetovne vojne ima tedaj prej status ustanovitvenega mita kot dejanskega izvora slovenske politike.
Ampak živimo v nenavadnih časih in že nekaj časa lahko spremljamo trend okvar standardne sheme levo-desno, ko politično stvarnost zmotijo dogodki, ki to ločnico presekajo. Nekaj tega je bilo že vidnega pri covidu 19. Spomnimo se, da sta se v najakutnejših političnih vprašanjih pandemije premier Janša in kolesarska opozicija znašla presenetljivo blizu skupaj, vsaj v primerjavi z glasnim in številčnim delom prebivalstva, ki je nasprotoval zapiranju, cepljenju in maskiranju. Potem je ruski napad na Ukrajino do temeljev pretresel predvsem levico in pokazal na njeno globoko notranjo razklanost. Situacija je zahtevala izbiro med principom podpiranja šibkejšega v spopadu in principom nasprotovanja sistemskim silam nasploh; marsikje je bil močnejši instinkt izbrati slednje za ceno prvega.
Toda zdi se, da šoka covida-19 in ukrajinske vojne nista bila nič v primerjavi s tem, da je sredi maja nekaj nutrij napadlo in poškodovalo plavajoče hiške na Ljubljanici, novo pridobitev turističnega razvoja mesta. To je sprožilo debato o prisotnosti nutrij ob reki in na Barju, o njihovi številčnosti in vplivu na okolje in slednjič privedlo do načrta odstranitve. Zgodba, ki se je začela kot scenarij za sci-fi/horror film B kategorije, se je razvila v epski političen triler. Nutrije so vstopile v slovensko politično areno, ne da bi povedale, čigave so. To je, kot se izkaže, zmedlo in pokvarilo vse dihotomije, s katerimi si ta prostor razlagamo.
Levica/desnica. Pričakovano je iztrebljevalski načrt razburil zaščitnike živali, ki so v zadnjih letih glasen del levice. Toda ker je bil proti nutrijam župan Janković, je nutrija postala tudi nova figura tragično padlega borca za svobodo proti levičarski tiraniji. Deloma se je to dobro prilegalo obstoječim obstoječemu argumentacijskemu arzenalu desnice – kritika nasilnih abstraktnih birokratskih ukrepov. Toda le deloma; nutrija je obenem tuja, invazivna življenjska oblika, ki je svoje mesto v tem prostoru zavzela po nezadržni inerciji razmnoževanja – to so načela, ki jih v kakem drugem primeru desnica odločno ne zagovarja.
Narava/kultura. Borci za živalske pravice torej branijo nutrije. Toda pravice živali niso isto kot ekologija. Nutrije niso na poti le neki viziji turističnega razvoja, temveč tudi kupu drugih organizmov ekosistema. To slednje seveda velja za vsak organizem – toda nutrije so tujke, ni očitno, ali sploh spadajo v ta sistem! Tako ideal narave tu ne razreši ničesar, potrebna je še odločitev, katero naravo braniti; obramba narave se razcepi na konzervatorstvo ekosistema in afirmacijo življenja.
Urbano/ruralno. Ali gre pri lovu na nutrije za primer ljubljanske arogance do vsega. kar smrdi po zemlji? Spet ne; po seriji prask zadnjih let je vse bolj jasno, da Janković-Koželjev projekt Ljubljane ravno ni namenjen Ljubljančanom. Mi bi tu imeli svojo metropolo, kolikor je to pač mogoče, Ljubljana je Berlin, kar mora vključevati spodobne ravni razsutosti in razpada. Čiščenje mesta do najlepšega na svetu je prej boleč opomin, da živimo v provincialnem turističnem naselju. Nutrije so zaveznice bolj svetovljanskega urbanizma!
No, nutrije so morda žalosten minljiv gost slovenske politike. Toda pokazale so, da jo preči globoka nazorska negotovost. Če kdo ustanovi stranko, ki bo združevala avantgarden urbanizem, široko odprte meje in socialni darvinizem, morda uspe.