Karkoli ste že počeli v zadnjih desetih letih, gotovo ste zasledili, da so se tako v javnih sredstvih obveščanja kot med ljudmi drstile informacije in pogovori o koncu. O koncu neke svetovne ureditve, o okoljski kataklizmi, o koncu demokracije, socialne države in celo kapitalizma. In težko je temu vsaj načeloma ne pritrditi.
Vzdušje pričakovanja konca sicer ni nič novega – nasprotno, težko pa se je izogniti vtisu, da se je vsaj z letom 2020 v to slutnjo pričelo uvrščati malodane vsak dogodek, in daleč se že zdijo dnevi interpretacij, da živimo v času po koncu velikih zgodb. A to ne pomeni, da bi bilo zato potrebno dogodkom odvzemati njihovo resnost ali pa se ne truditi, da jih uvrstimo v neke razsežnejše kontekste, opozoriti pa je treba, da se z »napihovanjem« vsega, kar se utegne zvrniti na nas, na eni strani onemogoča možnost preudarne presoje, po drugi strani pa daje razlog radikalizaciji in poblaznelosti političnega delovanja.
Ponazorimo: aktualni premier je ob zadnjem umanjkanju solidarnosti med državami EU pri izdaji korona-obveznic in skupne nabave zaščitne opreme dejal, da sta na kocki tako prihodnost evra kot Unije. Ne gre za to, da Janša v kritiki umanjkanja solidarnosti takrat ne bi imel celo prav, gre zgolj za to, da spoznanje o deficitu solidarnostnih mehanizmov evropskih inštitucij za tako izkušenega politika ne bi smelo biti neka novost in da je temu pridal tako usodno posledico.
Kajti povem vam, pisca pričujoče kolumne je po nekaj mesecih bivanja v letu 2020, ki je nastopilo z ubojem iranskega generala, obsežnimi požari v Avstraliji, dokončnim izstopom VB iz EU in, seveda, izbruhom smrtonosnega virusa, doletel dvom, če še zmore toliko ostrine duha, razuma in neke mere humorja, da bi vas mogel postaviti na vsaj za ped oddaljeno točko pogleda; tako epohalno veliki oblaki pritiskajo ob tla, da se pisec glede do nedavnega še tako čislane publicistične besedilne vrste, ki ji pravimo kolumna, sprašuje, če si sploh upa reči karkoli proti nemoči, ki jo predpisuje usodnost časa. Ker če tega ne premore, potem to pomeni konec kolumne in prišli bodo rodovi in rekli: »Najprej je bilo konec kolumne.«
Ljudje iz tega ali onega razloga radi občutimo gotovost naših misli, zaradi česar tudi podlegamo temu, da se raje oklepamo dokončnosti kot pa določnosti naših predstav. In predstava o koncu je ravno abstraktna predstava o dokončnem brez kakršnekoli določnosti – nič lažjega. Nastop interneta je omogočil razvoj informacijskih platform, v katerih nam v slogu 20. stoletja ni potrebno čakati na informacije, o katerih bi potem mislili tako ali drugače, pač pa vsakdo lahko postane vir informacij – zadostuje osebno mnenje. Formalno to pomeni, da smo iz enosmernosti toka informacij prešli vsaj v dvosmernost, kar pa pomeni, da imamo sistem, in če imamo izmenjavo, potem imamo tudi trg. Benjamin Bratton v svoji knjigi Stack (MIT Press, 2015) razvije idejo o »kupu« kot o ustvarjenem planetarnem tehnološkem aparatu, ki deluje kot nek nov enoten in vseobsežen mehanizem prenosa informacij. Blizu temu je mogoče postaviti izkoriščevalski model informacijske asimetrije, o katerem govori McKenzie Wark, po katerem sami nastopamo kot produkti informacijskega trga.
Morda ste se kdaj, potem ko ste si privoščili preživeti večer v brskanju po internetu in nato ugasnili računalnik, vprašali, kakšno predstavo o vas bi si ustvaril nekdo, ki bi vaše zasebno prostodušno iskanje informacij spremljal, in ste si v naslednjem hipu oddahnili, da jih tako ali tako ne bi bilo mogoče sestaviti v nič drugega kot v blaznost iz strahov, poželenj in pomiritev. Algoritmov internetnih brskalnikov »sestavljenost« posameznika ne zanima, gre samo za posredovanje oziroma izmenjavo. Ta blaznost nato odseva v prelivanju približanih podob groze (konca), infantilnih oblik zabave in tečajev za jogo, med katere se uvrščajo posnetki debilnih predvolilnih soočenj in zapisi, ki se nadvse trudijo čuditi tistemu novemu odrešujočemu kandidatu, katerega preroška svarila sporočajo, da pozna našo dokončnost, kot si jo želimo sami, in nam je zato toliko bližje. In biti bližje danes pomeni volilčevo odločitev.
V zaključnem kadru Trierjevega filma Melanholija (2011) Justine (K. Dunst) s svojo sestro in njenim otrokom sede pod sklop palic, ki se zdijo kot ogrodje improviziranega šotora. Skorajšnji konec sveta in s tem svojo smrt pričakujejo vsak s svojo bolečino, sežejo si v roke in s tem izkazujejo medsebojno povezanost. Biti blizu, biti v pomoč, biti solidaren nas zares učlovečuje. Povezanost predstavlja prečenje lastne biti in tako prečenje katerega koli konca. Ta ali oni je neizbežen in se lahko zgodi jutri, to, kako ga bomo prečili, pa naj preostane nam.