Kaj imajo skupnega obujeni impulz politične korektnosti, čigar najbolj bizarne manifestacije lahko najdemo v novicah o protestih in bojkotih na ameriških univerzah, prozorna legitimacija pristranskosti s strani urednice ruskega državnega medija in zmagoslavni zanos gibanja alt-right na mednarodni in lokalni sceni?
Preberimo izjave:
»… taisti razmislek (ki je vsebinsko sicer precej na mestu) diskreditira samega sebe v trenutku, ko se v vlogo znanilca moške dominacije postavi oseba (moški) na poziciji moči, ki je del (mehanizmov) dominacije, ki jih naznanja.«
Asja Hrvatin, Kritika Krašovca, 3buna, maj 2015
»Na oznako, da sem proruska novinarka, pristajam samo v primeru, da si bodo ostali nadeli oznako, da so prozahodni … Opraviti je treba tudi z namišljeno objektivnostjo, saj so objektivna samo dejstva, novinarji pa dejstva interpretiramo.«
Polona Frelih, v intervjuju na spletnem portalu Zdravo Slovenija, 28. 7. 2016
»Trump je znal ubesediti tisto, kar nas večina belih mož in žena že dolgo ve, politično pa najbolj primerno artikulira t. i. alt-right desnica. In vzpona te etnocentrične, identitetne desnice sem bil leta 2016 najbolj vesel.«
Bernard Brščič, Čudovito leto 2016, Reporter, 4. 1. 2017
Trdim, da vse tri pesti enaka intelektualna težava, ki razkraja medijski diskurz in ima grozljive posledice za standarde obče racionalnosti. Problemu bom dal ime: zvajanje na mesto izrekanja.
Tu ne morem podati resne sodbe o avtorjih, kot je Michel Foucault, a dejstvo je, da so njegove teorije spodbudile večji del literature o odrinjenih družbenih skupinah, zato so tudi aktivistične prakse v njihov prid osnovane na ideji o »pluralnosti režimov resnice«, kjer je vsak tak režim zmeraj že – načrtno ali nezavedno – del mehanizmov nadvlade ene skupine nad drugo.
A če je Foucault poudarjal, da denuncira zgolj funkcije režimov vednosti in ne njihove vsebine, premnogi izmed njegovih sodobnih sledilcev ne znajo razlikovati med obema vidikoma. Po njihovi logiki ni tisto, kar se predstavlja kot obče veljaven razum, nič drugega kot partikularna oblika racionalnosti, ki deluje v prid določeni skupini. Zgodba o razsvetljenstvu in emancipaciji človeštva s pomočjo razuma tako postane zgolj projekt bele svetovne nadvlade, ki v imenu širjenja »univerzalnega racionalnega reda« kolonizira, ropa, uničuje. Gre za sliko sveta, ki jo je francoski filozof Alain Badiou poimenoval demokratični materializem in jo strnil v maksimo: obstajajo zgolj telesa in govorice.
Nočem trditi, da se v imenu »obče veljavnih resnic« niso dogajale takšne in hujše svinjarije. Vendar obstaja bistvena razlika med opominjanjem, da so skozi zgodovino določene skupine izrabile ideje o univerzalni resnici za zasledovanje nizkotnih ciljev, in zatrjevanjem, da o vsebini teh idej ni mogoče povedati ničesar drugega, kot da razkrinkamo te cilje. Težava takšnega »zvajanja na mesto izrekanja« je v prepričanju, da smo o vsebini izjave povedali vse, če smo identificirali njeno mesto v družbenih antagonizmih. Objektivna so samo dejstva, a večinoma imamo dostop zgolj do njihovih interpretacij. Veliko interpretacij, za katerimi stoji veliko interesov.
Tako je mogoče reči, kot stori študentka Univerze v Cape Townu v posnetku, ki je viralno zaokrožil po spletu, da je t. i. zahodna znanost, ki na identitetni način pripada belcem, zgolj sredstvo kolonizacije, ki ga je treba dekolonizirati z vključitvijo tradicionalne južnoafriške medicine. Toda ko stopimo na pot, kjer so zgodovinsko pogojeni proizvodi posameznih delov sveta le še intelektualna last posameznih identitetnih skupin, ni več nobenega razloga, da te logike ne bi razširili na vse skupine. Pristaš alt-right gibanja bo tako navdušeno pritrdil študentki, ki se bori za dekolonizacijo, in si z največjim zadovoljstvom pripel epolete zaslug za dosežke zahodne znanosti, ki so po mnenju afriške aktivistke temeljno nekompatibilni s tem, kar on, alt-right propagandist, dojema kot primitivne kulture. Muslimani pač ne vedo, kaj bi počeli s svoboščinami, ki so last ljudi s svetlejšo poltjo.
To nas pripelje do vprašanja »besede leta« 2016, postresničnosti. Preenostavno bi jo lahko razumeli zgolj kot povečan obseg laži, ki jih lansirajo populistične sile v globalni politični igri, ali pa nemara le kot politično obarvan pojem, rojen iz zamere atlantskega liberalnega reda proti tekmecem, ki izzivajo njegovo hegemonijo. In čeprav oboje do neke mere drži, je postresničnost predvsem stanje, ki sloni na omenjeni ideologiji »zvajanja na mesto izrekanja«. Prostor, kjer postaja sklicevanje na univerzalne kriterije, ki presegajo antagonizme zamejenih kontekstov, zmeraj težje, lahko naseljujejo le še množeči se identitarni konflikti. Od tod do pekla pa je pot mogoče tlakovati na najrazličnejše načine: tako s pritlehnim sovraštvom kot z dobrimi nameni.