Prosta improvizacija je postala v naših krajih ne samo zelo in, pač pa celo dokaj zaželena vsebina vedno širše poslušalske skupnosti. Ker gre pri tej in takšni muziki za brezkompromisno zavezanost svobodnemu pojmovanju gradiva, pri čemer je »žanrska« podoba kvečjemu začasna špilavska prilika, želja po humornem preblisku ali celo pomožno orodje za strukturne prehode (čim hitreje čim dlje proč od obče prepoznavnih in predvidljivih mest), bi se morali njene priljubljenosti zelo razveseliti, češ da bo pripomogla k več samostojnega mišljenja v družbi oziroma k širjenju ostrejše politiziranosti.
Toda kadar se muzika preplete s politiko zadeve, kakor nas uči zgodovina, nikakor niso tako preproste; tudi v pričujočem nizu besedil smo že pokazali na par zgodovinsko žalobnih vzorcev (tako, na primer, leta 1968), ko je glasbena revolucionarnost prehitela tako teorijo kakor ulico in potem ostala za vselej nekomplementarna z realističnimi zahtevami in nadaljevanjem življenja oz. misli. Vsakršna revolucija potrebuje kvečjemu glasbeno kuliso, ne pa tekmice v kulturi, bi dodal zagrenjenec. Pa vendarle se moramo postaviti v današnji čas, ko glasba tistih, ki na odru dejansko delajo – materijo igrajo in je ne le preigravajo – nima več nekdanjega kulturnega poslanstva. Prvič, zato ne, ker se takšne baže muzičisti, muzičistke ne slepijo več z iluzijo, da veliko kulture že samo po sebi prinese v okolje več dobrega, drugič pa zato, ker so od države in lokalnih skupnosti dodeljena sredstva za takšno muziko smešno majhna v primeri z drugimi (tudi glasbenimi) produkcijami, toda »scena« kljub temu lahko funkcionira, kakor vidimo, zelo dobro. V obdobju, ko dobro vemo, da je kultura med najpridnejšimi gentrifikatorkami in najzvestejša partnerka v raznih »javno-zasebnih« pobudah, v situaciji, ko prosta improvizacija kljub skromni podpori vendarle ne more preživeti brez javno dodeljenih sredstev, velja razmišljati o strateških odločitvah. Taktično je namreč marsikaj že speljano in na dlani; geografsko se onstran Trojan (spet) spremeni marsikaj.
V zenitu omenjene dejavnosti je zaživela platforma centralala.si, brbota pa predvsem v Šmartnem in Dobrovem v Goriških Brdih, Vrtojbi, Novi Gorici, Ajdovščini, v Cerknem, Čadrgu, na Vrhniki, Lesnem Brdu, v Ljubljani, Preddvoru in v Bistrici ob Sotli. Tako festivalsko kakor z redno muzično higieno, v ožjih in padalskih krogih, tudi z vzgojo in izobraževanjem lokalnega prebivalstva, predvsem pa ugotovimo, da razno »robno« muziciranje v zadnjih desetih, petnajstih letih pri nas strmo narašča. Skupina, ki je pognala platformo centralala.si, je ravnala ustrezno pretkano, tako da lahko že govorimo o dolgoročnejši strategiji. Poleg proste (svobodne) improvizacije je prikaz stanja in dinamike dejavnosti razširila še na sorodne reči – free- in novi jazz, noiz, elektrofonijo, art rock, (zvočno) umetnost, eksperimentalno glasbo, novo oziroma vsakršno »robno« muziko … Pri tem je zelo pomembno, da je tudi precej koncertnih organizatorjev, organizatork, naravnanih k temu, da se nastopi, ki segajo onkraj »žanra« oziroma ga presegajo ali negirajo, prepletejo, tako da se občinstvu na en in isti večer ponudijo kaj raznolike reči. Kajpak velja, da so takšni dinamični razločki (kakor »življenje samo«) imanentni že sami prosti improvizaciji, a oborožitev z bratskimi in sestrskimi nagibi in stremljenji brez dvoma pomeni precej. Obenem pa niti ni kaj posebno novega, saj se je s takšnimi ambicijami, vzemimo, leta 1985 začel festival Druga godba in bil pri tem pionirski daleč naokrog. Kar je bilo pred polčetrtim desetletjem precej razumljiva reakcija odrinjenih spričo konservativnega udara pri organizaciji Jazz festivala Ljubljana, je danes konsolidirano drugače, a v drugačnem kontekstu slejkoprej tudi s premišljenim namenom, da ponudi kombinacije, ki predočijo, na kako raznolike načine se lahko dela glasba. V kolikšni meri bo to oblikovalo tudi novo poslušalstvo oziroma pripomoglo k novemu, radikalno drugačnemu načinu poslušanja, bomo še spoznali. Izkušnje nam govorijo, da to sploh ni nujno, saj vsakič pridejo mučna obdobja naveličanosti, tudi čas je docela drug in še tako pretanjena in spretno zamišljena koncertna ponudba ne more več nastopiti s položaja javne glasbene avtoritete, kar je v rosnih letih Druge godbe (in svojčas, seveda, tudi prek Radia Študent) brez dvoma lahko. Spomnimo se, da je takšen tip koncertne ponudbe, kjer se prosta improvizacija v enem samem dnevnem oz. večernem zamahu razpotegne tja do novega jazza, ponudi kak dramaturški kontrapunkt in se naposled plesno »razreši« z etničnimi in svetovnimi godbami, član programskega odbora Zoran Pistotnik tedaj poimenoval »levi populizem«, kar je sintagma, ki je bila v redni politični rabi že pri dejavnostih ŠKD Forum, zasledimo pa jo tudi pri punku, na RŠ in pri programski opredelitvi Jazz festivala Ljubljana na začetku osemdesetih oziroma pred kontrarevolucijo. Ta in takšna sintagma bi imela danes kvečjemu kontraproduktivne učinke, ker je vsakršnih, zlasti docela apolitičnih populizmov kot listja in trave, a jo velja historično kljub vsemu poudariti, saj gre pri resni koncertni ponudbi tudi za to, da programski avtor, avtorica nenehoma premišljujeta o verbalnem konceptu svojega podjetja in ga potem skušata predočiti potencialnemu poslušalstvu. V svetu, kjer tudi lokalno delujejo prej dolgo neznani postulati glasbene industrije, je to še dodatnega pomena – tako rekoč razredna naloga, saj ne gre, da bi v distribuciji (ja, strogo materialistično vzeto je koncertna organizacija prej povezana z distribucijo kakor s kakšnimi opravki iz sfere produkcije!) idej in realizacij kaj prepuščali naključju.
Prosta improvizacija in njen bližnji svet sta socialno tako občutljiva, da ju brez pozornega – in temu primerno zahtevnega – občinstva sploh ni. Nenehna interakcija med odrom in občinstvom pri njiju presega »navadno urbano« koncertno izkušnjo, pri kateri glasba zlagoma prehaja v položaj kulise-ozadja oziroma čakanje na karseda predvidljiva poslušalna potrdila. Pri tem se razpre staro vprašanje o zapolnjenosti spektra. Pisec tehle vrstic se nagiblje k tezi, najsi še tako arbitrarni, da dobra ponudba popularne glasbe, celo profesionalno delujoča estrada, v isti sapi pomeni tudi plodnejšo alternativo, bogatejše podzemlje, več produktivnega zvočnega brbotanja. Nekolikanj naivno vztrajanje pri distinkciji, po kateri koncert oz. festival nikakor ni in ne more biti identična izkušnja kakor še tako spretno in sodobno kombinacijsko brskanje po spletu, ni namenjeno ljubezni do nadaljnjih delitev, pač pa prav obrnjeno. Glasba, ki je zanjo značilno, da ji velja dobro prisluhniti, če se hočemo pozneje s paralelnimi metodami poglobiti še v kakšno miselno, filozofsko tančino, vijugo, nevsakdanjost, je obenem tudi priložnost za kontrakulturno dejanje. Pri obilici komercialnih radijskih postaj, v jeku zvočne polucije, večnega lokalnega kulturnega boja in neznosnih globalnih (kulturnih) pritiskov kajpada lahko govorimo o eskapizmu, verjetno celo o elitizmu, kadar gremo na »čudaški« koncert, toda platforma in priložnost sta na dlani; v našem kontekstu simp(tom)atično povezani s frakcijami, notranjimi delitvami in iracionalnim svetom »zamer«, kakor pritiče izročilno pičlemu slovenskemu talentu za kolektivno delo. A trenutna popularnost proste improvizacije in sorodnih reči – z upoštevanjem dejstva, da alternativna kultura v teh krajih po navadi ravno ne triumfira, prej obrnjeno – vsekakor daje dovolj svežega upanja. Scena je za zdaj zaprta v svoj krog, v svoje manjše kroge, z deloviščem, ki je predvsem glasbena tvarina in gojenje občutka za skupnost, za kolektiv, toda nikdar ne moremo vedeti. Država in (nje) kultura sta v tako kritičnem položaju, da se lahko pripeti marsikaj. Recimo, da sta prav improvizacija in pouk o improvizacijskih veščinah pomembna že zato, da se bomo znali v (finančno) drugačnem obdobju zasukati po svoje, spretneje od »žanrsko« zavezane populacije, od »urbanih« in drugih javnih mastodontov, gojišč malomeščanskih puhlosti, in nadaljevati boj s političnejšimi sredstvi ter predvsem sproščeno. Skupna platforma je, navsezadnje, pomembna tudi zato.