O dveh Mussolinijevih obiskih na Primorskem

»Ne. Ti Slovenci nas ne marajo. Prenašajo nas z ravnodušnostjo in prikrito sovražnostjo. Mislijo, da smo tu le ‘prehodno’ ….«

Mussolinijev dnevniški zapis ob obisku okupiranega Kobarida, februar 1916.

»V odnosih do Slovencev se je začelo novo obdobje, ki bo prikazalo Italijane kot ljudi, ki so za blagor domovine in prestiž njih oboroženih sil pripravljeni storiti vse.«
»To prebivalstvo nas ne bo nikdar ljubilo.«

iz Mussolinijevega govora na sestanku s poveljniki italijanske vojske v Slovenji in na Hrvaškem, Gorica, 31. 7. 1942

V govoru se je najprej spominjal svojih prejšnjih obiskov Trsta in nato razložil svoj pogled na »češkoslovaški problem«, tj. na sudetsko krizo, ki je zaradi ozemeljskih zahtev Hitlerjeve Nemčije tedaj burila evropsko in svetovno javnost.[1] Menil je, da je plebiscit za narode, ki ga zahtevajo, edina rešitev. Tretji del govora pa je namenil »judovskemu vprašanju«. »Svetovno židovstvo« je označil za  »nespravljivega sovražnika fašizma« in napovedal sprejetje  rasne zakonodaje. Ta je bila nato uzakonjena 18. novembra 1938. Naslednjega dne je položil temeljni kamen za gradnjo tržaške univerze in se podal na italijansko-jugoslovansko mejo v Kačji vasi  (zaselek današnje Planine pri Postojni), kjer se je med drugim srečal s predstavniki jugoslovanske oziroma slovenske civilne oblasti –z banom Dravske banovine Markom Natlačenom na čelu. Pozdravila  ga je tudi vojaška oblast. Kratek čas je bil tudi na jugoslovanskih tleh, a jih je že po nekaj minutah zapustil. Kot je ob slovesu povzel sam Mussolini, je srečanje potekalo v duhu prijateljstva: »Zadovoljen sem, da se je to zgodilo na meji, ki veže naša dva prijateljska naroda, na njunih  mejah, na kopnem in na morju.« Meril je na pomiritveni sporazum med italijansko in jugoslovansko vlado pod vodstvom Milana Stojadinovića, sprejet leto poprej.

Na tretji dan obiska, 20. septembra, se je Mussolini mimo Doberdoba, kjer je bil 23. februarja 1917 med prvo svetovno vojno ranjen kot italijanski vojak, v avtomobilski koloni podal na »zmagoslavni pohod« v Gorico. V nekaterih krajih na Krasu in v spodnjem Posočju (Martinščina, Zagraj, Gradišče ob Soči, Fara), mimo katerih je vodila pot, se je kolona za krajši čas ustavila. V Gorici je imel na Travniku (takrat in danes uradno imenovanem Piazza della Vittoria)  pred več desettisočglavo množico krajši govor. Najprej je poudaril italijanstvo Gorice in okrcal nasprotnike fašizma, obravnavi političnih problemov pa se je izognil, češ da je vse, kar je bilo treba, povedal že pred dvema dnevoma v Trstu. Govor je sklenil s svojo značilno retoriko: »Bodočnost je rodovitnim narodom zagotovljena: tisti, ki so danes mladi, bodo jutrišnji vojaki; italijanski vojaki, ki bodo imeli v rokah sončno zmago.« Govor v Gorici ni vzbudil posebne pozornosti, v njem tudi ni najmanjšega namiga na srečanje, ki ga je imel na italijansko-jugoslovanski meji dan prej, kljub temu da so bili na Travniku v množici prisotni tudi Slovenci; njihova navzočnost je bila povečini prisilna.

Po srečanju z množico si je Mussolini s spremstvom ogledal nekaj predelov in ustanov v mestu. Pot ga je peljala tudi mimo nekdaj slovenskega Trgovskega doma, kjer je bil sedež fašistične stranke in se je preimenoval v Casa del fascio. Z Oslavja v Brdih, kjer je duce prisostvoval otvoritvi oziroma posvetitvi kostnice, se je  kolona napotila v dolino Soče. Ob reki se je nekajkrat zaustavila, da bi si Mussolini in njegovo spremstvo (med drugim tudi sekretar fašistične stranke Achille Starace, ministra Dino Alfieri in Giuseppe Coboli Gigli ter lokalni politiki) ogledala cementarno v Anhovem ter gradbena dela pri elektrarni Doblar med Ajbo in Selami pri Volčah. Pri elektrarni v Doblarju je Mussolini krstil nastajajoče delavsko naselje Isontinia in nato nadaljeval pot v Kobarid, kjer je imel daljši postanek. Uradni del obiska je bil namenjen predvsem ogledu kostnice na griču Sv. Antona.

Prav Mussolinijev postanek v Kobaridu pa se je vodstvu protifašistične narodno revolucionarne organizacije TIGR pokazal kot priložnost za atentat na diktatorja, ki je bil med primorskimi Slovenci osovražen. Tigrovec Franc Kavs iz Čezsoče se je javil, da bo atentat izvedel na samomorilski način, kot »človek-bomba«. Toda dejanja zaradi morebitnih človeških žrtev, zlasti otrok, ki so se zbrali na trgu v Kobaridu, da bi pozdravili Mussolinija in spremstvo, ni izvršil. Kavs, ki je bil kasneje ob množičnih aretacijah primorskih antifašistov zaprt, je bil zaradi poskusa atentata na drugem tržaškem procesu decembra 1941 obsojen na smrt, a je bil pomiloščen. O atentatu kasneje ni govoril. Tako ostaja ta poskus umora Mussolinija še vedno nepojasnjen, »skrivnost sodobne zgodovine, ne samo slovensko-italijanske, tudi evropske zgodovine«, kot sta zapisali Milica Kacin Wohinz in Marta Verginella v svoji knjigi o primorskem uporu (2008).

Toda misel na  nasilno Mussolinijevo odstranitev ni obšla le tigrovcev, temveč tudi pisatelja, publicista in prevajalca Andreja Budala, ki je služboval v Vidmu in videl Mussolinija, ko se je vračal iz Kobarida. Ob pogledu na oblastnika v avtomobilu  so mu »vršale misli«, kot je zapisal: »Tu tako blizu za smrt, a rajši ne, privoščimo ga Lahom«. Naslednjega dne je Budal zapisal v svoj  dnevnik osnutek za miroljubnejše dejanje, za »komedijo« z naslovom Atentat.  Zarotnik naj bi vrgel bombo iz papirja, v katerem naj  bi bile zapisane  narodnostne  plebiscitne zahteve ne le za Nemce, Madžare, Poljake in Slovake na Češkoslovaškem, kar je tedaj zahtevala Hitlerjeva Nemčija in  za njo ponavljala ducejeva Italija Podoben plebiscit  naj bi se izvedel  tudi  za Slovence v Julijski krajini. Slovenistka Milena Lavrenčič Lapajne, ki je objavila povzetek Budalovega dnevnika, je njegov pisateljski načrt označila kot delo brez večje literarne vrednosti, zgolj odsev njegovega  »gneva do osovraženega diktatorja«.  

Iz Kobarida se je Mussolini preko Robiča torej odpeljal v Videm. Česar ni želel sporočati javnosti in zbranim na goriškem Travniku, je še istega dne, 20. septembra, povedal v Vidmu, pa tudi naslednjega dne v Trevisu. V Vidmu je govoril predvsem o uspešnosti fašističnega družbenega reda, hkrati pa je odgovarjal na kritiko fašizma, ki je prihajala iz kroga »melanholičnih tujcev, saj jih je povsem iztirila italijanska resničnost«. Videmski govor je odmeval tudi zunaj Italije. V Trevisu, kamor je prispel po obisku Ogleja, Červinjana in Torviscose, je opozoril na napredek, ki so ga v obdobju fašizma dosegli osvobojeni kraji (zlasti Trst in Gorica), zaustavil pa se je tudi pri vprašanju odnosa fašizma do »drugojezičnega prebivalstva« (popolazioni alloglotte), se pravi do Slovencev in Hrvatov v Italiji. Očitno je bil pod vtisom sprejema, ki ga je doživel med potovanjem po dolini Soče. Ti drobci velike slovanske skupnosti, je ugotavljal Mussolini, so manifestativno  pokazali, da se v polni meri udeležujejo življenja skupaj z italijanskimi državljani, in še dodal, da ob njegovem potovanju po Soški dolini nihče ni nagovarjal drugojezičnih prebivalcev, da bi izkazovali naklonjenost italijanski državi in njenemu vodji. Posebej je omenil, da je ob njegovem obisku Trsta korakal bataljon »črnih srajc«, čigar moštvo so sestavljali predvsem pripadniki drugojezičnega ljudstva. Takih vtisov, ki bi poudarjali različnost drugojezičnih prebivalcev »odrešenih provinc«, Mussolini v svojih treh predhodnih govorih (v Trstu, Gorici in Vidmu) ni omenjal. Italijanska časopisna in druga poročila so Slovence, ki so spremljali ducejev obisk v Posočju in na Krasu, omenjala kot »prebivalstvo Tolminskega«, »obmejno prebivalstvo«, »dobre gorjane« (bravi montanari) ter »člane Dopolovora (fašistične prosvetne organizacije, ki se je bavila z organiziranjem prostočasnih dejavnosti), ki so v Gorico prišli iz Bovškega, Idrijskega in iz Komna«, pa tudi kot »tujejezične dekline« (ragazze alloglotte).

Mussolinijev govor v Trevisu je odmeval v slovenskem tisku v Jugoslaviji. Slovensko časopisje je obisk spremljalo v duhu sporazuma Ciano–Stojadinović in največjo pozornost namenilo Mussolinijevemu zadnjemu govoru v turneji, predvsem seveda zaradi besed o Slovencih, katerih prisotnost je omenil le posredno.

*

Zadnji dan julija 1942 je bil Mussolini znova na Primorskem oziroma v Julijski krajini, a tokrat nenapovedano. Takrat ni bilo več rapalske meje: Italija si je bila priključila del ozemlja  razkosane jugoslovanske države, kjer se je razvnel partizanski boj. Po predhodnih obiskih afriškega bojišča in Grčije ter kratkotrajnem zdravljenju v Riccioneju je Mussolini v dopoldanskem času prispel na letališče v Gorici in se nato v ovinku prek Redipulje podal v bližino nekdanje rapalske meje, v Klano in Podgrad, kjer je prisostvoval preizkušanju – pomenljivo – nove protipehotne artilerije. Po kosilu se je vrnil v Gorico, kjer se je na sestanku z vojaškim vodstvom posvetoval o protipatizanskem boju, ki se je odvijal v Ljubljanski pokrajini in na priključenem območju Hrvaške (v Gorskem kotarju, zaledju Reke in severni Dalmaciji). Sestanek se je odvijal na sedežu poveljstva vojaške cone, ki je domoval v zgradbi nekdanjega hotela Südbahn, nekaj časa v lasti slovenske Trgovsko-obrtne zadruge v Gorici. Zapisnik poleg orisa razmer, ki ga je prebral general Mario Roatta, vsebuje tudi pregled opravljenih ukrepov, operativni načrt in Mussolinijev komentar k povedanemu. Mussolini je ugotavljal, da so si leta 1941 pri delitvi okupiranega slovenskega ozemlja Nemci odrezali boljši del kruha. Spočetka se je zdelo, da se bodo razmere v Ljubljanski pokrajini odvijale na najboljši način. Potem pa je izbruhnila kriza in po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo je splahnel vsak optimizem. Italijansko ravnanje v okupiranih krajih je označil kot naivno. Treba ga bo spremeniti, in sicer preiti iz blagih v ostrejše ukrepe. Na partizanski teror bo treba odgovoriti z ognjem in mečem. V odnosih do Slovencev se je začelo novo obdobje, ki bo Italijane prikazalo kot ljudi, ki so za blagor domovine in prestiž svojih oboroženih sil pripravljeni storiti vse. Ob zaključku dve uri trajajočega sestanka je duce podal še nekaj opozoril, med njimi tudi to, naj italijanska vojska uporablja protigverilsko taktiko bojevanja in naj deluje zagrizeno. Nato se je duce v spremstvu sekretarja stranke Alda Vidossonija pojavil na balkonu stavbe vojaškega poveljstva. Pozdravil je množico, ki se je zbrala na nekdanjem Telovadnem trgu (po prvi svetovni vojni se je preimenoval v Trg Cesareja Battistija). Mussolini je bil kratek in grozeč. Najprej je omenil  epske napore v prvi svetovni vojni, zaradi katerih so se bregovi Soče in kraške vrtače za vedno priključile materi domovini. »Proti tistim pa, ki se tu in onstran stare meje še vedno predajajo bolnim sanjam, bodo uporabljeni, in se že uporabljajo, neupogljivi zakoni Rima.« Ti so že za časa republikanskega obdobja določali, da bodo sovražniki, ki ne bodo doložili orožja, popolnoma uničeni, njihovo imetje s hišami vred pa zravnano z zemljo.

Slovenci v Ljubljanski pokrajini (pa tudi na Primorskem) so za vsebino Mussolinijevega govora izvedeli iz dnevnega tiska. Slovenec je vest objavil v članku Duce v Goriziji (sic!), komentar z naslovom Neupogljivi zakon Rima pa zaključil z besedami: »Vsi krivci, njihovi pomagači ter sokrivci njihovih zločinstev ter somišljeniki vseh vrst in stopenj bodo trdo občutili strogost rimskega zakona. Zato pozivamo vse Slovence, naj ne nasedajo komunističnemu in angleškemu spletkarstvu, ki prinaša nad narod le nesrečo in gorje, marveč naj na velikodušnost Rima odgovore z velikodušnostjo in lojalnostjo.« Podobni so bili tudi odmevi v Jutru. Slovenski narod pa poročil o Mussolinijevem obisku ni posebej komentiral, pisal pa je o odmevu govora po svetu.  Mussolinijev prihod v Gorico je omenil tudi Anton Cuffolo v dnevniku župnišča v Lazcu (v Podbonescu v Beneški Sloveniji) in opozoril na Mussolinijevo žuganje s požigi domov.

Po 31. juliju 1942 se Mussolini v Julijsko krajino ni več vrnil.

*

Mussolinijeve grožnje,  izrečene na sestanku z vojaškimi poveljniki in nato v govoru zbrani množici v  Gorici, so se pogosto uporabljale kot povzetek cilja in bistva fašistične genocidne politike do Slovencev. Ker so postale nekakšen motto fašistične protislovenske politike, se pogosto omenjajo v spremenjeni, neizprosni obliki. Te apokrifne različice sicer ne spreminjajo bistva Mussolinijevega sporočila in navodila, le drastično ga dopolnjujejo. Tako naj bi Mussolini v Gorici zagrozil: »Bisogna sterminare tutti i maschi di questa maledetta razza!«  (»Treba je iztrebiti vse moške te preklete rase!«). Ne le, da ne gre za dobesedni citat, pogosto se napačno navaja tudi kraj in datum Mussolinijeve genocidne grožnje Slovencem in Hrvatom. Tega zagotovo ni storil 20. septembra 1938 v Gorici, kjer se v politična vprašanja ni spuščal in zgolj poudaril italijanstvo »naše drage Gorice« ter njenih prebivalcev. Glede vsebine protislovenskih pretenj med njegovim zadnjim obiskom Gorice pa se v zgodovinskem spominu dejstva tesno prepletajo z ljudskim izročilom, ki se je oblikovalo pod vtisom vse bolj krvavih vojnih zločinov fašističnega režima. ×

---

Opomba:

[1] Sudetsko krizo, tj. Hitlerjeve ozemeljske zahteve do Češkoslovaške zaradi Nemcev, ki so živeli v obmejnem pasu z Nemškim rajhom, je na svoj način rešil münchenski sporazum (29.–30. 9. 1938), ki je Nemčiji dovolil priključitev večinsko nemško govorečih predelov Češkoslovaške. Preostanek Češke in Moravske je Nemčija okupirala marca naslednjega leta, Slovaška (ki je morala svoje južne in vzhodne predele poprej prepustiti Madžarski) pa je razglasila samostojnost.