Človeškim združbam je lastno, da vsebujejo določena ravnanja, procese ali rituale, s katerimi si zagotavljajo urejenost, kar omogoča neko raz-vidnost. Ta ravnanja pa se povratno dojema kot tisto nujno za obstoj in prihodnost teh združb. In vendar te združbe preči nekaj, da potlej svoja ravnanja spreminjajo.
Letošnji oskarjev nagrajenec za glavno moško vlogo Joaquin Phoenix je v svojem podelitvenem govoru navrgel nekaj določil, ki bi naj vodile v mirnejši in spravljivejši obstoj človeka s svojim okoljem, in zaključil z besedami svojega preminulega brata Riverja: »Teci k rešitvi z ljubeznijo in mir bo sledil«, s čimer je postavil razmerje ljubezni in miru v razmerje dejanja (delovanja) in posledice ter s tem sporočil, na kakšen način bi se naj ameriška, če ne vsa zahodna ali celo svetovna skupnost lotila svojih težav. J. Phoenix je član neprofitnega izobraževalnega inštituta The Peace Alliance, ki ga je leta 2004 ustanovila Marianne Williamson, ki je letošnjega januarja že zaključila svoj »tek« za izvolitev za predsednico Združenih držav, 23. februarja pa je na zboru demokratov v Austinu oddala podporo Sandersu.
Ob »nesmrtnem« Deepaku Chopri je član inštituta tudi bivši član predstavniškega doma hrvaških korenin Dennis Kucinich, čigar politična kariera bo ostala podpisana z vodenjem pobude za odpoklic predsednika G. W. Busha v letu 2008; bil je tudi med peščico demokratov, ki je bila proti NATO-vemu posredovanju v vojni na Kosovu. Takrat se je na njegovo kolumno v newyorškem Timesu s svojo (»Why are we in Kosovo«) odzvala celo Susan Sontag. V njej izpove svojo presojo, da ni vsakršno nasilje enako nesprejemljivo ter da niso vse vojne enako nepravične; da v svetu obstaja radikalno zlo ter da morajo zato biti tudi pravične vojne. Je to stališče odgovor mantri »Nič se ne da« iz Čakajoč Godota, ki ga je leta 1993 ob soju sveč uprizorila v obleganem Sarajevu? Gre za upor proti izničenju volje, za neko mejo nesprejemljivega, za mejo bivanja?
Nedavno je javnosti naproti prispel koprodukcijski film Dnevnik Diane Budisavljević,
ki predstavi delovanje Diane Budisavljević tekom druge svetovne vojne, ko ji je uspelo organizirati reševanje otrok iz ustaških taborišč. Celovitejšo predstavo o njenem delu si je bilo moč začeti ustvarjati šele po letu 2003, ko je Hrvaški državni arhiv uspel urediti in izdati dnevnik, ki ga je pisala med vojno. Iz filma, pa tudi iz siceršnjih tekstov o njej ni mogoče razbrati, da bi ji duha oplajale kakšne posebej imenitne ideje o odrešitvi človeka ali da bi se imela za posebej poklicano za kakšno veliko zgodovinsko dejanje. Nekoga, ki motri njeno zgodbo, prešine, da jo je vodilo zgolj to, da otrok preprosto ne gre prepustiti smrti, čeravno jih bo zato morala trgati iz naročij njihovih pogubljenih mater. Ob pozitivnih odzivih (6 nagrad na Puljskem filmskem festivalu) je bil film deležen tudi kritik iz katoliških krogov, ki jih je zmotil prikaz vloge nadškofa Stepinca. Zanje velja, da bi akcija ne mogla uspeti brez nadškofovega privoljenja, da se rešene otroke razmesti pri katoliških družinah v okolici Zagreba. Morda res, a najbrž nihče ne bi imel možnosti nikogar razmeščati brez pobude Diane Budisavljević.
A problem zdaleč ne tiči samo v Stepincu ali Katoliški cerkvi. Naši omiki sicer pritiče, da dejanja Sontag in Budisavljević vrednotimo pozitivno, toda obenem se v nas vzbuja tudi skušnjava, da bi skozi neko drugačno izpeljavo ali branje mogli ta dejanja prepoznati kot sprevržena. V kontekstu internetnega komentiranja je to še toliko lažje. Namreč, kako si vendar Sontag drzne govoriti o »pravični vojni«, ko je to vojno vodil nek (takratni) globalni hegemon, ki se mu zdi, da se ima pravico vmešati v vsak »notranji« problem in ga reševati v njemu lasten prid. Kdo je ta buržujka rodu okupatorja, ki si drzne posegati v naravno razmerje med materjo in otrokom in le-te prepustiti golemu preživetju?
Toda mar ne gre pri takem sprevračanju za obet odveze od vrednotenja lastnega delovanja? Sprevračamo tako, da v takih dejanjih prepoznamo določene nazorske nedoslednosti ali pa nam rišejo nasmeh na lica protislovja, v katera se je zvrtinčil posameznik. Se pa v taki obliki mišljenja kaže vrednotenje teh dejanj glede na neko občo odrešujočo totaliteto, kar pa ta dejanja tako nikoli ne morejo biti in to ni njihov smisel; so zgolj poslednja možnost sprave med stisko in svetom. Ker ni ljubezni in ni rešitve, obstaja pa možnost miru.