Jezik je eno od ogledal družbe. Prevajalci se pogosto soočijo s situacijo, ko pozna prevajani jezik besedo ali besedno zvezo, ki je jezik, v katerega prevajajo, ne. Vzemimo na primer francoskega abbéja. Zolajev Greh abbéja Moureta tako ni Greh očeta Moureta ali Greh duhovnika Moureta, ker abbé ni ne oče ne duhovnik, ampak abbé. S podobno dilemo se soočimo tudi pri naselbinski terminologiji; ta pogosto odraža politični razvoj jezikovne skupnosti.
V slovenščini poznamo zaselke, vasi in mesta. SSKJ pravi, da je zaselek »zemljepisno samostojen kraj z eno hišo ali nekaj hišami, pripadajoč samostojnemu naselju«, vas »navadno manjše naselje, katerega prebivalci se ukvarjajo večinoma s kmetijstvom«, mesto pa »naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja«. Kar takoj pade v oči, je nadaljevanje definicije mesta, ki daje kot prvi primer rabe »mesto ima pet tisoč prebivalcev«. U, madona, kakšna gneča, kar pet tisoč ljudi v enem mestu!
Na vasi naj bi se večina prebivalstva ukvarjala s kmetijstvom. Podobno logiko kaže tudi srbščina. Nekoč smo z znanko iz Srbije, ki je študirala v Ljubljani, obiskali Slovenj Gradec. Ko smo po dogodku, katerega smo se udeležili, sedeli na kavi, je vprašala: »Kaj je Slovenj Gradec uradno? Mesto ali kmetija?« Seveda je pri tem mislila vas, ker pa je v Sloveniji živela šele nekaj mesecev, ni poznala jezikovne razlike med vaščanom in kmetom – ker je tudi sodobna srbščina ne. Za oboje uporablja termin seljak in po tej logiki je naselbina, v kateri živi kmet, lahko tudi – kmetija (in zato seoski turizam označuje prej kmečki kot vaški turizem – za turiste sta pač na vasi praviloma zanimivo mleko iz kravjih vimen in sir domačih koz, ne vaška gostilna). Beseda kmet pa ima v srbščini specifičen zgodovinski pomen: označuje nesvobodnega, podložnega pridelovalca hrane iz fevdalnih časov, ki ni imel svoje lastne zemlje, ampak je obdeloval zemljo gospode, pozneje pa so ta termin uporabljali tudi za označevanje najuglednejšega vaščana, ki so ga sovaščani izbrali za komunikacijo z vladarji.
In če pri nas poznamo razliko med vaščanom in kmetom, pa ne poznamo tiste med večjim in manjšim mestom, kot jo pozna angleščina s svojima city in town – ker za nas je že pet tisoč ljudi mesto, ki se lahko primerja z Gradcem, Parizom, Barcelono ali Austinom. Instinktivno bi lahko namesto town uporabili izraz kraj; verjetno je temu tako zaradi uveljavljenega izraza krajevna skupnost, ki zveni kot nekakšen hibrid med tönniesovskima skupnostjo in družbo, čeprav je v resničnem svetu prej povezana z vprašanji urejanja varne šolske poti, skrbjo za zasaditev zelenja in organizacijo krajevnih praznikov. Vendar pa je, tako SSKJ, kraj presplošen izraz in lahko označuje katerikoli »del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto«.
Etimologija besede town sega od protogermanskih, staronizozemskih in staronemških tunaz, tunan, tuun, tuin in zun, do staroangleške besede tūn, pomeni pa lahko »ograditev, vrt, polje, dvorišče, kmetijo, dvorec, domačijo, bivališče, graščino«. Danes town označuje demografsko in geografsko manjše mesto z določenimi mejami in lokalno upravo. Pogosto so njihov del tudi manjši zaselki in vasi v bližini. So manj gosto naseljena in njihovo prebivalstvo je manj raznoliko kot prebivalstvo cityjev. Ekonomija je bolj lokalna, podjetja manjša in srednjevelika ter bolj kot na korporativno vezana na obrtniško dejavnost. Town ima vse, kar v svojem vsakdanu potrebujejo njegovi prebivalci: šole, zdravstveni dom, upravno enoto, trgovine, cvetličarno, stadion in otroško igrišče; velika pa je verjetnost, da ne bo imel univerze, kliničnega centra, ministrstev, Ikee, botaničnega vrta, olimpijskega bazena in sobe pobega. Ne bo upravno, izobraževalno, športno in gospodarsko središče regije; to bodo velika mesta oz. cities. Te zadnje zaradi večjega dnevnega pritoka blaga (ki ga pogojujejo gospodarske povezave) in ljudi (ki ga pogojujejo delovna razmerja) zaznamujejo tudi zapletenejše transportacijske poti in razvitejši javni promet, zaradi priseljevanja (na primer zaradi študija) pa večja skrb za stanovanjsko vprašanje in urbanizem (Ljubljana v tem oziru ni čisto zares city). Višja gostota in število prebivalcev, njihova pretočnost in tujost drug do drugega, prisotnost turizma ter sama velikost mesta narekujejo tudi razvoj infrastrukture, ki jo potrebujemo za normalno, higiensko vzdržno življenje, na primer centralizirano kanalizacijsko omrežje in odlagališča smeti, ter dajejo priložnost podjetjem, ki s svojimi storitvami nadomeščajo siceršnjo medsosedsko pomoč. Mesta zaradi svoje narave središča, ki prebivalce okoliških krajev privlači zaradi priložnosti, ki jih ponuja (in ki so pogosto pogojene z vsaj delno anonimnostjo) težijo k fizični rasti. Gre za začaran krog: ker imajo potencial fizične rasti in nenehnega pritoka novega, so mesta privlačna za investitorje, več investicij omogoča višjo ekonomsko rast, širi se kulturna ponudba, ki pritegne tako imenovani kreativni in intelektualni razred, okrepijo se razvojna in raziskovalna središča, vse to pa dela mesta še privlačnejša in njihov rok trajanja se zdi neomejen – četudi morda na njihovemu razvoju ni čisto nič trajnostnega in lahko postanejo nevzdržna. Kakorkoli že, če upoštevamo te ločnice, potem težko rečemo, da imamo v Sloveniji v resnici kaj veliko cities. Če Ljubljana ne bi bila prestolnica, bi bila malo večji town, ki se morda niti ne bi razširil onkraj notranjega ringa, Šentvid, Polje, Podutik, Vič, Rudnik in Dravlje pa bi bile vasi ali samostojni towni. Če bi kakšnemu Američanu Murskosobočan, Velenjčan, Krčan ali Novogoričan rekel, da prihaja iz cityja, pa bi nagovorjeni verjetno mislil, da gre za nekakšno lokalno šalo, ki je ne razume.
O naselbitveni zgodovini na območju današnje Slovenije priča še en jezikovni fenomen: beseda državljan. Če odštejemo Trst, ki je bil menda nekoč »naš«, ter mesta, kamor so Slovenci tradicionalno hodili na svoje študije in po upravnih poteh, potem Slovenija v času, ko je nasta(ja)l termin za pripadnika politične skupnosti, imenovane država, pravzaprav ni imela velikih mest; zato je organizacijska entiteta, na katero so se pri oblikovanju novega izraza naslonili govorci, sovpadla s tistim, o čemer so menda – kot nas poskušajo nekateri prepričati danes – takrat kolektivno in fanatično sanjali, tj. na politično organizacijo, imenovano država. Beseda državljan zato v slovenščini zveni uradno, resno, vežemo jo na institucije, na tisto, kar nam je nedosegljivo, česar se ne da kaj udejanjati, ampak mora biti odobreno z vrha; na besedi državljan ni nič ljudskega, spontanega, organskega, prostovoljnega – ne nazadnje veselega. Angleškogovoreči narodi imajo citizens, ki izhajajo iz cities, Francozi citoyens, ki pripadajo različnim cité, Italijani so cittadini iz različnih città, Španci ciudadanes iz različnih cuidad, državljani nekaj republik nekdanje Jugoslavije građani, »ljudi iz gradova«, Slovenci pa … državljani iz države?Edina dobra posledica tega jezikovnega izuma, ki se je lahko domislim, je, da je vključujoč tudi do tistih, ki ne živijo v mestih – četudi je slovenska definicija mesta, kot smo videli, precej dobrodušna. Toda ta potencialna pozitivna posledica ima svojo temačno plat; termin meščan je zaradi etnične pripadnosti nekdanjih meščanov takrat rastočih slovenskih mest in popularnosti nekaterih kritičnih piscev pri nas obremenjen z razredno konotacijo, malomeščan pa velja za zmerljivko. Zato boste velmože današnjega časa prej slišali govoriti o občanih. Kdo ve, morda pa imamo ravno zato tako veliko občin.