Ko neko stvar zapustimo, se zdi, da se ta spremeni ali se začne spreminjati. Tako se vsaj spreminjajo hiše, polja in pokrajine. En dan minulega poletja sem se povzpel do vrha hriba na skrajnem jugozahodnem delu otoka Korčule. Na njem še stoji zapuščena avstro-ogrska trdnjava iz 19. stoletja. Ko sem pohajal naokoli, sem od nekod zaslišal sramežljivo igranje na kitaro, ki ga je spremljalo tiho petje.
Kmalu sem ugotovil, da gre za starca, ki se je s svojo kitaro povzpel na najvišji stolp trdnjave. Sedel je v smeri sončnih žarkov, ki so se počasi spajali z obzorjem, vse daljše sence pa so otok odevale v somrak. Tako zapušča sonce, starec pa je zrl proti slemenom Pelješca in onkraj v osrčje Balkana, nad katerim sledilci nevralgičnih točk geopolitike ponovno obračajo svoja povečevalna stekla. Prepeval je pesmi iz tradicije starogradskih pesmi, ki so v 19. stoletju postajale spremstvo porajajočemu se meščanskemu življenju balkanskih mest. Ko so opevale minule in izgubljene ljubezni, so govorile tudi o minulosti nekega načina življenja.
Leta 1912 so na Korčuli uspešno zaključili prvi melioracijski poseg na področju Dalmacije. Namen posega je bil izsušiti presihajoče jezero na Blatskem polju okrog naselja Blato in tako pridobiti več obdelovalne zemlje za prebivalstvo Korčule, ki je v nekaj desetletjih pred tem izrazito naraslo. Bistveni element melioracijskega posega je ob nekaj vrstah odprtih kanalov predstavljal več kot 2.000 metrov dolg tunel, po katerem so se narasle vode stekale v uvalo Bristva na severni strani otoka.
K skokoviti rasti prebivalstva Korčule so prispevale spremembe v svetovnih trgovinskih tokovih. Evropa se je v drugi polovici 19. stoletja pričela soočati s poceni uvozom živilskih presežkov iz Združenih držav Amerike, pri čemer so glavno vlogo igrala žita in tako sta že pred koncem stoletja Francija in Nemčija na uvoz žita uvedli carine. Po drugi strani pa sta iz Amerike prišli tudi dve bolezni vinske trte, ki sta zaporedoma prizadeli vinorodne pokrajine v Španiji, Franciji in Italiji. Najprej se je v Evropi razširil oidij (pepel vinske trte), nato pa še filoksera, poimenovana po insektu, ki je prvotno naseljeval obrežja Mississipija. Tako je bilo leta 1865 v Evropi uničenih okrog 70 % vseh vinogradov, bolezni pa sta povzročili tudi izumrtje nekaterih manjših avtohtonih vrst. Toda odročja Dalmacije bolezni sprva nista prizadeli. Filoksera se v Srednji Dalmaciji prvič pojavi leta 1896, predvsem kontinentalni del pa je obsežneje zajela šele leta 1909.
Ravno nasprotno – na račun propadlih vinogradov po Evropi, je na Korčuli vinogradništvo doživelo popoln razmah. Vinsko trto so zasadili po domala vseh prisojnih pobočjih in rodovitnih kraških kotanjah in pričeli krčiti stoletne sadovnjake in oljčne nasade. Razvila sta se ladjedelništvo in trgovina. Tako je na zahodnem delu otoka, kakih 6 kilometrov od naselja Blato, nastalo pristanišče Vela luka. Vsled blaginje se je tako zaradi naravnega prirastka kot priseljevanja z okoliških otokov tekom druge polovice 19. stoletja število prebivalcev Korčule domala podvojilo, kmetijskih površin pa je vse bolj primanjkovalo. Ko je Roko Arneri, takratni župan Korčule, leta 1903 v Dalmatinskem deželnem zboru začel dvigovati glas za izsušitev Blatskega polja, se je morda že zavedal učinkov Vinske klavzule, ki so jo leta 1891 podpisale članice Trojne zveze (1882), da bi najšibkejšemu členu (Italija) omogočili ugodnejše carinske pogoje za izvoz italijanskih vin v dežele Avstro-Ogrske. Skoraj nepomemben sporazum (v okviru obrambnega pakta ob konfliktu Interesov med Italijo in Avstro-Ogrsko v »prodoru« na Balkan je bil namenjen stabilnosti zveze, kar je bilo predvsem v Bismarckovem interesu) je predstavljal za domala monokulturno kmetijsko gospodarstvo Korčule velik udarec. Zaradi vse manjših prihodkov iz trgovine z vinom, ki so sledili uvedbi klavzule, se je prebivalstvo Korčule moralo zateči k večji prehranski samooskrbi. Leta 1912, ko je bil kanal le odprt, je filoksera že močno pretila vinogradom, in ko je prišla vojna, se nihče več ni boril še s to boleznijo vinske trte.
Konec vojne so bili vinogradi Korčule, dejavnik, ki je sprožil razvoj v drugi polovici 19. stoletja, opustošeni in prebivalstvo se je začelo množično izseljevati. Navkljub vsemu razvoju, ki ga je prineslo 20. stoletje, je na prelomu tisočletja v Veli Luki in Blatu živelo okrog 40 % ljudi manj kot pred 1. svetovno vojno. Ko sem odhajal, je bil že mrak, čez pobočje se je prelil veter, starec pa si je prižgal luč, igral kitaro in naprej pel. No, pel, pravzaprav je bolj mrmral.