Da gre v lokalnem javnem prostoru samo navzdol, ni ravno globoko spoznanje: na levi se ukvarjamo s štajersko vardo Andreja Šiška, s tviti Damjana Črnčeca, s harmonikašem s Prešernovega trga in z naslovnicami Demokracije. Na desni se ukvarjajo z begunci, invazijo burk na javnih bazenih in domnevnimi posilstvi »naših« žena. Če sta si levi in desni mnenjski mehurček v čem formalno povsem identična, sta si identična po tem, da se posamezniki v obeh ubadajo predvsem s tem, kar sovražijo, s tem, kar jih zmoti, jezi in jim poslabša dan. Tisto, v čemer se stereotipni levičar in desničar ne strinjata in kar njuni identiteti šele definira kot nasprotna pola, je prvenstveno vsebina sovraštva in zavračanja vsakogar od njiju. Gostitelju bi se ju splačalo postaviti za skupno mizo le, če bi ob tem postavil pogoj, da se morata pogovarjati le o stvareh, ki jih imata rada. V tem primeru se morda medsebojno sploh ne bi pripoznala kot levičar in desničar in večer bi lahko bil prav prijeten.
Veliko vprašanje, ki iz tega izhaja, je enostavno: zakaj to počnemo? Zakaj se zdi izbira za določeno vrsto informacijskega mazohizma, ki reproducira tako žalost posameznika kot širše družbe in ki se zdi posebej prilagojena na internetno okolje, danes tako pogosta? Ne zahtevajmo preveč, denimo harmonije in v našem lokalnem prostoru že pregovorne nemogoče sprave, ampak ali ne bi bilo življenje, pa naj se to sliši še tako naivno, vsaj malce lepše, če bi se manj ubadali s tem, kar nas jezi? To nikakor ne pomeni skrivanja glave v pesek in izogibanja perečim družbenim težam, saj je vsem omenjenim spektaklom, od Šiška do burk na bazenih, skupno ravno to, da v resnici ne gre za pomembne in referenčne dogodke, temveč za površinske spektakle, vabe za klike in besne odzive, resne globalno-politične dileme pa so bistveno bolj kompleksne in manj enoznačne.
Naša družba je namreč – deloma na podlagi lastnih zgodovinskih patologij in deloma pod vplivom hegemonskega anglosaškega prostora, kjer so tovrstni identitetni spori pripeljali do podobno moreče brezizhodnosti – prišla do stanja, v katerem smo, kot pravi Žižek (sklicujoč se na Chomskega, kar se zdi glede na njune medsebojne spore v tem kontekstu posebej prikladno), izgubili vsako zmožnost »proizvajanja konsenza« in preprečevanja informacijske vojne.
Nikakor se torej ne strinjamo s tistimi, ki trdijo, da je problem v tem, da živimo v nekritičnih časih. Prav nasprotno, živimo v hiperkritičnih časih, ko je kritika precenjena, več pa velja tisti, ki prvi opazi škandal in napako, tisti, ki prvi in najostreje obsodi, kot je to, v zloglasni kritiki moralističnega levičarskega diskurza zapisal Mark Fisher. Kritičnost samo sebe sicer pogostokrat dojema kot alternativo obstoječemu sistemu, toda tudi najbolj potrošniške in navidezno nekritične medijske forme, kot so denimo resničnosti šovi, računajo na kritičnega gledalca, gledalca, ki se neprestano zgraža in distancira. Tovrstna hiperkritičnost se širi tudi na raven vsakodnevnih življenj in sodb, ki presegajo zgolj politični spekter: biti »edgy«, biti drugačen od vsega in kritičen do vsega je pogoj individualne uveljavitve, težnja izolirane subjektivitete sodobnosti. Paradoksno se zdi, da je tovrstnemu diskurzu, četudi na vsebinski ravni zagovarja kolektivnost in solidarnost, povsem zapadla tudi levica.
Kritika kritike, ki jo tu naslavljamo nikakor ni nova: predvsem na levem polu je bila v zadnjih letih že mnogokrat, sicer neuspešno, izpostavljena. Ta neuspeh preseneča, sploh zato, ker je ravno levica tista, ki zaradi pristajanja na diskurz informacijske vojne, v kateri največ pozornosti dobijo ravno tiste vsebine, ki so vredne kritike, izgublja. Toda po drugi strani nas to ne sme presenetiti: kritika diskurza, ki prežema vse pore družbe, nikoli ni bila povsem enostavna zadeva. Kritični diskurz je namreč tako trdovraten zato, ker učinkovito nevtralizira lastno kritiko: po eni strani je denimo nemogoče kritizirati način levičarskega moraliziranja, ne da bi tvegali, da bomo sami tisti, ki bomo kritično izobčeni kot tisti, ki s kritiko kritike posredno podpiramo Janšo in sovražni govor. Toda izključitev ni najslabše, kar se nam lahko zgodi: naša kritika je lahko tudi pozitivno sprejeta, s tem pa sami postanemo tisti, ki smo prvi dlakocepsko opazili napako, tisti, ki smo se vzpostavili s vseobsegajočim kritiziranjem, kar pravzaprav počnemo tudi v celotnem pričujočem tekstu.
Totalitarnost kritičnega diskurza se tako kaže kot strukturno nujna nemožnost kritike same kritike, ki vedno znova zapada v kritični diskurz. Zato se nam kot edina realna možnost kažejo različne strategije pobega iz opisane informacijske črne luknje: denimo potopitev v obskurnost in hermetičnost ali pobeg od kritike na način radikalno nekritične tolerance in popolnega zavračanja kritične selekcije. Zato je končno sporočilo tega teksta lahko le: vse je v redu, vse od levoliberalnih moralistov do fašistične drhali.