O občih razlogih za nastanek mest

Mesta iz mest

Zanimivo je, da tak, ne najbolj zveličaven začetek Rima, podreja nastanek mesta sami pripovedi, ki je v vlogi same mentalne konstitucije neke organizirane skupnosti in ga podreja tudi nekemu prejšnjemu mestu, v našem primeru Troji, ki samemu Rimu odvzema možnost, da bi se lahko imel za nekaj posebnega, nekaj zares izvirnega, saj, preden je nastal Rim, je bila že Troja. Če tukaj neki mit, ki govori o nastanku nekega mesta, vzporedimo z miti o nastanku sveta v kar se da splošnem oziru, bi mogli zastaviti misel, da se skozi zgodbo o nastanku tvori razlaga o podrejenosti tega sveta tistemu, iz katerega je nastal. Vse, kar je, obstaja iz svoje ekstrapolacije na skrajni rob zgodovine. Konstrukcija mesta je konstrukcija mita; nista izvirna, sta le posnetek nečesa drugega in je njuno izvirnost mogoče najti zgolj v drugačnih poudarkih njunih ponavljanj v daljno preteklost, v danes in v neki apokaliptični konec.
Če sledimo sodobnejšim razlagam o nastanku Rima, pretežno velja, da je ta nastal iz zveze vasi na gričevnatih obrežjih Tibere, potem ko so Etruščani zapustili svojo trgovsko postojanko (kolonijo) tik ob reki. Tako si lahko razložimo spor med Romulom in Remom kot boj za notranjo prevlado med vasmi po odhodu Etruščanov. Te razlage si z mitološkimi pripovedmi delijo, da je Rim nastal iz nekega poprejšnjega mesta. Kakor je nastal iz pogorele Troje, tako je nastal iz zapuščene kolonije. Izpraznjeno križišče poti med okoliškimi vasmi je postalo središče nove vaške zveze – forum.
Do tod vse lepo in prav. Ne glede na vlogo, ki jo v takšnih razlagah mesto zaseda, se odgovor na vprašanje, kaj predstavlja nastanek nekega mesta, lahko z več ali manj znanstvene strogosti izpelje na neko vzdržno zunanje določilo. Toda poskusimo vprašanje o nastanku mesta posplošiti. Hipoma ugotovimo, da odgovor, ki bi zvenel analogno zgodbam o nastanku posameznih mest – mesta so nastala iz poprejšnjih mest – ne more biti smiseln in od nas terja razmislek o občih razlogih za nastanek mest.

Sinekizem

Na tem mestu je treba opozoriti na zanimiv zasuk v poglavju »Putting the cities first« v knjigi Metropolis ameriškega profesorja urbanega planiranja Edwarda Soje, v kateri se zoperstavi interpretaciji Charlesa Keitha Maiselsa. Po Maiselsu so mesta nastala kot posledica razvoja poljedelstva, kar je privedlo do organizacije dela, naraščanja prebivalstva, večjih poljedelskih vasi, ki prosto rastejo do nekega družbenega organizacijskega preskoka, v katerem se vasi združijo v novo organizacijsko enoto. Maisels to šteje za splošni princip nastanka prvih mestnih držav v Mezopotamiji in ga poimenuje sinojkizem (συνοικισμός), kar je sicer v grškem antičnem svetu pomenilo le goli politični postopek povezovanja vasi v širše organizacijske enote.
Soja to tezo prestavi. Vzrokov, ki jih nastanku mest pripisuje Maiselsov historični materializem, ne najde v nekem specifičnem trenutku zgodovinskega razvoja, temveč da gre za temeljno moč človekovega družbenega organiziranja, ki je na delu ves čas – je bila v preteklosti in je tudi danes. Temu procesu spajanja pravi sinekizem (op. a. avtorjev prevod pojma »synekism« iz angleškega jezika). V polemiki glede tega, ali lahko mesti Jeriha in Çatal Hüyük že res štejemo za civilizacijo, vidi Soja ravno potrditev svoje teze. Jeriha je bila na začetku stalno naseljena skupnost lovcev in nabiralcev, ki je šele v naslednjem koraku začela razvijati tehnologije obdelave polj, kultivacije žit in kar je preostalega. Po Kluckhohnovi formuli ne Jeriha ne Çatal Hüyük nista bila civilizaciji, bila sta le razmeroma veliki naselji, ki bi jima le zato lahko rekli mesto. Za ilustracijo; britanski arheolog Ian Hodder ocenjuje, da je v Çatal Hüyüku v času njegove največje prosperitete živelo okrog 8000 ljudi. Neolitska in agrikulturna revolucija ter posledičen razvoj pisave, monumentalnih reprezentativnih arhitektur ter državnih struktur, tako Soja, niso nekaj, iz česar bi mesta posledično nastala, temveč ravno obratno, ti dosežki so izšli iz mest. Na začetku je bilo mesto. Mesto ni nastalo iz nečesa, denimo poljedelskih presežkov, ampak je naprej bilo mesto in šele nato je bilo in še zmeraj nastaja vse drugo.
A ko s tolikšnim zanosom poveličujemo pomen mest Jeriha in Çatal Hüyük, pa velja vendarle ohraniti v mislih, da sta bili mesti vpeti v mrežo drugih mest v Levantu in na južnih obronkih Anatolije. Ta mesta so med seboj trgovala in ob izmenjavi blaga izmenjevala tudi znanje in zgodbe ter tako tvorila neki zasnutek enotne kulture brez posebnega središča. Podobnemu opažanju, če nemara približamo primera našemu okolju, smo lahko priča tudi pri proučevanju trajnih koliščarskih naselbin lovcev in nabiralcev na obronkih celotnih Alp, med katerimi so seveda obstajale kulturne razlike, ne moremo pa spregledati določenih medsebojnih vplivov. O tem naravnost čudovito priča izjemna najdba 5200 let starega lesenega kolesa z osjo, ki je bilo leta 2002 najdeno tik pod vznožjem vrhniškega klanca in je nekoč pripadalo prevoznemu sredstvu – vozu. Teza E. Soje ponuja zanimiv odmik od prevladujočih doktrin historičnega materializma, vendar nas maksima »mesto je prvo« ne bi smelo voditi k zaključku, da so mesta nastala in nastajajo kot dejanja pogumnih ozaveščenih avtonomnih skupnosti v maniri slavne Pariške komune.

Presežek

Da bi mogli razrešiti dilemo, privzemimo sklepa v uvodu tretjega poglavja knjige Braca Rotarja Pomeni prostora, da je mesto aglomeracija, ki je porabnik in kraj menjave presežkov agrarne produkcije, ter da so ti presežki nujni za obstoj mest, ki s procesi prilaščanja in reinvestiranja produkta dela tvorijo določen prostorski prikaz novih družbenih kompleksnosti. Razkritje dvojne narave mesta, ki na eni strani akumulira in porablja presežke produkcije in na drugi strani presežke menjuje in jih reinvestira, nam omogoča videti Maiselsovo in Sojevo zastavitev kot različni plati iste podstati, ki se po Rotarju glasi: presežek. Slednje nas vodi do nekoliko manj navdušujoče ugotovitve. Če podvržemo načelo sinekizma, ki je transhistoričen princip človekovega organiziranja in nastanka mest, nujnosti presežka, ki ga štejemo kot nujnega za obstoj mest, potem ugotovimo, da so mesta natančno tako organizirane združbe ljudi, da tvorijo ta (nujen) presežek.
Čeprav v Rotarjevi tezi, da je pogoj nastanka mest organizacija skupnosti na način, da tvorijo neke vrste presežek, ni nekaj posebej zgodovinskega in velja tezo Edwarda Soje o nekem občem principu nastajanja mest še ohraniti v mislih, se pojav presežka pojmuje tudi v razlagah o nastanku prvih mest. V poglavju »Obdobja ekonomskega formiranja družbe« iz Kritike politične ekonomije Marx v uvodu, ko govori o oblikah zemljiške lastnine, pravi, da se še ne stalno naseljena klateška »plemenska skupnost« ne pojavi kot rezultat, temveč da je »predpostavka skupnostnega prisvajanja in uporabljanja zemlje«, kjer delo ustvarja presežek, da samo skupnost ohranja; pa se pri že ustvarjenih bivališčih, ki jim pravi mesto, zemljišča šteje za (zaseden) teritorij mesta, ki zadeva tudi drugačno organizacijo skupnosti. Težave, ki jih ima občina s svojim teritorijem, so edino tam, kjer zadevajo ob teritorije drugih občin, ki so že zasedle ali imajo namen zaseči določen kos zemlje. Da bi se bivanje občine kot lastnika lahko razvijalo bodisi ohranjalo, se občina, ki jo sicer tvorijo družine, organizira vojaško oziroma bojevniško, kar se nato prostorsko odrazi v obzidjih in v strnjenosti bivališč. Ob tem, ko Marx nazorno prikaže obliki zemljiške lastnine pri stalno naseljenih plemenskih skupnostih in skupnostih, ki se selijo, razloge za naselitev na tem mestu zgolj površno pripiše zunanjim razmeram: podnebje, geografske značilnosti in sposobnost skupnosti, njihovega plemenskega značaja, da se zmore modificirati.
Skozi razvoj marksistične misli pa se je tej temi veliko bolj posvečal eden izmed bolj prepoznavnih arheologov 20. stoletja Vere Gordon Childe, ki ga je sloviti Eric Hobsbawn razglasil za najbolj izvirnega marksističnega pisca iz svoje mladosti. Childe je v knjigi Man made himself iz leta 1936 zgodovinski nastanek mest pripisal sosledju dveh prehodov, ki ju je poimenoval »neolitska revolucija« in »urbana revolucija«. Medtem ko neolitska revolucija predstavlja začetek kultivacije rastlin in udomačenja živali, s čimer se vzpostavi proces stalnega naseljevanja, predstavlja urbana revolucija razvoj večjih naselbin, strogo delitev dela, davke, ki so bili namenjeni bodisi imaginarnemu božanstvu bodisi stvarnemu po božje čaščenemu kralju.
V primerjavi z Rotarjem, ki mestu pripiše tako vlogo produkcije/porabe kot tudi menjave/reinvesticije, tako Marx kot nato Childe vidita nastanek mesta v dveh razvojnih stopnjah ali bolje; nastanku mest (urbana revolucija) predhodi stalna naselitev (neolitska revolucija). V okviru obravnave presežka predstavlja nastanek mest prehod v obliki zagotavljanja presežka. Ločiti je treba enostavno apropriacijo naravnih virov iz okolja in njihovo akumulacijo od načina zagotavljanja presežka tudi na način notranje (politične) delitve skupnosti, kjer se presežki, ki jih ustvari ena skupina ljudi, selijo k drugi skupini ljudi, ne glede na to, ali gre za teokracije (stari Egipt), imperije (Rim) ali celo demokracije (klasična Grčija), kot ugotavlja David Harvey v Spaces of global capitalism. A v iskanju občih razlogov za nastanek mest ne moremo upoštevati samo vzpostavitve nekakšnega končnega načina zagotavljanja presežkov, temveč je treba imeti v vidu tudi vsakič znova vzpostavljen predhoden način ustvarjanja presežka.
Hegel v Filozofiji svetovne zgodovine o nastanku mest posebej ne govori. Toda, ko v drugem delu 3. poglavja »Naravna sovisnost, ali: Geografska podlaga svetovne zgodovine« govori o Ameriki, omeni, kako se je presežek iz Evrope »prevrgel« v Ameriko in prepozna to kot proces, ki ga primerja z nastankom nemških cesarskih mest (Reichsstadt ali Urbs Imperialis Libera). Hegel našteva, da so se ljudje selili v cesarska mesta, da bi uživali njihove trgovinske pravice, bili prosti poprejšnjih bremen (dajatev) in cehovskih prisil. To so bila mesta, ki so bila za razliko od deželnih mest, ki so bila podrejena deželnemu gospodu, podrejena edino cesarju in so v njih ljudje s pridobljenimi meščanskimi pravicami (Bürgerrecht) lahko imeli veliko avtonomije. Eno takih mest je bilo tudi Altona pri Hamburgu, ki je leta 1640 postalo kolonija Kraljevine Danske. Tu so kraljevi uradniki nato, dobrih dvajset let pred francosko revolucijo, našli zdravnika Struenseeja, ki bi mogel pomagati njihovemu umsko oslabelemu kralju. Preostali del zgodbe o razsvetljenskem terorju na danskem dvoru najbrž bralstvo pozna iz popularne kulture (film Kraljevska afera, 2012).
Primer cesarskih mest, ki ga Hegel primerja s poseljevanjem Amerike, je mogoče razumeti kot izstop iz obstoječih struktur »zagotavljanja presežka« v neki položaj, v katerem si nove skupnosti drugod skupaj z romantiziranimi ali utopističnimi narativi začnejo ustvarjati nove presežke ali pa jih, kot pravi Hegel, preprosto na to novo mesto »prevržejo«. V zgodovini bi mogli najti še vrsto drugih primerov. Omenimo lahko brazilski Ouro Preto, ki se je v 18. stoletju iz rudarske postojanke med pobočji Minas Geraisa povzdignilo v eno izmed največjih in najbogatejših mest na ameriškem kontinentu, a je v hipu, ko je zalog zlata začelo primanjkovati, v razvoju naravnost otrpnilo in ostalo do danes domala nespremenjeno. Z nekaj od najlepših oziroma »presežnih« primerov portugalske baročne arhitekture je bilo leta 1980 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Po drugi strani lahko vsaj deloma razvoj italijanskih mest v času renesanse pripišemo prihodu grških učenjakov iz Konstantinopla, potem ko so ga leta 1453 osvojili Turki.
Mesto nastane iz zaporedja dveh zmožnosti skupnosti. Prva je ta, da si z vsem, kar lahko presežek predstavlja, ta presežek tudi zagotavlja oziroma si ga prisvaja; druga pa, da vzpostavi v skupnosti – z zakoni, delitvijo dela in jasno hierarhijo – notranjo zarezo med tistimi, ki presežek ustvarjajo in tistimi, ki so ga deležni. Do tod vse lepo in prav. V dosedanjem razvoju človeštva se je prostor planeta Zemlja od zadnje ledene dobe glede na stopnjo razvoja kazal kot presežen vir zalog za človekovo preživetje in razvoj, v okviru katerega je planet naselil in ga spremenil. Znotraj njega je začel odkrivati prostor vesolja, ki ga bo morda nekoč začel osvajati in se začel v njem stalno naseljevati, po drugi strani pa smo z zagotavljanjem presežkov z rabo naravnih virov prišli do točke ogroženosti najbolj osnovnih virov: voda, zrak, rodovitna prst.
Že danes s sateliti v Zemljini orbiti celotno človeštvo uporablja nepredstavljivo razsežen prostor vesolja za prenos informacij, kar je botrovalo nastanku medmrežja in znotraj katerega, se govori, že potekajo vojne, kot da bi šlo za vojne v nekem novem, ustvarjenem, prostoru. Če nam materialistični nauk priča o neki izvorni podvrženosti človeških skupnosti naravnim virom, potem je težko sprejeti, da je za vzpostavitev boljših pogojev človekovega skupnostnega bivanja ključna socialna revolucija, ampak je pred nami še težja naloga. Razbitje oblastnih odnosov in razrednih struktur nas ne bo sàmo odvrnilo od nujnosti prisvajanja virov za naš obstoj. Odreči bi se bilo treba danostim okolja v nekem prostoru, s katerim se človek vidi spojenega, da bi si okolje zagotovljenih nujnih virov za tak obstoj ustvarili in bi bili v telesu sočloveka natančno taki – nespojeni s tem, kar je nekoč bilo človeku dano.