Palme na promenadi po vzoru Miami Beacha; posode za ogenj ob stadionu po vzoru grškega otoka Kos, v katere so po prvem prižigu nasadili okrasne cvetlice; predimenzioniran olimpijski plavalni center ob vstopu v mesto, ki je že skoraj desetletje v fazi okostja; ribiški pomol z mavričnim light showom, ki se ponovi na fontani sredi krožišča ob nakupovalnem planetu … Ne, ob nobeni od naštetih katastrof, ki so v dobrem desetletju Koper spremenile v nekaj, kar še najbolj spominja na vrt pred vilo kakšnega nouveau riche Azerbajdžanca, se ne naježim toliko kot ob pogledu na rdeč kvadrat sredi Bonifike, na katerem piše »63,3 % Hvala!«.
Ta rdeč kvadrat je povezan z Osnovno šolo Koper. Šola se nahaja na mestu nekdanje Osnovne šole Pinka Tomažiča, ki je od leta 1962 stala na tem nehvaležnem terenu in kljubovala posedanju z inovativno gradnjo na stebrih. Arhitekt Edo Mihevc jo je zasnoval kot lebdečo strukturo, paviljon sredi močvirnate ravnine, ki je z lahkotnim dvignjenim nadstropjem ustvarjala pokrito dvorišče s tremi ozelenelimi atriji. To osnovno šolo, ki je ob izgradnji veljala za eno najbolj kakovostnih šolskih stavb, pozneje pa je bila pripoznana kot ena najbolj dovršenih modernističnih gradenj pri nas, so leta 2005 porušili. S tem rušenjem je povezano tudi rušenje osnovne šole v središču mesta, ki je stala na Muzejskem trgu ob Tomosovem bloku. Osnovna šola Janka Premla – Vojka (ali JPV) je bila arhitekturno manj zanimiva, je pa gotovo zanimivo zemljišče, na katerem je stala. Sicer je zemljišče izjemno interesantno iz zgodovinskega in posledično arheološkega vidika (tu je nekdaj stal glagoljaški samostan, več stoletij edini prostor, kjer se je v Kopru govorilo v slovanskem jeziku in so ga porušili prav zaradi gradnje Mihevčevega Tomosovega bloka), a tu imam v mislih nekaj drugega. Zemljišče je zanimivo za občinsko oblast. Zanimivo je za investicijo.
Kar se tiče idej lokalne koprske oblasti glede investicij, še nisem videla takšnih, ki bi presegale večnamenske poslovno-stanovanjske zgradbe, trgovske centre ali parkirne prostore (če tukaj pustim ob strani viralne faile, kot je na primer dvigalo do Markovega hriba). Tako je bilo tudi z načrti za območje, kjer je nekoč stala JPV. Občina je investicijo zaupala podjetju Mons, ki je povezano tudi z neuspešno investicijo Kolizej v Ljubljani, vendar pa je podjetje nato odstopilo od projekta gradnje (tako je!) večnamenske poslovno-stanovanjske zgradbe (z dodatkom, podzemno garažno hišo). Po nekaj let trajajočih sodnih sporih – direktor Monsa je med drugim vložil tožbo proti Zavodu za varstvo kulturne dediščine – sta se občina in nasedli investitor le sporazumela. Zdaj bo občina sama investirala v del projekta: mestni svetniki so namreč sprejeli sklep, da bodo na mestu nekdanje JPV gradili podzemno garažno hišo.
Zgodba z zemljiščem na Muzejskem trgu lepo ponazori način poseganja v (javni) prostor v Kopru in pomanjkanje resničnega občutka, idej in vizije. Edo Mihevc je kot urbanist slovenske obale v času Jugoslavije planiral z občutkom in premišljeno, v skladu z naravnim okoljem in glede na funkcijo posameznih mest. Dandanes v največjem obalnem mestu sploh ne moremo govoriti o urbanizmu. O tem pričajo mnogi slikoviti primeri, osebno mi je zaradi tragikomične komponente najbolj všeč zgradba zapora, ki je nekako končala med trgovskima centroma Supernova in Supernova 2, zapornikom pa z ene strani omogoča pogled na Hofer in Harvey Norman. Če se v Koper na tej strani, na območju med Škocjanskim zatokom in mestnim jedrom, zažirajo trgovski centri, je na drugi strani s pozidavo Bonifike, ki danes spominja na razstavo cenene arhitekture, že popolnoma izgubil otoški značaj, ki ga je Mihevc s svojimi rešitvami ohranjal. Tako se iz mestnega jedra, v katerem so prav letos, v mednarodnem letu kulturne dediščine, porušili palačo Longo iz 16. stoletja (trenutni plan za to območje je, seveda, poslovno-stanovanjski objekt), prek trgovinskega parka vračamo v močvirnat svet, ki ga je nekoč preplavljalo morje.
Poleg okostja bodočega plavalnega centra, ki bo popolnoma uničil pogled ob vstopu v mesto, je tu še športna dvorana tortne oblike v sladoledno jagodni barvi in ogromna šolska stavba, ki prej kot na vzgojno-izobraževalno ustanovo spominja na trgovski center. Morda pa to le ni tako slaba asociacija, saj se tu tudi prodaja, četudi le cenena politična sporočila. Naša vrla lokalna oblast se je namreč za rušenje obeh osnovnih šol in postavitev nove, velike, enotne šole morala celo boriti! In v tej srditi borbi je tudi zmagala. Na referendumu je 63,3 % občanov pritrdilo željam oblasti in si prislužilo večno slavo na rdeči fasadi šolske stavbe. Ker nova ustanova nosi politično nevtralno ime, so morali doprsnemu kipu Pinka Tomažiča najti novo mesto. Zdaj s Semedelske ceste zre v neskončno morje, ob njegovem boku pa mu družbo dela nihče drug kot Janko Premrl – Vojko.