Vsak bralec, ki je osnovno šolo obiskoval v devetdesetih letih, se bo spomnil velikih veder čokoladnega pudinga, ki smo ga včasih dobili za malico. Puding je bil tako gost, da bi ga še komaj lahko imenovali za tekočino, in neskončno slasten. K malici so sodili tudi albert keksi, razredu je pripadal en kilski žakelj, iz katerega jih je učiteljica pravično razdelila vsakemu nekaj. Vedro, iz katerega smo si z zajemalko v aluminijaste skodelice točili temno rjavo snov, je bilo plastično in bi lahko služilo tudi ožemanju krpe za brisanje tal ali pa pripravi koprivnice za škropljenje vrta.
Vendar nihče ni niti pomislil na to: nam otrokom je bilo tako ali tako vseeno, saj so bili naši čuti, ki so v tistem trenutku daleč presegali mišljenje, posvečeni zgolj pudingu, starši pa so zaupali kuharicam. Zaupali so jim, da tistega vedra niso prinesle iz kakšnega temačnega kota domače garaže, da si ga niso izposodile od čistilke in da so ga med prejšnjo in zdajšnjo uporabo skrbno oprale. Podobno je bilo vsakič, ko je kakšen od sošolcev praznoval rojstni dan. Otroci smo se veselili domačih dobrot, starši pa so zaupali drugim staršem, da v testo za piškote niso umesili strihnina, konoplje ali – bog ne daj! – izdatnih količin glutena, ki ga hranijo v posebnih skritih sobanah svojega doma. In ne spomnim se, da bi kdaj kakšen sošolec od silnih količin pudinga ali piškotnega priboljška zbolel. Na to pomislim vedno, ko mi kakšen starš današnjih šolarčkov potoži, da ne ve, kaj naj pripravi za otrokove sošolce, saj domače dobrote, menda zaradi higienskih razlogov in vedno bolj razširjenih netradicionalnih prehranskih vzorcev, niso več dovoljene. Zato praksa praznovanja rojstnega dne med malico v šoli preprosto zamira. In ne le to: otroci niso več deležni niti čokoladnega pudinga iz vedra – zdaj, če ob obsedenosti s škodljivostjo sladkorja še sploh, dobijo tovarniško zapakirane porcijske približke nečesa, kar se je nekoč imenovalo puding. Država in starši namreč ne zaupajo več, da si kuharice vedra niso izposodile od čistilke.
Primer je simptomatičen. Kaže na družbeno stanje, v katerem smo na vseh ravneh izgubili zaupanje – v soljudi, njihovo presojo, etiko, institucije, strokovnjake. Gre za nekakšno vsesplošno histerijo in paranojo, strah pred tem, da oni tam zunaj iz nekakšnega bolestnega užitka v trpljenju drugih vse dneve kujejo pretkane načrte za naše ugonobljenje, pa naj bo to z razvpitimi transmaščobami, škropljenjem s kemikalijami ali pa obveznim cepljenjem predšolskih otrok. Ta izguba zaupanja pa ni nekaj, s čimer bi lahko opravili mimogrede; je resen problem, ki ni brez posledic. Nezaupanje v institucije, ki so utelešenje filozofske abstracije družbene pogodbe, vodi v peklenski delirij kolektivne sumničavosti in razpada nevidnega tkiva skupnega razumevanja sveta. To ne pomeni, da so institucije onkraj kritike – seveda moramo njihovo delovanje spremljati in opozarjati na zlorabe, vendar pa tega ne moremo početi brez, pa če se sliši še tako paradoksalno, prav zaupanja v njih in drug v drugega. Če sem plastična, dogovori, ki zagotavljajo človekove pravice (npr. Splošna deklaracija), so morda res individualistični in v tem pogledu zahodnocentrični, vendar pa o njih ne moremo plodno razpravljati, če ne sprejmemo skupnega izhodišča, ki ga zagovarjajo ti isti dogovori, in sicer, da sta zatiranje in diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin nekaj absolutno nedopustnega.
Izguba zaupanja v vezno tkivo naše družbe lahko pripelje do njegovega razpada. Dobro zgodovinsko analizo tega, kaj se utegne zgoditi ob njegovi popolni destrukciji, opravi Timothy Snyder, osrednji intervjuvanec te številke. Vendar pa nam niti ni treba segati tako daleč v preteklost; dovolj je že, če si v kronološkem zaporedju zavrtimo dogajanje zadnjega leta. Politično polje je zaznamovalo vsesplošno vzbujanje paranoje pred obstoječimi institucijami, olje na ogenj pa so prilivala teroristična dejanja, od katerih so, to je jasno, imeli kakršnokoli korist zgolj skrajneži – bodisi tisti, ki so ta dejanja zrežirali, bodisi tisti, ki so potem zajahali val sovraštva, da bi še okrepili svojo pozicijo antisistemskih zagovornikov razpada zaupanja, pozicijo velikih vodij kaosa, ki je lahko priložnost le tedaj, ko še nismo izgubili zaupanja drug do drugega.
Angleščina pozna rek: »The proof is in the pudding,« ki pomeni, da moramo stvar pred abstraktno sodbo preizkusiti. Ali drugače: »Ne hvali dneva pred večerom – saj še ne veš, kaj boš večerjal.«